življenska zgodba

DAN MRTVIH MED ŽIVIMI


Na okenjski polici balkona gorijo štiri svečke. Na levi strani balkona sedita pokojni mama in tašča, na desni strani sedita oče in tast. Njihov grob je nekje daleč stran, kar pa niti ni pomembno. Ti, meni najljubši pokojniki, so vedno ob meni. Tašča mi pravi: kako lepe rdeče svečke si nam namenila, mama mi reče: bi bile lepe, če bi bile namenjene komu drugemu, tast si misli: samo, da mine november, moj oče pa modruje: kjer te čaka – tam te najde, Matilda namreč.

5d856dd6-883c-471c-afcc-558eb1b00692
Namesto njih vrtnica cveti. Foto: Irena Ocvirk

Navdih za današnje pisanje sem dobila od Dušana J. Na svojem FB je razmišljal o veselju, ki ga občutimo nekateri na dan mrtvih. Zakaj? Zato, ker cenimo, da smo še vedno med živimi. Ta dan nas opomni, da so naša življenja minljiva. Iz tega istega razloga se rada sprehajam po pokopališčih, kjerkoli že sem, in to skozi celo leto. Mnogo nas je, čudakov, ki med grobovi čutimo pozitivno energijo. V spokoju se zavemo, ne toliko minljivosti, kakor večnosti.

Letos sem se sprehodila do bližnjega pokopališča v družbi dveh vnukov. Zaradi veliko drevja in lepo obrezanih grmovnic, pokopališče spominja na park. Bolj kot kadarkoli sem se zavedala, da “hodim za predniki” (po neki živjenski poti k istemu cilju) in hkrati mi je dano tekati za potomci, ki v svojih otroških glavicah povsem po svoje zaznavajo smrt. Starejši vnuk, ki je dopolnil sedem let, je stopal tesno ob meni. Sedaj se že zaveda raznih problemov in bistroumno razmišlja o rešitvah. Že po nekaj korakih med grobovi me je vprašal: Koliko mora biti človek star, da umre? Najraje bi mu odgovorila: 120 let, kakor načrtuje Adi Smolar, a ni bil pravi trenutek. Otroke in njihove dileme je treba jemati resno. Skupaj sva prišla do spoznanja, da čas, ki nam toliko pomeni, sploh ni merilo življenja in ne določa smrti. Čas se lahko ustavi v vsakem trenutku. Čas ni pomemben – pomembni so trenutki, ki jih preživimo skupaj, lepo, kar se le da.

Z mlajšim vnukom, ki na prvi pogled nima veliko mojih genov, pa si deliva eno neprecenljivo lastnost, in sicer bujno domišljijo. Njegov odziv na pokopališče IMG_5690me je nadvse presenetil. Postal je igriv in poln navdiha.  Veselo je tekal po potkah med zelenjem, kipci in nagrobniki, pobiral palice in si domišljal različne scene. Še več. Ugotovil je, da smo našli odličen ambient za skrivalnice. Seveda sva mu s starejšim bratom razložila, da ne bi bilo primerno (čeprav naju je, ker smo še vedno sila otročji, celo zamikalo) igrati se skrivalnice okoli grobov, kjer ležijo mrtvi. Nehote sem pomislila, da pa so se, ko so bili še živi, tudi radi igrali skrivalnice in bi jim bila naša igra zagotovo v veselje … a je že tako, da živimo v socializirani družbi in pokopališče je kraj, kjer se vedemo spoštljivo. Vnukec, ki bo kmalu dopolnil štiri leta, je nekako zaznal resnost okoliščin in dramatičnost mojega pogovora s starejšim bratom. Umiril se je in brez besed stopil v korak z nama. Lahkotnost njegovega bivanja je zamrla za nekaj minut. Le nekaj minut in že smo bili rešeni disciplinskih ukrepov. Sprehod smo nadaljevali skozi staro mestno jedro, ki je ponujalo nove možnosti za igro.

Moje življenje sedaj že ve, da bom zvečer v beležnico napisala tudi stavek o presenečenju, ki mi ga je pripravilo ta dan. In res ga je: ko sem se z vnukoma vrnila domov, sem mlajšemu pomagala sezuti čevlj, iz katerega je padel kamenček. Zanimivo … nič ni jamral, da bi ga karkoli tiščalo. Iz navade sem obrnila čevelj na glavo, in glej ga šmenta: izpadli so še štirje večji kamenčki. Nemogoče, da jih ni čutil. Obsedela sem sredi predsobe in se čudila njegovi volji do gibanja in druženja.  Dobra volja premaga vse bolečine.

