Blog

navdih

NA LOVU ZA VTISI

Pozdravljeni FB prijatelji življenja z domišljijo! Sedaj že veste, da dober vtis nikoli ne gre kar mimo mene. Medtem ko eni s polno žlico zajemate sončen dan, smo drugi že v varnem zavetju doma in urejamo vtise prazničnih dni. Dolga leta sem bila ujeta v kliše, da je za praznike treba nekam pobegniti oziroma se podati na lov za avanturami. No, z leti sem prišla do drugačne lovske taktike: ugotovila sem, da ni bistvena dolžina ali cena potovanj. Da se pride do dobrih vtisov, ni potrebno drugega kot položaj na preži. Zaupam življenju in njegovi domišljiji, da mi bo, kjer koli že bom, ‘pripeljalo mimo’ kakšen dober vtis, ki se me bo dotaknil in bo vredno o njem spregovoriti.

Med velikonočnimi prazniki sem bila povabljena v celjski park ob Savinji. Sprehajala sem se z dvema mladima mamicama: Uršo in Urško (kompliment življenju za ujemanje imen, res domiselno ;). V vozičku sta potiskali vsaka svojega dojenčka, ju nastavljali sončku in branili pred vetrom. Komaj nekaj mesecev ‘stari mamici’ sta si imeli že toliko povedati o vzgoji, o zdravstvenih zapletih, o prehranjevanju, o načrtih za prihodnost, o preteklih izkušnjah … Nista bili zaskrbljeni, bili sta vedeželjni: »Kaj šele pride, ko bo, če bo …« Poslušala sem ju in vedela, da bo do takrat, ko bo, kar koli bo, preteklo še veliko Savinje.

Za hip sem se ustavila na obrežju in zazrla v reko. Čista voda (čestitke vsem zaslužnim za to) se je v belem slapu penila čez betonsko podlago porušenega mostu. Obstala sem. Pozornost na preži me je opozorila na napis ob Savinji: Neprebojen zid ti nikoli ni nekdo drug – neprebojen zid si vedno sam sebi (podpis: tvoje življenje).IMG_9350

Upočasnila sem korak, da sta se mladi mamici Urša in Urška nekoliko oddaljili. Dali sta prostor mojemu spominu na Elico. To je bila ženska, okoli katere bi človek pričakoval neprebojen zid. Ko sem jo spoznala, mi je bilo komaj šest let. K nam je prišla na obisk, ker je bila znanka moje mame. Ko sva z Elico stali skupaj, sva bili iz oči v oči. Ženska ni merila več kakor meter in pol. Na hrbtu je imela veliko grbo in grdo je šepala, ker je imela eno nogo krajšo od druge. Bila je Notre-Damski zvonar v ženski podobi, in vendar me mama ni vnaprej opozorila na njeno pojavnost – je že vedela, zakaj ne. Zakaj mi bo dovoljeno strmeti vanjo. Seveda so se moje otroške oči prilepile nanjo, a iz povsem drugega razloga. Bila je urejena in naličena, kakor so danes super foto modeli. Sveža pričeska, izrisane obrvi, rdeča šminka, kostimček in malo petk je dopolnjevala ‘štolc’ drža, da take v življenju nisem več srečala. Barvita Elica je bila pri štiridesetih polna načrtov, nasmejana, željna življenja. Izžarevala je optimizem, ki je zasenčil vse telesne hibe. Ona okoli sebe ni postavila zidu. Le ona je vedela, zakaj ne.

Ko mi je mama pojasnila, da ima Elica tudi hči, sem ob tem pomislila, le kako izgleda njen otrok?!? “Ali je njena hči tudi pohabljena,” sem vprašala mamo. “Ne! Kja pa! To boš presenečena,” mi je odvrnila mama. Ne bi si mogla predstavljati večjega nasprotja, kakor sta si bili mati Elica in hči Irena. Irena je bila prava lepotica; bila je dolgonogo dekle, svetlih las spetih v dve kiti. Res, da njen lep obraz ni potreboval šminke, a na njem ni bilo niti nasmeha. Dvajsetletno dekle ni imelo nobenega izraza. Bila je molčeča in zadržana. Zid, zid ob Savinji me je spomnil nanjo. Danes vem, da si ga je postavila sama in le ona ve, zakaj.

