Blog

ljubezni voščim

SVETI MIKLAVŽ IN VARIACIJE NA TO TEMO

Če bi pred nekaj leti, na današnji dan, 6. decembra, sveti Miklavž lahko pokukal na internetno klepetalnico, bi prebral sledeče: Klepetulja, očitno ženskega spola, ki ji ni nič jasno, je vnela prepir z izjavo, da se Miklavža ‘ne gre’ in zameri tistim, ki se to grejo in ne vedo, kdaj se je treba iti. Mhmmmmm?!? No, tetaMici ji je takoj pojasnila, da v noči iz 5. na 6. december. Pika. Ja, pa ja … šele po tem se je klepetanje zares začelo: vmešali so se Tajkuni, Sončki so zagovarjali pridne otroke, Hm je dodal še ščepec filozofije … Klepetulja, ki je prepir začela in ji še vedno ni bilo nič jasno, se je v tem trenutku oprijela celo Dedka Mraza. OMG (o moj Bog), bi rekli ta mladi, s tem je šele prilila bencin na ogenj. Kaj je bilo prej, kura ali jajce, mislim, Miklavž ali Dedek Mraz. Haloooo! Miklavžu so nastavljale že naše stare mame … in na koncu je YO_ povedal Klepetulji, da pa res nič ne dojame.

Na tem mestu sveti Miklavž zelo verjetno ne bi bil v stanju brati dalje. Oblivale bi ga solze smeha in mu zameglile pogled na te zmešane zemljane – vsaj jaz si ga tako predstavljam. Miklavž je za tiste, ki verjamejo vanj. Njegova dejanja so v poduk in v veselje – tistim ta pridnim, seveda. Vsako leto in to prav na današnji dan.Screen Shot 2018-12-06 at 13.43.02

Pridna je tudi moja sestrična Albina. Ne bomo o tem, koliko je stara. Ona bo po duši in srcu vedno mlada, zato sem prepričana, da je sinoči tudi nastavila (nič grdih misli) Miklavžu, seveda. Njena skleda bi ostala prazna, ker je Albina v karanteni, osamljena z virozo, če ne bi svojih težav objavila na FB. In hvala Bogu, da obstaja FB. Tako sem vsaj izvedela, da ji je prehlad pobral dar govora, zato bom njeno skledico, na videz prazno, a polno pričakovanja, napolnila z zgodbo, ki si jo je zaželela. Brati pač zmore.

Poduk zgodbe: od viroze se ne umre.

Ko sta bila moja teta Fanika in stric Stanko že zelo stara (vsekakor starejša od Albine), sem se najavila k njima na obisk. »Lepo, da si se spomnila na naju,« me je po telefonu pohvalila teta Fanika, ki je bila po naturi prava dobričina, »k nama pa nikar ne hodi. Tvojo pozornost hvaležno odklanjava, ker se bojiva viroze. Veš, kako je to pri starih ljudeh; mimogrede naju lahko pobere.« Priznam, da me je njen, pa naj si je bil še tako obziren izgovor, prizadel. Če bi bilo Faniki dano vedeti, da bi bilo to najino zadnje srečanje, bi verjetno dala na stran strah pred virozo. Ona je to pravzaprav vedela, jaz sem bila tista, ki nisem nič razumela. Kakor koli že, tisto leto je teta Fanika umrla. Ko sem izvedela vzrok smrti (v njej se je razraščal rak) sem dojela, da je bil njen strah, dejansko strah pred smrtjo. Dobra, kakor je bila, si je zamislila pogreb s posutjem pepela, da ne bi njeni posmrtni ostanki kogar koli, kakor koli obremenjevali.

