Blog

so-ustvarjanje

PISMO UČITELJICI


Spoštovana učiteljica (babica je rekla, naj tako napišem),

dali ste nam nalogo, da se doma pogovorimo o domačih živalih in celo napišemo kakšen stavek, ker to že znamo – tisti pametni – je rekla babica. Ona vam tudi dovoli, da pismo glasno preberete v zbornici, ker sem se o živalih pogovarjal z njo in z dedijem. Z atijem in mamico ni šlo, ker ne marata domačih nalog in ker je očka vse živali zmetal v en koš: kravo, kozo, opico, lisico in še neke lenivce.IMG_5777

Ko boste pismo brali v zbornici, povejte, da sem zdaj že v drugem razredu, da mi je ime Dare, ker sta me očka in mamica dobila za darilo, kakor se rada šali babica. Povejte, da imam bratca Tančija, mogoče zato, ker je že na svet prišel zelo tanek. Takrat sem vprašal dedija, kako pridejo otroci na svet. Mislil sem, da bo to moški pogovor, pa je babica tudi prisedla, da bi izvedela. Dedi je babico navihano gledal, potem pa ji je rekel: »Babica, ti si tak pametna. Ti povej otroku.«

DSC_0072Kam sem zašel s pisanjem, me sprašuje babica. Spomnila me je, da moram pisati o domačih živalih. Samo še to povejte v zbornici, da sem star sedem let in pol, da poznam številke, brat pa ne. Ne. Jaz znam brati, moj brat ne pozna številk. Razlagam mu, da je star tri leta in šest mesecev, on pa trdi, da je star šest let in hodi v tretji razred. Pojma nima.

 Zdaj pa res samo še o domačih živalih, ki jih mi doma na žalost nimamo. Pa bi rade živele z nami, le da jih očka in mamica hitro pospravita, tako temu reče babica. O tem, kako to naredita, najraje ne bi pisal, ker muho ali pa komarja pospravita tako mesarsko, da kri kar špricne po steni. Drugače je z osami. Ose so pametne živali, kakor Butalci, je rekel dedi. On se dela, da ne posluša, kaj se pogovarjava z babico. Noče, da bi pisal o njem, ker pravi, da on ni domača žival. Jaz pa rad zlezem na njegov hrbet in se igrava, da je moj konjiček. Nazaj k osam, je rekla babica. Ose so se naselile v našo kuhinjsko napo, v bloku, in malo je manjkalo, da se nismo mi izselili. Rešila nas je babica z biološkim orožjem. Na štedilnik je postavila lonec, zavrela vodo in v njej raztopila kitajsko mast. Še dobro, da se babica ne boji niti os niti Kitajcev. Menda si od njih izposoja tudi modrost. Z njo me je rešila klopa. To je najbolj odločna domača žival. Ni in ni hotel proč od mene. Babica je tudi tokrat posegla po biološkem orožju. Na klopa je pljunila. Čez čas pa mi je dala roko pod tekočo vodo, da ga je odneslo k spodnjemu sosedu. Dedi mi je povedal, da so ženska usta najhujše orožje.

 Babica mu večkrat reče, da nima preštetih vseh ovc, kar dedija močno razjezi. Jaz poznam že vse črke in veliko besed, težave pa mi delajo takšni čudni stavki. Res da imata onadva veliko domačih živali, zagotovo pa nimata ovc, ki bi jih dedi lahko preštel. Da bi jaz bolje razumel stavke z drugačnim pomenom, mi dedi bere Butalce. Tam tudi nastopajo domače živali. Knjigo je napisal oče od Ježka. Še babica je bila v zadregi, ko sva jo vprašala, kateremu ježu se Slovenci najraje smejimo. Dovolila mi je, da vprašam strica Googla. Babica, edina, mi dovoli uporabljati računalnik.

»Lahko,« mi reče in pogleda na uro. Ko drugič pogleda na uro, mi reče: »Dovolj je bilo, da ne pregorita.« Verjamem, da bi se to lahko res zgodilo, saj so moja lica čisto rdeča in prenosni računalnik je tudi že vroč. Glede Ježka pa sem izvedel, da je to vzdevek. To je ime, ki se IMG_1831človeka prime, kakor reče babica, če je podoben komu ali čemu ali pa se pretvarja, da je kakšna žival. Babica bi meni dala vzdevek Sova, ker sem zvedav in pameten.

 Če bi obstajali vrtci za nadarjene otroke, bi te babica vpisala vanj, mi je rekel dedi. »Pamet imaš po njej. Ona je tako pametna, da se kar kadi,« je še dodal in se od smeha držal za trebuh. Meni ni bilo smešno, ker vem, kako zelo se kadi iz vseh loncev, kadar babica kuha. Ko bo dedi znal kuhati, takrat naj se smeji, je rekla babica.

 Jaz najraje vidim, da se dedi igra z menoj smešne igre. Ravnokar sva si izmislila eno takšnih iger: živalski vzdevki. Eden reče žival in drugi osebo, ki ji je podobna. Dedi reče: opica. Jaz pa: moja sošolka, ki visi na nakupovalnem vozičku. Jaz rečem: svinja. Dedi pa: policaj za cesto. Tega sicer ne razumem, a se smejiva, da nama tečejo solze. Dedi reče: bik. Jaz pa hitro: ti dedi, ti si bik po horoskopu. Res zanimivo, za kaj vse nam živali pridejo prav .

