Presenečenje

ODVADI SE BITI TI


Včeraj zjutraj sem se pogledala v ogledalo. V mojem odsevu je manjkala desna polovica obraza. O moj ljubi, kdorkoli si že nad nami, če me zdaj ne bo kap, me ne bo nikoli.

Moram povedati, da se te dni se ‘družim’ z gospodom Joe Dispenza. Berem njegovo knjigo: ODVADI SE BITI TI. Zakaj? Ko sem diplomirala iz psihologije, sem si mislila, da zdaj pa vem vse. Na žalost, vem predvsem to, da človek koristi le deset procentov možgan, devetdeset procentov pa je zavitih v meglo, v neskončni energiji celotnega vesolja. Jaz sem sedaj samo v krizi srednjih let, in bi se rada malenkost spremenila. Menda ni moja podzavest razumela, da moram, kar izginiti. Lahko bi počakala (podzavest), da prideva do osmega poglavja, v katerem se začne meditiranje in natančna navodila, kako naj neham biti jaz in se znebim nekih starih razvad. Z meditiranjem naj bi mi uspelo poseči po novi, lepši prihodnosti, če me bo po tej knjigi še kaj ostalo. Kot je izgledalo v ogledalu – izginjam.

Da bi v celoti razumeli mojo stisko včerajšnjega jutra, moram pripoved začeti večer pred tem. Štirje smo večerjali v ljubki restavraciji sredi Francije. Ker nekoliko mlajši par nasproti naju z možem še ni zapadel v krizo srednjih let, sem si rekla, da se bom delala mlajšo, kakor sem. To se izvaja tako: biti moram dobrovoljna in za nič na svetu ne smem govoriti o boleznih, ki me tarejo, ker bi to bil očiten znak staranja. Na videz vsa mladostna, sem sprejela povabilo gospe Karoline, da bova šli naslednji dan, po žensko, raziskovati ljubko francosko mestece Saint-Quentin, moška pa naj bi šla po svoje.

Sedaj razumete mojo jutranjo stisko pred ogledalom – manjkala mi je desna polovica obraza. Seveda ni šlo za nadnaravne sile, le gospe Karolini bo treba priznati, da me je, tretjič v življenju, napadla migrena in bom dan preživela v postelji. Jaz že ne, sem si rekla in pogoltnila naklofen – šla bom na zajtrk in se bom pretvarjala, da sem zdrava kot dren. Preden se mi je Karolina pridružila pri zajtrku, sem si na čelo pritisnila še skodelico vrelega čaja, da je migrena zbežala daleč v pozabo. Super!

Kdor me pozna, že ve, da je moje življensko vodilo: tujci so le prijatelji, ki jih še ne poznamo, in Karolina je bila zame to jutro pri zajtrku še popolna tujka. Sedla mi je nasproti in me vprašala: »Kako pa kaj tvoje zdravje. Ali si zdrava?« Kaj res tako slabo blefiram, sem pomislila in dobrovoljno odgovorila: »Seveda! Nimam nobenih bolezni. Danes se počutim odlično.« Karolina je bila čisto resna, ko je nadaljevala: »Mene pa mučijo hude migrene. Se kar čudim, da me danes to deževno vreme ni položilo v posteljo.«

Strmela sem vanjo in ugibala, katera nadnaravna sila mi je poslala to jutro njeno migreno, da se je rešim v imenu obeh. Resno. Nekje sem brala, da včasih ljudje potegnemo nase bolezen drugega. »Svašta,« bo rekel moj mož, ko mu bom to pripovedovala. Globoko sem vdihnila, tableta je prijela in bila sem dobre volje. S Karolino se nama je obetal jesensko obarvan, a deževen dan, ki ga bova preživeli v tem ljubkem francoskem mestecu.

Rečeno – storjeno. Pogledali sva si baziliko, galerijo, muzej novejše zgodovine in celo muzej insektov.

IMG_3142
Bazilika Saint-Quentin

Zvečer v avtu na poti domov sem možu kazala ‘foto-reportažo’ preživetega dne. Še posebej ponosna sem bila na fotografijo iz muzeja novejše zgodovine, kjer sem izgledala tako zelo mlada, kakor bi se slikala na šolskem izletu pred mnogimi desetletji. Očitno se res spreminjam, odvajam se biti jaz, iz obraza izginjajo gube, ki so odraz minulih let.

Mož, ki ve, da se intenzivno ukvarjam z duhovnostjo, me je brez besed prijel za roko. Ker živiva skupaj že nekaj desetletij, vem, kaj je s tem mislil: da mi bo uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur – obrniti čas nazaj, nazaj v mladost. Molče sem ga pogledala, saj je razumel, da sem jaz razumela njegov stisk roke in je vedel, kaj pomeni nasmešek na mojem obrazu in pogled brez besed: ti, mož, se kar norčuj iz mene, ti še ne poznaš vseh sil tega neskončnega vesolja. Vseeno te imam rada in te bom branila pred njimi.