Stric Stanko je bil drugačen človek. Na sedmino je povabil veliko ljudi. Na virozo ni niti pomislil, ostali pa smo jo tudi pustili doma 😉 Po obedu na sedmini je prisedel k meni, če sme. »Seveda, pridi,« sem ga povabila. Kako naj ga tolažim, sem pomislila. Jaz osebno nisem pretirano čustven človek. »Poslušaj no,« me je ogovoril. »Ali bi mi ti dala eno cigareto?« Opomba za Albino: ti si je ne smeš prižgati, ker imaš virozo 😉 Glede strica in kajenja: možak je moral opustiti kajenje že pred desetletji, zaradi bolezni srca. Ko sem bila študentka, sem ga obiskala v Ljubljani. Takrat je bil že v pokoju, a je pridno pisal dokotrat iz prava za Slovenske železnice. Nad kaminom v njegovi študijski sobi je visela velika stara ura in na rob kamina je bila položena cigareta. »Kaj pa to pomeni? Kateri zdravljen kadilec, bi se takole soočal s pregreho,« sem bila začudena. Popraskal se je po nosu in mi ponudil filozofsko razlago: »Ne gre za kajenje, gre za ritual. Droge niso škodljive, če je njihovo konzumiranje pod kontrolo. Vsak dan, ko ura odbije opoldne, si privoščim eno cigareto. Disciplina je mati uspeha …« Kasneje sem izvedela, da je opustil tudi druge razvade – vsaj tako ga je hvalila teta Fanika. Ampak … sedaj je teta Fani mrtva, ura ni dvanajst, stric Stanko pa na sedmini veselo vleče že svojo drugo cigareto. Očitno se je odločil, da ne bo umrl od viroze. Ne smem reči kakor koli že, ker vem, kako je bilo naslednje tri mesece do njegove smrti. Bilo je veselo kot še nikoli. V domu upokojencev je živel, kakor je želelo njegovo srce, dokler je še bilo. Igral je na srečo, kaj malega spil in kakšno skadil. Mogoče je vmes prebolel tudi kakšno virozo, a to ga nikoli ni skrbelo.

Draga Albina, čimprej se pozdravi. V romanu Kam je izginila Monja, na strani 84 pa najdeš recept, kako premagati virozo, kako se rešiti smrkanja in kašljanja. Preverjeno!

življenska zgodba

ZAPADEL JE PRVI SNEG

… z neba, iz zemlje, s koščka papirja, iz mimobežne podobe, iz pajkove mreže … Kjer le najdemo, moramo pobrati tisto, kar je dobro za nas. (Pablo Picasso)

rozeNi le dobro, nadvse ganljivo je gledati prve snežinke z neba. In veselje, kakršnega smo poznali otroci, ko smo tekli v klet po sani, se sedaj čuti in širi med FB prijatelji. Zelo nostalgično. Tak čas je bil pri nas doma tudi čas, da se oče poda v klet po vložene pridelke: marmelado, vinogradne breskve, češnje, kumarice, ajvar, ribe v kisu … na leseni deski so že čakale suhe salame, na kruhu zaseka s česnom … Mhmmmmm!

IMG_7141Marmelada, ki jo danes držim v rokah je iz leta 1986. Vem, kaj bodo naredili moji sorodniki, ki sedaj berejo to zgodbo – pograbili bodo telefone in mi grozili: glej, da je ne boš odprla, kaj šele jedla. Seveda jo bom! Na vsak način moram izvedeti, česa je bilo, tistega Gospodovega leta, preveč v marmeladi. Očetu, ki je pri naši hiši kuhal marmelado cel božji dan, se je vsako leto nekaj vsulo v zmes. Včasih so bile to prevelike količine sladkorja, včasih ruma, včasih orehov … Ne gre za sestavine, pravzaprav gre za okus, gre za zgodbo, za spomine, ki mi jih bo pričarala očetova marmelada.

Ko sem bila še študentka, sem tovorila domače dobrote iz Celja do Ljubljane; na litre, na kile … na avtobus, na vlak, včasih na štop. To naj bi zadostovalo za en teden. Za cel teden, ča ne bi prišla za menoj cimra Adela. Le-ta je prišla tudi iz mojega domačega kraja praviloma v ponedeljek zvečer, odprla hladilnik, vzela iz njega kozarec marmelade in z veliko žlico zajemala do dna. Nisem ji zamerila tega užitka. To je bil kompliment mojemu očetu. Zamerila sem ji, da si ni pri nas doma napolnila kovčke in jih sama tovorila do Ljubljane 😉

