Kategorija: Presenečenje

Presenečenje, Uncategorized

Jaz (kakor Alica) v čudežni deželi

Snežinka

Ura je 05:05 zjutraj. Resno. Odkar mi je prijateljica Tanja povedala, kakšen pomen ima numerologija, je moja podzavest “čisto not padla”, še ponoči mi ne da miru :/ .Mojo pozornost usmerja na najbolj nemogoče številke… kaj več o tem pa kdaj drugič. Danes bi vam rada povedala, da je moja vnukinja (3 leta) v kratkem dobila za darilo knjigo Alica v čudežni deželi. Ker sem med drugim tudi knjižničarka, vem, da je ta zgodba vse prej, kakor primerna za otroke – vsebina ima celo politične podlage, ampak ker ilustratorji obvladajo risanje zajcev in čudežnih dežel, jo moja vnukinja gleda in spremlja z odprtimi usti – v skrajšani obliki, seveda.

“Le kam nas bo tokrat pripeljalo njeno pisanje”, se sprašujete tisti, ki spremljate moj blog. Naj vam namignem: iz pravljice v pravljično realnost. Saj veste, kako nam pravijo guruji sreče: vaše življenje bo takšno, kakršnega si boste zamislili in jaz si zamišljam in z vsem srcem želim, da me življenje nagrajuje z lepimi presenečanji. Tokrat je bilo tako:

Če si človek v prvi polovici življenja predvsem ustvarja in nabira “svašta”, se želi v drugi polovici življenja rešiti nepotrebnih stvari. V mojem primeru je šlo za neizkoriščeno garažo, podedovano po pokojnem očetu. V samoti oziroma v družbi pajkov je garaža preživela kar nekaj let, to pomlad pa sem se odločila, da jo prodam. “Kadar prodajaš star avto”, pravi moj mož, “ga vsaj zglancaj, da bo izgledal, kakor nov.” No, tokrat pa je odločno nasprotoval moji nameri, da garažo pred prodajo prenovim … Ker me je v srcu spominjala na očeta, bi ji privoščila le najboljšo podobo. “Pusti novim lastnikom, da si jo oblikujejo po svoji podobi”, je vztrajal mož. Prepričana sem, da je najinemu pogovoru prisluškovalo življenje z domišljijo, saj nama je pripravilo nepozaben scenarij.

Kriza s parkirnimi prostori je spremenila garaže v vroče žemlje, zato sem jo prodala kar čez noč. Da kupec ni “rodom” Slovenec, skoraj ni treba omenjati, saj vsakdo, ki dandanes prodaja nepremičnine ve, kako to gre… Nima veze. Mene je bolj skrbelo, kje bova podpisala kupoprodajno pogodbo. V gostilni bi bilo preveč klišejsko 🙂 V stari garaži med pajki, bi bilo preveč srhljivo :/ V stanovanju ene ali druge stranke je preveč intimno … Kje?!? Zagato je rešil kar kupec, ki je predlagal, da se dobimo pri garažah. “Pa bo, kar bo,” sem si rekla. V bistvu ni šlo za kupca, temveč kupko (to je bila moja beseda tedna 😉 Ženska naju je pričakala že na cesti med garažami in povabila v njihovo (že obstoječo) garažo. Kaj GARažo – GARsonjero je pravi izraz za presenečenje, ki je sledilo. Ni, da ni (laminat, ladijski strop)… pa, da ne bom izdajala intime toplega doma – pardon garaže, naj povem le-to, da si boljših bodočih lastnikov moje zapuščene garaže res ne bi mogla želeti. Hvala življenju za to izkušnjo. Če bi pustili Slovenijo oblikovati takšnim delovnim in srčnim ljudem, bi vsi živeli v pravljični deželi – boljši od Alicine spolitizirane zajčje luknje.

Ps. Kot že mnogokrat pred tem, sem tudi tokrat pogledala v nebo (od koder nas spremljajo pokojniki) in očetu zatrdila, da bo njegova garaža v najboljših rokah. Amen.

Presenečenje

KAJ IMATA SKUPNEGA JURE IN JURČEK?

Snežinka

Časi so takšni, da se veliko umira (a nas je na svetu še vedno preveč). Časi so takšni, da se bliža dan mrtvih (a je sobivanja z umirajočimi in mrtvimi veliko premalo). In še tretjič: časi so takšni, da boste rekli na koncu tega branja: ženska glava, spet si vrgla vse v en koš. Kako, da ne? V dandanašnjih časih so vse glave prepolne premnogih informacij in vse duše prestrašene zaradi premnogih groženj.

Tokrat me je za jezik potegnila Petra Škarja (ni prvič), ko je Jureta Kneza vprašala, ali verjame v posmrtno življenje. Iz odgovora gre razbrati, da se je možak opredelil za tostranstvo. Takole pravi: vsak dan je treba izkoristiti, si narediti načrt… in zvečer leči k počitku z mislijo, da je bil preživet dan res poseben.

