Blog

potovanja

KJER SE CEDITA MED IN MLEKO


Kdor prebira moje pisarije, ta ve, da se zadnje čase ukvarjam s fenomenom “če si nekaj zares želiš, to dobiš.” Mojster Zvonko z radia Rogla, bi mi rekel: problem rešen 🙂 Moja kolegica, intelektualka, pa bi želela, da ta fenomen manifestiranja znanstveno utemeljim. Mhmmm?!? Takole si mislim: dajmo mi raje uživati teh nekaj let, dokler smo še na svet!

Dejstvo je, da se že nekaj let spogledujem (manifestiram) z lokacijo “kjer se cedita med in mleko”, a mi očitno ni bila namenjena. Gre za pravljično mestece Karlovy Vary (Karlove toplice) na Češkem. Mož se brani toplic. Premlad je še 🙂 “Le kaj bom tam delal,” me je spraševal. Nič, da bo le užival, mu ni bilo dovolj. On želi aktivnosti in družbo… Njemu več pomenijo ljudje, kakor kraji, IN (končno) je letos prišlo povabilo za izlet v Karlovy Vary s strani prijateljev, in končno se mož ni več branil sesti v avto 😊

Vožnja ni bila mačji kašelj. Osem ur v avtu človek res potrebuje zabavno družbo in dobre obete v zvezi z destinacijo, kamor potuje. Jaz vedno poguglam vsa dejstva o cilju in vedno zmotno pričakujem, da me nič ne bo presenetilo. Kje le? Tudi tokrat me je presenetilo; kraj, narava in ljudje. Prvi smeh iz srca je na moja usta privabila že kar sopotnica v avtu, ki je po uri vižnje ugotovila, da pa res potujemo na sever, saj postaja hladno :/ Ja, res je bilo hladno, dokler nismo šoferja prepričali naj zmanjša klimo 🙂

Prvo presenečenje je bila meja med nekdanjo vzhodno Nemčijo in Češko. Kdor je mojih let, se bo spomnil, kako je izgledal svoje čase “brisan prostor”. No, sedaj je brisana vsaka meja in kar na lepem se človek znajde – ne na Češkem – temveč med Kitajci!?! To je sodobna Ponta Rosa ali Asia Dragon Bazar. Najbolj prijazni trgovci so bili celo iz Vietnama. O cenah pa bolje, da ne pišem…

Iz ene skrajnosti v drugo smo prišli tisti trenutek, ko se je avto ustavil pred hotelom Imperial ***** Če dih zastane še dan danes, si lahko samo mislite, kakšna krasota je bila to pred stoplus leti, ko je bil postavljen.

Hotel Imperial in pod njim Karlovy Vary

Na tem mestu dajem kompliment našemu šoferju, ki je guglal tako globoko, da je odkril izjemno ugodno ponudbo “detox” program. To je pomenilo pogovor z zdravnikom, en “SPA” tretma na dan, pitje termalne vode in še nekih napitkov in polpenzion. Da bomo detoksirani, pa naj se izogibamo alkoholu, je rekla zdravnica!?! Da na Češkem ne bi pili piva, mhmmmm… no go.

Za začetek se poglobimo v njihovo termalno vodo. SPA naj bi (iz latinščine) pomenilo: pomlajanje vode. V Karlovy Vary je voda novorojenček: glasna, smrdljiva in vroča (cca 60 st.) Ko smo se spuščali s hriba do izvirov, sem imela občutek, da bomo zagledali morje. Vodne sile so obetale abnormno količino vode, ki zagotovo je – tam nekje… globoko pod zemljo. Postalo mi je jasno, zakaj je na lokaciji vrelcev čez dvesto hotelov, bivalna naselja pa precej stran: nad tako silovito zemeljsko aktivnostjo se ne dá živeti (dá pa se s tem služiti 😉 Pod cerkvijo Sv. Marije Magdalene teče reka Tepla; normalna, polna rib. Nakar ponikne (vsaj tako izgleda) in novo strugo polni vroč, puhteč vrelec termalne vode. Vzdolž reke so Collonade ali vrelci iz katerih se pije. Ja, za prebavila je to enkratno: ješ in se ne rediš. Ker pa je zelo vlažno tudi ozračje, je to raj na zemlji za vodne vile , a katastrofa za vremensko občutljive ljudi (meni je lomilo vse kosti). Naj še povem, da tako enkratne narave, tako lepega gozda že dolgo nisem videla.

Če je kdo pričakoval kakšno fotografijo iz kazinoja – James Bond… žal ga nismo srečali. Je pa mestece polno prestižnih trgovin. Še več: trgovci so cene “navili” na stopnjo bogatih Rusinj. Toliko o blišču. Sedaj pa je čas, da se vrnem k naslovu tega prispevka: med in mleko. Mleko mi je predstavljala motna zdravilna voda, s katero nas doji mati narava. Kako sem se srečala z medom pa v prvi od treh anekdot (za konec 🙂

Zgodba o medu se začne leta 2018, ko sem napisala roman Kam je izginila Monja in kaj kmalu odkrila njegovo preroško moč. Knjigo o knjigi bi lahko napisala na to temo. Tokrat se mi je pripetil dogodek opisan na strani 50: masaža. V našem hotelu Imperial je (bila) v detox program vključena “medena” masaža. Mhmmm… si predstavljate, kako sem se je veselila. Veselila vse do trenutka, ko sem vstopila v malo sobico in pred seboj zagledala velikana!!! Človeka takšnih dimenzij srečaš samo na svetovnem prvenstvu v košarki. To naj bi bil moj maser, sem pomislila in bila na tem, da jo ucvrem nazaj k svojemu možičku v nežen objem – a prepozno. Možak je obrnil ključ in zahteval (v polomljeni angleščini), da odložim plašč. Ja, lahko bi bil tudi Romun (o katerem pišem v romanu). Med na mojem hrbtu je bil najprej peklensko vroč, nato peklensko lepljiv, da mi je kar koža odstopala. Ne maram, da se me ljudje dotikajo! Še manj, da z mene vlečejo kožo… najprej z leve, potem z desne in potem se je velikan postavil nad mojo glavo… pritisnil (recimo) trebuh na moje teme IN res se mi je naredila tema :(((( O tem nikomur nisem črknila niti besedice vse do naslednjega dne, ko je rekel prijatelj s katerim smo skupaj letovali: a je še koga masiral tisti orjak!!!