Zvesti sledilci bloga o življenju z domišljijo, se na tem mestu sprašujete le še, kaj je bilo tisto, kar se me je ta dan “dotaknilo”? Ne boste verjeli, da je bila to izjava mlajšega vnuka, ki se je pri večerji zagledal v naše družinske fotografije na steni. Zagledal se je v mojega tasta, svojega pradeda, kateri je žal preminul pred njegovim rojstvom in dejal: Veš kaj? Ta dedi bi tudi rad prišel po mene v vrtec, le da je zdaj predaleč.

To je bila najlepša misel, kar sem jih kdajkoli slišala ob dnevu mrtvih. Niso mrtvi, le predaleč so.

Lipa zelenela jelipa2

življenska zgodba

ŠOLSKI SPIS: ČUJEČNOST


Letos bo moj vnuk obiskoval drugi razred. Kje so tisti časi, ko sem se veselila septembra in še posebej prve naloge pri slovenščini. Običajno je bil to spis o poletnih pripetijah. Že desetletja mi nihče ni zadal te naloge – mi pa tudi nihče ne brani, da napišem, kaj se mi je to poletje dogajalo. Pisala bom o čuječnosti. Ni panike – nobena učiteljica ni in ne bo dala otrokom napisati tovrstnega spisa. Ta pojav poznamo predvsem babice in dedki.

ČUJEČNOST pomeni biti tukaj in zdaj, pomeni biti na preži za vsakim trenutkom, ki se ti ponudi, pomeni pomanjkanje spanja, ker ti je žal, da bi kaj zamudil. Pred desetletji sem pisala o dogodkih, sedaj pišem o trenutkih (vsak od njih šteje) v ‘sedanjem času’, v prvi osebi:

Vsi sladko spimo. Ura je šest zjutraj, ko DSC_0157najstarejši vnuk v postelji sede, kakor sova pogleda okrog sebe in reče: Mimi, jaz sem se že naspal. Težavo z (ne)spanjem sva imela že večer pred jutrom, ko sem ga vabila k počitku … po prebrani pravljici je skočil iz postelje: Mimi, jaz sem se že spočil. Dokler si mlad, spanje pomeni kazen. Da si se postaral, veš, ko ti spanje postane nagrada, mi je pojasnil sin, torej je v družbi vnukov človek zopet mlad 😉 Ob šestih zjutraj je vnukov naslednji stavek: Mimi, kaj bomo danes delali? Kaj drugega bi lahko pričakovala od bodočega vzornega Slovenca, kakor sledečo zamisel: v vrtni uti imamo veliko orodja in kosilnico. Takoj morava pokDSC_0023ositi, narediti ptičjo hišico in stopnice, ki bodo bližnjica do ute! Jaz pa bi se najprej oblekla in nekaj pozajtrkovala … Seveda, je navdušen vnuk, jaz ti bom naredil zajtrk :), medtem ko bova dedija pustila še malo spati. Otrok je očitno dojel, da niso vsi ‘za stvar’.

 Kakorkoli se delam mlado, mojo čuječnost spremlja strah. O tem nisem pisala še v nobenem šolskem spisu. Takrat se mi ni sanjalo, kaj je to ‘rentanje’ ali izposoja. Če si rentaš avto, ga kvečjemu poslikaš in vrneš, po možnosti v enakem stanju, kot si ga prejel. Rentati otroke pa ne pomeni poslikati praske; otroci barvito pripovedujejo kje in kako so si prislužili nekaj novih poškodb in kdo je bil temu kriv. Tudi zato pride prav čuječnost: oči so na pecljih, roke spretno jemljejo iz malih ročic nože, vročo posodo, ostre škarje … Rešitev bi lahko bile igrače, ki pa so mojim vnukom zadnja briga. Mimi, mi je rekel starejši vnuk (sedem let in pol), ko sva oba vnuka z dedijem pripeljala na morje, pozabi igrače, greva raziskovat. Rečeno – storjeno. Navsezgodaj oprtava nahrbtnik in jo mahneva iz Ankarana do Debelega rtiča. Skrivaj poguglam peš pot, ko mi izpuli telefon iz rok: bom jaz – ti ne vidiš brez očal. Pa še res je. Res pa je tudi, da Google ne ve, koliko ograj so postavili ljudje. Zahodiva se prvič, drugič in potem se dogovoriva, da o tem ne bova nikomur povedala niti besede. Utreva si pot skozi vinograde, pogovarjava se o rabutanju, o škropljenem grozdju, o vseh možnih zapletih, ki so sedemletnikom v veselje in izziv. Najin trud je poplačan ob vstopu v Mladinsko zdravilišče, polno poučnih poligonov, kjer mu je (končno) vse dovoljeno.