Pohitela sem naprej in ponovno ujela korak z Uršo, Urško in njunima dojenčkoma. Bili sta nasmejani, optimistični in zgovorni kot Elica. Okrog njiju ni bilo ne duha ne sluha o neprebojnem zidu. Vesela sem, da je tako, da sta odprti za življenje in njegovo domišljijo.IMG_9475

življenska zgodba

KAKO RASTE MAMA CARICA

“Happy mothers day to you – beautiful chicka: my mother, my best friend (mama, moja najboljša prijateljica),” mi je napisala hči in “Mum great job, I am Awesome (mama, delo si odlično opravila – jaz sem izpadel spektakularno),” mi je voščil sin in jaz … Jaz sem še pred mesecem dni dvomila, če sodim med Carice. Sram naj me bo!

Res me je sram, da sem v mamo rastla s slabo vestjo. Zakaj se mi je porodilo vprašanje, ali sem bila ob rojstvu sploh zaželena? Zakaj me je skrbelo, če sem dovolj pridna kot deklica? Zakaj v najstniških letih nisem skrenila? Zakaj sem šla v zakon nedolžna? Zakaj sem se bala, da mogoče ne bom uspela postati mama? Le zakaj sem želela biti najboljša mama, najboljša žena, najboljša … najboljša …

Ali zato, da sedaj dvomim, če sem Carica? Seveda sem, ker mi je prijateljica povedala, da sem, če si upam. Si. Upala sem si priznati, da sem. A me skrbi, zakaj si sebi, ona in mnoge, ne upate reči, da ste Carice.

Zato, ker imate vsaka svoje odgovore na vsa zgoraj našteta vprašanja … da pa le niste dovolj dobre. Še huje: same sebi ne upate priznati, da ste najboljše.

Ja, vsako izmed žensk življenje tepe. Na svoj neumen način nam zbija samozavest. Na primer mojo mamo je bilo pred desetletji sram, da me bo rodila, stara že šestintrideset let – kar je danes nekaj normalnega. Včasih nas je, punce, skrbelo, če nismo bile pridne, ker smo verjele, da le pridne punce pridejo v nebesa – danes vemo, da pa poredne pridejo čisto povsod. Če bi bila še enkrat najstnica, se ne bi učila zato, da mi ne bo treba delati, kakor so mi grozili. Delala bi, delala kot frizerka, saj to sem si najbolj želela. In tako dalje … jaz in vse ženske, bi lahko naštevale, kaj nas je spravilo v dvom, ali smo to, kar naj bi bile.

Od kar sem Carica je življenje lažje. Ne sprašujem se več, ali sem dobra, ker so vse norme smešno relativne in res ne vem, kakšna naj bom kot babica, da pridem z vnuki v nebesa. Otroci mi celo očitajo, da sem predobra 😉

Ni pomembno, kaj naj  bi ženske bile. Zame je vsaka, kar pač je in v vsaki ženski poiščem tisto ‘nekaj’ vredno naziva Carica.

Pa še Pavčkovo razmišljanje:

KAKO RASTE MAMA

Najprej je sama tema`,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,
a raste mnogo in dolgo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lasé.

Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.

 

Presenečenje

KDO SE ZANIMA ZA NORMALNO ŽENSKO

To bo prava tema za današnji praznik. Ne sodi med atraktivne, sodi med ta prave in mogoče pritegne pozornost normalne večine. Vsaj svoj čas je bila Gausova krivulja tako naravnana, da je bila večina normalna. Dogodek sem si pribeležila pod rubriko ‘kaj me je ta dan presenetilo’. Tisti dan me je pozitivno presenetil – obožujem pozitivna presenečenja – klic bivšega delodajalca.