Druga anekdota govori o koži. Zato sem se veselila masaže, ker mi je rekla prijateljica, ki se na to spozna, da je koža največji organ našega telesa. “Ne pri moških”, jo je popravil moj mož. Njen mož pa je dodal, da je na moškem organu pa še posebej veliko kože :))

Čisto za konec pa še ena iz začetka zapisa – o manifestiranju. Po domače bi rekli, da si nekaj zapičiš v glavo in to potem res doživiš. A moje življenje z domišljijo mi je na pot postavilo gospo Barbaro Klaus (Carico iz Hoč), ki mi je privoščila Access Bars tretma, le-ta zagotavlja lahkotno bivanje. Ne le, da se uresniči, k čemur težiš, tudi se ne uresniči, česar se bojiš. Tisti dan pri njej sem se bala zamujanja nazaj domov, ker me je čakalo kuhanje kosila za celo rodbino. “Nič skrbeti,” mi je rekla, “vesolje bo poskrbelo za to.” Mhmmm… sem pogledala v nebo. Sedla sem v avto in za vsak slučaj (da bi pomagala vesolju 😉 pohodila gas do daske, ko je zazvonil telefon. “Veš kaj,” sem zaslišala možev glas, “nič ne kuhaj kosila, smo se odločili, da gremo na pohorski lonec kar tukaj na Rogli.” Nogo sem odmaknila s pedala in lahkotno zapeljala proti domu:) Vesolje res zna 🙂

Naj tudi vas spremlja lahkotno bivanje, kjerkoli že ste, ali kamor boste namenjeni!

življenska zgodba

EDEN – NA HITRO


En post, napisan na hitro… kaj pa drugega😉. Jaz nisem super babica, sem pa navihana 😃, kar ni nič nenavadnega pri štirih vnukih (vse za reprodukcijo ;).

Ta post nastaja ob 6:33 v kampu Pine Beach, v Pakoštanih. Škržati so ravnokar nehali “ribati”. In kadar je tišina preglasna, se tudi ne dá spati 🤦🏻‍♀️ Današnje jutro se je začelo ob petih; budna sem bila v delčku sekunde, ko je mlajši vnukec rekel starejšemu: Liam, kača! 😳😬 … v sanjah, seveda. A kaj, ko smo nastanjeni v lesenih kolibah, kritih s slamo, posejanih po skalnatem gozdičku, kjer je okolje povsem primerno za kače, katere ne moti družinam prijazno letovišče (beri: otrok, kakor solate 🙂

Torej pregledam kolibo, da pa le ni kje kakšnega plazilca in ležem nazaj k zasluženem počitku, a ne za dolgo… 05:27 začnejo zelo glasno ribati škržati. Zanimivo, tiste, ki spijo, to sploh ne moti. Mene, pač! Ob 05:49 se ugasne nočna razsvetljava… Čez nekaj minut škržati povsem utihnejo 🙄 Nekdo teče mimo kolibe… več njih na vsezgodaj leta po kampu 🏃🏻‍♀️🏃🏻🏃🏻‍♀️🏃🏻 Ni nujno; jaz ob 06:06 začnem z obrazno jogo 🥴 Resno! Pred časom sem brala knjigo “Odvadite se biti, to kar ste” in obrazne gube, so odraz mojega katakterja. Slednjega ne bom spreminjala – mi kar ustreza, gub pa res ne rabim. Jezik zataknem med spodnjo ustnico in zobe, z zgornjo ustnico pa delam grimase – še dobro, da je mrak in me nihče ne vidi. Resno, to pomaga, anatomija se spreminja; ko govorim, se ne morem več pačiti in pogosto se ugriznem v jezik… star um se spreminja 😉 Nadaljujem vadbo z nogami: stegnjena kolena potiskam v jogi – super za miniskus in križno vez. Učinek bo viden že zvečer: ko bodo vsi tuši zasedeni, bom jaz dvignila nogo v umivalnik in splahnila podplate – pri 60h!!! Ženska lako pove, koliko je stara samo takrat, kadar se hvali 💪🏼👵🏼.
Ker v tem naselju ogromno dogaja, imam ob 08:00 pilates (bolje tako, da bosta vnuka lahko v miru spala ;). Pravijo, da se človek postara, ko spanje ni več kazen, temveč nagrada. Njima je zjutraj nagrada, zvečer pa “ne spat”, očitno še nista odrasla 👦🏻🧑🏻‍🦱.