Babica se noče igrati takšnih nespametnih iger. Ona živali ceni in spoštuje, gleda dokumentarne filme ali pa gre v naravo in živali opazuje. Rada bere basni, še raje pa mi pove kakšno živalsko anekdoto.

 Takole je bilo: ko sta babica in dedi postavila hišo, mojega očeta še ni bilo na svetu, ker je babica želela najprej štal’co, potem pa krav’co. Kadar ona omenja štal’co, misli na dom, ki si ga morata ustvariti mož in žena, preden naročita otroke. Kaj pomeni ‘naročiti otroke’, sedaj že vem. Vem pa tudi, da sta moja ati in mamica najprej rodila mene in bratca in šele sedaj gradimo hišo, ki bo naš dom. Le kakšno vezo imajo s tem krave? Jaz bom imel psa. Mamica mi je obljubila, da bomo v hiši lahko imeli živali, da naša hiša ne bo zlata kletka.

 Torej, ko sta se babica in dedi vselila v hišo, je zgodaj zjutraj nekdo potrkal na vrata. Dedi se je takoj razjezil, zakaj ne pozvoni, saj pa imata čisto nov zvonec. Ko je babica odprla, ni bilo zunaj nikogar. Naslednje jutro ob istem času je zopet potrkalo. Dedi je planil k vratom, jih odprl in ostrmel, saj ni bilo nikogar. Naslednje jutro sta se dogovorila, da bo dedi stražil pri vratih, babica pa bo na drugi strani gledala skozi okno, če bi kdo potrkal in zbežal za hišo. In je potrkalo, a ne na vratih. Babica je skozi okno za hišo zagledala nepridiprava, ki je visoko pod streho trkal po votli fasadi, da bi si naredil domovanje. Žolna je bila. Da jo je odgnala, ji je babica morala zaploskati, kakor bi ji dala priznanje za odlično idejo.

 Naslednjo anekdoto pripoveduje dedi, jaz pa zapisujem: Komaj sta dobro opravila z žolno, že se je našel nov razgrajač, ki je dedija zbudil ob štirih zjutraj s tekanjem po strehi. Njuna spalnica ima podstrešno okno, ki ga je dedi pogumno odprl, da vidi to pošast. In res! Obstal je iz oči v oči s podlasico. Pravi, da je imela bel slinček na lovu za vrabci, ki so že gnezdili v žlebovih. »Babica,« je kriknil in podlasica je zbežala. Ko se je prebudila tudi babica, ji je dedi razložil, da je podlasica zbežala, ko je samo slišala za babico, zato bo naslednjo noč babica tista, ki bo podlasico odgnala. Takrat je babica prvič posegla po biološkem orožju. Podlasici je na streho nasula čili poper. Škoda, jaz bi jo pa rad videl.

 Babica in dedi imata sedaj muco, papagaja, psa in zajčke v vrtni uti. Zelo sem vesel, ker moj ati pravi, da bo naša nova hiša cela štala. Menda mamica noče, da bi bili v zlati kletki. Ker zopet ne razumem, kaj to pomeni, mi babica razloži: zlata kletka je hiša od babičine sosede Mete, ker je v njej vse super pospravljeno in njena dragocena muca Zlatka nikoli ne sme iz nje. Ta muca ima celo dva vzdevka, zaradi oranžno-rumene dlake: dedi jo kliče Garfild, sosed, ki ima v ulici slaščičarno, pa Fluri.

 Sedaj babica sedi poleg mene in gleda, koliko sem danes že napisal. Zunaj se mrači.

IMG_0576»Le nekaj malega ti še povem, potem pa zaključiva to pismo,« mi reče babica. »Preveč svobode tudi ni dobro. Ko je bil tvoj ati star toliko, kot si sedaj ti, je imel dve muci: Tačko in Nočko. Obe sta bili povsem svobodni. Nočka je dobila ime po razgrajanju ponoči. Najhuje je bilo, kadar je izbrskala med igračami ping-pong žogico in se je z njo preganjala po hiši. Tačka pa je najraje vzela pot pod noge in izginila k sosedi na koncu ulice. Domov je tako prismrdela po kokoših, da je najraje ne bi spustili v hišo. Ampak bili sta svobodni. Obstaja izrek – sedaj že veš, kaj so to izreki – da ima svoboda svojo ceno. No, račun za Tačkino svobodo je prišel neko jutro, ko je na vrata pozvonila tista soseda, ki je tudi smrdela po kokoših. Dedi ji ni želel niti odpreti, mene pa je le premagala radovednost, saj je imela v rokah veliko škatlo. Potisnila mi jo je v roke, rekoč: tole je vaša Tačka skrivala pri meni na kurniku … O, jej, joj! V škatli so bile tri mlade mucke.«

 Spoštovana učiteljica, sedaj moram pa res nehati. Zelo sem utrujen. Jutri bom babico vprašal, koliko je plačala za tiste tri mucke.

 Z dedijem še peljeva  psa na sprehod, a le na hitro. Dedi pravi, da nima toliko svobode, da bi se sprehodil z njim do vasi. Do gostilne bosta šla jutri, ko mene predata očku in mamici.

Lep pozdrav! Dare

knjiga

O TEM, KAKO PIŠEM KNJIGO


Nekje sem prebrala, da ima Slovenija več piscev kot bralcev. Tudi prav. Če že branje izumira, je lepo slišati, da pa je pisanje nacionalni hobby.