Zgodba o tej marmeladi v mojih rokah pa je bolj žalostna. Oče mi je umrl pred dvemi leti. Nič ni odnesel s seboj. Za njim je ostalo vse in med drugim tudi polna klet kložja. S skupnimi močmi (hvala sorodnikom) smo jo praznili več dni. V kleti so bili kosi treh generacij kuhinj in dva pokvarjena hladilnika. Seveda smo ju odprli. Začuda nista bila prazna! Polna vloženih dobrot. Ko je moja hči izvedela za ‘čistilno akcijo’, me je nemudoma poklicala: “Glej, da ne boš vrgla v smeti Atekove marmelade! Jaz bi jo imela.” “Nikakor,” sem ji zagotovila, “ti samo povej, katero bi imela. Ali tisto iz leta 1978 ali tisto iz leta 1987.”

Kako zelo mi je žal. Žal mi je in kesam se, da nisem prisluhnila takrat še živemu očetu, ki me je vabil v klet. Takrat mu je bilo 90 let in dobro je vedel, da ne bo več dolgo, da ne bo mogel vsega sam pojesti. Nisem si vzela nekaj uric časa (prekleta časovna stiska), da bi se družila z njim, da bi se skupaj do solz nasmejala tisti štirideset let stari marmeladi.

IMG_7123Te dni, za prvi november, sem iz kleti pospravila še nekaj krame … vse je romalo v smeti. Med starimi knjigami sem zaman upala, da najdem svoj dnevnik, ki sem ga pisala kot najstnica. Dnevnik je bil poln izpovedi in upov. Na kaj? Na vse to, česar imam danes preveč. Tudi prostega časa.

Zapadel je prvi sneg … marmelada odlično tekne, ker ima veliko ruma … jaz pa ga pogrešam, pogrešam očeta in dobre stare čase.

“Sedaj si daleč … tako zelo daleč …” /Hubert von Goisern

Snežinkine zgodbe

ROZI POTREBUJE HORMONE

Po praznikih naj bi šlo življenje nazaj v stare tire – a ne za Rozi. Danes me je poklicala in mi zaupala, da je upoštevala moj nasvet in stopila do ginekologa. Bo to zame pohvala ali kritika?

»Ti veš, da obožujem tvoje anekdote,« je začela, »celo tvojo knjigo sem pojedla v dveh dneh. Je že tako, da se rada smejim na tuj račun. Kar ti bom danes povedala, bo zabava na moj račun. Še več, dovolim ti, da to pripetijo deliš z občinstvom kokelj (beri: z zrelimi ženskami ;)«

Takoj sem razumela, da Rozi moje ideje glede obiska ginekologa ne bo kovala v zvezde, da mi bo najverjetneje nekaj očitala, mogoče celo do smrti zamerila. Pred prazniki sva, namreč z Rozi, razpravljali o naravi. Natančneje o tem, kaj narava naredi z ženskami v menopavzi. Prišli sva do zanimive ugotovitve: ko ženska misli, da je v življenju pokupila vse, kar se kupiti da, mora ponovno v trgovino po 20 dag hormonov 😉 »Seveda lahko posežeš po alternativnih pripravkih,« sem takrat modrovala, »ampak iz lastnih izkušenj ti priporočam, da stopiš do ginekologa, naj ti predpiše recept s primernim odmerkom, upoštevajoč tvoje potrebe.« In je šla – Rozi po recept. Z njo je šlo upanje na boljše počutje, mirno spanje, odpravo valung … Najbolj pritajeno je upala celo, da bo dodatna doza hormonov dvignila njen libido. Ja, upanje res umira zadnje. Moram povedati, da se Rozi izogiba razkazovanju. Pri ginekologinji je bila šestkrat v življenju: prvič, da ne bi zanosila, drugič, da bi rodila, tretjič, da ne bi slučajno in prehitro ponovno zanosila, četrtič, da bi drugič rodila in tako naprej, ker je življenje žensk pač zapleteno.

