potovanja

NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V DUBAJU


Letos praznujeva z možem trideseto obletnico poroke. Ker si takrat nisva privoščila poročnega potovanja, kakor ga razumejo mladoporočenci dandanes, namreč s sinkom smo se zapeljali le do Portoroža, si od takrat dalje, vsako leto zamisliva neko nadomestno potovanje in ni nama žal. Letos je na ta račun padel Dubaj. Mesto šteje že 2,2 mio priseljencev iz celega sveta in še naprej bliskovito raste. Delavce privlači, ker je davek na promet le 5% (rast mesta financira država, ki ima v lasti največja podjetja) in turiste, ker ogromno ponuja, je varen in zelo, zelo čist.IMG_4420

V beležko, ki mi jo je poklonila Zlatka, da vanjo pišem o čustvih, o inspiraciji in presenečenjih, ki mi jih namenja življenje, sem najprej zapisala, kaj se me je na potovanju dotaknilo — kaj me je čustveno prevzelo. Ne boste verjeli, da je bila to štiriletna deklica že kar na letalu za Dubaj, ki je neštetokrat izrekla besedo »mami, mami, mami, mami …«. Neumorno se je borila za pozornost svoje mamice. Najprej sem pomislila, da jo mama ignorira, ker ima opraviti z mobijem, a ne, daleč od tega. Stegnila sem vrat in videla, gledala mamo, ki je šest ur, kolikor je trajal let, pestvovala njeno mlajšo sestrico. Ne vem, kako so se počutili drugi potniki, zase pa moram reči, da sem neskončno trpela, medtem ko sem podoživljala svoje materinstvo, ki se zagotovo ni razlikovalo od opisanega prizora; naj mi bo oproščeno, ker sem tudi jaz zanemarjala provorojenega otroka na račun premnogih obveznosti v času njegovega odraščanja. Tovrstnih napak se matere ne zavemo, dokler jih ne doživimo iz drugega zornega kota. Jaz ne morem zavrteti časa nazaj, zato delim to izkušnjo z vsemi mamicami, ki še lahko dajo pozornost svojim prvorojencem.

Naslednje razmišljanje je bilo namenjeno inspiraciji. Navdih mi je dala prijateljica Maryse, po rodu Francozinja, ki je nekaj dni igrala najino vodičko po Dubaju. Zopet se mi je potrdil izrek, da so tujci samo prijatelji, ki jih še ne poznamo. Ni je boljše agencije od domačina oziroma rezidenta, ki že več let živi v določenem kraju, da ti prikaže njegov utrip. Te dni je bil Dubaj v znamenju ramadana, ki je deveti mesec v muslimanskem letu. Ta čas je predpisan strogi post od jutra do večera. Čez dan je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati (za slednje ne vem ali tudi ponoči). V hotelu, kjer sva stanovala in bila deležna povsem običajnega zajtrka, naju je receptor obzirno opozoril, naj nikakor ničesar ne zaužijeva na javnem mestu, ker so kršitelji kaznovani ali celo nekaj ur pridržani na policiji. Težka bo zame, ker jaz cel dan nekaj glodam, sem imela pomislek. Maryes pa je imela tudi v tem primeru odlično rešitev. Obstaja nekaj izjemnih restavracij tujega porekla, ki so videti zaprte, a priseljenci drugih ver vedo, kje in kako neopazno vstopiti in potešiti lakoto.