Jaz pišem knjigo tako, da stojim v kuhinji s krožnikom v roki in jem. Tega stavka nisem prepisala od Dese Muck. Je pa res, da kdor piše, tudi veliko bere. Deso berem s prav posebnim apetitom. Če se kdo sprašuje, kakšno vezo ima hrana s pisanjem knjige, naj povem, da oba procesa osrečujeta. No, Elizabeth Gilbert je v svoji definiciji sreče obšla prehranjevanje, izpostavila pa je ustvarjanje. Potemtakem sem jaz srečna že vrsto mesecev, ker prav po polžje ustvarjam svoj drugi roman z naslovom, ki ga še ni. Namesto, da bi se moji junaki pulili za tipkovnico, si le-to, preko moje glave, mečejo iz rok v roke, češ, pa ti napiši kaj o sebi. Pri pisanju prve knjige je bilo drugače: pisanje je takoj postalo razburljivo; zgodba mi je pobegnila izpod prstov že na samem začetku. Napol v transu sem ugotovila, da sem le priča samodejnemu poteku zgodbe, zapletom in rastoči napetosti. Junaki so takoj prevzeli pobudo, jaz pa sem dvignila roke in jim prepustila tipkovnico. Srhljivo, a resnično. Točno o tem piše Lesley Glaister. Seveda sem nekje prebrala tudi, da obstajajo pisateljske blokade, nisem pa vedela, da bom zanje krivila svoje knjižne junake drugega romana. Prvi osutek le-tega sem vrgla na papir kar žez noč. Še sanjalo se mi ni, da sem si okrog vratu zavezala zanko, ker sem v roman ‘položila’ nekaj trupel, ki odlično sodijo k zgodbi. Sedaj nihče od živečih junakov noče prevzeti odgovornosi za njihovo smrt. Mnogi so imeli motive in na meni je, da jih obelodanim … lepo počasi, enega za drugim.

Iz kuhinje se prestavim k oknu v dnevni sobi. Pod oknom že nekaj dni stoji Vanda (v moji domišljiji seveda). Kaj bi ta ženska rada od mene? Naj pride in sede za računalnik. Naj piše. Ona je sedaj v teh letih, ko ve vse o vseh. Ona je ena tistih knjižnih junakov, za katere pravi moja mentorica Katie M.Weiland, da potrebujejo malo več pozornosti. Predlaga mi celo, naj Vando peljem na sprehod. Ja, sama sem si to skuhala. Če bi pisala avtobiografijo, v kateri bi bila jaz na smrt bolana, bi bila zadeva čisto enostavna. Na srečo temu ni tako – jaz pišem povsem izmišljene zgodbe. Vsaj tako si mislim. Res pa je in pisatelj na to nima vpliva, da bralci napisano doživljajo po svoje. Na primer ena izmed bralk prvega romana: Kam je izginila Monja, me je presenetila in hkrati razveselila z vprašanjem, kdo je Erna.

»Ah, le ena izmed junakinj, ki sem si jo izmislila ob bok glavni junakinji …« sem ji pojasnila.

»To vem,« je rekla bralka, »ne vem pa, kdo je Erna v resnici.«

Spravila me je v zadrego. Res bi ji rada dala odgovor, ki ga je pričakovala. Vem, da se bralci (tudi sama sem non-stop v vlogi bralke) vživimo v knjižne junake. Ko v resničnem svetu srečaš pisatelja, le-ta ob sebi nima junakov, ki bi jim lahko segli v roko. Večina jih ždi nekje v njegovi glavi. In v mojem primeru so junaki nastajajočega romana tudi morilci. Kje piše, da me ne bo nekdo izmed bodočih bralcev vlekel na sodišče in obtožil sodelovanja pri umoru. Mhmmm … le kaj si domišljam?

Vanda pa še vedno stoji pod mojim oknom. Nihče je ne opazi – vsaj delajo se tako. Njej nihče ne bi povedal v obraz, kar ve, še manj, kar se o njej govori. Večkrat sem jo srečala pred kinom. Otroke je peljala na ogled matineje. Takrat je bila še učiteljica. Na prvi pogled tipična učiteljica, ki ima vse pod kontrolo, predvsem pa ve vse o vseh. Ko bova skupaj, ji bom postavljala veliko vprašanj. Ne smem se izdati, da vem o njej veliko več, kot bi si želela. Če jo bom danes povabila na sprehod, se ne bo hvalila, tudi svojih družinskih članov ne bo kovala v nebo, celo ne bo se ustavila pred lepo izložbo.

Že tečem po stopnicah na ulico, da primem Vando pod roko. Notranji glas mi pravi, da bo danes Vanda iskrena. Danes mi bo povedala, kako si je prišla do prvega otroka, zakaj njen mož ni intelektualec, kje bo končal njen sin, koliko ima prijateljic, ki ji škodijo in mogoče, mogoče pa le izvem od nje, zakaj je moral umreti odvetnik Franko. Mogoče bom imela več sreče, kakor inšpektor Vrečko …

P.s. Pa ne me vprašati, kdo je bil odvetnik Franko v resnici 😉

V procesu izmenjave domačih izdelkov in spretnosti, sem roman Kam je izginila Monja uspela zamenjati z Barbaro Klaus. Od nje sem dobila eno uro pretoka energije po metodi: Access consciouness. Hvaležna 🙂

ljubezni voščim

KAR TAKO, IZ SRCA.