 Na plaži je varstvo prevzel dedi, ker ima boj učinkovite tehnike varovanja. Saj veste; moški se pogajajo: če boš ti tako, bom jaz potem dovolil to in to … za razliko od žensk, ki zmotno verjamemo v razumno sodelovanje z dobrim namenom. Še več; ugotovim, da se dedi ukvarja celo z varovanjem plaže. Med nadziranjem vnukov utegne zbadati mlade varnostnike, katerih učke skrbno nadzirajo – ne stanje plavalcev – ampak mlada dekleta. Še huje; fantje dedija hvalijo, da pri teh letih še opazi koketiranje. Pa saj ni čudno, pravijo, ko pa ima še tako male otroke. Haalloooo! Ko mi prekipi, jim povem, da to nista njegova otroka, temveč vnuka in to s prvo ženo, še dodam in se mladostno vzravnam. Nič se nisem zlagala, jaz sem njegova prva žena in nadvse zabavno se je igrati drugo, mlajšo ženo 😉

IMG_1807Ker vaja dela mojstra, imam sredi avgusta že toliko prakse, da oba vnuka povabim v živalski vrt. Moje oči so na pecljih in njune ročice v mojih šapah. Držim ju trdno, a se izmikata, kakor bi bili iz želeja. Tolažim se, da so itak vse živali za ograjo, da ni potrebe, čuječnost nadgraditi v anksioznost, ko me nenadoma mali ročici stisneta tako močno, da zaboli. Izbulim oči in napnem ušesa – od kod iznenada nevarnost in kako to, da sta jo otroka zaznala pred menoj? Na vidiku še vedno ni nič sumljivega, ko me vnuka že vlečeta nazaj v neko drimg_1831.jpgugo smer … da v hišo groze pa raje ne bi šli. Aha! To je torej recept za ubogljivost: strah. Strah je gospod, so včasih rekli. Nak! To pa ni v moji navadi; strašiti otroke s pošastmi. Čeprav …IMG_1809

Da nič ne škodi malo strahu, nam da vedeti tudi velik škrat s šolanim glasom, v katerega zremo z odprtimi usti kje drugje kot v deželi pravljic. Šele tam se mi posveti, zakaj v pravljicah nastopajo zlobneži. S strahom se je treba soočiti (v življenju še prepogosto) in preživeti. Iz srca hvala gromkemu škratu. 

Poleg IMG_1862stIMG_1873rahu škrat omenja tudi zlobo. Glejte pod noge, reče otrokom, češ, da zloba nastavlja pasti. Kakor da je jasnovidni škrat vedel, kaj nas bo čakalo na poti do slapa Rinke. Njegov nasvet nas reši pravega sranja.  Sredi poti (ne levo in ne desno) zagledamo veliko pasje sranje :/ Pred desetletji tega ne bi napisala v noben šolski spis. Zelo verjetno bi iztrebek pohodila in preslišala mamino tarnanje nad mojim smradom, da ne omenjam, kako vesel bi me bil šofer avtobusa … Ja, še vedno se učim. Tudi ta dan, na izletu z vnuki, se učim stoicizma in to prav od šoferja avtobusa. Človek mirno prenaša poln avtobus umazanih kričačev. Kateri moški bi v svoj očiščen avto spustil 40 malih škratov? Ta šofer avtobusa tudi sodi med pravljična bitja 😉

 Kdo bi si mislil, da bom kdajkoli v življenju med počitnicami prepoznala in celo cenila vikende. Babice me razumete. To je čas zase, za počitek, za vrt, za hoby, za knjigo … To bo! V roke vzamem roman Kam je izginila Monja in izginem z njim med pohorske hribe. Poklonim ga prijateljici Dušici, s katero se po dolgem času ponovno objameva, izmenjava koš novic, roman pa zamenjam za njene dobrote. Čuječnost dobi novo razsežnost – ta trenutek je samo najin tam nekje, daleč od ponorelega sveta.