Prav je tako, da skupaj uživamo in se nasmejimo, predvsem mi2 z dedijem, njihovim izjavam. Za konec tega posta “na hitro” le še tri anekdote:

  1. Ko dedi šola natakarje, pripravnike, reče starejši vnuk: dedi je tak’ pameten! Mlajši pa doda: Liam, res si srečen, da imaš tako pametnega dedija :))))
  2. Liam ima čut za ekonomijo; lansko leto po enakem dopustu v Pakoštanih je predlagal dediju: lahko rezerviraš za naslednje leto. In dedi ga je ubogal ☑️ Srečen dedi, ki ima tako pametnega vnuka – profitiral je 700€.
  3. Naša koliba ima 5 ležišč: 3 in 2 in vmes je pregrada. Zakaj je te pregrade treba?!? sta se jezila vnuka. Verjetno so se v šoli učili, da babice po menopavzi nismo več spolno aktivne, ampak… ne, če je učiteljica tako rekla, tako je… 😜
50 odtenkov življenja

PRVOAPRILSKA ŠALA


Tudi zame je že daleč daleč pomlad, sem pomislila ob gledanju oddaje Tilena Artača »Kaj dogaja« (priporočam). A dogaja, še vedno dogaja… kadar ima življenje domišljijo, leta res niso ovira. Letos, na mojo devetinpetdeseto pomlad, sem dobila povabilo h ginekologinji z datumom: 1. april. Kakšen izziv! Takoj mi je padlo na pamet, da bom ob povratku s pregleda moža naplahtala, da sem noseča 😉

Ker pa v oddaji Kaj dogaja sodelujejo tudi odlični maskerji, sem svojo idejo malo modificirala in nadgradila s tehniko pomlajevanja 😉 Prvoaprilsko šalo sem uprizorila kar v ginekološki ambulanti:

1. aprila v ginekološki ordinaciji (sedim nasproti ginekologinji; imam oblečen bel puli, obraz napudran in »poslikan« z nežnim mejkapom, preko ust je maska) :

Ginekologinja: Kako ste? Kako se počutite?

Jaz: Dobro sem, hvala. Počutim pa se nenavadno – mislim, da sem noseča.

Ginekologinja (obnemi): Noseči!?! (pogleda v karton – verjetno datum rojstva, nakar se mi zazre globoko v oči) Kako je to mogoče? Ste naredili test? Ste prepričani?

Jaz: Dandanes je vse mogoče… Za prvi april pa še posebej (se naglas zasmejim)

Ginekologinja (z nasmehom): To ste me … za hip sem vam verjela, ker odlično izgledate … lahko bi bilo res.

Brez nič ni nič. Ženske v letih, si moramo kompliment pač prislužiti.

Foto: Zlatka C.

Drugi prizor se je odvijal doma, ko sem možu razlagala, kakšno šalo sem pripravila ginekologinji. Med govorjenjem sem pila jogurt iz plastenke, na katero so se prilepile moževe oči. “Kaj je”, sem skomignila z rameni. Plastenko mi je vzel iz roke in od blizu pogledal rok trajanja artikla. “Uf”, je vzkliklnil, “to pa je tvoj rekord … dva tedna čez rok.” Priznam, da me je zvilo v želodcu… mož pa je nadaljeval: »Sem ti rekel, da ne jemlji iz polic vse od začetka; prodajalke staro robo postavijo na zunanji rob polic! Pa očala na nosu, bi ti tudi pomagala… Ha, ha, ha vsaj za prvi april«, se je začil krohotati. To me je naplahtal :/ Tako je to za prvi april – nihče ni imun, vse moramo preboleti 🙂

P.s. smeh je zdravilo. Naj vas spremlja vse dni v letu! Pa še to: hvala medicinskemu osebju celjske bolnišnice, ker je vedno prijazno in nasmejano 🙂

Presenečenje

KAJ IMATA SKUPNEGA JURE IN JURČEK?


Časi so takšni, da se veliko umira (a nas je na svetu še vedno preveč). Časi so takšni, da se bliža dan mrtvih (a je sobivanja z umirajočimi in mrtvimi veliko premalo). In še tretjič: časi so takšni, da boste rekli na koncu tega branja: ženska glava, spet si vrgla vse v en koš. Kako, da ne? V dandanašnjih časih so vse glave prepolne premnogih informacij in vse duše prestrašene zaradi premnogih groženj.

Tokrat me je za jezik potegnila Petra Škarja (ni prvič), ko je Jureta Kneza vprašala, ali verjame v posmrtno življenje. Iz odgovora gre razbrati, da se je možak opredelil za tostranstvo. Takole pravi: vsak dan je treba izkoristiti, si narediti načrt… in zvečer leči k počitku z mislijo, da je bil preživet dan res poseben.

Slivniško jezero

Meni moji načrti že dolgo niso več dovolj. Od življenja pričakujem, da jih oplemeniti z malimi ali velikimi čudeži. No, na tej točki pisanja preidemo od Jureta iz tostranstva na jurčka iz onostranstva. Samo, da vas spomnim – sem ena tistih, ki imamo mrtve ob sebi celo leto, in ko moja pokojna starša beležita obletnico poroke, je treba to proslaviti. Kje bi bilo najbolje? Tam, kjer sta preživela največ časa z največjim veseljem. To je bilo ob vodi z ribiško palico v rokah. Torej, greva, sem rekla možu. Greva na Slivniško jezero.

