Blog

Snežinkine zgodbe

ROZI POTREBUJE HORMONE

Po praznikih naj bi šlo življenje nazaj v stare tire – a ne za Rozi. Danes me je poklicala in mi zaupala, da je upoštevala moj nasvet in stopila do ginekologa. Bo to zame pohvala ali kritika?

»Ti veš, da obožujem tvoje anekdote,« je začela, »celo tvojo knjigo sem pojedla v dveh dneh. Je že tako, da se rada smejim na tuj račun. Kar ti bom danes povedala, bo zabava na moj račun. Še več, dovolim ti, da to pripetijo deliš z občinstvom kokelj (beri: z zrelimi ženskami ;)«

Takoj sem razumela, da Rozi moje ideje glede obiska ginekologa ne bo kovala v zvezde, da mi bo najverjetneje nekaj očitala, mogoče celo do smrti zamerila. Pred prazniki sva, namreč z Rozi, razpravljali o naravi. Natančneje o tem, kaj narava naredi z ženskami v menopavzi. Prišli sva do zanimive ugotovitve: ko ženska misli, da je v življenju pokupila vse, kar se kupiti da, mora ponovno v trgovino po 20 dag hormonov 😉 »Seveda lahko posežeš po alternativnih pripravkih,« sem takrat modrovala, »ampak iz lastnih izkušenj ti priporočam, da stopiš do ginekologa, naj ti predpiše recept s primernim odmerkom, upoštevajoč tvoje potrebe.« In je šla – Rozi po recept. Z njo je šlo upanje na boljše počutje, mirno spanje, odpravo valung … Najbolj pritajeno je upala celo, da bo dodatna doza hormonov dvignila njen libido. Ja, upanje res umira zadnje. Moram povedati, da se Rozi izogiba razkazovanju. Pri ginekologinji je bila šestkrat v življenju: prvič, da ne bi zanosila, drugič, da bi rodila, tretjič, da ne bi slučajno in prehitro ponovno zanosila, četrtič, da bi drugič rodila in tako naprej, ker je življenje žensk pač zapleteno.

Tudi tisti dan, na ginekologiji, je šlo vse prej kot po maslu. Mrka sestra jo je s strogim pogledom napotila v kabino, češ, naj se sleče in ovije v pripravljeno krilo. »Danes ne bo potrebno,« se je branila sramežljiva Rozi, »ker sem prišla le po recept …« Sestra se seveda ni dala: ker je vaša zdravnica zbolela, vas bo pregledala ena mlajša, zato se slečite. Ker je bila Rozi polna upanja, je ubogala, prepričana, da se bo z neznano zdravnico po pameti pogovorila.

‘Adijo pamet,’ je vzdihnila Rozi, ko je v ordinaciji zagledala mladenko v starosti svojih hčera in poleg nje pripravnika – še mlajšega fanta. »Pozdravljeni, saj vas ne moti, da danes gostimo praktikanta,« jo je prijazno ogovorila zdravnica, »saj razumete, da morajo mladi tudi nekje začeti.« Če je Rozi še minutko pred tem upala, da ne bo treba zlesti na tisti stol, bi sedaj najraje zlezla pod stol, da bi tako prikrila rdečico, ki ji je udarila v lica. Ona potrebuje le malo hormonov, ne pa dileme, ali naj fantu prepreči nabiranje izkušenj s prošnjo, da se odstrani. Preden je lahko vdihnila, jo je zdravnica prijazno povabila na stol. »Zadevo bomo poskusili rešiti lokalno,« je rekla zdravnica. Puf! Rozi je v obraz udaril nov val rdečice. Menda se ne bo treba razkazovati po celem oddelku. Zdravnica, ki je zaznala njeno zadrego, je hitro pojasnila, da lokalno pomeni vaginalno. Rozi si je za silo oddahnila in dodala: »Veste, jaz imam težave s kožo…« Obmolknila je, ker so se za njenim hrbtom čudežno odprla vrata. Aleluja; praktikant je bil poklican k sestri, da reši nekaj pri računalniku … ‘Živela elektronika,’ je zavzdihnila Rozi.