 Za konec spisa le še besedo ali dve o času, ki mineva sorazmerno z lepoto trenutkov, kar med počitnicami pomeni: zelo hitro. Drugače pa, kakor si ga kdo razlaga. Na primer: mlajši vnuk pokaže šest prstov, češ, da šteje šest let in pove, da hodi v tretji razred ?!? Neeee, ga jezno popravi starejši, ker mali še vedno ne razume številk , ki mu jih je povedal. Znova mu pove: mali, ti si star tri leta in šest mesecev 😉

Ni 91fa8cc5-7830-49ae-9d77-7b0a7395908d.jpgpopolnih počitnic brez razglednice, je veljalo nekoč. Letos ni časa, da bi jo napisala. Na hitro pošiljam le mobi pozdrave in fotografije … A glej ga šmenta. Spet me preseže življenje s svojo domišljijo: na WhatsApp dobim fotografijo razglednice, naslovljeno na mojefd30bd2a-60f4-4872-961c-7538eb3f55bcga vnuka, ki si je s prijateljem izmenjal hišni naslov, kakor se za otroka spodobi. Piše mi njegova mama, zahvaljuje se za podarjeni roman Kam je izginila Monja. Ni izginila. Tokrat je prišla v prave roke. To sem vesela!

P.s. O zadnji fotografiji pa zgodovina molči 🙂

IMG_1458

življenska zgodba

KAKO RASTE MAMA CARICA


“Happy mothers day to you – beautiful chicka: my mother, my best friend (mama, moja najboljša prijateljica),” mi je napisala hči in “Mum great job, I am Awesome (mama, delo si odlično opravila – jaz sem izpadel spektakularno),” mi je voščil sin in jaz … Jaz sem še pred mesecem dni dvomila, če sodim med Carice. Sram naj me bo!

Res me je sram, da sem v mamo rastla s slabo vestjo. Zakaj se mi je porodilo vprašanje, ali sem bila ob rojstvu sploh zaželena? Zakaj me je skrbelo, če sem dovolj pridna kot deklica? Zakaj v najstniških letih nisem skrenila? Zakaj sem šla v zakon nedolžna? Zakaj sem se bala, da mogoče ne bom uspela postati mama? Le zakaj sem želela biti najboljša mama, najboljša žena, najboljša … najboljša …

Ali zato, da sedaj dvomim, če sem Carica? Seveda sem, ker mi je prijateljica povedala, da sem, če si upam. Si. Upala sem si priznati, da sem. A me skrbi, zakaj si sebi, ona in mnoge, ne upate reči, da ste Carice.

Zato, ker imate vsaka svoje odgovore na vsa zgoraj našteta vprašanja … da pa le niste dovolj dobre. Še huje: same sebi ne upate priznati, da ste najboljše.

Ja, vsako izmed žensk življenje tepe. Na svoj neumen način nam zbija samozavest. Na primer mojo mamo je bilo pred desetletji sram, da me bo rodila, stara že šestintrideset let – kar je danes nekaj normalnega. Včasih nas je, punce, skrbelo, če nismo bile pridne, ker smo verjele, da le pridne punce pridejo v nebesa – danes vemo, da pa poredne pridejo čisto povsod. Če bi bila še enkrat najstnica, se ne bi učila zato, da mi ne bo treba delati, kakor so mi grozili. Delala bi, delala kot frizerka, saj to sem si najbolj želela. In tako dalje … jaz in vse ženske, bi lahko naštevale, kaj nas je spravilo v dvom, ali smo to, kar naj bi bile.

Od kar sem Carica je življenje lažje. Ne sprašujem se več, ali sem dobra, ker so vse norme smešno relativne in res ne vem, kakšna naj bom kot babica, da pridem z vnuki v nebesa. Otroci mi celo očitajo, da sem predobra 😉

Ni pomembno, kaj naj  bi ženske bile. Zame je vsaka, kar pač je in v vsaki ženski poiščem tisto ‘nekaj’ vredno naziva Carica.

Pa še Pavčkovo razmišljanje:

KAKO RASTE MAMA

Najprej je sama tema`,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,
a raste mnogo in dolgo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lasé.

Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.