Propadajoč ribiški dom

Nič več ni, kakor je bilo. Ribiški dom Tratna je danes mesto duhov. Pravzaprav je zapuščena scena povsem ustrezala mojemu dojemanju minljivosti. Bolj, ko sva se z možem bližala mestu, na katerem sta moja pokojna starša metala trnke v vodo, bolj sem čutila njuno prisotnost. Moj mož je skeptik, kar se tiče prisotnosti duš. Večkrat me »povozi« s stavkom: zakaj pa se meni nihče ne prikaže, ali nič ne zgodi. No, ta dan je imelo življenje zanj prav poseben načrt 😉 Treba je povedati, da sta moja pokojna starša neizmerno uživala tudi v nabiranju gob. Samo še korak me loči od enkratnega najdišča jurčkov, sem si rekla ta dan. Pogledala sem v nebo: daj no, mati moja, privošči mi vsaj enega jurčka! Nič. Nič levo. Nič desno. Začuda, ta dan je bil mož tisti, ki je raziskoval dalje … rinil je čez trnje, me vlekel ob živo mejo iz smrek in skozi njo preko velikih mravljišč. Uauuuuu! Obstala sva pred pobočjem pokritim z mahom, le tu in tam se je bahala kakšna velika smreka. Na vrhu pobočja je bil, v bršljan odet, zapuščen vikend. Zastal mi je dih in korak je obstal. Le oči so sledile možu, ki se je vzpenjal po pobočju, sledil nevidni sili in končno vzkliknil: glej ga! Poglej si to! Obstal je pred veličastnim jurčkom. Samim samcatim lepotcem 😉 No, sedaj veš, kako je to, ko si medij med tostranstvom in onostrastvom, sem mu dejala – to je čista sreča, pa četudi ti jo privošči pokojna tašča.

Naravne lepote

Žal so časi tudi takšni, da imamo več veselja z naravnimi in nadnaravnimi pojavi, kakor pa s človečnostjo. Biti ali ne biti, ni filozofsko vprašanje. Vedno smo. Še preden se rodimo, smo v mislih in srcu nekoga, ki si nas neskončno želi, in ko umremo, smo v srcu tistih, ki si nas bodo še vedno želeli. Kjerkoli ste preživeli dan, najsibo to na ulici med protestniki, v varnem zavetju doma, ali potrebni pomoči, v kateri izmed bolnišnic, kjerkoli že, vam želim veliko malih… morda se pa le zgodi tudi kakšen velik čudež – vredno je verjeti.

Ps. In kaj imata skupnega Jure in jurček? Koren besede – seveda 😉

50 odtenkov življenja

PRI OSEMNAJSTIH PRED SODNIKA


Kdor se v mladosti ni srečal s sodnikom iz oči v oči, težko verjame, da je to dogodek, ki človeka spremlja celo življenje. Tisti, ki ste ta teden gledali poročila na TV, že slutite, kaj se me je dotaknilo. Srednješolec, Matic, pred sodiščem. Vrh ledene gore. V Mariboru, na shodu za pravice šolarjev je bilo ob njem veliko pogumnih, še več podpornikov pa nas je »stalo« na dnu te ledene gore, ki smo in še vedno podpiramo temeljne človekove pravice. Pogled na otroke s plakati v rokah me je presunil. Presunil, ker hočejo v šolo. To je dokaz, da sem se postarala za celo ero. V moji mladosti smo šolo »špricali«. Kapo dol pred življenjem s toliko domišljije.

Kaj želim s tem zapisom? Mladim želim sporočiti, da so diamanti, ki jih življenje brusi. Velikokrat nas je, in tudi njih bo, doletela šolska lekcija kar na ulici. Dobil jo je Matic in dobila sem jo jaz, oba pri osemnajstih.

Res, da so bile okoliščine drugačne, a čustvena nota je bila presentljivo podobna. Tudi v mojem primeru se je vse skupaj začelo na ulici oziroma na cesti. Kdor me pozna, si sedaj misli, da se takšni pridni punci, kaj takega, res ni zgodilo. Na nek način sem bila, kakor Matic, žrtev okoliščin; na nepravem mestu ob nepravem času – pa vendar. Mlad človek v nobenem pogledu ne sme sedeti zaprt v sobi, izoliran pred svetom in čakati, da se bo življenje zgodilo.

V mojem primeru je bilo nekako tako: ni pomembno, kaj dobiš – pomembno je, kaj postaneš. Za svoj osemnajsti rojstni dan sem postala voznica. V denarnico sem skrbno spravila vozniško dovoljenje, v roke pa sem dobila ključe od očetovega avta (nekaj pa sem le dobila 😉

Vsak mladostnik pred novim korakom v življenju podzavestno začuti strah. Iti ali ne iti? Seveda je potrebno iti … iti naprej, menda me ne bo zaviral en votel strah, kaj bi bilo, če bi bilo … Ko sem ravno pri zaviranju, moram povedati, da je bila to ključna lekcija, ki je vozniški tečaj ni vseboval. Resda mi je rekel inštruktor: ustavi se. Nikoli pa mi ni rekel: z vso silo skoči na zavoro.

Že slutite, katero je bilo nepravo mesto, na katerem sem se znašla: prehod za pešce v nepravem času, ko je nanj skočila peška. Povozila sem starko. Na prehodu za pešce. Kriva. V očeh policajev sem bila glavni krivec. Poklicali so rešilca, naredili zapisnik in me obvestili, da bo o zadevi odločalo sodišče. Ne vem, kaj točno se je na cesti dogajalo, še manj vem, kaj je pisalo v zapisniku, ki sem ga (v stresu) podpisala.

Na sodišče sem šla sama, v moji mladosti so bili odvetniki prava redkost, še posebej na področju prometnih prekrškov. Sama sem sedela sodnici nasproti, pripravljena prevzeti odgovornost za svoje dejanje (kakor je pred kratkim rekla sedanja ministrica za šolstvo). Počutila sem se krivo.