»To, če malo zardite, ni nič narobe s kožo,« se je nasmehnila mlada zdravnica. »Ne gre za to, obema sem želela povedati, da si ne odstranjujem dlak, ker dobim izpuščaje po koži, med nogami. Mislim si, da mladi dandanes ne veste, da smo ženske lahko tudi kosmate,« je Rozi razlagala, medtem ko je lezla na stol. »Razumem, da ste sramežljiva, hlačke pa morate sleči,« jo je podučila zdravnica, ko so ji pogled zastrle bele spodnjice. »Seveda, oprostite, to je zato, ker nisem pričakovala pregleda,« je bilo Rozi sedaj resnično nerodno, medtem ko je naknadno slačila spodnjice. Na veselje obeh je zdravnica zaključila pregled z oceno bp (brez posebnosti). Končno je Rozi lahko potegnila krilo globoko preko kolen. »Ne sesti,« jo je ustavila zdravnica, »naj vam stoje pretipam še dojki.« Seveda, si je mislila Rozi, saj imajo hormoni vpliv tudi na to. »Vi ste pa res naravna,« jo je pohvalila zdravnica in dodala, “dandanes se mnoge ženske (po treh porodih) odločijo za rekonstrukcijo dojk.” Osramočena Rozi (lahko si jo predstavljam) si je hitro in z veseljem podprla dojki nazaj z modrčkom, ker je v sobo ponovno vstopil praktikant. Bila je na tem, da pograbi še bluzo, a jo je zdravnica prehitela. Tokrat je prijela in razširila njeni roki v odročenje. O groza! Praktikant se je zagledal v dva šopa dlak izpod pazduhe. Definitivno, do tega dne ni verjel, da so ženske res kosmate. »Le še bezgavki pod pazduho bom potipala,« pa je rekla ginekologinja. Končno so vsi trije sedli in mlada zdravnica je s čisto vestjo napisala recept za Vagifem.

»Tako je to, draga prijateljica,« je Rozi zaključila najin telefonski razgovor, »ti in tvoje koklje (zrele ženske) se kar smejte, a meni le ostaja upanje, da se bo ponovno dvignil.«

»Kdo že?«

»Moj libido,« se je v telefon nasmejala še Rozi.

Op. Hvala Rozi, katere ime je seveda izmišljeno, za to ljubko anekdoto 😉

so-ustvarjanje

CVETJE V JESENI

Te bele vrtnice poklanjam Nini, ki je ponovno poskrbela, da življenje ne gre ‘kar mimo mene’. Nina Krajnc je motivatorka in moja mentorica kreativnega pisanja. Leto dni sodelovanja je med nama stkalo globoko prijateljstvo in nič naju ne moti, da se v resnici še nisva, in se verjetno nikoli ne bova srečali. Druga na drugo vplivava s spodbudami k ustvarjanju na poti k lepšemu življenju. Prejšnji teden je na FB delila z nami dogodek, ki se jo je čustveno dotaknil.

Takole gre Ninina zgodba: Včasih ne potrebuje objema otrok, ampak mama.

