Tudi zame je že daleč daleč pomlad, sem pomislila ob gledanju oddaje Tilena Artača »Kaj dogaja« (priporočam). A dogaja, še vedno dogaja… kadar ima življenje domišljijo, leta res niso ovira. Letos, na mojo devetinpetdeseto pomlad, sem dobila povabilo h ginekologinji z datumom: 1. april. Kakšen izziv! Takoj mi je padlo na pamet, da bom ob povratku s pregleda moža naplahtala, da sem noseča 😉
Ker pa v oddaji Kaj dogaja sodelujejo tudi odlični maskerji, sem svojo idejo malo modificirala in nadgradila s tehniko pomlajevanja 😉 Prvoaprilsko šalo sem uprizorila kar v ginekološki ambulanti:
1. aprila v ginekološki ordinaciji (sedim nasproti ginekologinji; imam oblečen bel puli, obraz napudran in »poslikan« z nežnim mejkapom, preko ust je maska) :
Ginekologinja: Kako ste? Kako se počutite?
Jaz: Dobro sem, hvala. Počutim pa se nenavadno – mislim, da sem noseča.
Ginekologinja (obnemi): Noseči!?! (pogleda v karton – verjetno datum rojstva, nakar se mi zazre globoko v oči) Kako je to mogoče? Ste naredili test? Ste prepričani?
Jaz: Dandanes je vse mogoče… Za prvi april pa še posebej (se naglas zasmejim)
Ginekologinja (z nasmehom): To ste me … za hip sem vam verjela, ker odlično izgledate … lahko bi bilo res.
Brez nič ni nič. Ženske v letih, si moramo kompliment pač prislužiti.
Foto: Zlatka C.
Drugi prizor se je odvijal doma, ko sem možu razlagala, kakšno šalo sem pripravila ginekologinji. Med govorjenjem sem pila jogurt iz plastenke, na katero so se prilepile moževe oči. “Kaj je”, sem skomignila z rameni. Plastenko mi je vzel iz roke in od blizu pogledal rok trajanja artikla. “Uf”, je vzkliklnil, “to pa je tvoj rekord … dva tedna čez rok.” Priznam, da me je zvilo v želodcu… mož pa je nadaljeval: »Sem ti rekel, da ne jemlji iz polic vse od začetka; prodajalke staro robo postavijo na zunanji rob polic! Pa očala na nosu, bi ti tudi pomagala… Ha, ha, ha vsaj za prvi april«, se je začil krohotati. To me je naplahtal Tako je to za prvi april – nihče ni imun, vse moramo preboleti 🙂
P.s. smeh je zdravilo. Naj vas spremlja vse dni v letu! Pa še to: hvala medicinskemu osebju celjske bolnišnice, ker je vedno prijazno in nasmejano 🙂
Letošnje voščilo prihaja iz Dubaja. Voščim zdravja, na lica nasmeh in kakšen odklopljen pobeg.
Kdor me pozna ali spremlja moje zapise, ta ve, da sem ena tistih oseb, ki imamo poleg postelje parkiran kovček – za vsak primer. Letos je bilo na “primer” oziroma povabilo treba čakati do decembra (korona, pa to…), a ga ne bi zamudila za nič na svetu. Povabil me je mož, tokrat v Dubai. Njegova potovanja so še vedno delovno naravnana, zato se na poti ne brani moje družbe, obogatene z veliko mero vedrine in optimizma.
Za vse, ki imate pomisleke, kako preko meja v teh negotovih časih, naj povem, da sva se tudi midva zataknila pri navodilih, pod katerimi pogoji se lahko vstopi v Dubai. Na internetu se omenja elektronska aplikacija, ki pa v svojem naboru držav nima Slovenije!?! Še marsikaj manjka tej aplikaciji, kar jaz imam – imam prijateljice v mnogih deželah. Halo, halo … pokličem prijateljico iz Zagreba, ki živi v Dubaju. Tako je povedala, da potrebujeva le PCR test in to je to. Pokazati ga je bilo potrebno na letališču, sicer pa je gibanje po Dubaju neomejeno ob nošenju mask, seveda. Tudi v medijih korona ni opevana tema. Izjema je bilo razstavišče Expo 2020, kjer so preverjali pogoj PCT. Človek pomisli, da šejki ne pričakujejo nekih koristi (finančnih injekcij), povezanih z zloglasnimi koronskimi ukrepi. Dežela visoko kotira na lestvici kakovostnega bivanja; vsi prebivalci so zdravstveno zavarovani, kar jim očitno zadošča za premagovanje te najnovejše gripe.