Na žalost so pravi domačini omenjeni le še v muzeju novejše zgodovine, kjer je prikazan Dubaj iz leta 1956, ko je bil še ribiška vasica brez ene same stolpnice. Ključnega pomena za razvoj je bila poglobitev morskega zaliva, kar je omogočilo dostop tovornim ladjam in je botrovalo komercialnemu razcvetu. Muzej je lociran na eni strani nebotičnika imenovanega Okvir. Dvigalo turiste popelje 150 m visoko, kjer je prečni hodnik s steklenimi tli in razgledom naokrog; prikazuje Dubaj danes in potem se turisti spustijo z dvigalom na drugi strani v 3D sobo, ki jim prikaže Dubaj prihodnosti.IMG_4523

Današnji pogled na nešteto nebotičnikov človeku vzame sapo. Fatamorgana (prikazen v puščavi), sem vzkliknila, ko smo se vozili po osrednji Sheikh Zayed aveniji, iz zahodnega na vzhodni konec mesta. Maryes je moji prispodobi dodala arhitekturno pojasnilo, da stekleni nebotičniki odsevajo nebo glede na položaj sonca, kar jim resnično daje nešteto pojavnosti.

Kljub temu, da naju je Maryse razvažala in razvajala z osebnim avtom, ne bi bila jaz, kar sem, če si ne bi izkusila odličnega in zelo poceni javnega prevoza.

Pa smo zopet pri ljudeh. Za moje pojme obstajata dve skupini: delavci in turisti. To so disciplinirani, pridni, urejeni, po večini tudi prijazni in v glavnem čisti ljudje. Redki in redko pridejo v stik z alkoholom, le eno osebo sem videla na ulici s cigareto v roki. Čeprav sem tudi sama (kakor večina žensk) obsedena s čistočo, sem obnemela med čakanjem na tramvaj, ko je proti meni stopal čistilec s krpo v roki. Prepričana, da bo obrisal steklo ali senzorno napravo, sem odskočila, ko se je sklonil (menda mi ne bo obrisal čevljev!) in pobrisal drobno packo s svetlečih ploščic na tleh. To je bil prvi dogodek izmed treh, ki so me presenetili. Drugo na primer je bilo povezano s shopping-om. Nakupovanje v Dubaju je podobno kakor v vseh velemestih; ultra dragi butiki na eni strani in povsem normalne trgovinice na drugi.

IMG_4431
Versace
IMG_4474
Dolce & Gabbana

Jaz sem se zadržala med igračami in izbrala darilo, ki bo dopadljivo obema vnukoma, da ne bo prepira. Lepo zavito je romalo v možev kovček … do security točke na letališču: »Kdo vam je pakiral prtljago?« je uniformiran moški vprašal moža in ga dal na stran (ob 6.00 zjutraj in moj mož ni jutranji tip). Njegov pogled se je zalepil name, če bi pogledi ubijali, bi bila jaz tisti trenutek truplo med množico. Pristopila sem in odprla kovček, da jim pokažem, kaj sem mu podtaknila – nedolžno darilo za otroka: dve plastični pištoli. »Izmed milijon igrač ti je uspelo izbrati pištoli!!!« me je pohvalil mož. »Vse kar ima podobo orožja je strogo prepovedano,« naju je podučil varnostnik, mene pa je prijelo, da bi uprla iztegnjen kazalec s pokončnim palcem v svojo glavo – babica naivna.

Za zadnje presenečenje je poskrbela moja podzavest, ki še vedno upravlja z mojim telesom, po svojih zakonitostih. To zadnje jutro, ko sva v stresu zapustila varnostnike in se vkrcala v letalo, sem se lotila elektronike, ki omogoča tudi gledanje filmov, seveda, če človek zadevo obvlada. Med tipanjem ekrana, pritiskanjem na vse mogoče gumbe, iskanjem luknje za slušalke sem začutila rezko bolečino v pljučih, menda me ne bo za konec še kap. Plitko sem dihala in milo pogledovala stevardeso, ki je opazila mojo elektronsko zagato. Instalirala mi je romantičen film The greatest showman, ki me je zazibal v svet srečnih in bolečina v prsih je povsem izzvenela. To je potrebovalo moje telo: sprostitev, sanje o sreči, brezpogojno ljubezen (ne pa strah pred Big Brother-jem).