“Danes sem bila v trgovini priča prizoru, ki je pri naključnih mimoidočih sprožil zelo različne odzive. Mamica s približno 6-letnim sinčkom je šla po več kot očitno dolgem dnevu v trgovino. Očitno mu nečesa ni želela kupiti in sinček je uprizoril pravo gledališko dramo – z glasnim kričanjem, cepetanjem, razgrajanjem, na koncu prošnjami … Skratka, z vsem, kar smo starši morda že kdaj v zavetju štirih sten ali v javnosti doživeli tudi pri lastnem otroku … ali pa ne, sploh ni bistveno.Večina ljudi je opazovala in zmajala z glavo, starejši gospod se je zatopil v police in naredil vse, da je lahko prizor igrnoriral. Nekateri so bili brezbrižni, nekateri so si med sabo izmenjali svoja mnenja … potiho, ko se je drama preselila že malo naprej. Jokanje in kričanje je trajalo celo njuno pot do blagajne. Tam sva se srečali in videla sem, da je vihar minil in sinček je tiho stal zraven vozička. Ko sem pogledala mamo … sem jo tako začutila. Ujela sem tisti prazen pogled … zelo izčrpane mame. Utrujena je bila, vsega je imela dosti za ta dan, hkrati pa si ji iz obraza lahko bral njeno razočaranje in občutek nemoči … Verjetno smo vse mame kdaj spoznale tistega notranjega kritika, ki vsake toliko potrka na našo vest: Ja kakšna mama pa si?!Začutila sem svojo priložnost … sredi njunega največjega kaosa bi bilo namreč nekoristno in nekonstruktivno kar koli govoriti mami ali otročku. Pohitela sem s svojim nakupom in ju dohitela na izhodu iz trgovine. Samo prijela sem jo za roko, pogledala v oči in rekla: „Ne sekirajte se, super mama ste!“ Nato sem jo objela … in v objemu mi je zajokala. Ker je bilo za ta dan vsega preveč … ker je bila v veliki stiski … ker daje vse od sebe, kar v danem trenutku lahko. Ampak … včasih je mama tista, ki potrebuje objem. In sočutje. In razumevanje.”

a5af5e43-4bf8-4221-8b36-0f5f6dbe4ed6Seveda bi se lahko ta zgodba končala čisto drugače … otrok bi lahko v jezi stekel iz trgovine naravnost med avtomobile … Da bi preprečila takšen scenarij, sem pred leti svojo štiriletno hči raje puščala doma. Takrat sem bila tudi jaz preobremenjena – celo podjetnica. “Narobe,” je protestiral moj mož, “to moraš vzeti za izziv in rešiti zadevo.” In sem razmišljala … slabo spala … nakar se mi je posvetilo, kakor v risanki prof. Baltazarju. Naslednjič, že kar na vstopu v trgovino, sem dala hčerki dva evra, rekoč, naj vzame svoj mali voziček in si nekaj malega izbere. Ko sva prišli do blagajne, je imelo to malo bitje veliko presenečenje zame: prazen voziček. “Kako pa to,” me je zanimalo. “Bom raje obdržala dva evra,” me je odpravila. Danes se smejimo na ta račun, ker je zaljubljena v gorenjca …

Leta res prehitro bežijo. Še preden sem pozabila na težave z otroki, že letam po trgovini za vnuki. To je šele odgovornost!

“Vse razumeta,” pravi moja snaha, “z njima se je treba samo lepo pogovoriti.” No, pa sem se. Z mlajšim, vsak čas bo štel tli leta, sva se zmenila, da odloži nazaj na polico tiste čigumaste bombone in si izbere veliko škatlo domačih keksov, da jih bomo vsi skupaj hrustali. Vse super … potrpežljivo jo je nesel do blagajne. Ko je ocenil, da “so keksi sedaj pa že njegovi”, je planil po dolgem hodniku naravnost proti izhodu … iz trgovine med avtomobile. Za čuda nisem okamenela; vse sem spustila blagajničarki v naročje, tekla za njim in (tokrat jaz) kričala, da so me vsi gledali. Pred vrati je dete obstalo kot vkopano, se obrnilo in steklo nazaj do prodajalke. “Le s čim ste mu zagrozila,” me je radovedno vprašala blagajničarka. Ker je trik uspel, sem ji ponosno pojasnila:

“Otrokom je treba na svoj način dati njihov prav. Malčku sem povedala, da le prodajalka, torej vi, znate odpreti to škatlo s keksi 😉

Tudi značaj starejšega vnuka (6 let) sem testirala z žepnino. Pred vhodom v trgovino, ker so sedaj drugačni časi, sem mu privoščila pet evrov … Izbral si je eno igračko in jo odložil na tekoči trak blagajne med ostalo robo. Pomaknil se je mimo blagajničarke in nakupljeno blago pridno zlagal v vrečko. Pet evrov je ostalo kar v njegovem žepu !?! Na izhodu iz trgovine, nisem zahtevala, da mi naj prispeva pet evrov, temveč sem pripomnila, da pa je bila igrača dražja … “Ja,” je pritrdil, “naslednjič mi boš pač dala deset evrov.” 😉

življenska zgodba

ALI SEM RES ČAROVNICA?