No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Sodnica je začela počasi in razločno brati policijski zapisnik. V njem je bila izjava moje mame. Seveda na tem svetu nisem bila tako sama, kakor sem se takrat počutila. Seveda. Na kraju dogodka je bila v avtu ob meni moja mama. Tedaj sem se spomnila, da nisva bili pripeti s pasom (ni bilo obvezno), da nisem z vso silo skočila na zavoro, ker bi mamo vrglo v vetrobransko steklo. Mama, ki je ohranila veliko večjo mero prisebnosti kot jaz, je v zapisniku povedala, da se je starka, ki je čakala na avtobusni postaji poleg prehoda za pešce, opotekla na zebro in padla na tla tik pred avto. Mhmmm … jaz tega nisem opazila. Ko sem stopila iz avta sem se naslonila na havbo, ker so mi noge povsem odpovedale ob pogledu na starko, ki si je s krvavim robčkom zakrivala obraz.

Sodnica pa je brala dalje. Razkrila mi je tudi izjavo te ponesrečene osemdesetletne gospe. Policistom, ki so jo obiskali v bolnišnici, je povedala, da je bila tisti dan pri zobozdravniku. Ta dan ji je izpulil nekaj zob (od tod krvav robček v njenih rokah). Zaradi dveh prejetih injekcij, ji je med čakanjem na avtobus postalo tako slabo, da se je opotekla s pločnika in (na zebri), hvala bogu, lahko »ujela« na moj avto, da ni med omedlevico padla kar na tla. Še več: policista je prosila, naj se mi opraviči v njenem imenu.

Sodnica mi je opravičilo sicer prenesla, vseeno pa mi je odredila minimalno kazen, zaradi zapoznelega zaviranja.

Sedaj se znam na račun te lekcije tudi pozabavati. Ko je treba skočiti na zavoro, sopotnikom, prilepljenim na sedež, povem to anekdoto.

Enako želim Maticu in vsem šolarjem, da bi čez mnogo let z nasmehom na obrazu pripovedovali svojim otrokom, kako zelo so si želeli hoditi v šolo.

50 odtenkov življenja

Moja prijateljica Kovida


Jaz imam zelo veliko prijateljic. Vsakomur privoščim veliko prijateljev, a dejstvo je, da se do njih ne pride kar mimogrede. Prijateljstvo je treba gojiti ne glede na okoliščine. Dobri časi ali slabi časi – pravi prijatelji vedno najdejo pot drug do drugega. Najbolj sem vesela tistih, ki me podpirajo, da sem to, kar sem. Beri: me spodbujajo in preganjajo, da pa je že čas za kakšno novo objavo na blogu.

Nikoli ne pišem »kar tako«. Pišem o stvareh, ki se me dotaknejo, mi sedejo na ramena in jih nekaj časa prelagam z leve na desno, doker jih ne stresem na papir in spet lažje zadiham.

Dotaknila se me je pandemija. Boste rekli, da imam občudovanja vreden reakcijski čas – po enem letu. Ja, ker še vedno ne uspem pravi čas zamižati, ko se na TV pojavijo »kar neke« številke o covidu, ki jim manjka statistična podlaga. Nazadnje sem ujela številko 9. Devet umrlih s covidom. V Sloveniji na dan umre cca. 60 ljudi. S čim je umrlo preostalih cca. 50, sem se začela spraševati. Zakaj razlogi za večino umrlih niso vredni omembe? Kdo je zloglasna pandemija, da se vse vrti okrog nje in kako dolgo še? Kako bom jaz izgledala na koncu tega cirkusa? Konec bo kmalu – na Kitajskem je 0 okuženih, torej vsak čas.

Mislim si, da me to leto restrikcij ni nič spremenilo. To pa zato, ker mi je prijateljica dala nasvet: ko prvič narediš kakšno stvar narobe, lahko krivdo pripišeš okoliščinam … ko drugič narediš isto stvar narobe, si kriva ti.

Vesela sem, da nisem v času pandemije ponovila napake iz otroštva, ki je na moji psihi pustila resne posledice, ki pa se jih takrat sploh nisem zavedala. Povsem sem se prepustila »duhu časa«. Prepustila sem se prijateljici, ki jo bom poimenovala Kovida. Vedno je bila v središču pozornosti. Vsi smo se vrteli okoli nje. Vedno je bilo tako, kakor je rekla. Povsod je bila zraven, če pa se »ni šla zraven«, se »nismo šli«. Če s kom ni govorila, ni z njim govoril nihče. Diktirala je druženja. Krojila je modo: ko je dobila novo obleko, je povedala, od kod je, da bomo ostale deklice lahko dobile enake. Prva v novi obleki, nam je dovolila, da jo posnemamo. Bila je pomembna, ker je imela zaledje. To sem ugotovila v osnovni šoli. Imela je vplivne starše. Kdor se ji je zameril, je lahko pričakoval posledice. Njen starš je bil učitelj. Preteklo je več let, preden sem spoznala, kako zelo mi škodi njen vpliv. Celo moji starši so ji pripisovali prevelik pomen. Kadar sem v šoli dobila oceno, ni bil to zadosten pokazatelj mojega znanja. Vedno sem morala doma odgovoriti še na eno vprašanje: kakšno oceno pa je dobila Kovida? Bila je najpomembnejša, bila je merilo postavljanja standardov in izvajanja ukrepov. »Do katere ure pa je lahko Kovida na dvorišču?« je zanimalo mojo mamo, preden je meni določila policijsko … pardon, preden mi je omejila gibanje v večernih urah.

Minila so leta, da sem zaživela življenje v »po moje« izbranem socialnem okolju. Po svoje – opisane razmere niso nič izjemnega. Večina mladostnikov se sreča s tako vplivnimi prijatelji in nekateri se jih nikoli ne otresejo. Tisto dobro, kar sem jaz odnesla iz takega otroštva je senzor, senzor za dogodke ali posameznike, ki bi lahko vplivali na mojo zdravo pamet.