Klimatizirano letalo mi je pognalo mraz v kosti in me spomnilo, da vas moram opozoriti: ne hodite v Dubaj poleti, če ne prenesete knajpanja; v prostorih je ledenica, zunaj pa se je prav prijetno pogreti dokler se ne skuriš :/

Visoko nad oblaki je puščava izgledala le še kakor naš domač peskovnik. Pojavilo se mi je zanimivo vprašanje: s čim so si ljudje polepšali življenje v tako neizprosni naravi. Odgovor na to je bil zapakiran med mojo prtljago — z vonjem. Parfumi in kadila prevevajo zadnji kotiček dubajskih ulic. Božansko!

»Kaj ste me že vprašali,« je imel navado reči moj sodelavec v pokojnem podjetju Emo Celje, ko je skrenil z osrednje teme in nas je kljub temu na vso moč zabaval. Tudi moj potopis se je začel s ključnim vprašanjem, ki se nam porodi, ko pomislimo na Dubaj: kdo so najbogatejši možje v belih haljah. Z odgovorom vas bom žal razočarala: ne vem, nisem jih srečala in nisem jih iskala. Na internetu je napisanega veliko o tako imenovanih »ultra bogataših« in povprečnemu človeku postane nerodno ob gledanju neumnosti, ki si jih dovolijo.

Pred pristankom Boinga 777-300 sem prijela moža za roko in si mislila, če bo šlo tole po sreči, bova najsrečnejša, kar je za naju najpomembnejše, da sva živa in zdrava in bova lahko šla naslednje leto zopet na poročno potovanje.

P.s. za vse, ki so bili v Dubaju pred desetimi leti, prilagam dokaz, da imajo sedaj že javne WCje 🙂 IMG_4614

potovanja

PARIZ JESENI


Kdor bere moje poste, sedaj že ve, da imava midva z Božičkom en poseben dogovor. Vedno znova ga prosim, da mi pokloni veliko lepih trenutkov v krogu najdražjih. Letos se je zelo potrudil. Celo Prijateljici, ki se je preselila v Pariz, je prišepnil, naj me povabi na “kavč turizem”. Ker tudi najina moška nista imela nič proti, da babnici letava po svoje, sem se v začetku prejšnjega tedna znašla na letališču s knjigo v roki, seveda. Maja, s psevdonimom Monrue, ki v francoščini pomeni ‘moja pot’ me je povsem prevzela s prvencem Pot do nje.

Screen Shot 2017-11-27 at 11.28.49

Kmalu sem se znašla visoko nad oblaki, sredi sledeče scene: na poti do nje (moje Prijateljice) v mislih z najinima partnerjema, ki sta dokazano mojstra v utiranju poti do naju. Maja bralcem v knjigi razkrije, da je največ, kar lahko moški da ženski ‘priznanje’ v zvezi z njenimi lastnostmi ali dejanji. Na žalost tokrat v letalu nisem imela sogovornika, da bi mu povedala anekdoto, o super priznanju, ki sem ga pred leti, prav tako na letalu, prejela od mojega moža.

Tistikrat smo pristajali nad Dunajem. Skozi okno sem opazovala goste krošnje dreves naravnega parka Lobau. Medtem ko smo se bliskovito približevali drevesom, letališča ni bilo niti slutiti. Panično sem zgrabila moža za rokav: »Tako ne bomo pristali! Prenizko letimo!« On, s statusom frequent flyer (reden potnik) je samo odmaknil noge in mi s tem dal prostor, da stopim do pilota in mu svojo ugotovitev tudi povem. Lovila sem sapo in pogledovala sopotnike, ki so, povsem vdani v usodo, sedeli, pripravljeni na pristanek. »Res ne bo šlo,« sem grozeče pogledala moža, ko je pilot z vso silo zategnil k sebi ročico in pognal letalo naprej, visoko v nebo. Tiho kakor miške smo zadrževali sapo do ponovnega, tokrat uspešnega spusta. Šele takrat mi je mož dal priznanje: »Ti si tak’ pametna.« In dober je bil pilot, da je vzel pamet v svoje roke.