Presenečenje

ČRNA GRADNJA tokrat malo drugače


Hvala vsem, ki berete moje poste in me hvalite, da začnem nekje in končam povsem drugje. Tako je to, če moje pisanje sledi življenju in njegovi domišljiji. Tako je to, od kar me vodi motivatorka Nina Divina, ki pravi: »Opusti svoje strahove in bodi to, kar si!« Danes bom začela z elektroniko in končala v WCju 🙂 Zagotovo ste opazili, da v straniščih ni več časopisov – po novem se na WCju brska po FB 😉 Jaz ne, jaz sem na preži za vtisi. Torej, elektronika ni moja prijateljica. Te dni me je celo razjezila z opomnikom, da je preteklo že kar nekaj časa, kar sem nazadnje postala. Ustvarjalnost ne mara pritiskov. Npr. vsak ponedeljek nov post. Star izrek pravi: če nimaš kaj povedati, ne govori. No, danes imam kaj povedati. Z vami, bralci, želim deliti lepo presenečenje. Pravzaprav bi rada danes z vami delila nekaj zarečenega kruha. Saj veste, kako to gre.

No, pri meni je šlo takole: Stopila sem do recepcije v ustanovi X in rekla: »Gospa receptorka, ali imate pri vas knjigo pohval (in pritožb – pritožb nisem izrekla na glas, ker sem pozitivna).« Za osebno gesto sem se odločila, da me ne bi zamikalo klevetati po internetu, saj se imam za socializirano, kar pomeni, da imam med očmi in jezikom nekaj premisleka.

»Seveda,« mi je odvrnila prijazna gospa v recepciji ustanove X in ponudila rdečo mapo s trdimi platnicami, v kateri so bili obrazci, v katere je treba vpisati kopico svojih osebnih podatkov (res, ali kaj ?!?) in potem še opažanja, pohvalo ali grajo. V roke mi je dala celo rdeče pisalo!?! No, pa sem pisala celih pet minut. Na koncu je bil obraz prej prijazne gospe malo manj nasmejan, saj sem ji rekla: »Veste, nekateri vse vprek udrihajo po internetu, jaz pa raje vam direktno napišem, kje in kako ste lahko še boljši.« In tako bi ostalo, če …

… če ne bi danes, po devetih dneh, dobila elektronske pošte od same gospe direktorice ustanove X. Pa smo pri zarečenem kruhu, da o tem ne bom pisala na internetu. Preprosto moram. Takšno presenečenje si zaluži vso pozornost. Takole mi sporoča: »Spoštovana gospa, obveščamo vas, da smo zadevo, na katero ste opozorili, uredili.« Bravo, sem si rekla. Trikrat hura za gospo direktorico A.O. Ne le, da so uredili, kar je stranko motilo, celo obvestili so me.

In tu bi se lahko moje pisanje končalo, če naj bi vas pustila viseti v zraku 😉 dragi bralci. Za katero zadevo je šlo? Vas zanima? Šlo je za majceno bitje, ki se je znašlo ob nepravem času na nepravem mestu. Takole je bilo: ravno takrat, ko sem bila na tem, da zapustim vzorno urejeno ustanovo X, me je pritisnilo na WC. Super; vsaj ne bo treba iskati WCja v kakšni gostilni, sem pomislila. Vstopim v WC, se zaklenem in obstanem. Bila sva si iz oči v oči. Za vas ne vem, ampak jaz ne morem … če me kdo gleda. Nepremično je visel na vzorno spleteni mreži in me gledal – ogromen pajek. Na mojo srečo je bila sila hujša od sramu: »Vstran glej,« sem mu rekla in opravila svoje. »Le to ti povem, da te bom zatožila.« 🙂

Thinkstock
Thinkstock

Ti šment, kam si je postavil domovanje. Črna gradnja. Še bolj pa me je presenetilo dejstvo, da so bile sanitarije povsem čiste!?! Kdo se boji koga? Ali se čistilci izognejo pajku ali se pajek spretno skrije pred njimi? Obstaja arahnofobija oziroma strah pred pajki in ljudje s to težavo ne bi stopili na pajkov teritorij – v mojem primeru, mislim, da bi se v hlače …

Ker sem na začetku pisanja omenila cinično pohvalo bralcev, da imam tipične ženske možgane, ki ropotajo vse vprek, bom zaključila, kjer sem začela: pri elektroniki. Kaj imata skupnega pajek in elektronika? Mrežo, seveda 🙂

Opomba: naslovno fotografijo sem si izposodila od Varuške Žive. Hvala.