Človek ima dvoje ušes in ena usta. Menda zato, da bi več poslušal in manj govoril. Res pa je tudi, da nešteto ušes ne pomaga, če človek ne posluša s srcem. Še tako glasen stavek bo izzvenel tja v en dan, če ne bo dosegel čustev. Upam, da moj zapis doseže srca mnogih. Namenjen je mladim mamicam in očkom, ki še imajo ob sebi svoje mame ali očete in v svojem srcu nosijo podobo babice ali deda.

Drage mamice in očetje, najljubša oseba na svetu je vaš otrok in prav je tako. Verjamete, da ni in ne bo človeka, ki bi ga lahko močneje ljubili. O, pa bo! Življenje ima za vas načrt. Nekoč, pa naj se zdi to še tako daleč, si boste srčno želeli, da bi vam življenje poklonilo vnuke. Srce, to noro srce, se bo zaljubilo vanje še z večjo močjo.

Screen Shot 2019-11-13 at 16.58.33Zato: mamice in očetje, dajte babicam in dedkom priložnost, da pokažejo svojo ljubezen do vnukov in dopustite otroku to enkratno navezo. Ne dovolite ljubosumju, da se prikrade v vaše srce. Otrok bo razumel, da je vaša ljubezen drugačna, da v sebi nosi skrb za njegovo prihodnost. Dopustite mu ljubiti babico in dedka, tukaj in zdaj, dokler ju še ima.

Prišel bo čas, srčno upam, da bo, ko se bo pod vaše noge priplazil vnuk ali vnukinja s prošnjo v očeh: vzemi me v naročje. Takrat si boste želeli, preslišati glas iz ozadja: ne razvajaj mi otroka; pusti ga naj se plazi.

Takrat bo prepozno. Prepozno za vzgojo. Jutri povejte svojim otrokom, da ste jim dovolili ljubiti babico in dedka zato, da bo vam dovolil, ljubiti vaše vnuke. Tako gre to iz roda v rod – le povedati sem želela.

življenska zgodba

DAN MRTVIH MED ŽIVIMI


Na okenjski polici balkona gorijo štiri svečke. Na levi strani balkona sedita pokojni mama in tašča, na desni strani sedita oče in tast. Njihov grob je nekje daleč stran, kar pa niti ni pomembno. Ti, meni najljubši pokojniki, so vedno ob meni. Tašča mi pravi: kako lepe rdeče svečke si nam namenila, mama mi reče: bi bile lepe, če bi bile namenjene komu drugemu, tast si misli: samo, da mine november, moj oče pa modruje: kjer te čaka – tam te najde, Matilda namreč.

5d856dd6-883c-471c-afcc-558eb1b00692
Namesto njih vrtnica cveti. Foto: Irena Ocvirk

Navdih za današnje pisanje sem dobila od Dušana J. Na svojem FB je razmišljal o veselju, ki ga občutimo nekateri na dan mrtvih. Zakaj? Zato, ker cenimo, da smo še vedno med živimi. Ta dan nas opomni, da so naša življenja minljiva. Iz tega istega razloga se rada sprehajam po pokopališčih, kjerkoli že sem, in to skozi celo leto. Mnogo nas je, čudakov, ki med grobovi čutimo pozitivno energijo. V spokoju se zavemo, ne toliko minljivosti, kakor večnosti.

Letos sem se sprehodila do bližnjega pokopališča v družbi dveh vnukov. Zaradi veliko drevja in lepo obrezanih grmovnic, pokopališče spominja na park. Bolj kot kadarkoli sem se zavedala, da “hodim za predniki” (po neki živjenski poti k istemu cilju) in hkrati mi je dano tekati za potomci, ki v svojih otroških glavicah povsem po svoje zaznavajo smrt. Starejši vnuk, ki je dopolnil sedem let, je stopal tesno ob meni. Sedaj se že zaveda raznih problemov in bistroumno razmišlja o rešitvah. Že po nekaj korakih med grobovi me je vprašal: Koliko mora biti človek star, da umre? Najraje bi mu odgovorila: 120 let, kakor načrtuje Adi Smolar, a ni bil pravi trenutek. Otroke in njihove dileme je treba jemati resno. Skupaj sva prišla do spoznanja, da čas, ki nam toliko pomeni, sploh ni merilo življenja in ne določa smrti. Čas se lahko ustavi v vsakem trenutku. Čas ni pomemben – pomembni so trenutki, ki jih preživimo skupaj, lepo, kar se le da.

Z mlajšim vnukom, ki na prvi pogled nima veliko mojih genov, pa si deliva eno neprecenljivo lastnost, in sicer bujno domišljijo. Njegov odziv na pokopališče IMG_5690me je nadvse presenetil. Postal je igriv in poln navdiha.  Veselo je tekal po potkah med zelenjem, kipci in nagrobniki, pobiral palice in si domišljal različne scene. Še več. Ugotovil je, da smo našli odličen ambient za skrivalnice. Seveda sva mu s starejšim bratom razložila, da ne bi bilo primerno (čeprav naju je, ker smo še vedno sila otročji, celo zamikalo) igrati se skrivalnice okoli grobov, kjer ležijo mrtvi. Nehote sem pomislila, da pa so se, ko so bili še živi, tudi radi igrali skrivalnice in bi jim bila naša igra zagotovo v veselje … a je že tako, da živimo v socializirani družbi in pokopališče je kraj, kjer se vedemo spoštljivo. Vnukec, ki bo kmalu dopolnil štiri leta, je nekako zaznal resnost okoliščin in dramatičnost mojega pogovora s starejšim bratom. Umiril se je in brez besed stopil v korak z nama. Lahkotnost njegovega bivanja je zamrla za nekaj minut. Le nekaj minut in že smo bili rešeni disciplinskih ukrepov. Sprehod smo nadaljevali skozi staro mestno jedro, ki je ponujalo nove možnosti za igro.