 

življenska zgodba

ZAPADEL JE PRVI SNEG


… z neba, iz zemlje, s koščka papirja, iz mimobežne podobe, iz pajkove mreže … Kjer le najdemo, moramo pobrati tisto, kar je dobro za nas. (Pablo Picasso)

rozeNi le dobro, nadvse ganljivo je gledati prve snežinke z neba. In veselje, kakršnega smo poznali otroci, ko smo tekli v klet po sani, se sedaj čuti in širi med FB prijatelji. Zelo nostalgično. Tak čas je bil pri nas doma tudi čas, da se oče poda v klet po vložene pridelke: marmelado, vinogradne breskve, češnje, kumarice, ajvar, ribe v kisu … na leseni deski so že čakale suhe salame, na kruhu zaseka s česnom … Mhmmmmm!

IMG_7141Marmelada, ki jo danes držim v rokah je iz leta 1986. Vem, kaj bodo naredili moji sorodniki, ki sedaj berejo to zgodbo – pograbili bodo telefone in mi grozili: glej, da je ne boš odprla, kaj šele jedla. Seveda jo bom! Na vsak način moram izvedeti, česa je bilo, tistega Gospodovega leta, preveč v marmeladi. Očetu, ki je pri naši hiši kuhal marmelado cel božji dan, se je vsako leto nekaj vsulo v zmes. Včasih so bile to prevelike količine sladkorja, včasih ruma, včasih orehov … Ne gre za sestavine, pravzaprav gre za okus, gre za zgodbo, za spomine, ki mi jih bo pričarala očetova marmelada.

Ko sem bila še študentka, sem tovorila domače dobrote iz Celja do Ljubljane; na litre, na kile … na avtobus, na vlak, včasih na štop. To naj bi zadostovalo za en teden. Za cel teden, ča ne bi prišla za menoj cimra Adela. Le-ta je prišla tudi iz mojega domačega kraja praviloma v ponedeljek zvečer, odprla hladilnik, vzela iz njega kozarec marmelade in z veliko žlico zajemala do dna. Nisem ji zamerila tega užitka. To je bil kompliment mojemu očetu. Zamerila sem ji, da si ni pri nas doma napolnila kovčke in jih sama tovorila do Ljubljane 😉

Zgodba o tej marmeladi v mojih rokah pa je bolj žalostna. Oče mi je umrl pred dvemi leti. Nič ni odnesel s seboj. Za njim je ostalo vse in med drugim tudi polna klet kložja. S skupnimi močmi (hvala sorodnikom) smo jo praznili več dni. V kleti so bili kosi treh generacij kuhinj in dva pokvarjena hladilnika. Seveda smo ju odprli. Začuda nista bila prazna! Polna vloženih dobrot. Ko je moja hči izvedela za ‘čistilno akcijo’, me je nemudoma poklicala: “Glej, da ne boš vrgla v smeti Atekove marmelade! Jaz bi jo imela.” “Nikakor,” sem ji zagotovila, “ti samo povej, katero bi imela. Ali tisto iz leta 1978 ali tisto iz leta 1987.”

Kako zelo mi je žal. Žal mi je in kesam se, da nisem prisluhnila takrat še živemu očetu, ki me je vabil v klet. Takrat mu je bilo 90 let in dobro je vedel, da ne bo več dolgo, da ne bo mogel vsega sam pojesti. Nisem si vzela nekaj uric časa (prekleta časovna stiska), da bi se družila z njim, da bi se skupaj do solz nasmejala tisti štirideset let stari marmeladi.

IMG_7123Te dni, za prvi november, sem iz kleti pospravila še nekaj krame … vse je romalo v smeti. Med starimi knjigami sem zaman upala, da najdem svoj dnevnik, ki sem ga pisala kot najstnica. Dnevnik je bil poln izpovedi in upov. Na kaj? Na vse to, česar imam danes preveč. Tudi prostega časa.

Zapadel je prvi sneg … marmelada odlično tekne, ker ima veliko ruma … jaz pa ga pogrešam, pogrešam očeta in dobre stare čase.

“Sedaj si daleč … tako zelo daleč …” /Hubert von Goisern

življenska zgodba

ALI SEM RES ČAROVNICA?