»Živjo! Kako si kaj,« je začel. Kako sem? Po desetih letih, bi me lahko vprašal, če sem še živa. A ne, on ne, on ne sodi med direktne.

»Glej ga no! A ti še živiš? Ali kaj rabiš,« sem bila direktna jaz, ker ženska po petdesetem nima več časa za ovinkarjenje in igrice.

S ‘ha, ha, ha’ je premostil zadrego. »Baje ti poznaš ‘eno žensko’, menda je ta ‘gospa X’ tvoja znanka. K meni se je prijavila za delo. Dvomim, da je z njo vse v redu. Internet je ne prepozna. Pravzaprav so mi jo priporočali …«

» … in ti – ne zaupaš priporočilu,« sem mu očitala – nejevernemu Tomažu.

»Zaupati je dobro – preveriti še bolje. Veš, kako zlobni so ljudje. Z veseljem bi mi podtaknili kakšno vražjo babnico,« se je izgovoril post-socialistični podjetnež.

Še dobro, da sva govorila po telefonu, ker se je na moja usta priplazil škodoželjen nasmeh, a sem ohranila nevtralen glas: »Si mislim, kaj bi ti prišlo prav: nova sodelavka z navodilom pred uporabo, brez neželjenih učinkov, seveda. Ker to ne obstaja, potrebuješ posvet. Tudi prav.«

Potem mi je potencialni delodajalec gospe X torej nejeverni Tomaž navedel nekaj skopih a bistvenih podatkov, ki mu jih je moja znanka napisala v vlogo za zaposlitev. Navedbe je zključil s stavkom: »Povej no, kakšna oseba je?«

»Ona je strokovnjakinja na svojem področju.«

»To že … Pa drugače?«

»Kako drugače? Kaj bi rad slišal? Ona je čisto normalna ženska

»Mhmmm? Kaj to pomeni ‘normalna ženska’?«

»To je tista ženska, ki danes sodi med ‘ogrožene vrste’, tiste v izumiranju. Pravilno si ugotovil, nje na Facebooku ni. Ne mara selfijev ali udrihanja čez druge. Prepričana je, da bodo otroci zrastli tudi brez fotografiranja. Nikomur ne toži, da njena tretja hči ni sin, ker bi lahko zvenelo – bolje, da je ne bi bilo. Ne govori o možu, da se ne bi prevzel hvale, kritizirati pa ga tudi noče, da ne pljuva v lastno skledo. Ne mara politikov in ne klerikalk, predvsem pa, ne udriha čez svojega sedanjega šefa. Njej ni do drame. Gospa X ve, kaj je sreča: ko delo dobro opravi in se vrne domov k ljudem, ki jih ima rada. Ne pretirava z nadurami in ne hodi v službo bolana, da ti ne okuži celega nadstropja. Če si o njej pričakoval več intimnih informacij, ti povem, da nosi čisto normalne spodnjice, ne tangic in ni spodaj brez, da bi komu na hitro sedla v naročje. Gospa X ni atraktivna, pozornosti ne pritegne njena pojava, temveč ta prava izjava,” sem povzela njene bistvene karakteristike.

Na drugi strani telefonske zveze je bila tišina … nekaj sekund za razmislek, nakar je potencialni delodajalec gospe X dejal: “Veš, kaj sem se odločil? Da želim osebno spoznati tole tvojo ‘normalno žensko’. Mogoče pa me le prepriča, da bo k sodelovanju doprinesla nekaj nadpovprečnega.”

Dragi bralci, če ste zgodbo brali do konca, sem ponosna, da so (ste) še ljudje, ki jih zanima usoda normalnih žensk, da vas je normalna ženska, ki ni in nikoli ne bo prisotna v črni kroniki z naslovom: pijana za volanom, kdo je v resnici ona, v rop vpletena tudi ženska, neznana storilka oropala lekarno, preprodajala je mamila in tako dalje in tako naprej … na današnji praznik pritegnila, saj se o njej običajno ne govori.