Moje življenje sedaj že ve, da bom zvečer v beležnico napisala tudi stavek o presenečenju, ki mi ga je pripravilo ta dan. In res ga je: ko sem se z vnukoma vrnila domov, sem mlajšemu pomagala sezuti čevlj, iz katerega je padel kamenček. Zanimivo … nič ni jamral, da bi ga karkoli tiščalo. Iz navade sem obrnila čevelj na glavo, in glej ga šmenta: izpadli so še štirje večji kamenčki. Nemogoče, da jih ni čutil. Obsedela sem sredi predsobe in se čudila njegovi volji do gibanja in druženja.  Dobra volja premaga vse bolečine.

Zvesti sledilci bloga o življenju z domišljijo, se na tem mestu sprašujete le še, kaj je bilo tisto, kar se me je ta dan “dotaknilo”? Ne boste verjeli, da je bila to izjava mlajšega vnuka, ki se je pri večerji zagledal v naše družinske fotografije na steni. Zagledal se je v mojega tasta, svojega pradeda, kateri je žal preminul pred njegovim rojstvom in dejal: Veš kaj? Ta dedi bi tudi rad prišel po mene v vrtec, le da je zdaj predaleč.

To je bila najlepša misel, kar sem jih kdajkoli slišala ob dnevu mrtvih. Niso mrtvi, le predaleč so.

Lipa zelenela jelipa2

Presenečenje

ODVADI SE BITI TI


Včeraj zjutraj sem se pogledala v ogledalo. V mojem odsevu je manjkala desna polovica obraza. O moj ljubi, kdorkoli si že nad nami, če me zdaj ne bo kap, me ne bo nikoli.

Moram povedati, da se te dni  ‘družim’ z gospodom Joe Dispenza. Berem njegovo knjigo: ODVADI SE BITI TI. Zakaj? Ko sem diplomirala iz psihologije, sem si mislila, da zdaj pa vem vse. Na žalost, vem predvsem to, da človek koristi le deset procentov možgan, devetdeset procentov pa je zavitih v meglo, v neskončni energiji celotnega vesolja. Jaz sem sedaj samo v krizi srednjih let, in bi se rada malenkost spremenila. Menda ni moja podzavest razumela, da moram, kar izginiti. Lahko bi počakala (podzavest), da prideva do osmega poglavja, v katerem se začne meditiranje in natančna navodila, kako naj neham biti jaz Jaz in se znebim nekih starih razvad. Z meditiranjem naj bi mi uspelo poseči po novi, lepši prihodnosti, če me bo po tej knjigi še kaj ostalo. Kot je izgledalo v ogledalu – izginjam.

Da bi v celoti razumeli mojo stisko včerajšnjega jutra, moram pripoved začeti večer pred tem. Štirje smo večerjali v ljubki restavraciji sredi Francije. Ker nekoliko mlajši par nasproti naju z možem še ni zapadel v krizo srednjih let, sem si rekla, da se bom delala mlajšo, kakor sem. To se izvaja tako: biti moram dobrovoljna in za nič na svetu ne smem govoriti o boleznih, ki me tarejo, ker bi to bil očiten znak staranja. Na videz vsa mladostna, sem sprejela povabilo gospe Karoline, da bova šli naslednji dan, po žensko, raziskovati ljubko francosko mestece Saint-Quentin, moška pa naj bi šla po svoje.

Sedaj razumete mojo jutranjo stisko pred ogledalom – manjkala mi je desna polovica obraza. Seveda ni šlo za nadnaravne sile, le gospe Karolini bo treba priznati, da me je, tretjič v življenju, napadla migrena in bom dan preživela v postelji. Jaz že ne, sem si rekla in pogoltnila naklofen – šla bom na zajtrk in se bom pretvarjala, da sem zdrava kot dren. Preden se mi je Karolina pridružila pri zajtrku, sem si na čelo pritisnila še skodelico vrelega čaja, da je migrena zbežala daleč v pozabo. Super!

Kdor me pozna, že ve, da je moje življensko vodilo: tujci so le prijatelji, ki jih še ne poznamo, in Karolina je bila zame to jutro pri zajtrku še popolna tujka. Sedla mi je nasproti in me vprašala: »Kako pa kaj tvoje zdravje. Ali si zdrava?« Kaj res tako slabo blefiram, sem pomislila in dobrovoljno odgovorila: »Seveda! Nimam nobenih bolezni. Danes se počutim odlično.« Karolina je bila čisto resna, ko je nadaljevala: »Mene pa mučijo hude migrene. Se kar čudim, da me danes to deževno vreme ni položilo v posteljo.«

Strmela sem vanjo in ugibala, katera nadnaravna sila mi je poslala to jutro njeno migreno, da se je rešim v imenu obeh. Resno. Nekje sem brala, da včasih ljudje potegnemo nase bolezen drugega. »Svašta,« bo rekel moj mož, ko mu bom to pripovedovala. Globoko sem vdihnila, tableta je prijela in bila sem dobre volje. S Karolino se nama je obetal jesensko obarvan, a deževen dan, ki ga bova preživeli v tem ljubkem francoskem mestecu.