Prvi alarm za ohranjanje zdrave pameti se mi je sprožil jeseni 2019, ko sem na TV ujela zelo prikrito informacijo, da je ga. Merkel sama za eno noč letela na Kitajsko. Mhmmmm …

Drugi alarm se je sprožil, ko sem želela, kaj več izbrskati o zloglasnem kovidu. Nič lažjega, so mi rekli prijatelji, poglej si film Okužba, ki je bil posnet pred desetimi leti in prikazuje to, kar se nam sedaj dogaja. Mhmmmm … Pri filozofiji smo se učili: če lahko nek pojav predvidiš, ga lahko preprečiš. Kje so bili pred desetimi leti strokovnjaki mednarodne zdravstvene organizacije. Zakaj takrat niso poslali komisije na tisto kitajsko tržnico? Mhmmm …

Ta pandemija ima preveč karakteristik moje vplivne prijateljice Kovide iz otroštva, da bi zapadla pod njen vpliv. Izogibam se je na daleč; živim in se ravnam po svoji vesti, ohranjam stike s prijatelji in vse bolezni obravnavam enako resno.

Kar pa se tiče številk, ki nam jih redno servirajo mediji, imam izdelano hipotezo: sedaj smo v obdobju prehladov (tudi s pojavom vročine), kar pomeni, da bo na testiranje na novi koronavirus poslano veliko negativnih pacientov, torej bo relativno število okuženih drastično upadlo. No, zelo verjetno ta hipoteza ne bo potrjena, saj bi to resno ogrozilo pandemijo. Zna biti, da ima ta »Kovid« tudi vplivne starše 😉

so-ustvarjanje

AVTORICA ZAŽGALA SVOJ PRVENEC


To je naslov vsekakor primeren za tabloide, ki praviloma objavljajo nepreverjene, senzacionalne novice z edinim namenom – pritegniti bralce za vsako ceno. Je tudi naslov, ki bi bil primeren mojemu življenjepisu, ki bo napisan ob »Svetem Nikoli«, saj prigodam v njem nihče ne bi verjel. Kar mi preostane v čast življenju z neomajno domišljijo, je ta zapis, napisan sproti, ko je spomin še svež, da mi ne bi očitali demenco ali prirejanje dejstev – slednje je v času korone še posebej priljubljen pojav. Namenoma ne uporabljam besede »laganje«, ker zgoraj napisan naslov ni laž. V tabloidih bi šlo za prirejena dejstva, torej povdarke, ki v primeru požiga mojega prvenca sploh niso bistveni, npr. da se knjige dandanes slabo prodajajo, da umetniki ne bodo preživeli krize, da so knjige požigali v vsaki vojni… kar priča, da koronski čas tudi postaja vojno stanje. Spomnim se, da mi je o požiganju knjig pripovedovala mama, kateri je pripovedovala njena mama, kako so v Trstu gorele slovenske knjige pred drugo svetovno vojno, in kako so gorele nemške knjige po drugi svetovni vojni, in je vse skupaj le znak napačnih vrednot, ki še dandanes vladajo v našem svetu; tisto, kar se ne sklada s pogledi vladajočega razreda, je nabolje uničiti…

Menda se sedaj (bolj moderno od požiganja) uničujejo internetni zapisi, ki hujskajo proti … čemurkoli že. Jaz osebno rada brskam po spletu. Da ne bo pomote – ne berem zlaganih in provokativnih tvitov – rada pa pokukam v komentarje aktualnih objav, kot na primer ZA in PROTI zaprtju šol. V teh zapisih sta duša in sveta jeza populacije. Ne morem kaj, da ne razmišljam, kdo so starši, ki želijo imeti otroke doma? Ali so prestrašeni ali bolj pametni od učiteljev (otroke bi poslali le v šole za nadarjene) ali tisti, ki bi otroke za vsako ceno radi obvarovali pred svetom (helicopter parenting)? Če pomislim na svoje otroštvo, bi rekla, da sta moja starša verjela v angela varuha ob meni. Sedemletno deklico, sta me pošiljala k veronauku… čez železniške tire, po glavni cesti, skozi gozd… Vedela sta, da ne hodim sama, da gre za skupino otrok. Nista pa vedela, da je bil v tej skupini tudi fant, ki me je maltretiral (izvajal mobing, kot bi rekli danes). Ne le, da me je obmetaval z grdimi besedami, celo suval me je pod avtomobile. Med poukom veronauka sem molila zanj, da bi njegov oče prišel ponj in ga odpeljal s seboj v Nemčijo, kjer je delal. Odrešitev sem našla tam, kjer sem najmanj pričakovala – v šoli. V šoli sem spoznala, da je bil moj nadležnež pravzaprav majhen človeček, tako po stasu kakor po drugih lastnostih. Večina sošolcev, ga je počila za bučo, če jim je prišel na pot. Jaz sem ga prekašala celo v znanju. Za razliko od veronauka, v šoli ni imel pobožnih vrstnikov, ki bi se ga bali. Tako sem postopoma spoznavala, da sem »dovolj dobra« za premagovanje tovrstnih in drugih težav, ki mi jih je in mi jih še vedno ponuja širni svet.

Toliko o tem… da ne bom čisto skrenila s pisanjem. To, zaradi česar sem v kaminu skurila svoj roman, nima nobene veze s koronsko vojno. Moje življenje ima več domišljije 😉 Domiselno je skombiniralo najmanj dve zadevi: dejstvo, da sodim med dislektike, ki imamo v življenju marsikaj obrnjeno na glavo in dejstvo, da ima roman v sebi prerokbo. V tej zvezi sta se uresničili dve prerokbi. Prva: ko je moj mož (ki me sicer v vsem nesebično podpira) videl količino natisnjenih knjig, je rekel, da če druga ne, bomo pa z njimi kurili kamin, drugo prerokbo pa sem izrekla kar jaz: nihče ne bo začel brati mojega romana na zadnji strani (zato sem razplet skrila nekam vmes). Da bi se vse to lahko uresničilo, je živjenje potrebovalo dober medij. Našlo ga je v tiskarju, ki je naredil domiselno tiskarsko napako.