P.s. vsem, ki vas razveseljujejo ženske zgodbe, na današnji dan poklanjam ženski roman Kam je izginila monja (prijave sprejemam na lili.skornik@gmail.com do vključno 9.3.19)

so-ustvarjanje

SONET ZA SINA

Z leti se človeku zgodi tudi tisto, za kar si je v mladosti rekel: meni, kaj takega, meni nikoli … No, meni se je zgodilo prav to: pozabila sem na današnji praznik. Da se približuje kulturni dan, me je spomnil sin, ki sodi med delovno populacijo in se veseli vsakega dela prostega dne. »Pa ravno ti si pozabila, kam sodi osmi februar. Ti, ki si svobodna umetnica,« mi je očital. Roko na srce, jaz sodim bolj med umetnike na svobodi 😉 In potem mi je sin v trenutku navdiha naložil še pokoro, rekoč: za kazen boš napisala sonet. Sonet?!? Jaz pa sonet.

Življenje me je izučilo, da je potrebno kazen obrniti v izziv. Potrebujem znanje in navdih. Kam po znanje? Google ve. Preusmeril me je k Lidiji Brezavšček. Ja, sonet ima pravila in pa ritem. Čisto drugačen ritem od valčka. Kdo bi vedel, če je gospa Prešeren pisala sonete – saj ne, da bi ga jaz prepisala, to ne. Jaz bom to že zmogla – vse za sina. In sem šla po inspiracijo. Korakala sem v ritmu, v glavi premetavala sem rime skozi park, prečkala cesto, kjer se ne sme, zamišljena obstala pred italijansko restavracijo … Mhmmm. Sonet je italijanskega porekla. To bi bilo idealno, da vstopim in naročim en sonet. Natakar bi me vprašal: »Ali za seboj ali ga boste pojedli kar tukaj?« »Za seboj. Potrebujem ga za sina.«

Ne. To ne gre tako. Zahvaljujoč sinu, sem ‘padla’ v kulturni praznik iz povsem novega zornega kota. Večina državljanov bo danes zvečer sedla pred ekrane ali v kakšno eminentno dvorano in prisluhnila kulturnim stvaritvam naših očakov, jaz pa sem se postavila v kožo umetnikov in ustvarila nekaj novega na primer sonet.

Res sem ga. V pomoč mi ni bil računalnik, ne svinčnik in papir, niti mesečina, niti intelignečni kvocient. Pomagala je čustvena inteligenca. Vživela sem se v Prešerna. Buteljka je padla in napisan je bil sonet.

Prilagam dokaz. Vsem skupaj voščim lepo praznovanje!

Sonet za sinaIMG_8074

»Jaz zate, sin moj, vse sem naredila.

Rodila te in ti ob strani stala,

želela dobro, te občudovala.

Kaj očitaš mi? Kaj sem pozabila?

 

Prešeren, da ušel je iz spomina.«

»Mati, napiši mi sonet,« si dejal,

»v spomin Francetu, ker je pesnit znal.«

Pesnim naj? Pesniti mi ni vrlina.

 

Brezdelje za tak praznik je pravica.

»Prijatle zberi in se poveseli.

Trkni! Zato nastala je zdravica.

 

Sin moj, si mislil, da ne bom uspela

spisati soneta. Gospa Prešeren

ga je tut – le objavit ga ni smela.«

 

Poljub, mama.

 

 

Op. Naslovna slika: Mother son drawing, Etsy

 

navdih

NOVO LETO – NOVE ZAOBLJUBE

Novo leto – nove zaobljube. Ja, pa ja! Pri vseh omejitvah, s katerimi nas stiska družbeno socialno okolje, naj bi človek dodal kakšno omejitev (zaobljubo) še sam sebi?!? Ne. Meni bolj godi tista misel, kaj početi, če bi vedela, da je ta dan zadnji v mojem življenju. Kaj početi? Vredno razmisleka … Vem! Šla bi na izlet. Prepustila bi se življenju, da mi pokaže, kaj ima pripravljeno zame – ta zadnji dan.