Nove zgradbe … pod njimi postajališče metrojaShopping Mall v Cityju
Ker sva Dubaj obiskala pred tremi leti, tokrat nisva iskala nekih novih informacij o destinaciji, a že pogled na mesto, ob spuščanju letala sredi noči, naju je povsem osupnil: pod nami se je lesketalo večmilijonsko velemesto. Če so pred leti rastli nebotičniki, sedaj rastejo pridružena naselja, vključno z razstaviščem Expo2020. Naju so pritegnili sokoli (falconi) na njihovem domačem pavilijonu, saj nama je poznano, da jih uvažajo iz Slovenije po fantastičnih cenah. Uporabljajo jih za tekmovanja v hitrostnem letenju.
Gostitelji – namenoma jih ne poimenujem domačini, ker to niso – razumejo in z vso profesionalnostjo izvajajo svojo vlogo. Torej domačinov ni veliko. Čez palec rečeno, petina prebivalstva. Za najino počutje so skrbeli Indijci, Pakistanci, Filipinci in Afričani. Voznik taksija nama je povedal, da se prebivalstvo Združenih Arabskih Emiratov približuje desetim milijonom, da je od tega 75% moških in 85% priseljencev. No, v hotelih, restavracijah in na ulicah tega ni čutiti; prevladujejo turisti in mlade družine. Enako je z draginjo – na prvi pogled jo ni občutiti; odvisno, kje se nahajaš. V Deiri, starem delu mesta, cene niso vidne, ker so stvar pogajanja. Tam so tržnice z začimbami, dišavnicami in zlatom, ter fantastične trgovine z blagom. V centru mesta je Dubai Mall (trgovski center), kjer tudi ni vidnih cen, a ne zato, ker bi se trgovci želeli z vami pogajati, bolj zato, da kupci sploh vstopijo. Enako je z restavracijami: velika paleta ponudbe in različnih cenovnih razredov. Osebno priporočam Japonsko restavracijo Wagamama in Libanonski Wafi Gourment, oba nasproti dubajske fontane (Dubai Lake Fountain Ride) kot tudi Bla Bla Dubai, ki je 25 km oddaljen beach bar na plaži pred dubajsko Marino.
Stari del mesta Deira, do katere vozijo Abra čolnički za 1 dirham, ki je vreden 4x manj od Evra.
Naj še fotografije povedo, da je bilo optimalno toplo, da so ta čas dolge sence tudi blizu ekvatorja, da od novoletnih dekoracij bolijo oči.
Za konec še dejstvo, da je potrebno priti nazaj domov, pod pogoji, ki jih predpisuje Slovenija – PTC. Jaz sem se odločila za T, torej sem dva dni pred odhodom v recepciji hotela Indigo naročila testiranje (medicinsko sestro v sobo). Zadnje, a ne najmanj pomembno dejstvo pa je še, da vas lahko telefonsko gostovanje stane celo premoženje. Priporočam, da že na vstopu v letalo (smer Dubai) izklopite roaming in vse backupe (gostovanje in samodejno posodabljanje česarkoli), obdržite “letalski način” do prihoda v hotel, kjer se priklopite na njihov Wi-Fi.
Pa srečno! Za naju je bilo – od začetka, do zanje minute na brniškem letališču. Vsaj tako sem mislila do včeraj, ko sva dobila na telefon obvestilo, da je bil (nazaj grede) v letalu okužen potnik Ja, ker Slovenija ni uvedla obvezno testiranje vseh prišlekov, cepljeni ali preboleli virus brez problemov raznašajo naokoli.
P.s. Expo na naju ni naredil velikega vtisa. Povozila sta ga internet in sodobni način poslovanja. Kar je bilo izjemnega, je bila gneča pred nemškim pavilionom – očitno je Nemčija še vedno in vedno bolj atraktivna dežela za Arabce in Azijce.
Časi so takšni, da se veliko umira (a nas je na svetu še vedno preveč). Časi so takšni, da se bliža dan mrtvih (a je sobivanja z umirajočimi in mrtvimi veliko premalo). In še tretjič: časi so takšni, da boste rekli na koncu tega branja: ženska glava, spet si vrgla vse v en koš. Kako, da ne? V dandanašnjih časih so vse glave prepolne premnogih informacij in vse duše prestrašene zaradi premnogih groženj.
Tokrat me je za jezik potegnila Petra Škarja (ni prvič), ko je Jureta Kneza vprašala, ali verjame v posmrtno življenje. Iz odgovora gre razbrati, da se je možak opredelil za tostranstvo. Takole pravi: vsak dan je treba izkoristiti, si narediti načrt… in zvečer leči k počitku z mislijo, da je bil preživet dan res poseben.