Tudi tisti dan, na ginekologiji, je šlo vse prej kot po maslu. Mrka sestra jo je s strogim pogledom napotila v kabino, češ, naj se sleče in ovije v pripravljeno krilo. »Danes ne bo potrebno,« se je branila sramežljiva Rozi, »ker sem prišla le po recept …« Sestra se seveda ni dala: ker je vaša zdravnica zbolela, vas bo pregledala ena mlajša, zato se slečite. Ker je bila Rozi polna upanja, je ubogala, prepričana, da se bo z neznano zdravnico po pameti pogovorila.

‘Adijo pamet,’ je vzdihnila Rozi, ko je v ordinaciji zagledala mladenko v starosti svojih hčera in poleg nje pripravnika – še mlajšega fanta. »Pozdravljeni, saj vas ne moti, da danes gostimo praktikanta,« jo je prijazno ogovorila zdravnica, »saj razumete, da morajo mladi tudi nekje začeti.« Če je Rozi še minutko pred tem upala, da ne bo treba zlesti na tisti stol, bi sedaj najraje zlezla pod stol, da bi tako prikrila rdečico, ki ji je udarila v lica. Ona potrebuje le malo hormonov, ne pa dileme, ali naj fantu prepreči nabiranje izkušenj s prošnjo, da se odstrani. Preden je lahko vdihnila, jo je zdravnica prijazno povabila na stol. »Zadevo bomo poskusili rešiti lokalno,« je rekla zdravnica. Puf! Rozi je v obraz udaril nov val rdečice. Menda se ne bo treba razkazovati po celem oddelku. Zdravnica, ki je zaznala njeno zadrego, je hitro pojasnila, da lokalno pomeni vaginalno. Rozi si je za silo oddahnila in dodala: »Veste, jaz imam težave s kožo…« Obmolknila je, ker so se za njenim hrbtom čudežno odprla vrata. Aleluja; praktikant je bil poklican k sestri, da reši nekaj pri računalniku … ‘Živela elektronika,’ je zavzdihnila Rozi.

»To, če malo zardite, ni nič narobe s kožo,« se je nasmehnila mlada zdravnica. »Ne gre za to, obema sem želela povedati, da si ne odstranjujem dlak, ker dobim izpuščaje po koži, med nogami. Mislim si, da mladi dandanes ne veste, da smo ženske lahko tudi kosmate,« je Rozi razlagala, medtem ko je lezla na stol. »Razumem, da ste sramežljiva, hlačke pa morate sleči,« jo je podučila zdravnica, ko so ji pogled zastrle bele spodnjice. »Seveda, oprostite, to je zato, ker nisem pričakovala pregleda,« je bilo Rozi sedaj resnično nerodno, medtem ko je naknadno slačila spodnjice. Na veselje obeh je zdravnica zaključila pregled z oceno bp (brez posebnosti). Končno je Rozi lahko potegnila krilo globoko preko kolen. »Ne sesti,« jo je ustavila zdravnica, »naj vam stoje pretipam še dojki.« Seveda, si je mislila Rozi, saj imajo hormoni vpliv tudi na to. »Vi ste pa res naravna,« jo je pohvalila zdravnica in dodala, “dandanes se mnoge ženske (po treh porodih) odločijo za rekonstrukcijo dojk.” Osramočena Rozi (lahko si jo predstavljam) si je hitro in z veseljem podprla dojki nazaj z modrčkom, ker je v sobo ponovno vstopil praktikant. Bila je na tem, da pograbi še bluzo, a jo je zdravnica prehitela. Tokrat je prijela in razširila njeni roki v odročenje. O groza! Praktikant se je zagledal v dva šopa dlak izpod pazduhe. Definitivno, do tega dne ni verjel, da so ženske res kosmate. »Le še bezgavki pod pazduho bom potipala,« pa je rekla ginekologinja. Končno so vsi trije sedli in mlada zdravnica je s čisto vestjo napisala recept za Vagifem.

»Tako je to, draga prijateljica,« je Rozi zaključila najin telefonski razgovor, »ti in tvoje koklje (zrele ženske) se kar smejte, a meni le ostaja upanje, da se bo ponovno dvignil.«

»Kdo že?«

»Moj libido,« se je v telefon nasmejala še Rozi.