Slivniško jezero

Meni moji načrti že dolgo niso več dovolj. Od življenja pričakujem, da jih oplemeniti z malimi ali velikimi čudeži. No, na tej točki pisanja preidemo od Jureta iz tostranstva na jurčka iz onostranstva. Samo, da vas spomnim – sem ena tistih, ki imamo mrtve ob sebi celo leto, in ko moja pokojna starša beležita obletnico poroke, je treba to proslaviti. Kje bi bilo najbolje? Tam, kjer sta preživela največ časa z največjim veseljem. To je bilo ob vodi z ribiško palico v rokah. Torej, greva, sem rekla možu. Greva na Slivniško jezero.

Propadajoč ribiški dom

Nič več ni, kakor je bilo. Ribiški dom Tratna je danes mesto duhov. Pravzaprav je zapuščena scena povsem ustrezala mojemu dojemanju minljivosti. Bolj, ko sva se z možem bližala mestu, na katerem sta moja pokojna starša metala trnke v vodo, bolj sem čutila njuno prisotnost. Moj mož je skeptik, kar se tiče prisotnosti duš. Večkrat me »povozi« s stavkom: zakaj pa se meni nihče ne prikaže, ali nič ne zgodi. No, ta dan je imelo življenje zanj prav poseben načrt 😉 Treba je povedati, da sta moja pokojna starša neizmerno uživala tudi v nabiranju gob. Samo še korak me loči od enkratnega najdišča jurčkov, sem si rekla ta dan. Pogledala sem v nebo: daj no, mati moja, privošči mi vsaj enega jurčka! Nič. Nič levo. Nič desno. Začuda, ta dan je bil mož tisti, ki je raziskoval dalje … rinil je čez trnje, me vlekel ob živo mejo iz smrek in skozi njo preko velikih mravljišč. Uauuuuu! Obstala sva pred pobočjem pokritim z mahom, le tu in tam se je bahala kakšna velika smreka. Na vrhu pobočja je bil, v bršljan odet, zapuščen vikend. Zastal mi je dih in korak je obstal. Le oči so sledile možu, ki se je vzpenjal po pobočju, sledil nevidni sili in končno vzkliknil: glej ga! Poglej si to! Obstal je pred veličastnim jurčkom. Samim samcatim lepotcem 😉 No, sedaj veš, kako je to, ko si medij med tostranstvom in onostrastvom, sem mu dejala – to je čista sreča, pa četudi ti jo privošči pokojna tašča.

Naravne lepote

Žal so časi tudi takšni, da imamo več veselja z naravnimi in nadnaravnimi pojavi, kakor pa s človečnostjo. Biti ali ne biti, ni filozofsko vprašanje. Vedno smo. Še preden se rodimo, smo v mislih in srcu nekoga, ki si nas neskončno želi, in ko umremo, smo v srcu tistih, ki si nas bodo še vedno želeli. Kjerkoli ste preživeli dan, najsibo to na ulici med protestniki, v varnem zavetju doma, ali potrebni pomoči, v kateri izmed bolnišnic, kjerkoli že, vam želim veliko malih… morda se pa le zgodi tudi kakšen velik čudež – vredno je verjeti.

Ps. In kaj imata skupnega Jure in jurček? Koren besede – seveda 😉

Presenečenje

ODVADI SE BITI TI

Snežinka

Včeraj zjutraj sem se pogledala v ogledalo. V mojem odsevu je manjkala desna polovica obraza. O moj ljubi, kdorkoli si že nad nami, če me zdaj ne bo kap, me ne bo nikoli.

Moram povedati, da se te dni  ‘družim’ z gospodom Joe Dispenza. Berem njegovo knjigo: ODVADI SE BITI TI. Zakaj? Ko sem diplomirala iz psihologije, sem si mislila, da zdaj pa vem vse. Na žalost, vem predvsem to, da človek koristi le deset procentov možgan, devetdeset procentov pa je zavitih v meglo, v neskončni energiji celotnega vesolja. Jaz sem sedaj samo v krizi srednjih let, in bi se rada malenkost spremenila. Menda ni moja podzavest razumela, da moram, kar izginiti. Lahko bi počakala (podzavest), da prideva do osmega poglavja, v katerem se začne meditiranje in natančna navodila, kako naj neham biti jaz Jaz in se znebim nekih starih razvad. Z meditiranjem naj bi mi uspelo poseči po novi, lepši prihodnosti, če me bo po tej knjigi še kaj ostalo. Kot je izgledalo v ogledalu – izginjam.

Da bi v celoti razumeli mojo stisko včerajšnjega jutra, moram pripoved začeti večer pred tem. Štirje smo večerjali v ljubki restavraciji sredi Francije. Ker nekoliko mlajši par nasproti naju z možem še ni zapadel v krizo srednjih let, sem si rekla, da se bom delala mlajšo, kakor sem. To se izvaja tako: biti moram dobrovoljna in za nič na svetu ne smem govoriti o boleznih, ki me tarejo, ker bi to bil očiten znak staranja. Na videz vsa mladostna, sem sprejela povabilo gospe Karoline, da bova šli naslednji dan, po žensko, raziskovati ljubko francosko mestece Saint-Quentin, moška pa naj bi šla po svoje.