Rečeno – storjeno. Pogledali sva si baziliko, galerijo, muzej novejše zgodovine in celo muzej insektov.

IMG_3142
Bazilika Saint-Quentin

Zvečer v avtu na poti domov sem možu kazala ‘foto-reportažo’ preživetega dne. Še posebej ponosna sem bila na fotografijo iz muzeja novejše zgodovine, kjer sem izgledala tako zelo mlada, kakor bi se slikala na šolskem izletu pred mnogimi desetletji. Očitno se res spreminjam, odvajam se biti jaz, iz obraza izginjajo gube, ki so odraz minulih let.

Mož, ki ve, da se intenzivno ukvarjam z duhovnostjo, me je brez besed prijel za roko. Ker živiva skupaj že nekaj desetletij, vem, kaj je s tem mislil: da mi bo uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur – obrniti čas nazaj, nazaj v mladost. Molče sem ga pogledala, saj je razumel, da sem jaz razumela njegov stisk roke in je vedel, kaj pomeni nasmešek na mojem obrazu in pogled brez besed: ti, mož, se kar norčuj iz mene, ti še ne poznaš vseh sil tega neskončnega vesolja. Vseeno te imam rada in te bom branila pred njimi.

Snežinkine zgodbe

KORAK ZA KORAKOM PA BO …


Danes je turoben dan, da se ga Bog usmili. Takšne dni sovražim iz dna duše. Vlaga je stoprocentna, in vendar človek ni ziher ali pada ali ne, dokler ne stopi ven z enim malim dežnikom ali celo brez, in je v naslednji sekundi že moker. Danes se bom temu izognila tako, da ostanem doma. Zunaj je tudi temačno. Za razliko je v stanovanju le slaba vidljivost. Seveda imam luči, a jih čez dan ne prižigam. Sem pa le ekološko osveščena. Tistim, ki govorijo, da žarnice ne trošijo veliko energije, ne verjamem, to je del potrošniške propagande. V vrt sem letos namestila solarne luči, ki se podnevi polnijo s svetlobo (ali kako že) in ponoči oddajajo svetlobo – vsaj nekaj malega in to v različnih barvah, kar nisem pričakovala (ker nisem bila pozorna, ko sem jih kupovala …) Še vedno imam slabo vest, ker so luči iz plastike. Energetsko varčno, a še vedno škodljivo planetu. Letos me je obsedlo življenje brez plastike. Kupujem – kar se da – v stekleni embalaži: vino, pivo, sokove (itak), po novem tudi jogurte, olje, olive, kar je vloženega je lahko v konzervah, kar je svežega, je v papirnatih ovojih in vse kupaj nesem iz trgovine v torbi iz blaga. Trd oreh je pralni prašek, kajti tisti v prahu, a v papirnati škatli, škoduje stroju. Spomnila sem se, kako je mama pred mnogo desetletji rešila ta problem: prašek si je vnaprej raztapljala v lug in ga hranila v stekleni posodi. Uporabljala je trdo, dišeče milo, ki je na voljo tudi meni, namesto tekočega mila v plastenkah in tudi šampon se že dobi v obliki trdega mila. Med kremami za telo izbiram tiste v kovinskih posodah. Tako dalje in le tako naprej, pa bo moj vsakdan kmalu brez plastike.

Vse to moje početje ni imelo vpliva na zakon, dokler mi nekega dne mož ni postavil ključnega vprašanja: kje je moja plastična vrečka za japonke. Po igranju tenisa, kar je njegovo najljubše opravilo, se v klubu tudi stušira in mokre japonke že leta spravlja v ‘enoteisto’ plastično vrečko. Mož je navezan na stare stvari in malo tudi vraževeren.

»Stran si mi vrgla edino in to lucky vrečko, ki jo zares potrebujem,« me je obtožil.

»Nisem. Kje bi si upala. Dala sem jo sušiti, nekam na vidno mesto, nekam …« Samo upala sem, da ne na balkon, kjer bi jo lahko veter odnesel. Seveda mož ni verjel mojim obljubam, da SE BO našla. Tekle so minute pred njegovim odhodom na pomemben tenis duel in možu ni preostalo drugega, kakor da vzame (bi vzel) eno drugo vrečko, če bi bila pri hiši. V zadregi sem se odmaknila na stranišče, sedla na školjko in v miru razmišljala, kam dati te preklete japonke. V stekleno – ne vem kaj – ne bo šlo. V kakšno kovinsko posodo (ne bi tvegala, da me mož z njo poči po glavi). Kaj bi še prišlo v poštev?

V kotu kopalnice, zagledam rezervne role WC papirja, še vedno pakirane v dolgo polivinilasto vrečko. Bolje bi bilo, če bi bile v papirnati embalaži, ampak danes bo to zame rešitev, sem si mislila. Malo odrežem to vrečko, pa bo. V jezi sem stopila še k plastični zavesi pred tušem, da jo enkrat za vedno odstranim in obesim nadomestno iz blaga, pa četudi jo bom vsako noč sušila na balkonu … ko jo zagledam – malo ozko plastično vrečko za moževe japonke. Sušila se je, obešena na žebelj nad tušem. Kdo bi si mislil, da se bom še kdaj v življenju tako razveselila plastične vrečke.