Presenečenje

KDO SE ZANIMA ZA NORMALNO ŽENSKO


To bo prava tema za današnji praznik. Ne sodi med atraktivne, sodi med ta prave in mogoče pritegne pozornost normalne večine. Vsaj svoj čas je bila Gausova krivulja tako naravnana, da je bila večina normalna. Dogodek sem si pribeležila pod rubriko ‘kaj me je ta dan presenetilo’. Tisti dan me je pozitivno presenetil – obožujem pozitivna presenečenja – klic bivšega delodajalca.

»Živjo! Kako si kaj,« je začel. Kako sem? Po desetih letih, bi me lahko vprašal, če sem še živa. A ne, on ne, on ne sodi med direktne.

»Glej ga no! A ti še živiš? Ali kaj rabiš,« sem bila direktna jaz, ker ženska po petdesetem nima več časa za ovinkarjenje in igrice.

S ‘ha, ha, ha’ je premostil zadrego. »Baje ti poznaš ‘eno žensko’, menda je ta ‘gospa X’ tvoja znanka. K meni se je prijavila za delo. Dvomim, da je z njo vse v redu. Internet je ne prepozna. Pravzaprav so mi jo priporočali …«

» … in ti – ne zaupaš priporočilu,« sem mu očitala – nejevernemu Tomažu.

»Zaupati je dobro – preveriti še bolje. Veš, kako zlobni so ljudje. Z veseljem bi mi podtaknili kakšno vražjo babnico,« se je izgovoril post-socialistični podjetnež.

Še dobro, da sva govorila po telefonu, ker se je na moja usta priplazil škodoželjen nasmeh, a sem ohranila nevtralen glas: »Si mislim, kaj bi ti prišlo prav: nova sodelavka z navodilom pred uporabo, brez neželjenih učinkov, seveda. Ker to ne obstaja, potrebuješ posvet. Tudi prav.«

Potem mi je potencialni delodajalec gospe X torej nejeverni Tomaž navedel nekaj skopih a bistvenih podatkov, ki mu jih je moja znanka napisala v vlogo za zaposlitev. Navedbe je zključil s stavkom: »Povej no, kakšna oseba je?«

»Ona je strokovnjakinja na svojem področju.«

»To že … Pa drugače?«

»Kako drugače? Kaj bi rad slišal? Ona je čisto normalna ženska

»Mhmmm? Kaj to pomeni ‘normalna ženska’?«

»To je tista ženska, ki danes sodi med ‘ogrožene vrste’, tiste v izumiranju. Pravilno si ugotovil, nje na Facebooku ni. Ne mara selfijev ali udrihanja čez druge. Prepričana je, da bodo otroci zrastli tudi brez fotografiranja. Nikomur ne toži, da njena tretja hči ni sin, ker bi lahko zvenelo – bolje, da je ne bi bilo. Ne govori o možu, da se ne bi prevzel hvale, kritizirati pa ga tudi noče, da ne pljuva v lastno skledo. Ne mara politikov in ne klerikalk, predvsem pa, ne udriha čez svojega sedanjega šefa. Njej ni do drame. Gospa X ve, kaj je sreča: ko delo dobro opravi in se vrne domov k ljudem, ki jih ima rada. Ne pretirava z nadurami in ne hodi v službo bolana, da ti ne okuži celega nadstropja. Če si o njej pričakoval več intimnih informacij, ti povem, da nosi čisto normalne spodnjice, ne tangic in ni spodaj brez, da bi komu na hitro sedla v naročje. Gospa X ni atraktivna, pozornosti ne pritegne njena pojava, temveč ta prava izjava,” sem povzela njene bistvene karakteristike.

Na drugi strani telefonske zveze je bila tišina … nekaj sekund za razmislek, nakar je potencialni delodajalec gospe X dejal: “Veš, kaj sem se odločil? Da želim osebno spoznati tole tvojo ‘normalno žensko’. Mogoče pa me le prepriča, da bo k sodelovanju doprinesla nekaj nadpovprečnega.”

Dragi bralci, če ste zgodbo brali do konca, sem ponosna, da so (ste) še ljudje, ki jih zanima usoda normalnih žensk, da vas je normalna ženska, ki ni in nikoli ne bo prisotna v črni kroniki z naslovom: pijana za volanom, kdo je v resnici ona, v rop vpletena tudi ženska, neznana storilka oropala lekarno, preprodajala je mamila in tako dalje in tako naprej … na današnji praznik pritegnila, saj se o njej običajno ne govori.

P.s. vsem, ki vas razveseljujejo ženske zgodbe, na današnji dan poklanjam ženski roman Kam je izginila monja (prijave sprejemam na lili.skornik@gmail.com do vključno 9.3.19)