Op. Hvala Rozi, katere ime je seveda izmišljeno, za to ljubko anekdoto 😉

so-ustvarjanje

CVETJE V JESENI

Te bele vrtnice poklanjam Nini, ki je ponovno poskrbela, da življenje ne gre ‘kar mimo mene’. Nina Krajnc je motivatorka in moja mentorica kreativnega pisanja. Leto dni sodelovanja je med nama stkalo globoko prijateljstvo in nič naju ne moti, da se v resnici še nisva, in se verjetno nikoli ne bova srečali. Druga na drugo vplivava s spodbudami k ustvarjanju na poti k lepšemu življenju. Prejšnji teden je na FB delila z nami dogodek, ki se jo je čustveno dotaknil.

Takole gre Ninina zgodba: Včasih ne potrebuje objema otrok, ampak mama.

“Danes sem bila v trgovini priča prizoru, ki je pri naključnih mimoidočih sprožil zelo različne odzive. Mamica s približno 6-letnim sinčkom je šla po več kot očitno dolgem dnevu v trgovino. Očitno mu nečesa ni želela kupiti in sinček je uprizoril pravo gledališko dramo – z glasnim kričanjem, cepetanjem, razgrajanjem, na koncu prošnjami … Skratka, z vsem, kar smo starši morda že kdaj v zavetju štirih sten ali v javnosti doživeli tudi pri lastnem otroku … ali pa ne, sploh ni bistveno.Večina ljudi je opazovala in zmajala z glavo, starejši gospod se je zatopil v police in naredil vse, da je lahko prizor igrnoriral. Nekateri so bili brezbrižni, nekateri so si med sabo izmenjali svoja mnenja … potiho, ko se je drama preselila že malo naprej. Jokanje in kričanje je trajalo celo njuno pot do blagajne. Tam sva se srečali in videla sem, da je vihar minil in sinček je tiho stal zraven vozička. Ko sem pogledala mamo … sem jo tako začutila. Ujela sem tisti prazen pogled … zelo izčrpane mame. Utrujena je bila, vsega je imela dosti za ta dan, hkrati pa si ji iz obraza lahko bral njeno razočaranje in občutek nemoči … Verjetno smo vse mame kdaj spoznale tistega notranjega kritika, ki vsake toliko potrka na našo vest: Ja kakšna mama pa si?!Začutila sem svojo priložnost … sredi njunega največjega kaosa bi bilo namreč nekoristno in nekonstruktivno kar koli govoriti mami ali otročku. Pohitela sem s svojim nakupom in ju dohitela na izhodu iz trgovine. Samo prijela sem jo za roko, pogledala v oči in rekla: „Ne sekirajte se, super mama ste!“ Nato sem jo objela … in v objemu mi je zajokala. Ker je bilo za ta dan vsega preveč … ker je bila v veliki stiski … ker daje vse od sebe, kar v danem trenutku lahko. Ampak … včasih je mama tista, ki potrebuje objem. In sočutje. In razumevanje.”

a5af5e43-4bf8-4221-8b36-0f5f6dbe4ed6Seveda bi se lahko ta zgodba končala čisto drugače … otrok bi lahko v jezi stekel iz trgovine naravnost med avtomobile … Da bi preprečila takšen scenarij, sem pred leti svojo štiriletno hči raje puščala doma. Takrat sem bila tudi jaz preobremenjena – celo podjetnica. “Narobe,” je protestiral moj mož, “to moraš vzeti za izziv in rešiti zadevo.” In sem razmišljala … slabo spala … nakar se mi je posvetilo, kakor v risanki prof. Baltazarju. Naslednjič, že kar na vstopu v trgovino, sem dala hčerki dva evra, rekoč, naj vzame svoj mali voziček in si nekaj malega izbere. Ko sva prišli do blagajne, je imelo to malo bitje veliko presenečenje zame: prazen voziček. “Kako pa to,” me je zanimalo. “Bom raje obdržala dva evra,” me je odpravila. Danes se smejimo na ta račun, ker je zaljubljena v gorenjca …

Leta res prehitro bežijo. Še preden sem pozabila na težave z otroki, že letam po trgovini za vnuki. To je šele odgovornost!