Sedaj razumete in je dobro vidno na fotografiji, da slovenske knjige, izdane v arabskem stilu, ki zahteva branje od zadaj naprej – pač niso za drugam, kakor za podkuriti. Mojega romana nihče ne bo začel brati na zadnji strani, sem rekla :/

Nauk te zgodbe je: nikoli se ne bojte ali ne sramujte ustvarjanja. Vaši pomisleki so le majhen košček v mozaiku stvarstva. Vsak izdelek je veliko več kot tisto, kar ste vložili vanj. Soustvarjanje je tisto, tragikomično, kar šteje. Ko sem na tipkovnici pristavila zadnjo piko (kot bi rekel mojster Boccaccio) napisanemu romanu, se je popotovanje v svet domišljije šele začelo. Življenje je vzelo stvaritev v svoje roke. Na tem mestu se zahvaljujem vsem bralcem, ki intenzivno soustvarjate z menoj in me seznanjate s svojim doprinosom 😉

 

Za konec le še to: ja, res je, da novodobna gripa obstaja, res je, da prizadene obolele in zdrave. Zdrave zapira med štiri zidove, zato sem iz srca hvaležna vsem, ki se v teh težkih časih bodrimo in duhovno obdarujemo. Na poti k meni je nova stvaritev prijateljice Nine: knjiga o čudežih. Veselim se najinega soustvarjanja.

Presenečenje, Uncategorized

Jaz (kakor Alica) v čudežni deželi


Ura je 05:05 zjutraj. Resno. Odkar mi je prijateljica Tanja povedala, kakšen pomen ima numerologija, je moja podzavest “čisto not padla”, še ponoči mi ne da miru :/ .Mojo pozornost usmerja na najbolj nemogoče številke… kaj več o tem pa kdaj drugič. Danes bi vam rada povedala, da je moja vnukinja (3 leta) v kratkem dobila za darilo knjigo Alica v čudežni deželi. Ker sem med drugim tudi knjižničarka, vem, da je ta zgodba vse prej, kakor primerna za otroke – vsebina ima celo politične podlage, ampak ker ilustratorji obvladajo risanje zajcev in čudežnih dežel, jo moja vnukinja gleda in spremlja z odprtimi usti – v skrajšani obliki, seveda.

“Le kam nas bo tokrat pripeljalo njeno pisanje”, se sprašujete tisti, ki spremljate moj blog. Naj vam namignem: iz pravljice v pravljično realnost. Saj veste, kako nam pravijo guruji sreče: vaše življenje bo takšno, kakršnega si boste zamislili in jaz si zamišljam in z vsem srcem želim, da me življenje nagrajuje z lepimi presenečanji. Tokrat je bilo tako:

Če si človek v prvi polovici življenja predvsem ustvarja in nabira “svašta”, se želi v drugi polovici življenja rešiti nepotrebnih stvari. V mojem primeru je šlo za neizkoriščeno garažo, podedovano po pokojnem očetu. V samoti oziroma v družbi pajkov je garaža preživela kar nekaj let, to pomlad pa sem se odločila, da jo prodam. “Kadar prodajaš star avto”, pravi moj mož, “ga vsaj zglancaj, da bo izgledal, kakor nov.” No, tokrat pa je odločno nasprotoval moji nameri, da garažo pred prodajo prenovim … Ker me je v srcu spominjala na očeta, bi ji privoščila le najboljšo podobo. “Pusti novim lastnikom, da si jo oblikujejo po svoji podobi”, je vztrajal mož. Prepričana sem, da je najinemu pogovoru prisluškovalo življenje z domišljijo, saj nama je pripravilo nepozaben scenarij.

Kriza s parkirnimi prostori je spremenila garaže v vroče žemlje, zato sem jo prodala kar čez noč. Da kupec ni “rodom” Slovenec, skoraj ni treba omenjati, saj vsakdo, ki dandanes prodaja nepremičnine ve, kako to gre… Nima veze. Mene je bolj skrbelo, kje bova podpisala kupoprodajno pogodbo. V gostilni bi bilo preveč klišejsko 🙂 V stari garaži med pajki, bi bilo preveč srhljivo :/ V stanovanju ene ali druge stranke je preveč intimno … Kje?!? Zagato je rešil kar kupec, ki je predlagal, da se dobimo pri garažah. “Pa bo, kar bo,” sem si rekla. V bistvu ni šlo za kupca, temveč kupko (to je bila moja beseda tedna 😉 Ženska naju je pričakala že na cesti med garažami in povabila v njihovo (že obstoječo) garažo. Kaj GARažo – GARsonjero je pravi izraz za presenečenje, ki je sledilo. Ni, da ni (laminat, ladijski strop)… pa, da ne bom izdajala intime toplega doma – pardon garaže, naj povem le-to, da si boljših bodočih lastnikov moje zapuščene garaže res ne bi mogla želeti. Hvala življenju za to izkušnjo. Če bi pustili Slovenijo oblikovati takšnim delovnim in srčnim ljudem, bi vsi živeli v pravljični deželi – boljši od Alicine spolitizirane zajčje luknje.

Ps. Kot že mnogokrat pred tem, sem tudi tokrat pogledala v nebo (od koder nas spremljajo pokojniki) in očetu zatrdila, da bo njegova garaža v najboljših rokah. Amen.

potovanja

DUBAI V DECEMBRU


Letošnje voščilo prihaja iz Dubaja. Voščim zdravja, na lica nasmeh in kakšen odklopljen pobeg.