Jaz sem čisto povprečna ženska. Da bi bila v trendu, sem se včlanila še v Klub vražjih babnic. Nikoli nisem niti pomislila, da bi se od njih nalezla čarovništva. Sceno je insciniral moj mož Vlado, ki se je tisti večer hudo razjezil name. Z rokami je krilil po zraku, ko ga je zadel heksenšus v vratu. S težavo me je pogledal (postrani) in izjavil: »Ti si čarovnica.« To priznanje si nisem vzela k srcu – jaz sem še premlada. Zares čarovnica je bila moja mama. Dolgujem ji izpoved zgodbe, ki se je odvijala, ko je bila, sedaj že pokojna mama, na smrtni postelji. (Imena v tej resnični zgodbi so izmišljena)

Iti ali ne iti na križarjenje, je bilo takrat ključno vprašanje, ker se je mami ponovno zelo poslabšalo zdravstveno stanje. Umrla bo tako ali tako, so si mislili prijatelji, s katerimi bi naj šla na to enkratno poletno avanturo. In sva šla. Križarjenja se je veselil celo moj skeptičen mož – starejši ko postaja, bolj sledi volji do življenja.

Na ‘gladini’ je bilo res enkratno, v mojem srcu pa misel nanjo. Težko sem sledila mnogoterim animacijam na ladji, dokler ni mojo pozornost pritegnila tombola. »To pa greva,« sem rekla prijateljici Vilmi. Moja mama je doživela prvo tombolo v življenju, ko je bila še v zibki. Tisto nedeljsko jutro se je njen najstarejši brat, takrat mu je bilo enaindvajset let, odpravil k maši in pomolil k Mariji, da potrebuje dobitek, s katerim si bo plačal šolanje za oficirje v Beogradu. Mama mi je pripovedovala, kakšna sreča je bil njegov glavni zadetek za takrat štirinajstčlansko družino … Tombola torej.

»Babnice,« je vzkliknil moj mož na križarjenju, »le še minuto imata do tombole! Ali sta pozabili? Gremo no – grem z vama!« V igralnico smo pritekli zadnji, med več kakor sto ljudi in vrata za nami so zaklenili. Medtem ko sem kupovala srečke, je mož norčavo vprašal moderatorja: »Koliko nagrad pa ponujate?« »Pri bingu (to je ameriška tombola) je le ena glavna nagrada,« mu le-ta odvrne. »Aha,« se pošali mož Vlado, »mi bomo zadeli, ostali pa se lahko razidejo.« Pomežiknil je proti nama. Sledila so moderatorjeva navodila, da mora igralec vstati, ko mu manjka le še ena številka … moje misli pa so zopet bile pri mami, ki je ta čas umirala. Ali me bo počakala, da ji povem prigode s križarjenja in o tej tomboli – zadnji, za katero bo slišala v svojem življenju. Iz zamaknjenosti me je zdramila Vilma, ki je vstala s sedeža. Začudeno sem jo pogledala: »Kam pa greš?« »Nikamor,« je skoraj vrisknila, »manjka mi le še ena številka!« Noro, res noro. »Bingo!!!« je zavpila Vilma. »Sedaj pa greva,« me je prijela za roko. »Medve? Kam,« sem bila začudena. »Ali nisi poslušala? Nagrada je križarjenje na Karibe za dve osebi!« Mati moja, sem vzdihnila.

O ti ljubo življenje! Težko bi premoglo še več domišljije …

O ja, pa jo je … človeška domišljija mu ne seže do kolen.

Ko smo se vrnili s križarjenja, me je poklicala mamina negovalka: »Pridi k njej. Ne bo umrla, če se ne poslovita.« In sem šla. Našla sem povsem shirano, a še ni umrla. Čez nekaj dni me je zopet poklicala negovalka: »Naj pride k mami še tvoj brat – njega čaka.« Temu pozivu nisem verjela; z bratom se nikoli v življenju nista razumela. Zanj je bila že zdavnaj mrtva… Čez nekaj dni, na vsem lepem, so me poklicali iz Doma za ostarele, da je mama umrla. Ko pride čas, človek preprosto umre, sem se tolažila.

Pa ni bilo tako preprosto: na večer pred pogrebom je prišla domov moja odrasla hči. Nič žalostna?!? Vsa vzhičena!?! Pod nos mi je pomolila neko črnobelo sličico … ultrazvok … v njenem trebuščku je udarjalo novo srce. Na ta čarobni trenutek je torej čakala mama: njena smrt je omogočila novo rojstvo.

Foto-Shutterstock
Foto: Shutterstock