S pristankom v Parizu ni bilo težav. Težava je bila v moji glavi na izhodu iz letališča. Naenkrat sem bila obdana s črnci. Ali letijo v Afriko, ali so prileteli iz Afrike. Jaz zagotovo nisem priletela v Afriko. Še v življenju se nisem počutila bolj svetlopolto. Unikatno. Zelo verjetno sem od presenečenja še dodatno prebledela. Seveda, Pariz plačuje davek francoskemu kolonializmu. Kot otroka so me učili, da moram vse pojesti s krožnika, ker so otroci v Afriki lačni. Dejansko je šlo za priviligiranost, ki mi je bila dana z življenjem v Evropi, a v času socializma temu nismo rekli tako. Parižani se dobro zavedajo svojih privilegijev in jih branijo celo z zagrajenimi dostopi do zasebnih ulic.

Blišč in beda, in vse je relativno. Povprečna črnka izgleda vse prej kakor bedno; baha se z mesenimi ustnicami, ogromnim oprsjem in sexi, sexi, sexi rito. Edina vsesplošna korekcija, ki jo imajo črnke, so zlikani lasje oziroma lasulje. Nekoliko slabše izgledajo mladi temnopolti fantje, ki cingljajo pod Eiffelovim stolpom in okrog drugih znamenitosti, okrancljani s cenenimi, plastičnimi spominki. Spominjajo na privezane slone za cirkuškimi šotori. Ampak niso lačni, kakor otroci v Afriki. Tudi služinčad, kateri so namenjeni posebni (zadnji) vhodi v hiše bogatašev in živijo skromno v podstrešnih sobicah, ni lačna. Moj čut za socialne razlike je bil na preizkušnji le ob pogledu na družino (verjetno romunskega porekla) z dvema otrokoma, ki se je parkirala na jogiju za avtobusno postajo. Če mi ne bi Prijateljica pokazala njihove ‘normalne opreme’ (lep otroški voziček, puhovke, …), ki so jo prikrili na drugi strani postajališča, bi zanje segla v denarnico

Vajena življenja v velemestu, sem iz letališkega vlaka brez pomislekov prestopila v Metro. Ne ravno v prvega, ker je bil nabito poln, ampak drugega, ki je bil ravno tako nabito poln. V času prometne konice bi lahko zaračunavali dodatek na bližino. In zopet je relativno, kako se človek počuti v takšni gneči. Dve Nemki poleg mene sta se nadvse zabavali, hihitali in komentirali: »Ulala, to pa je zelo intimno«. Seveda sta me spomnili na tisti zloglasni novoletni izgred v Kölnu, ko so si moški javno privoščili ‘malo’ intimnosti z dobrovoljnimi Nemkami. Kakor koli že, jaz bi si mislila, da je nabito poln metro bolj v zabavo moškim. Iz tega vidika imajo v nekaterih muslimanskih velemestih ženske in moške vagone. Verjetno je to endina okoliščina, kjer so istospolno usmerjeni ljudje v prednosti. Ojej, kam me je zaneslo. Ampak, tudi tovrstna razmišljanja o kulturnih specifikah sodijo v potopise.IMG_1589

Preidimo raje k blišču, kolikor sem ga uspela videti med rednim pogledovanjem pod noge, da ne bi pohodila pasjih kakcev. Bolj sproščeno sem zakorala šele v veleblagovnicah. Novoletne dekoracije jemljejo vid. Če prej ne, na oddelkih s parfumi človeku vzame tudi dih. Cene so, kakršne so. Prisežem, da naju s Prijateljico materialne dobrine niso pritegnile. Raje sva si privoščili sladice v ugledni kavarni poleg opere in kosilo v tipični francoski restavraciji.