Jaz sem čisto povprečna ženska. Da bi bila v trendu, sem se včlanila še v Klub vražjih babnic. Nikoli nisem niti pomislila, da bi se od njih nalezla čarovništva. Sceno je insciniral moj mož Vlado, ki se je tisti večer hudo razjezil name. Z rokami je krilil po zraku, ko ga je zadel heksenšus v vratu. S težavo me je pogledal (postrani) in izjavil: »Ti si čarovnica.« To priznanje si nisem vzela k srcu – jaz sem še premlada. Zares čarovnica je bila moja mama. Dolgujem ji izpoved zgodbe, ki se je odvijala, ko je bila, sedaj že pokojna mama, na smrtni postelji. (Imena v tej resnični zgodbi so izmišljena)

Iti ali ne iti na križarjenje, je bilo takrat ključno vprašanje, ker se je mami ponovno zelo poslabšalo zdravstveno stanje. Umrla bo tako ali tako, so si mislili prijatelji, s katerimi bi naj šla na to enkratno poletno avanturo. In sva šla. Križarjenja se je veselil celo moj skeptičen mož – starejši ko postaja, bolj sledi volji do življenja.

Na ‘gladini’ je bilo res enkratno, v mojem srcu pa misel nanjo. Težko sem sledila mnogoterim animacijam na ladji, dokler ni mojo pozornost pritegnila tombola. »To pa greva,« sem rekla prijateljici Vilmi. Moja mama je doživela prvo tombolo v življenju, ko je bila še v zibki. Tisto nedeljsko jutro se je njen najstarejši brat, takrat mu je bilo enaindvajset let, odpravil k maši in pomolil k Mariji, da potrebuje dobitek, s katerim si bo plačal šolanje za oficirje v Beogradu. Mama mi je pripovedovala, kakšna sreča je bil njegov glavni zadetek za takrat štirinajstčlansko družino … Tombola torej.

»Babnice,« je vzkliknil moj mož na križarjenju, »le še minuto imata do tombole! Ali sta pozabili? Gremo no – grem z vama!« V igralnico smo pritekli zadnji, med več kakor sto ljudi in vrata za nami so zaklenili. Medtem ko sem kupovala srečke, je mož norčavo vprašal moderatorja: »Koliko nagrad pa ponujate?« »Pri bingu (to je ameriška tombola) je le ena glavna nagrada,« mu le-ta odvrne. »Aha,« se pošali mož Vlado, »mi bomo zadeli, ostali pa se lahko razidejo.« Pomežiknil je proti nama. Sledila so moderatorjeva navodila, da mora igralec vstati, ko mu manjka le še ena številka … moje misli pa so zopet bile pri mami, ki je ta čas umirala. Ali me bo počakala, da ji povem prigode s križarjenja in o tej tomboli – zadnji, za katero bo slišala v svojem življenju. Iz zamaknjenosti me je zdramila Vilma, ki je vstala s sedeža. Začudeno sem jo pogledala: »Kam pa greš?« »Nikamor,« je skoraj vrisknila, »manjka mi le še ena številka!« Noro, res noro. »Bingo!!!« je zavpila Vilma. »Sedaj pa greva,« me je prijela za roko. »Medve? Kam,« sem bila začudena. »Ali nisi poslušala? Nagrada je križarjenje na Karibe za dve osebi!« Mati moja, sem vzdihnila.

O ti ljubo življenje! Težko bi premoglo še več domišljije …

O ja, pa jo je … človeška domišljija mu ne seže do kolen.