Kdor me pozna ali spremlja moje zapise, ta ve, da sem ena tistih oseb, ki imamo poleg postelje parkiran kovček – za vsak primer. Letos je bilo na “primer” oziroma povabilo treba čakati do decembra (korona, pa to…), a ga ne bi zamudila za nič na svetu. Povabil me je mož, tokrat v Dubai. Njegova potovanja so še vedno delovno naravnana, zato se na poti ne brani moje družbe, obogatene z veliko mero vedrine in optimizma.

 Za vse, ki imate pomisleke, kako preko meja v teh negotovih časih, naj povem, da sva se tudi midva zataknila pri navodilih, pod katerimi pogoji se lahko vstopi v Dubai. Na internetu se omenja elektronska aplikacija, ki pa v svojem naboru držav nima Slovenije!?! Še marsikaj manjka tej aplikaciji, kar jaz imam – imam prijateljice v mnogih deželah. Halo, halo … pokličem prijateljico iz Zagreba, ki živi v Dubaju. Tako je povedala, da potrebujeva le PCR test in to je to. Pokazati ga je bilo potrebno na letališču, sicer pa je gibanje po Dubaju neomejeno ob nošenju mask, seveda. Tudi v medijih korona ni opevana tema. Izjema je bilo razstavišče Expo 2020, kjer so preverjali pogoj PCT. Človek pomisli, da šejki ne pričakujejo nekih koristi (finančnih injekcij), povezanih z zloglasnimi koronskimi ukrepi. Dežela visoko kotira na lestvici kakovostnega bivanja; vsi prebivalci so zdravstveno zavarovani, kar jim očitno zadošča za premagovanje te najnovejše gripe.

Nove zgradbe … pod njimi postajališče metroja
Shopping Mall v Cityju

 Ker sva Dubaj obiskala pred tremi leti, tokrat nisva iskala nekih novih informacij o destinaciji, a že pogled na mesto, ob spuščanju letala sredi noči, naju je povsem osupnil: pod nami se je lesketalo večmilijonsko velemesto. Če so pred leti rastli nebotičniki, sedaj rastejo pridružena naselja, vključno z razstaviščem Expo2020. Naju so pritegnili sokoli (falconi) na njihovem domačem pavilijonu, saj nama je poznano, da jih uvažajo iz Slovenije po fantastičnih cenah. Uporabljajo jih za tekmovanja v hitrostnem letenju.

 Gostitelji – namenoma jih ne poimenujem domačini, ker to niso – razumejo in z vso profesionalnostjo izvajajo svojo vlogo. Torej domačinov ni veliko. Čez palec rečeno, petina prebivalstva. Za najino počutje so skrbeli Indijci, Pakistanci, Filipinci in Afričani. Voznik taksija nama je povedal, da se prebivalstvo Združenih Arabskih Emiratov približuje desetim milijonom, da je od tega 75% moških in 85% priseljencev. No, v hotelih, restavracijah in na ulicah tega ni čutiti; prevladujejo turisti in mlade družine. Enako je z draginjo – na prvi pogled jo ni občutiti; odvisno, kje se nahajaš. V Deiri, starem delu mesta, cene niso vidne, ker so stvar pogajanja. Tam so tržnice z začimbami, dišavnicami in zlatom, ter fantastične trgovine z blagom. V centru mesta je Dubai Mall (trgovski center), kjer tudi ni vidnih cen, a ne zato, ker bi se trgovci želeli z vami pogajati, bolj zato, da kupci sploh vstopijo. Enako je z restavracijami: velika paleta ponudbe in različnih cenovnih razredov. Osebno priporočam Japonsko restavracijo Wagamama in  Libanonski Wafi Gourment, oba nasproti dubajske fontane (Dubai Lake Fountain Ride) kot tudi Bla Bla Dubai, ki je 25 km oddaljen beach bar na plaži pred dubajsko Marino.

Stari del mesta Deira, do katere vozijo Abra čolnički za 1 dirham, ki je vreden 4x manj od Evra.

 Naj še fotografije povedo, da je bilo optimalno toplo, da so ta čas dolge sence tudi blizu ekvatorja, da od novoletnih dekoracij bolijo oči.

 Za konec še dejstvo, da je potrebno priti nazaj domov, pod pogoji, ki jih predpisuje Slovenija – PTC. Jaz sem se odločila za T, torej sem dva dni pred odhodom v recepciji hotela Indigo naročila testiranje (medicinsko sestro v sobo). Zadnje, a ne najmanj pomembno dejstvo pa je še, da vas lahko telefonsko gostovanje stane celo premoženje. Priporočam, da že na vstopu v letalo (smer Dubai) izklopite roaming in vse backupe (gostovanje in samodejno posodabljanje česarkoli), obdržite “letalski način” do prihoda v hotel, kjer se priklopite na njihov Wi-Fi.

 Pa srečno! Za naju je bilo – od začetka, do zanje minute na brniškem letališču. Vsaj tako sem mislila do včeraj, ko sva dobila na telefon obvestilo, da je bil (nazaj grede) v letalu okužen potnik :/ Ja, ker Slovenija ni uvedla obvezno testiranje vseh prišlekov, cepljeni ali preboleli virus brez problemov raznašajo naokoli.

P.s. Expo na naju ni naredil velikega vtisa. Povozila sta ga internet in sodobni način poslovanja. Kar je bilo izjemnega, je bila gneča pred nemškim pavilionom – očitno je Nemčija še vedno in vedno bolj atraktivna dežela za Arabce in Azijce.