Že profesor francoščine v gimnaziji nas je opozarjal, kadar bomo turisti v Parizu, bomo zagotovo doživeli kulinarično presenečenje. Cafe de la Paix pri operi me je vsekakor presenetil s svojo ponudbo. Me sva si zamislili in naročili priznani sladici Eclairs Au Cafe in Millefoglie z vanilijevim nadevom (15 EUR :/ kom), pri sosednji mizi pa so srebali polže in morske specialitete. Bolj kakor pogled je bil moteč vonj.

Presenečenju pri kosilu pa je botroval nesporazum z natakarjem. Prijateljica je posegla po varni varianti in naročila torteline. Jaz sem si zamislila neko zelenjavno jed z ročno napisanega menija – dobila pa školjke Coquillage Couteaux. Priznam, da jih je bilo bolje jesti, kakor gledati.

No, tudi oči so prišle na svoj račun. Najprej v muzeju Jacquemart Andre. Obožujem manjše muzeje in zbirke, ki so bile v lasti zasebnih zbirateljev. Prostori ustvarjajo domačno razpoloženje in količina razstavljenih predmetov je še sprejemljiva za itak zelo utrujenega turista. Mimogrede naj povem, da sem dnevno prehodila preko deset kilometrov.

Eduard Andre (1833-1894) je bil premožen bančnik s čutom za umetnost, ki je izdelavo svojega portreta zupal Nelie Jacquemart, katero je poročil po destih letih poznanstva. V eni izmed soban Nelie tankočutno razkrije gostom celo svojo dušo – dušo ranjene ženske, ki ni nikoli izkusila materinstva, z bogato kolekcijo Madone, ki pestuje Jezuščka.

Moja Prijateljica ne bi sodila med ‘ta prave’, če ne bi (poleg očem) tudi moji duši privoščila ekstaze z napotitvijo v Musee des Arts Decoratifs na razstavo Diorjeve retrospektive. Na tem mestu ne bom izgubljala besed. Slike povedo vse!IMG_1575IMG_1579

V tej zvezi je moj komentar namenjen povsem drugi sceni, ki sem jo doživela v eminentni blagovnici Galeries Lafayette. Obstala sem pred oddelkom blagovne znamke Dior. Osebno ne sodim med modne poznavalce, a to, kar ponujajo sedanji kreatorji, je daleč od Christian Diorjevih proporcev. Prevelika rdeča obleka, ki je visela na lutki je bila sramota za žensko podobo. Nimam fotografije, ker si ni zaslužila fotografiranja.

Kakor vam je poznano, se je fotografom izogibala tudi Lady Diana. Njen zadnji pobeg pred njimi jo je stal življenje; vsaj tako je bilo rečeno.IMG_1581

potovanja

KEUKENHOF, HOLANDIJA – 2. del


Kje smo ostali? Aha, mož me je pred pivo posadil, da sem ovenela, da me je vsaj malo umiril. Fizično res, moj duh pa je našel nove razsežnosti: Wi-Fi, ki na Keukenhofovi strani ponuja  vodnik po parku s sistematičnim pristopom. Gremo še enkrat od začetka. Moža sem motivirala z dejstvom, da je plačano vstopnino pač treba izkoristiti (celih 17 eur po glavi).

map_of_keukenhof_park_2016.jpg__3308x2339_q85_crop_upscale

V pavilijonu Beatrix so bile na ogled orhideje in oblačila s cvetnimi dodatki. Tudi jaz sem se pred odhodom ukvarjala s tem (za Zlatko) ključnim vprašanjem, kaj obleči, da bom blogu povšeči. Pa presodite sami, ali sem zadela 🙂

Poleg mnogih otroških igrišč, živalskega vrta in rekvizitov (kolesa, čolni, veliki cokli,…) se v park ponuja tudi nekaj ‘igral’ za odrasle otroke: hoja po vodi, mlin na veter, labirint, sončna ura,…

Labirintu se nisva niti približala, ker sem pred njim opazila klopce, na katerih so sedeli predvsem moški; ženske so najverjetneje… ?!? Ne bomo o tem…