Ko smo se vrnili s križarjenja, me je poklicala mamina negovalka: »Pridi k njej. Ne bo umrla, če se ne poslovita.« In sem šla. Našla sem povsem shirano, a še ni umrla. Čez nekaj dni me je zopet poklicala negovalka: »Naj pride k mami še tvoj brat – njega čaka.« Temu pozivu nisem verjela; z bratom se nikoli v življenju nista razumela. Zanj je bila že zdavnaj mrtva… Čez nekaj dni, na vsem lepem, so me poklicali iz Doma za ostarele, da je mama umrla. Ko pride čas, človek preprosto umre, sem se tolažila.

Pa ni bilo tako preprosto: na večer pred pogrebom je prišla domov moja odrasla hči. Nič žalostna?!? Vsa vzhičena!?! Pod nos mi je pomolila neko črnobelo sličico … ultrazvok … v njenem trebuščku je udarjalo novo srce. Na ta čarobni trenutek je torej čakala mama: njena smrt je omogočila novo rojstvo.

Foto-Shutterstock
Foto: Shutterstock
so-ustvarjanje

SREČANJE USTVARJALK ROMANA

Mama mi je dala v življenju vse razen sestre. Nič ne de. Izbrala sem si jih sama. Ena izmed njih je tudi moja vseživljenska prijateljica, ilustratorka Ivana Ciglič iz Kočevja. Življenje je imelo za naju načrt, ko naju je nastanilo v skupno študentsko sobico na robu Ljubljane. Sprva sem mislila, da Ivana študira pediatrijo, saj je bila njena stena polepljena s posterji dojenčkov. Daleč od tega. Študirala je ekonomijo, a v srcu je bila ženska iz mesa in krvi, ki si je želela življenja, ljubezni in otrok. Usoda ji je bila naklonjena; zaljubila se je, si ustvarila družino in v svet pospremila tri otroke. Še več; sedaj je učiteljica, ki po svoji najboljši vesti v svet usmerja cele generacije otrok.

Kot pripradnica vseživljenskega učenja je vedno pripravljena na nove izzive in projekte. Njen hobi je slikanje. Z odprtim srcem je sprejela mojo pobudo, da ilustrira moj prvenec Kam je izginila Monja. Skupno ustvarjanje sva predstavili občinstvu v ljubki kavarni Težak, sredi Zreč. Ivana je dala na ogled tudi svoj ciklus “žensk”. Gre za dekleta in žene, ki so inspirirale najbolj slavne slikarje. Dogajanje je popestrila glasbena ustvarjalka, mlada Sara Šlatau iz Štor, dobitnica bronstega priznanja na 9. mednarodnem festivalu za soliste v Novi Gorici.

glasbenaTočka
Kavarna Težak, Zreče

Tudi zgodbi o Monji so botrovale tri ženske: moja mama, ki je imela nenavaden hobi “šloganje”, moja stara mama, ki je imela dvanajst otrok in ni bila nikoli osamljena ter moja tašča Štefka, ki me je učila Štefanščino. Roman je med bralci že pol leta. Kadar imam priložnost v knjigo napišem tudi posvetilo: “To ni življenjepis. To je zgodba iz mnogih življenj. Vzemi iz nje, kar potrebuje tvoje življenje.” Avtorji teh misli so moji predbralci, ki so me spodbujali, naj ustvarjam za svojo dušo, češ, bralci si bodo že vzeli iz knjige, kar jim gre. Resnično, danes vem, da ima knjiga moč uroka. Bralcu ali bralki spremeni življenje na povsem njemu ali njej lasten način. Meni, kakor se za avtorico spodobi, se je udejanil že kar prvi stavek: “Prijatelji so družina, ki si jo izberemo sami.” In res – na dan predstavitve knjige, je usoda nanesla tako, da so bili vsi moji najožji sorodniki opravičeno odsotni.

This slideshow requires JavaScript.

Pozno v noč je beseda tekla o Monji, ki predstavlja vsako žensko v zrelih letih, o ustvarjalni energiji, ki z leti pridobiva na moči, o sreči, o Klubu vražjih babnic, o novih ciljih in načrtih.