Skoraj tako je bilo kmalu po novem letu, na praznik sv. treh kraljev, ko sva z možem sedla v avto in se odpeljala na izlet, na Primorsko. Ne, ne! Na srečo to ni bil zadnji dan v najinem življenju; to je bil dan, izpolnjen z lekcijo in začinjen s ščepcem humorja. In to je vse, kar duša potrebuje. Odvisno za čigavo dušo gre, bi mi lahko očitali. Res je, na primer: za dušo mojega šoferja mora popoln dan vsebovati veliko adrenalina. Da je temu tako, mož dokazuje s sedenjem za volanom. Za alfa šoferje, kakršen je, so razmere na cesti vedno vojno stanje. Treba je določiti koordinate, preveriti zaloge (goriva), preveriti zastoje in vprašati sopotnico: “Si šla na WC?” Na formuli ena ni postankov za odtočenje 😉

Dokler sva bila na lokalni cesti, sva veselo klepetala, ko pa sva zapeljala na avtocesto, sva prižgala radio, da se vožnja ne bi preveč vlekla. Nehote sem iz torbice potegnila telefon. Ta naprava ima v sebi dopamin ali hormon sreče. Na Facebooku se ga dobi po vsaki meri: lajkanje, veseli trenutki, lepe fotografije, spodbude, odobravanje … WhatsApp (kaj dogaja), vse super, nasmejani obrazi, selfiji, sedaj, takoj … Ko sem se napolnila s srečo do prave mere, sem se spomnila še na mejle (elektronsko pošto). Tedaj so se prsti upočasnili, saj se pri pošti rado kaj zatakne; ljudje imajo zahteve, probleme, nalagajo zadolžitve … ‘Glej no! Brez naslova mi je prijateljica poslala priponko ‘obljuba’. Tipično zame; verjetno sem ji nekaj obljubila in pozabila izpolniti. To moram urediti: ena, dva, tri.img_7857

Mož za volanom mi nekaj govori … pa ravno sedaj, ko se moram posvetiti prijateljici.’ Tudi njemu je postala vožnja dolgočasna. Celo navigacija je obmolknila. Na meni je bilo, da se vrnem v vlogo sopotnice. Medtem ko sva klepetala to in ono, so se moje misli nehote vračale k prijateljici. Preden sem ugasnila telefon, sem za hip ujela vsebino njene priponke, obljube, ki ni bila dana, ki šele pride. K pismu je pripela pridigo o zaobljubi. Lahko bi se začela s stavkom: Kdaj ste bili zadnjikrat v cerkvi. Takoj sem se prepustila privzgojeni slabi vesti. Ne, moja prijateljica ve, da jaz stvarnika (karkoli že je nad nami) ne povezujem z nobeno institucijo. Pravzaprav je bilo njeno sporočilo le povzetek pridige in njen osebni apel, naj iz nje vzamem za svoje življenje, če se mi zdi kaj vredno.

Kako, da ne! V bistvu se ravnam po vseh principih, ki jih omenja. Srčno se trudim razumeti, da je staro minilo in se rojeva novo, hvaležna sem vsaki situaciji (če mi ni v veselje, mi je v poduk), z veseljem se spreminjam, ljubim in ustvarjam, pomagam ljudem v stiski. Edina težava, bi znalo biti načrtovanje. Jaz sem po naravi spontana oseba.