Za bolj resne obiskovalce so na ogled skulpture sedemnajstih priznanih umetnikov :

Skoraj bi pozabila omeniti, da je naslov letošnje prireditve ‘The Golden Age‘ ali zlata doba Holandije.  Dežela je obogatela predvsem z medcelinskim trgovanjem. Tulipanova čebulica je bila več vredna od zlata (primerjano po teži). Dandanes pa se motivi tulipanov pojavljajo na vseh možnih izdelkih, ki jih ponujajo male trgovinice širom parka. Prav posebno pozornost med njimi si zasluži opevan črn tulipan, zato sem ga izbrala za zaključek te nepozabne cvetne odisejade.

DSC_0061

P.s. v mojem vrtu ni tulipanov 😦 – so voluharji. Drugo leto nasadim tulipane  v “kištice”, pa naj si voluharji polomijo zobe. Mogoče bi se veljalo zgledovati po ‘podpuri’ zasaditvi z zgornje slike, kjer so med tulipane podtaknjene narcise.

 

 

 

potovanja

KEUKENHOF, HOLANDIJA – 1.DEL


Potno poročilo iz najbolj slovečega cvetočega parka v Holandiji. Moj mož je preživel in dobil priznanje najvišjega zakonskega reda za potrpežljivost in razumevanje ženske duše, ki pač ni v stanju potovati od točke A do B, ne da bi si pogledala še Aa, Ab, Ac,… in spotoma poslikala vseh sedem milijonov cvetočih čebuljnic, grmovnic in dreves 🙂

Za ogrevanje sva naredila postanek v Kinderdijk-Elshoutu in si ogledala starodavne mline na veter, ki sodijo na seznam UNESCOve svetovne kulturne dediščine. Močvirnata pokrajina se baha z devetnajstimi mlini iz leta 1740.

IMG_2476

Pred parkom Keukenhof sva se znašla v nedeljo ob osmih zjutraj; prva in skorajda edina. Me je mož takoj pohvalil, ker sem v rokah držala po internetu kupljene karte, ki zagotavljajo vstop mimo vrste, ki je seveda ni bilo 😉 Kakorkoli že, sveže jutro in nepopisna lepota cvetja me je vrgla naravnost na rit (po domače rečeno). Ni mi bilo nerodno in nisem bila edina. Vse ženske duše so se želele zliti s cvetjem in vonjavami.

Tudi, ko sem se namenila do točke WC, me je moral mož čakati in čakati,… Prav po moško me je vprašal: “A je takšna vrsta na WCju?”  Samo prijela sem ga za roko in odpeljala v ogromno halo z nepopisno gostoto in težo dehtečega vonja svežih lilij.

Ko smo ravno pri klobučkih, velja omeniti, da je Keukenhof pritegnil tudi pozornost Nizozemske kraljice Maxime.

CYDbXEkUoAAi5LH
Kraljica Maxima

Na srečo me je mož, po nekaj urah tekanja od cveta do cveta, le potegnil za roko in posadil pred pol litra piva. Šele takrat sem ugotovila, da je v zraku tudi brezplačni Wi-Fi in na internetni strani Keukenhofa se ponuja še toliko tematskih zadev, ki sva jih spregledala:

Na primer: v sedemnajstem stoletju je uspelo keramikom iz mesteca Delft ponarediti modro-bel kitajski porcelan. Celo vrtovi tistega časa so povzeli modro-bele motive. Zaokrožene podobe so tudi zelenjavni vrtovi, starodavni vrtovi, romantični vrtovi, aromatične zasaditve in še in še.

Do poldneva se je park tako napolnil s turisti, da so cvetovi komaj še prenašali pozornost. Resnici na ljubo pa sva po pivu ovenela tudi mi2 😉

Se nadaljuje.

 

 

potovanja

NA OBISKU PRI KRUPPovih


Posvečeno Snežani in Iztoku ter zreškim kovačem.