Knjiga, ki je še vedno najlepše darilo, je na voljo pri blogu 50 odtenkov življenja, knjigarni Felix ali direktno pri avtorici: lili.skornik@gmail.com, kakor tudi v meniju Ženski roman

navdih

NAVDIH JE GONILO ŽIVLJENJA

Zakaj sem srečna? Zato, ker sreča ni v glavi, ne v daljavi in ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad. (T. Pavček) Življenje samo je mojster navdiha. Čeprav nas postavi na preizkušnjo, je z nami. Potrpežljivo nas opazuje in drži pesti, da prepoznamo dano priložnost in jo obrnemo v svoj prid. Za razliko od večine ljudi mi je življenje ponudilo obilico prostega časa. Žrtev za to izobilje je bila ‘na naši strani’ – mož je tisti, ki dela za dva.

In ko človek ni več v službi, kakor je bil vajen, se dan preklemano vleče; dolga je ura, neskončna zna biti minuta. Le kaj mi manjka, sem se vprašala. Kaj le? Navdih, inspiracija je tisto, kar poganja življenje. To je to – a kako do navdiha? “Zgodovina je učiteljica življenja”, nam je govoril pokojni profesor Dobnik. Seveda! Med drugimi je moj hobi tudi izdelovanje družinskih albumov. Sedla sem pred slike in se zagledala nazaj v zgodovino. Koliko lepega sem doživela. Moje življenje je bilo res radodarno. Dalo mi je mir in svobodo na tem malem koščku sveta, dalo mi je trpežno telo in dušo, polno optimizma, dalo mi je družino in prijatelje, dalo mi je možnost učenja … ena usta in dvoje ušes (kakor me opominja moj mož, da bi ženske lahko več poslušale 🙂 in kdor prisluhne življenju, se nauči ločiti seme od plevela. Neko noč me je zbudila ideja, dala mi je v roke pisalo, na mizo predme pa prazen list papirja … ‘piši’, je bilo sporočilo.

IMG_4922

 

Ponujam vam košček sreče v obliki druženja. Vsi, ki cenite, da smo še vedno iz mesa in krvi, vabljeni v četrtek, 4. oktobra, ob 18. uri v kavarno Težak (Cesta na Roglo 4c Zreče), kjer se vam bom osebno predstavila. V dobri družbi prijateljev bom gostila tudi ilustratorko Ivano Ciglič, s katero sva skupaj ustvarili roman Kam je izginila Monja. Da bo beseda gladko stekla, bo poskrbela moderatorka Snežana Brumec, kapljica jagermojstra in domače dobrote pekarne Težak. Na citre nam bo zaigrala mlada glasbenica Sara Šlatau.

so-ustvarjanje

Življenje piše najboljše zgodbe

Ta blog je namenjen življenju in nam vsem, ki nas življenje obdarja z dragocenimi dogodivščinami. Najdragocenejše so tiste, ki jih najmanj pričakujemo. Škoda, res škoda je, da tonejo v pozabo. Zares izpolnjen dan je le tisti dan, na koncu katerega se vprašam: kaj me je danes presenetilo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je inspiriralo. Za vsakim odgovorom se skriva anekdota … pa tudi, če ji je botrovala le fotografija prijateljice, šopek od oboževalca, nasmeh otroka, podarjena knjiga …

Obiskovalci bloga vabljeni, da delite svoje anekdote (kratke zgodbe) z nami, ki cenimo vsak trenutek v življenju. Vse prejete zgodbe (na moj mail) bodo objavljene na tem blogu (avtorsko, s psevdonimom ali anonimno – po želji pisca).