Slivniško jezero
Meni moji načrti že dolgo niso več dovolj. Od življenja pričakujem, da jih oplemeniti z malimi ali velikimi čudeži. No, na tej točki pisanja preidemo od Jureta iz tostranstva na jurčka iz onostranstva. Samo, da vas spomnim – sem ena tistih, ki imamo mrtve ob sebi celo leto, in ko moja pokojna starša beležita obletnico poroke, je treba to proslaviti. Kje bi bilo najbolje? Tam, kjer sta preživela največ časa z največjim veseljem. To je bilo ob vodi z ribiško palico v rokah. Torej, greva, sem rekla možu. Greva na Slivniško jezero.
Propadajoč ribiški dom
Nič več ni, kakor je bilo. Ribiški dom Tratna je danes mesto duhov. Pravzaprav je zapuščena scena povsem ustrezala mojemu dojemanju minljivosti. Bolj, ko sva se z možem bližala mestu, na katerem sta moja pokojna starša metala trnke v vodo, bolj sem čutila njuno prisotnost. Moj mož je skeptik, kar se tiče prisotnosti duš. Večkrat me »povozi« s stavkom: zakaj pa se meni nihče ne prikaže, ali nič ne zgodi. No, ta dan je imelo življenje zanj prav poseben načrt 😉 Treba je povedati, da sta moja pokojna starša neizmerno uživala tudi v nabiranju gob. Samo še korak me loči od enkratnega najdišča jurčkov, sem si rekla ta dan. Pogledala sem v nebo: daj no, mati moja, privošči mi vsaj enega jurčka! Nič. Nič levo. Nič desno. Začuda, ta dan je bil mož tisti, ki je raziskoval dalje … rinil je čez trnje, me vlekel ob živo mejo iz smrek in skozi njo preko velikih mravljišč. Uauuuuu! Obstala sva pred pobočjem pokritim z mahom, le tu in tam se je bahala kakšna velika smreka. Na vrhu pobočja je bil, v bršljan odet, zapuščen vikend. Zastal mi je dih in korak je obstal. Le oči so sledile možu, ki se je vzpenjal po pobočju, sledil nevidni sili in končno vzkliknil: glej ga! Poglej si to! Obstal je pred veličastnim jurčkom. Samim samcatim lepotcem 😉 No, sedaj veš, kako je to, ko si medij med tostranstvom in onostrastvom, sem mu dejala – to je čista sreča, pa četudi ti jo privošči pokojna tašča.
Naravne lepote
Žal so časi tudi takšni, da imamo več veselja z naravnimi in nadnaravnimi pojavi, kakor pa s človečnostjo. Biti ali ne biti, ni filozofsko vprašanje. Vedno smo. Še preden se rodimo, smo v mislih in srcu nekoga, ki si nas neskončno želi, in ko umremo, smo v srcu tistih, ki si nas bodo še vedno želeli. Kjerkoli ste preživeli dan, najsibo to na ulici med protestniki, v varnem zavetju doma, ali potrebni pomoči, v kateri izmed bolnišnic, kjerkoli že, vam želim veliko malih… morda se pa le zgodi tudi kakšen velik čudež – vredno je verjeti.
Ps. In kaj imata skupnega Jure in jurček? Koren besede – seveda 😉
Delim, ker verjamem, da s tem doprinašam dobro… pravi Petra Škarja. Tudi jaz bom danes delila z vami domislico (splet okoliščin), s katero mi je življenje pozdravilo boleče grlo. To je pripoved o pozitivizmu. No, roko na srce, na kovid testu sem bila negativna, kar pa je tudi pozitivno 😉
Težave so se začele pred enim mesecem. Nedolžno, pekoče grlo. To bo zame mala malica, sem si rekla, nakupila limon in še tiste Ricola bonbone, pa bo. Dan, dva in bilo je še slabše. Kaj bi lahko še pomagalo, sem tuhtala. Svilena ruta okrog vratu in pljučnikov čaj – to je vedno pomagalo. Vedno, a tokrat ne. Še slabše; začelo mi je jemati glas. Po tednu dni zdravil iz domače lekarne (prežgan sladkor, isla bonboni, grgranje žajblja…) nisem bila več v stanju govoriti. Za trenutek me je celo prešinila tista psihološka interpretacija, da težave z govorjenjem oziroma težave v izražanju ležijo v naši psihi. Kje le! Jaz povem, kar je treba, če ne gre, pa napišem 😉
Po še enem tednu jemanja zdravil iz domače lekarne, se mi je za silo vrnil glas, a kašljanje se je stopnjevalo. Saj veste, tisti non-stop kašelj v predelu sapnika. Non-stop! Tudi ponoči. Prišel je čas za ločitev od moža – sredi noči sem šla kašljat v drugo sobo. To pa je bil tudi čas, da pokličem zdravnico, če bi mi le dala recept za antibiotike (skozi okno). Takšne smo ženske; čakamo do konca, potem bi pa zadevo rešile kar na hitro. Jok, je rekla zdravnica. Pridi, da slišim, kaj pravijo pljuča. Za čuda so bila pljuča čisto tiho. Vseeno, ker se je viroza ali prehlad obotavljal, sem dobila amoksiklav.