Potrpljenje je božja mast, so včasih rekli. Izginotje plastike, se ne bo zgodilo čez noč. Na pojav moramo biti pripravljeni.

IMG_2565Danes lahko upam le to, da bo čez noč nehalo deževati. Gledam skozi okno s knjigo v ušesih. Moj fetiš je poslušanje knjig. Caroline Lee mi jih bo prebrala vsaj šestdeset. S svojim glasom me je povsem osvojila. Mimoidoči na ulici imajo odprte dežnike. Vsi razen dveh črnk. Po ulici se lahkotno sprehajata in pomenjkujeta dve črnki. Kakšno naključje; knjiga, ki jo poslušam, ima naslov Sauthern Ruby (Rubin z juga). To bi se temnopolti dekleti smejali, če bi vedeli, da ju sredi Nemčije opazuje Slovenka, ki posluša knjigo Avstralske pisateljice o rasni segregaciji v Ameriki in pri tem razmišlja, ali črnci gledajo na dež drugače, kakor Evropejci (mogoče jim je to ostalo v krvi, mogoče ;).

Dejstvo pa je, da svet postaja ena velika vas, ki se bliskovito spreminja in ozavešča glede pravih vrednot. Nekega dne na svetu ne bo več plastike, nekega dne …

življenska zgodba

ŠOLSKI SPIS: ČUJEČNOST


Letos bo moj vnuk obiskoval drugi razred. Kje so tisti časi, ko sem se veselila septembra in še posebej prve naloge pri slovenščini. Običajno je bil to spis o poletnih pripetijah. Že desetletja mi nihče ni zadal te naloge – mi pa tudi nihče ne brani, da napišem, kaj se mi je to poletje dogajalo. Pisala bom o čuječnosti. Ni panike – nobena učiteljica ni in ne bo dala otrokom napisati tovrstnega spisa. Ta pojav poznamo predvsem babice in dedki.

ČUJEČNOST pomeni biti tukaj in zdaj, pomeni biti na preži za vsakim trenutkom, ki se ti ponudi, pomeni pomanjkanje spanja, ker ti je žal, da bi kaj zamudil. Pred desetletji sem pisala o dogodkih, sedaj pišem o trenutkih (vsak od njih šteje) v ‘sedanjem času’, v prvi osebi:

Vsi sladko spimo. Ura je šest zjutraj, ko DSC_0157najstarejši vnuk v postelji sede, kakor sova pogleda okrog sebe in reče: Mimi, jaz sem se že naspal. Težavo z (ne)spanjem sva imela že večer pred jutrom, ko sem ga vabila k počitku … po prebrani pravljici je skočil iz postelje: Mimi, jaz sem se že spočil. Dokler si mlad, spanje pomeni kazen. Da si se postaral, veš, ko ti spanje postane nagrada, mi je pojasnil sin, torej je v družbi vnukov človek zopet mlad 😉 Ob šestih zjutraj je vnukov naslednji stavek: Mimi, kaj bomo danes delali? Kaj drugega bi lahko pričakovala od bodočega vzornega Slovenca, kakor sledečo zamisel: v vrtni uti imamo veliko orodja in kosilnico. Takoj morava pokDSC_0023ositi, narediti ptičjo hišico in stopnice, ki bodo bližnjica do ute! Jaz pa bi se najprej oblekla in nekaj pozajtrkovala … Seveda, je navdušen vnuk, jaz ti bom naredil zajtrk :), medtem ko bova dedija pustila še malo spati. Otrok je očitno dojel, da niso vsi ‘za stvar’.

 Kakorkoli se delam mlado, mojo čuječnost spremlja strah. O tem nisem pisala še v nobenem šolskem spisu. Takrat se mi ni sanjalo, kaj je to ‘rentanje’ ali izposoja. Če si rentaš avto, ga kvečjemu poslikaš in vrneš, po možnosti v enakem stanju, kot si ga prejel. Rentati otroke pa ne pomeni poslikati praske; otroci barvito pripovedujejo kje in kako so si prislužili nekaj novih poškodb in kdo je bil temu kriv. Tudi zato pride prav čuječnost: oči so na pecljih, roke spretno jemljejo iz malih ročic nože, vročo posodo, ostre škarje … Rešitev bi lahko bile igrače, ki pa so mojim vnukom zadnja briga. Mimi, mi je rekel starejši vnuk (sedem let in pol), ko sva oba vnuka z dedijem pripeljala na morje, pozabi igrače, greva raziskovat. Rečeno – storjeno. Navsezgodaj oprtava nahrbtnik in jo mahneva iz Ankarana do Debelega rtiča. Skrivaj poguglam peš pot, ko mi izpuli telefon iz rok: bom jaz – ti ne vidiš brez očal. Pa še res je. Res pa je tudi, da Google ne ve, koliko ograj so postavili ljudje. Zahodiva se prvič, drugič in potem se dogovoriva, da o tem ne bova nikomur povedala niti besede. Utreva si pot skozi vinograde, pogovarjava se o rabutanju, o škropljenem grozdju, o vseh možnih zapletih, ki so sedemletnikom v veselje in izziv. Najin trud je poplačan ob vstopu v Mladinsko zdravilišče, polno poučnih poligonov, kjer mu je (končno) vse dovoljeno.