Lukovica. “Mož ustavi, jaz moram na WC,” sem takoj pomagala mojemu šoferju v stiski, ker mu je zmanjkovalo adrenalina. “Ti bi morala k urologu, da ti poveča določeno kapaciteto … Če bi pozorno spremljala vožnjo, bi vedela, koliko vozil mi je uspelo prehiteti – do sem.” Zapeljal je in ustavil točno pred WC vrati, kar je pomenilo: tri, dva, ena, gremo! V dveh minutah dvajset sem prisedla nazaj v avto. Kako malo je treba, da je ženska srečna. Na moje veliko presenečenje gume niso zacvilile kot pri štartu F1. “Grem še jaz,” je rekel moj šofer in skočil iz avta. Zopet me je potegnil dopamin. Roka je kar sama segla v torbico po telefon. Samo toliko, da pokukam nadaljevanje pridige: kaj bomo počeli, kaj bomo nehali, česar smo počeli premalo, kaj bomo začeli več, česa bomo zmanjšali … Sledilo je ponovno presenečenje: mož se je vračal iz WCja z velikim nasmehom na obrazu. Čemu le? “Ne boš verjela,” je začel, “moškemu poleg mene je v spuščenih hlačah zazvonil telefon. Odvisnežu ga je uspelo potegniti iz hlač in prisloniti na ramo. Sogovorniku je odvrnil: ‘Sem na intervenciji. Pokliči čez pol ure’. :)))))) Revež.” “Res bedno,” sem mu pritrdila. “Kako so eni odvisni od telefonov.”

Mhmmm?!? Lekcija je bila sprejeta. Zaobljuba je bila na dlani: letos ga bom tudi jaz manjkrat vzela iz torbice.

“Držite se desno. Zavijte desno. Sedaj! Tukaj desno,” je vztrajala gospa Navigacija. ‘Ne me zaje…’, si je mislil moj šofer, ki je ravnokar prehiteval. Ker mu komande niso prišle do živega, je gospa Navigacija posegla še po matematiki: “Preračunavam!” Jaz osebno obožujem to vztrajno in odločno virtualno žensko. Oba s šoferjem sta popolnoma pritegnila mojo pozornost. Do cilja ni bilo več daleč in bilo je nadvse zabavno tudi brez telefona.

Očitno to ni bil zadnji dan v najinem življenju. Zvečer pač, sva zaspala objeta, kakor vedno, kakor da bo to zadnja noč in prav je tako.

Op. naslovna fotografija: Portorož, Zlatka C.

 

ljubezni voščim

SVETI MIKLAVŽ IN VARIACIJE NA TO TEMO

Če bi pred nekaj leti, na današnji dan, 6. decembra, sveti Miklavž lahko pokukal na internetno klepetalnico, bi prebral sledeče: Klepetulja, očitno ženskega spola, ki ji ni nič jasno, je vnela prepir z izjavo, da se Miklavža ‘ne gre’ in zameri tistim, ki se to grejo in ne vedo, kdaj se je treba iti. Mhmmmmm?!? No, tetaMici ji je takoj pojasnila, da v noči iz 5. na 6. december. Pika. Ja, pa ja … šele po tem se je klepetanje zares začelo: vmešali so se Tajkuni, Sončki so zagovarjali pridne otroke, Hm je dodal še ščepec filozofije … Klepetulja, ki je prepir začela in ji še vedno ni bilo nič jasno, se je v tem trenutku oprijela celo Dedka Mraza. OMG (o moj Bog), bi rekli ta mladi, s tem je šele prilila bencin na ogenj. Kaj je bilo prej, kura ali jajce, mislim, Miklavž ali Dedek Mraz. Haloooo! Miklavžu so nastavljale že naše stare mame … in na koncu je YO_ povedal Klepetulji, da pa res nič ne dojame.

Na tem mestu sveti Miklavž zelo verjetno ne bi bil v stanju brati dalje. Oblivale bi ga solze smeha in mu zameglile pogled na te zmešane zemljane – vsaj jaz si ga tako predstavljam. Miklavž je za tiste, ki verjamejo vanj. Njegova dejanja so v poduk in v veselje – tistim ta pridnim, seveda. Vsako leto in to prav na današnji dan.Screen Shot 2018-12-06 at 13.43.02

Pridna je tudi moja sestrična Albina. Ne bomo o tem, koliko je stara. Ona bo po duši in srcu vedno mlada, zato sem prepričana, da je sinoči tudi nastavila (nič grdih misli) Miklavžu, seveda. Njena skleda bi ostala prazna, ker je Albina v karanteni, osamljena z virozo, če ne bi svojih težav objavila na FB. In hvala Bogu, da obstaja FB. Tako sem vsaj izvedela, da ji je prehlad pobral dar govora, zato bom njeno skledico, na videz prazno, a polno pričakovanja, napolnila z zgodbo, ki si jo je zaželela. Brati pač zmore.