Tretji teden se mi je obetalo deset dni antibiotikov. Naj bo, vse za to, da si bom lahko privoščila še kakšno kavo s cigareto. Jaz kadim le v tandemu s kavo in prepričana sem, da mi tega ne bo nihče preprečil, razen resna bolezen. A glej ga šmenta, minil je mesec in jaz še vedno nisem bila v stanju prižgati tisto eno in edino cigareto na dan. Saj vem, da se bo na starost treba odpovedati vsem dobrotam tega sveta, potem me bo počasi minilo veselje do življenja in na koncu mi ne bo več težko umreti.
No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Vztrajnost je ena izmed mojih najboljših lastnosti. Ko je sredi dopoldneva posijalo zlato sonce, sem si skuhala kavo in odšla na teraso, da poskusim varianto s cigareto. Treba je vztrajati. Uf, me je peklo v grlu! Pogledala sem proti nebu: mati moja (na žalost že pokojna), kaj res ne bo konec tega sra… Kaj naj še naredim? Ti bi mi vedela svetovati. V knjigi Signs od Laure L. Jackson sem prebrala, da pokojniki z nami komunicirajo, če jim znamo zastaviti pravo vprašanje. Mislim, da sem izbrala pravo vprašanje; katera mama svojemu otroku ne bi dala odgovora, kako naj se pozdravi?
Kar nekaj me je neslo proti vratom na koncu vrta, ko sem zagledala staro znanko, ki se je vračala s sprehoda. Za prijateljice (sploh v času korone) sem pa vedno pozitivna. Z veseljem sem jo povabila na kavico. Sumničavo me je pogledala, zato sem hitro dodala, da je povabljena na teraso, kjer bova sedeli zunaj z razdaljo metra in pol. Na moje veliko presenečenje se je za hip ozrla naokoli, češ, kaj bodo pa rekli ljudje. In spet sem imela razlog za pogled v nebo: mati moja, ali smo res postali zombiji!?! Mati moja (pokojna) pa si je mislila: vztrajaj! Spravi žensko do terase. In sem ubogala šesti čut. Veselo sem stopala pred znanko, ko sem opazila, da mi ne sledi več, da je na pol poti obstala. Stopila sem par korakov nazaj. Bila je sklonjena, kakor bi nekaj iskala. Ne, ni iskala, nabirala je … male svetlo vijolične cvetove. Pridržala mi je šopek pred nosom in rekla: “Poglej no! Materina dušica ti raste v travi. V polnem razcvetu je. Sedaj je čas za nabiranje cvetov. Čaj odlično pomaga pri težavah z dihali.”
Saj ni res – pa je. Zdravilo sem imela ves čas pred nosom. Samo dva odmerka čaja sta bila potrebna, da sem ponovno zadihala kot se spodobi. Po petih tednih sem si privoščila tapravo kavo v tandemu, vdihnila in pogledala proti nebu. Hvala ti življenje, spet si me preseglo s svojo domiselnostjo.
Lep pozdrav dragi bralci, čuvajte zdravje, pa ne pozabite na stare modrosti.
Kdor se v mladosti ni srečal s sodnikom iz oči v oči, težko verjame, da je to dogodek, ki človeka spremlja celo življenje. Tisti, ki ste ta teden gledali poročila na TV, že slutite, kaj se me je dotaknilo. Srednješolec, Matic, pred sodiščem. Vrh ledene gore. V Mariboru, na shodu za pravice šolarjev je bilo ob njem veliko pogumnih, še več podpornikov pa nas je »stalo« na dnu te ledene gore, ki smo in še vedno podpiramo temeljne človekove pravice. Pogled na otroke s plakati v rokah me je presunil. Presunil, ker hočejo v šolo. To je dokaz, da sem se postarala za celo ero. V moji mladosti smo šolo »špricali«. Kapo dol pred življenjem s toliko domišljije.