 Na plaži je varstvo prevzel dedi, ker ima boj učinkovite tehnike varovanja. Saj veste; moški se pogajajo: če boš ti tako, bom jaz potem dovolil to in to … za razliko od žensk, ki zmotno verjamemo v razumno sodelovanje z dobrim namenom. Še več; ugotovim, da se dedi ukvarja celo z varovanjem plaže. Med nadziranjem vnukov utegne zbadati mlade varnostnike, katerih učke skrbno nadzirajo – ne stanje plavalcev – ampak mlada dekleta. Še huje; fantje dedija hvalijo, da pri teh letih še opazi koketiranje. Pa saj ni čudno, pravijo, ko pa ima še tako male otroke. Haalloooo! Ko mi prekipi, jim povem, da to nista njegova otroka, temveč vnuka in to s prvo ženo, še dodam in se mladostno vzravnam. Nič se nisem zlagala, jaz sem njegova prva žena in nadvse zabavno se je igrati drugo, mlajšo ženo 😉

IMG_1807Ker vaja dela mojstra, imam sredi avgusta že toliko prakse, da oba vnuka povabim v živalski vrt. Moje oči so na pecljih in njune ročice v mojih šapah. Držim ju trdno, a se izmikata, kakor bi bili iz želeja. Tolažim se, da so itak vse živali za ograjo, da ni potrebe, čuječnost nadgraditi v anksioznost, ko me nenadoma mali ročici stisneta tako močno, da zaboli. Izbulim oči in napnem ušesa – od kod iznenada nevarnost in kako to, da sta jo otroka zaznala pred menoj? Na vidiku še vedno ni nič sumljivega, ko me vnuka že vlečeta nazaj v neko drimg_1831.jpgugo smer … da v hišo groze pa raje ne bi šli. Aha! To je torej recept za ubogljivost: strah. Strah je gospod, so včasih rekli. Nak! To pa ni v moji navadi; strašiti otroke s pošastmi. Čeprav …IMG_1809

Da nič ne škodi malo strahu, nam da vedeti tudi velik škrat s šolanim glasom, v katerega zremo z odprtimi usti kje drugje kot v deželi pravljic. Šele tam se mi posveti, zakaj v pravljicah nastopajo zlobneži. S strahom se je treba soočiti (v življenju še prepogosto) in preživeti. Iz srca hvala gromkemu škratu. 

Poleg IMG_1862stIMG_1873rahu škrat omenja tudi zlobo. Glejte pod noge, reče otrokom, češ, da zloba nastavlja pasti. Kakor da je jasnovidni škrat vedel, kaj nas bo čakalo na poti do slapa Rinke. Njegov nasvet nas reši pravega sranja.  Sredi poti (ne levo in ne desno) zagledamo veliko pasje sranje :/ Pred desetletji tega ne bi napisala v noben šolski spis. Zelo verjetno bi iztrebek pohodila in preslišala mamino tarnanje nad mojim smradom, da ne omenjam, kako vesel bi me bil šofer avtobusa … Ja, še vedno se učim. Tudi ta dan, na izletu z vnuki, se učim stoicizma in to prav od šoferja avtobusa. Človek mirno prenaša poln avtobus umazanih kričačev. Kateri moški bi v svoj očiščen avto spustil 40 malih škratov? Ta šofer avtobusa tudi sodi med pravljična bitja 😉

 Kdo bi si mislil, da bom kdajkoli v življenju med počitnicami prepoznala in celo cenila vikende. Babice me razumete. To je čas zase, za počitek, za vrt, za hoby, za knjigo … To bo! V roke vzamem roman Kam je izginila Monja in izginem z njim med pohorske hribe. Poklonim ga prijateljici Dušici, s katero se po dolgem času ponovno objameva, izmenjava koš novic, roman pa zamenjam za njene dobrote. Čuječnost dobi novo razsežnost – ta trenutek je samo najin tam nekje, daleč od ponorelega sveta.

 Za konec spisa le še besedo ali dve o času, ki mineva sorazmerno z lepoto trenutkov, kar med počitnicami pomeni: zelo hitro. Drugače pa, kakor si ga kdo razlaga. Na primer: mlajši vnuk pokaže šest prstov, češ, da šteje šest let in pove, da hodi v tretji razred ?!? Neeee, ga jezno popravi starejši, ker mali še vedno ne razume številk , ki mu jih je povedal. Znova mu pove: mali, ti si star tri leta in šest mesecev 😉

Ni 91fa8cc5-7830-49ae-9d77-7b0a7395908d.jpgpopolnih počitnic brez razglednice, je veljalo nekoč. Letos ni časa, da bi jo napisala. Na hitro pošiljam le mobi pozdrave in fotografije … A glej ga šmenta. Spet me preseže življenje s svojo domišljijo: na WhatsApp dobim fotografijo razglednice, naslovljeno na mojefd30bd2a-60f4-4872-961c-7538eb3f55bcga vnuka, ki si je s prijateljem izmenjal hišni naslov, kakor se za otroka spodobi. Piše mi njegova mama, zahvaljuje se za podarjeni roman Kam je izginila Monja. Ni izginila. Tokrat je prišla v prave roke. To sem vesela!

P.s. O zadnji fotografiji pa zgodovina molči 🙂

IMG_1458