Snežana in Iztok sta zagnano spremljala vsa TV nadaljevanja o rodbini Krupp – razen zadnjega dela. Ko sem jima povedala, da sem bila v Essnu na obisku pri tej eminentni družini, sta hitela z vprašanji: Kako so? Kje so? Koliko bogastva imajo?

krupp1

“Draga Snežana, Alfried Krupp von Bohlen und Halbach, njegovi ženi Annelise in Vera kot tudi sin Arndt (1938-1986) niso več živi. Za seboj so pustili … VSE!”

IMG_1164

Zreške kovače pa omenjam zato, ker so bili Kruppovi tako rekoč pionirji in botri kovaške industrije v Evropi. Ker ima internet na voljo zelo veliko zgodovinskih dejstev, bom v tem članku izpostavila le nekaj malenkosti, ki so me v muzeju najbolj impresionirale.

Prvi in zadnji potomec dinastije sta imela enako ime Arntd. Prvi Arndt je prišel v Essen iz Nizozemske 1587 leta in obogatel z nakupom zemljišč, ki so ostala brez imetnikov po epidemiji kuge. Zadnji Arnt pa je ostal brez lastnega imetja po smrti svojega očeta, ker se je (moral) odpovedati dediščini . Seveda ni obubožal; z dvemi milijoni evrov na leto je imel zagotovljeno razkošno, a kratko življenje  (48 let).

V osemnajstem stoletju se je kar trikrat zgodilo, da so moški voditelji dinastije umrli pred ženami. Le-te so bile primorane nadaljevati s posli in se pri tem celo odlikovale: Helene Amalie je prišla v družino 1751. Po šestih letih je vdovela in prevzela vodenje holdinga. Železarski obrti (predvsem izdelovanju orožja) je dodala predelavo volne, rudarstvo in novejše kovačnice. Petronella Krupp je bila mati petih otrok in je vodila koncern na prelomu v 19. stoletje. Dočakala je 82 let. Theresse Krupp so po možu ostali le dolgovi in štirje otroci. Da je uspela rešiti dejavnost, je ustanovila svoje podjetje in najela kredite pri svojem očetu. Njena desna roka je bil sin Alfred. Danes nepojmljivo je dejstvo, da ga je mati vključila v posle že pri štirinajstih. Kasneje je imel le enega sina Friedricha Alfreda – Fritza(1854-1902), ki je uredil posestvo in pompozno vilo Hugell, kot je na ogled še danes.

Na zadnji sliki pa je Fritzova hči Bertha, ki je kot najstnica prevzela in v celoti posedovala, takrat t.im. delniško družbo, za očetom, usmrčenim v italijanskem ujetništvu.

Na njihovem posestvu, pod ogromnimi bukvami, se skriva tudi ljubka Spatzenhaus ali vrabčja hiška. Oče Fritz, ki se je odlikoval po človekoljubju, jo je postavil za Bertho in sestro Barbaro. V njej sta se igrali in vodili svoje gospodinjstvo.

Moj mož se je v muzeju zagledal v računovodske knjige, mene pa so pritegnili lestenci, igle, ladjedelništvo, komunalne rešitve in celo sveder.

 

Kot rečeno so se v Kruppovem koncernu menjavala krizna obdobja z blestečimi vzponi. Do leta 1959 je Alfriedu Kruppu (Berthinemu najstarejšemu sinu) uspelo premagati povojne težave. S 125.000 zposlenimi po celem svetu je bil na četrtem mestu med nemškimi koncerni. Temu je seveda sledila še zadnja kriza, leta 1966. Glede na splet okoliščin: gospodarska kriza, davčna politika, sinova nezainteresiranost za posel in huda bolezen, se je Alfried odločil, da posel v celoti preoblikuje v korporacijo državnega pomena in sklad za podporo tehničnemu napredku (izobraževanju).

VillaH

speisesaalhuegel
Vila Hugel. Zgoraj: sprejemna dvorana; spodaj: jedilnica