Kaj želim s tem zapisom? Mladim želim sporočiti, da so diamanti, ki jih življenje brusi. Velikokrat nas je, in tudi njih bo, doletela šolska lekcija kar na ulici. Dobil jo je Matic in dobila sem jo jaz, oba pri osemnajstih.
Res, da so bile okoliščine drugačne, a čustvena nota je bila presentljivo podobna. Tudi v mojem primeru se je vse skupaj začelo na ulici oziroma na cesti. Kdor me pozna, si sedaj misli, da se takšni pridni punci, kaj takega, res ni zgodilo. Na nek način sem bila, kakor Matic, žrtev okoliščin; na nepravem mestu ob nepravem času – pa vendar. Mlad človek v nobenem pogledu ne sme sedeti zaprt v sobi, izoliran pred svetom in čakati, da se bo življenje zgodilo.
V mojem primeru je bilo nekako tako: ni pomembno, kaj dobiš – pomembno je, kaj postaneš. Za svoj osemnajsti rojstni dan sem postala voznica. V denarnico sem skrbno spravila vozniško dovoljenje, v roke pa sem dobila ključe od očetovega avta (nekaj pa sem le dobila 😉
Vsak mladostnik pred novim korakom v življenju podzavestno začuti strah. Iti ali ne iti? Seveda je potrebno iti … iti naprej, menda me ne bo zaviral en votel strah, kaj bi bilo, če bi bilo … Ko sem ravno pri zaviranju, moram povedati, da je bila to ključna lekcija, ki je vozniški tečaj ni vseboval. Resda mi je rekel inštruktor: ustavi se. Nikoli pa mi ni rekel: z vso silo skoči na zavoro.
Že slutite, katero je bilo nepravo mesto, na katerem sem se znašla: prehod za pešce v nepravem času, ko je nanj skočila peška. Povozila sem starko. Na prehodu za pešce. Kriva. V očeh policajev sem bila glavni krivec. Poklicali so rešilca, naredili zapisnik in me obvestili, da bo o zadevi odločalo sodišče. Ne vem, kaj točno se je na cesti dogajalo, še manj vem, kaj je pisalo v zapisniku, ki sem ga (v stresu) podpisala.
Na sodišče sem šla sama, v moji mladosti so bili odvetniki prava redkost, še posebej na področju prometnih prekrškov. Sama sem sedela sodnici nasproti, pripravljena prevzeti odgovornost za svoje dejanje (kakor je pred kratkim rekla sedanja ministrica za šolstvo). Počutila sem se krivo.
No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Sodnica je začela počasi in razločno brati policijski zapisnik. V njem je bila izjava moje mame. Seveda na tem svetu nisem bila tako sama, kakor sem se takrat počutila. Seveda. Na kraju dogodka je bila v avtu ob meni moja mama. Tedaj sem se spomnila, da nisva bili pripeti s pasom (ni bilo obvezno), da nisem z vso silo skočila na zavoro, ker bi mamo vrglo v vetrobransko steklo. Mama, ki je ohranila veliko večjo mero prisebnosti kot jaz, je v zapisniku povedala, da se je starka, ki je čakala na avtobusni postaji poleg prehoda za pešce, opotekla na zebro in padla na tla tik pred avto. Mhmmm … jaz tega nisem opazila. Ko sem stopila iz avta sem se naslonila na havbo, ker so mi noge povsem odpovedale ob pogledu na starko, ki si je s krvavim robčkom zakrivala obraz.
Sodnica pa je brala dalje. Razkrila mi je tudi izjavo te ponesrečene osemdesetletne gospe. Policistom, ki so jo obiskali v bolnišnici, je povedala, da je bila tisti dan pri zobozdravniku. Ta dan ji je izpulil nekaj zob (od tod krvav robček v njenih rokah). Zaradi dveh prejetih injekcij, ji je med čakanjem na avtobus postalo tako slabo, da se je opotekla s pločnika in (na zebri), hvala bogu, lahko »ujela« na moj avto, da ni med omedlevico padla kar na tla. Še več: policista je prosila, naj se mi opraviči v njenem imenu.
Sodnica mi je opravičilo sicer prenesla, vseeno pa mi je odredila minimalno kazen, zaradi zapoznelega zaviranja.
Sedaj se znam na račun te lekcije tudi pozabavati. Ko je treba skočiti na zavoro, sopotnikom, prilepljenim na sedež, povem to anekdoto.
Enako želim Maticu in vsem šolarjem, da bi čez mnogo let z nasmehom na obrazu pripovedovali svojim otrokom, kako zelo so si želeli hoditi v šolo.
Tako je to za prvi april – nihče ni imun, vse moramo preboleti 🙂
Snežinkin blog 