 

knjiga

AVTORICA – AVTORICI

Naključje je napeljalo še eno novo poznanstvo. Letošnjo pomlad sva obe s Tino Hrast ‘zarobili’ vsaka svoj literarni prvenec. Še več, ujeli sva se tudi tematsko. Obe sva v ospredje postavili žensko, pa naj si bo to v vlogi matere, hčere, prijateljice, strokovne pomočnice, sestrske duše …

Tinina pripoved Moj porod, moja izbira je avtobiografsko delo. Z bralcem brez zadržkov deli močna čustva, dejstva, pomisleke, želje, soočenja. Nagovarja nas v prvi osebi in v sedanjem času, kar daje dogodkoma, kakor sta nosečnost in porod, še dodatno težo. Vse ženske vemo, kako ‘prav’ je narediti kakšno stvar po svoje. Tina takole opisuje svojo pot k porodu pod domačo streho: Podala sem se na nepoznan teren in sanjalo se mi ni, kaj bo moj naslednji korak.Obrnila sem se k svojemu notranjemu smerokazu. Drobnemu, tihemu glasku iz ozadja, ki me vedno vodi – če sem mu le pripravljena prisluhniti. Njegov temni nasprotnik, moj notranji kritik, ki se vedno prikrade kot senca, ga je neštetokrat poskušal utišati. (Vir: Tinin blog)

Notranji glas je Tino vodil od trenutka, ko je izvedela, da je noseča, pa vse do poroda in še nekaj mesecev čez, v varno zavetje doule Tite ter babic Špele in Nine. V pojasnilo: doula je laično izobražena oseba, ki spremlja nosečnico (ali par), nudi hkrati praktično in čustveno podporo.Tina je v svoje roke vzela dvoje življenj: svoje in Mašino (ki je bila tekom pomembnih odločitev še v varnem zavetju trebuščka), posredno pa tudi usodo svoje prve hčere in moževo, ki bi se v primeru zapletov še kako spremenili. Skozi Tinino pripoved spremljamo notranji dialog ženske, ki vedno nekaj dvomi in se bori z raznimi predsodki, kakor tudi njeno soočenje z osebami, ki predstavljajo previla ali norme ali socialno sprejete postopke. Velika odločitev vedno pomeni veliko odgovornost. Tina je na svoji poti poiskala in našla prave zaveznike. Zelo me je navdušilo dejstvo, da je pritegnila tudi starejšo hči Lano. Kdor je že vzgajal najstnice, ta ve, kako zelo pomembno je to. Lana je dobila svojo besedo tudi v knjigi, kjer med drugim pravi: Dva meseca sem se odločala, ali bi bil med porodom doma ali bi odšla k babici in dedku z našo psičko Eli.Prišla sem do odločitve, da ostanem doma in na lastne oči vidim, kako je lepo, ko pride na svet dojenček z novim življenjem.

Po porodu, ko je bilo opravljeno poslanstvo do dojenčice Maše, je Tina naredila še nekaj čudovitega; vzela si je ‘čas zase’. Po treh mesecih sta bili babici Špela in Nina zopet pri njej, a tokrat samo zanjo. Skupaj so šle skozi obred ‘zapiranje kosti’, o katerem je Tina zapisala: Špela in Nina me začneta povijati s trakovi… Občutek imam, da me v resnici na novo postavljata skupaj in vse skrbi, ki so me prej obremenjevale, kar nekam izginejo.

Knjigo Moj porod, moja izbira toplo priporočam in svetujem, da obiščete tudi spletno stran avtorice Tine Hrast.

P.s. kadar ženske govorimo o porodih, bi se nam posušil jezik, če ne bi dodale, kaj svojega. Torej, moj prvi porod je bil znanstvena fantastika, ker sem bila prepričana, da igram v grozljivki in bom umrla. Mož ni bil zraven, ker to ni bilo v modi. Želela sem si, da bi bila ob meni mama. Ta čas, ko sem bila v porodnišnici, je moj oče poskrbel, da je naša mačka ‘odšla’ od doma. Tudi moje kosti so šle skupaj, le da mi je steznik nadela kar mama …

Pri drugem porodu sem bila vesela, da sem bila sama. V celoti sem zaupala ‘super babici’, ki je obvladovala nabito polno porodno sobo. Zdravnik je vstopil le za minuto s telefonskim imenikom pod pazduho, da jo je vprašal za nek priimek ali številko. Čista resnica. Še dobro, da nisem imela zraven moža – temu zdravniku bi trda predla.