Poduk zgodbe: od viroze se ne umre.

Ko sta bila moja teta Fanika in stric Stanko že zelo stara (vsekakor starejša od Albine), sem se najavila k njima na obisk. »Lepo, da si se spomnila na naju,« me je po telefonu pohvalila teta Fanika, ki je bila po naturi prava dobričina, »k nama pa nikar ne hodi. Tvojo pozornost hvaležno odklanjava, ker se bojiva viroze. Veš, kako je to pri starih ljudeh; mimogrede naju lahko pobere.« Priznam, da me je njen, pa naj si je bil še tako obziren izgovor, prizadel. Če bi bilo Faniki dano vedeti, da bi bilo to najino zadnje srečanje, bi verjetno dala na stran strah pred virozo. Ona je to pravzaprav vedela, jaz sem bila tista, ki nisem nič razumela. Kakor koli že, tisto leto je teta Fanika umrla. Ko sem izvedela vzrok smrti (v njej se je razraščal rak) sem dojela, da je bil njen strah, dejansko strah pred smrtjo. Dobra, kakor je bila, si je zamislila pogreb s posutjem pepela, da ne bi njeni posmrtni ostanki kogar koli, kakor koli obremenjevali.

Stric Stanko je bil drugačen človek. Na sedmino je povabil veliko ljudi. Na virozo ni niti pomislil, ostali pa smo jo tudi pustili doma 😉 Po obedu na sedmini je prisedel k meni, če sme. »Seveda, pridi,« sem ga povabila. Kako naj ga tolažim, sem pomislila. Jaz osebno nisem pretirano čustven človek. »Poslušaj no,« me je ogovoril. »Ali bi mi ti dala eno cigareto?« Opomba za Albino: ti si je ne smeš prižgati, ker imaš virozo 😉 Glede strica in kajenja: možak je moral opustiti kajenje že pred desetletji, zaradi bolezni srca. Ko sem bila študentka, sem ga obiskala v Ljubljani. Takrat je bil že v pokoju, a je pridno pisal dokotrat iz prava za Slovenske železnice. Nad kaminom v njegovi študijski sobi je visela velika stara ura in na rob kamina je bila položena cigareta. »Kaj pa to pomeni? Kateri zdravljen kadilec, bi se takole soočal s pregreho,« sem bila začudena. Popraskal se je po nosu in mi ponudil filozofsko razlago: »Ne gre za kajenje, gre za ritual. Droge niso škodljive, če je njihovo konzumiranje pod kontrolo. Vsak dan, ko ura odbije opoldne, si privoščim eno cigareto. Disciplina je mati uspeha …« Kasneje sem izvedela, da je opustil tudi druge razvade – vsaj tako ga je hvalila teta Fanika. Ampak … sedaj je teta Fani mrtva, ura ni dvanajst, stric Stanko pa na sedmini veselo vleče že svojo drugo cigareto. Očitno se je odločil, da ne bo umrl od viroze. Ne smem reči kakor koli že, ker vem, kako je bilo naslednje tri mesece do njegove smrti. Bilo je veselo kot še nikoli. V domu upokojencev je živel, kakor je želelo njegovo srce, dokler je še bilo. Igral je na srečo, kaj malega spil in kakšno skadil. Mogoče je vmes prebolel tudi kakšno virozo, a to ga nikoli ni skrbelo.

Draga Albina, čimprej se pozdravi. V romanu Kam je izginila Monja, na strani 84 pa najdeš recept, kako premagati virozo, kako se rešiti smrkanja in kašljanja. Preverjeno!