“Vse razumeta,” pravi moja snaha, “z njima se je treba samo lepo pogovoriti.” No, pa sem se. Z mlajšim, vsak čas bo štel tli leta, sva se zmenila, da odloži nazaj na polico tiste čigumaste bombone in si izbere veliko škatlo domačih keksov, da jih bomo vsi skupaj hrustali. Vse super … potrpežljivo jo je nesel do blagajne. Ko je ocenil, da “so keksi sedaj pa že njegovi”, je planil po dolgem hodniku naravnost proti izhodu … iz trgovine med avtomobile. Za čuda nisem okamenela; vse sem spustila blagajničarki v naročje, tekla za njim in (tokrat jaz) kričala, da so me vsi gledali. Pred vrati je dete obstalo kot vkopano, se obrnilo in steklo nazaj do prodajalke. “Le s čim ste mu zagrozila,” me je radovedno vprašala blagajničarka. Ker je trik uspel, sem ji ponosno pojasnila:

“Otrokom je treba na svoj način dati njihov prav. Malčku sem povedala, da le prodajalka, torej vi, znate odpreti to škatlo s keksi 😉

Tudi značaj starejšega vnuka (6 let) sem testirala z žepnino. Pred vhodom v trgovino, ker so sedaj drugačni časi, sem mu privoščila pet evrov … Izbral si je eno igračko in jo odložil na tekoči trak blagajne med ostalo robo. Pomaknil se je mimo blagajničarke in nakupljeno blago pridno zlagal v vrečko. Pet evrov je ostalo kar v njegovem žepu !?! Na izhodu iz trgovine, nisem zahtevala, da mi naj prispeva pet evrov, temveč sem pripomnila, da pa je bila igrača dražja … “Ja,” je pritrdil, “naslednjič mi boš pač dala deset evrov.” 😉

življenska zgodba

ALI SEM RES ČAROVNICA?

Jaz sem čisto povprečna ženska. Da bi bila v trendu, sem se včlanila še v Klub vražjih babnic. Nikoli nisem niti pomislila, da bi se od njih nalezla čarovništva. Sceno je insciniral moj mož Vlado, ki se je tisti večer hudo razjezil name. Z rokami je krilil po zraku, ko ga je zadel heksenšus v vratu. S težavo me je pogledal (postrani) in izjavil: »Ti si čarovnica.« To priznanje si nisem vzela k srcu – jaz sem še premlada. Zares čarovnica je bila moja mama. Dolgujem ji izpoved zgodbe, ki se je odvijala, ko je bila, sedaj že pokojna mama, na smrtni postelji. (Imena v tej resnični zgodbi so izmišljena)

Iti ali ne iti na križarjenje, je bilo takrat ključno vprašanje, ker se je mami ponovno zelo poslabšalo zdravstveno stanje. Umrla bo tako ali tako, so si mislili prijatelji, s katerimi bi naj šla na to enkratno poletno avanturo. In sva šla. Križarjenja se je veselil celo moj skeptičen mož – starejši ko postaja, bolj sledi volji do življenja.

Na ‘gladini’ je bilo res enkratno, v mojem srcu pa misel nanjo. Težko sem sledila mnogoterim animacijam na ladji, dokler ni mojo pozornost pritegnila tombola. »To pa greva,« sem rekla prijateljici Vilmi. Moja mama je doživela prvo tombolo v življenju, ko je bila še v zibki. Tisto nedeljsko jutro se je njen najstarejši brat, takrat mu je bilo enaindvajset let, odpravil k maši in pomolil k Mariji, da potrebuje dobitek, s katerim si bo plačal šolanje za oficirje v Beogradu. Mama mi je pripovedovala, kakšna sreča je bil njegov glavni zadetek za takrat štirinajstčlansko družino … Tombola torej.