življenska zgodba

ZAPADEL JE PRVI SNEG

… z neba, iz zemlje, s koščka papirja, iz mimobežne podobe, iz pajkove mreže … Kjer le najdemo, moramo pobrati tisto, kar je dobro za nas. (Pablo Picasso)

rozeNi le dobro, nadvse ganljivo je gledati prve snežinke z neba. In veselje, kakršnega smo poznali otroci, ko smo tekli v klet po sani, se sedaj čuti in širi med FB prijatelji. Zelo nostalgično. Tak čas je bil pri nas doma tudi čas, da se oče poda v klet po vložene pridelke: marmelado, vinogradne breskve, češnje, kumarice, ajvar, ribe v kisu … na leseni deski so že čakale suhe salame, na kruhu zaseka s česnom … Mhmmmmm!

IMG_7141Marmelada, ki jo danes držim v rokah je iz leta 1986. Vem, kaj bodo naredili moji sorodniki, ki sedaj berejo to zgodbo – pograbili bodo telefone in mi grozili: glej, da je ne boš odprla, kaj šele jedla. Seveda jo bom! Na vsak način moram izvedeti, česa je bilo, tistega Gospodovega leta, preveč v marmeladi. Očetu, ki je pri naši hiši kuhal marmelado cel božji dan, se je vsako leto nekaj vsulo v zmes. Včasih so bile to prevelike količine sladkorja, včasih ruma, včasih orehov … Ne gre za sestavine, pravzaprav gre za okus, gre za zgodbo, za spomine, ki mi jih bo pričarala očetova marmelada.

Ko sem bila še študentka, sem tovorila domače dobrote iz Celja do Ljubljane; na litre, na kile … na avtobus, na vlak, včasih na štop. To naj bi zadostovalo za en teden. Za cel teden, ča ne bi prišla za menoj cimra Adela. Le-ta je prišla tudi iz mojega domačega kraja praviloma v ponedeljek zvečer, odprla hladilnik, vzela iz njega kozarec marmelade in z veliko žlico zajemala do dna. Nisem ji zamerila tega užitka. To je bil kompliment mojemu očetu. Zamerila sem ji, da si ni pri nas doma napolnila kovčke in jih sama tovorila do Ljubljane 😉

Zgodba o tej marmeladi v mojih rokah pa je bolj žalostna. Oče mi je umrl pred dvemi leti. Nič ni odnesel s seboj. Za njim je ostalo vse in med drugim tudi polna klet kložja. S skupnimi močmi (hvala sorodnikom) smo jo praznili več dni. V kleti so bili kosi treh generacij kuhinj in dva pokvarjena hladilnika. Seveda smo ju odprli. Začuda nista bila prazna! Polna vloženih dobrot. Ko je moja hči izvedela za ‘čistilno akcijo’, me je nemudoma poklicala: “Glej, da ne boš vrgla v smeti Atekove marmelade! Jaz bi jo imela.” “Nikakor,” sem ji zagotovila, “ti samo povej, katero bi imela. Ali tisto iz leta 1978 ali tisto iz leta 1987.”

Kako zelo mi je žal. Žal mi je in kesam se, da nisem prisluhnila takrat še živemu očetu, ki me je vabil v klet. Takrat mu je bilo 90 let in dobro je vedel, da ne bo več dolgo, da ne bo mogel vsega sam pojesti. Nisem si vzela nekaj uric časa (prekleta časovna stiska), da bi se družila z njim, da bi se skupaj do solz nasmejala tisti štirideset let stari marmeladi.

IMG_7123Te dni, za prvi november, sem iz kleti pospravila še nekaj krame … vse je romalo v smeti. Med starimi knjigami sem zaman upala, da najdem svoj dnevnik, ki sem ga pisala kot najstnica. Dnevnik je bil poln izpovedi in upov. Na kaj? Na vse to, česar imam danes preveč. Tudi prostega časa.

Zapadel je prvi sneg … marmelada odlično tekne, ker ima veliko ruma … jaz pa ga pogrešam, pogrešam očeta in dobre stare čase.

“Sedaj si daleč … tako zelo daleč …” /Hubert von Goisern