»Babnice,« je vzkliknil moj mož na križarjenju, »le še minuto imata do tombole! Ali sta pozabili? Gremo no – grem z vama!« V igralnico smo pritekli zadnji, med več kakor sto ljudi in vrata za nami so zaklenili. Medtem ko sem kupovala srečke, je mož norčavo vprašal moderatorja: »Koliko nagrad pa ponujate?« »Pri bingu (to je ameriška tombola) je le ena glavna nagrada,« mu le-ta odvrne. »Aha,« se pošali mož Vlado, »mi bomo zadeli, ostali pa se lahko razidejo.« Pomežiknil je proti nama. Sledila so moderatorjeva navodila, da mora igralec vstati, ko mu manjka le še ena številka … moje misli pa so zopet bile pri mami, ki je ta čas umirala. Ali me bo počakala, da ji povem prigode s križarjenja in o tej tomboli – zadnji, za katero bo slišala v svojem življenju. Iz zamaknjenosti me je zdramila Vilma, ki je vstala s sedeža. Začudeno sem jo pogledala: »Kam pa greš?« »Nikamor,« je skoraj vrisknila, »manjka mi le še ena številka!« Noro, res noro. »Bingo!!!« je zavpila Vilma. »Sedaj pa greva,« me je prijela za roko. »Medve? Kam,« sem bila začudena. »Ali nisi poslušala? Nagrada je križarjenje na Karibe za dve osebi!« Mati moja, sem vzdihnila.

O ti ljubo življenje! Težko bi premoglo še več domišljije …

O ja, pa jo je … človeška domišljija mu ne seže do kolen.

Ko smo se vrnili s križarjenja, me je poklicala mamina negovalka: »Pridi k njej. Ne bo umrla, če se ne poslovita.« In sem šla. Našla sem povsem shirano, a še ni umrla. Čez nekaj dni me je zopet poklicala negovalka: »Naj pride k mami še tvoj brat – njega čaka.« Temu pozivu nisem verjela; z bratom se nikoli v življenju nista razumela. Zanj je bila že zdavnaj mrtva… Čez nekaj dni, na vsem lepem, so me poklicali iz Doma za ostarele, da je mama umrla. Ko pride čas, človek preprosto umre, sem se tolažila.

Pa ni bilo tako preprosto: na večer pred pogrebom je prišla domov moja odrasla hči. Nič žalostna?!? Vsa vzhičena!?! Pod nos mi je pomolila neko črnobelo sličico … ultrazvok … v njenem trebuščku je udarjalo novo srce. Na ta čarobni trenutek je torej čakala mama: njena smrt je omogočila novo rojstvo.

Foto-Shutterstock
Foto: Shutterstock
so-ustvarjanje

SREČANJE USTVARJALK ROMANA

Mama mi je dala v življenju vse razen sestre. Nič ne de. Izbrala sem si jih sama. Ena izmed njih je tudi moja vseživljenska prijateljica, ilustratorka Ivana Ciglič iz Kočevja. Življenje je imelo za naju načrt, ko naju je nastanilo v skupno študentsko sobico na robu Ljubljane. Sprva sem mislila, da Ivana študira pediatrijo, saj je bila njena stena polepljena s posterji dojenčkov. Daleč od tega. Študirala je ekonomijo, a v srcu je bila ženska iz mesa in krvi, ki si je želela življenja, ljubezni in otrok. Usoda ji je bila naklonjena; zaljubila se je, si ustvarila družino in v svet pospremila tri otroke. Še več; sedaj je učiteljica, ki po svoji najboljši vesti v svet usmerja cele generacije otrok.

Kot pripradnica vseživljenskega učenja je vedno pripravljena na nove izzive in projekte. Njen hobi je slikanje. Z odprtim srcem je sprejela mojo pobudo, da ilustrira moj prvenec Kam je izginila Monja. Skupno ustvarjanje sva predstavili občinstvu v ljubki kavarni Težak, sredi Zreč. Ivana je dala na ogled tudi svoj ciklus “žensk”. Gre za dekleta in žene, ki so inspirirale najbolj slavne slikarje. Dogajanje je popestrila glasbena ustvarjalka, mlada Sara Šlatau iz Štor, dobitnica bronstega priznanja na 9. mednarodnem festivalu za soliste v Novi Gorici.

glasbenaTočka
Kavarna Težak, Zreče

Tudi zgodbi o Monji so botrovale tri ženske: moja mama, ki je imela nenavaden hobi “šloganje”, moja stara mama, ki je imela dvanajst otrok in ni bila nikoli osamljena ter moja tašča Štefka, ki me je učila Štefanščino. Roman je med bralci že pol leta. Kadar imam priložnost v knjigo napišem tudi posvetilo: “To ni življenjepis. To je zgodba iz mnogih življenj. Vzemi iz nje, kar potrebuje tvoje življenje.” Avtorji teh misli so moji predbralci, ki so me spodbujali, naj ustvarjam za svojo dušo, češ, bralci si bodo že vzeli iz knjige, kar jim gre. Resnično, danes vem, da ima knjiga moč uroka. Bralcu ali bralki spremeni življenje na povsem njemu ali njej lasten način. Meni, kakor se za avtorico spodobi, se je udejanil že kar prvi stavek: “Prijatelji so družina, ki si jo izberemo sami.” In res – na dan predstavitve knjige, je usoda nanesla tako, da so bili vsi moji najožji sorodniki opravičeno odsotni.

This slideshow requires JavaScript.

Pozno v noč je beseda tekla o Monji, ki predstavlja vsako žensko v zrelih letih, o ustvarjalni energiji, ki z leti pridobiva na moči, o sreči, o Klubu vražjih babnic, o novih ciljih in načrtih.

Knjiga, ki je še vedno najlepše darilo, je na voljo pri blogu 50 odtenkov življenja ali direktno pri avtorici: lili.skornik@gmail.com, kakor tudi v meniju Ženski roman

navdih

NAVDIH JE GONILO ŽIVLJENJA

Zakaj sem srečna? Zato, ker sreča ni v glavi, ne v daljavi in ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad. (T. Pavček) Življenje samo je mojster navdiha. Čeprav nas postavi na preizkušnjo, je z nami. Potrpežljivo nas opazuje in drži pesti, da prepoznamo dano priložnost in jo obrnemo v svoj prid. Za razliko od večine ljudi mi je življenje ponudilo obilico prostega časa. Žrtev za to izobilje je bila ‘na naši strani’ – mož je tisti, ki dela za dva.

In ko človek ni več v službi, kakor je bil vajen, se dan preklemano vleče; dolga je ura, neskončna zna biti minuta. Le kaj mi manjka, sem se vprašala. Kaj le? Navdih, inspiracija je tisto, kar poganja življenje. To je to – a kako do navdiha? “Zgodovina je učiteljica življenja”, nam je govoril pokojni profesor Dobnik. Seveda! Med drugimi je moj hobi tudi izdelovanje družinskih albumov. Sedla sem pred slike in se zagledala nazaj v zgodovino. Koliko lepega sem doživela. Moje življenje je bilo res radodarno. Dalo mi je mir in svobodo na tem malem koščku sveta, dalo mi je trpežno telo in dušo, polno optimizma, dalo mi je družino in prijatelje, dalo mi je možnost učenja … ena usta in dvoje ušes (kakor me opominja moj mož, da bi ženske lahko več poslušale 🙂 in kdor prisluhne življenju, se nauči ločiti seme od plevela. Neko noč me je zbudila ideja, dala mi je v roke pisalo, na mizo predme pa prazen list papirja … ‘piši’, je bilo sporočilo.

IMG_4922

 

Ponujam vam košček sreče v obliki druženja. Vsi, ki cenite, da smo še vedno iz mesa in krvi, vabljeni v četrtek, 4. oktobra, ob 18. uri v kavarno Težak (Cesta na Roglo 4c Zreče), kjer se vam bom osebno predstavila. V dobri družbi prijateljev bom gostila tudi ilustratorko Ivano Ciglič, s katero sva skupaj ustvarili roman Kam je izginila Monja. Da bo beseda gladko stekla, bo poskrbela moderatorka Snežana Brumec, kapljica jagermojstra in domače dobrote pekarne Težak. Na citre nam bo zaigrala mlada glasbenica Sara Šlatau.