Sedaj razumete mojo jutranjo stisko pred ogledalom – manjkala mi je desna polovica obraza. Seveda ni šlo za nadnaravne sile, le gospe Karolini bo treba priznati, da me je, tretjič v življenju, napadla migrena in bom dan preživela v postelji. Jaz že ne, sem si rekla in pogoltnila naklofen – šla bom na zajtrk in se bom pretvarjala, da sem zdrava kot dren. Preden se mi je Karolina pridružila pri zajtrku, sem si na čelo pritisnila še skodelico vrelega čaja, da je migrena zbežala daleč v pozabo. Super!

Kdor me pozna, že ve, da je moje življensko vodilo: tujci so le prijatelji, ki jih še ne poznamo, in Karolina je bila zame to jutro pri zajtrku še popolna tujka. Sedla mi je nasproti in me vprašala: »Kako pa kaj tvoje zdravje. Ali si zdrava?« Kaj res tako slabo blefiram, sem pomislila in dobrovoljno odgovorila: »Seveda! Nimam nobenih bolezni. Danes se počutim odlično.« Karolina je bila čisto resna, ko je nadaljevala: »Mene pa mučijo hude migrene. Se kar čudim, da me danes to deževno vreme ni položilo v posteljo.«

Strmela sem vanjo in ugibala, katera nadnaravna sila mi je poslala to jutro njeno migreno, da se je rešim v imenu obeh. Resno. Nekje sem brala, da včasih ljudje potegnemo nase bolezen drugega. »Svašta,« bo rekel moj mož, ko mu bom to pripovedovala. Globoko sem vdihnila, tableta je prijela in bila sem dobre volje. S Karolino se nama je obetal jesensko obarvan, a deževen dan, ki ga bova preživeli v tem ljubkem francoskem mestecu.

Rečeno – storjeno. Pogledali sva si baziliko, galerijo, muzej novejše zgodovine in celo muzej insektov.

IMG_3142
Bazilika Saint-Quentin

Galerie Saint-Jacques
Avtor: Bernard Pras

http://www.village-metiers-dantan.fr/

Zvečer v avtu na poti domov sem možu kazala ‘foto-reportažo’ preživetega dne. Še posebej ponosna sem bila na fotografijo iz muzeja novejše zgodovine, kjer sem izgledala tako zelo mlada, kakor bi se slikala na šolskem izletu pred mnogimi desetletji. Očitno se res spreminjam, odvajam se biti jaz, iz obraza izginjajo gube, ki so odraz minulih let.

Mož, ki ve, da se intenzivno ukvarjam z duhovnostjo, me je brez besed prijel za roko. Ker živiva skupaj že nekaj desetletij, vem, kaj je s tem mislil: da mi bo uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur – obrniti čas nazaj, nazaj v mladost. Molče sem ga pogledala, saj je razumel, da sem jaz razumela njegov stisk roke in je vedel, kaj pomeni nasmešek na mojem obrazu in pogled brez besed: ti, mož, se kar norčuj iz mene, ti še ne poznaš vseh sil tega neskončnega vesolja. Vseeno te imam rada in te bom branila pred njimi.

Presenečenje

ČRNA GRADNJA tokrat malo drugače

Snežinka

Hvala vsem, ki berete moje poste in me hvalite, da začnem nekje in končam povsem drugje. Tako je to, če moje pisanje sledi življenju in njegovi domišljiji. Tako je to, od kar me vodi motivatorka Nina Divina, ki pravi: »Opusti svoje strahove in bodi to, kar si!« Danes bom začela z elektroniko in končala v WCju 🙂 Zagotovo ste opazili, da v straniščih ni več časopisov – po novem se na WCju brska po FB 😉 Jaz ne, jaz sem na preži za vtisi. Torej, elektronika ni moja prijateljica. Te dni me je celo razjezila z opomnikom, da je preteklo že kar nekaj časa, kar sem nazadnje postala. Ustvarjalnost ne mara pritiskov. Npr. vsak ponedeljek nov post. Star izrek pravi: če nimaš kaj povedati, ne govori. No, danes imam kaj povedati. Z vami, bralci, želim deliti lepo presenečenje. Pravzaprav bi rada danes z vami delila nekaj zarečenega kruha. Saj veste, kako to gre.

No, pri meni je šlo takole: Stopila sem do recepcije v ustanovi X in rekla: »Gospa receptorka, ali imate pri vas knjigo pohval (in pritožb – pritožb nisem izrekla na glas, ker sem pozitivna).« Za osebno gesto sem se odločila, da me ne bi zamikalo klevetati po internetu, saj se imam za socializirano, kar pomeni, da imam med očmi in jezikom nekaj premisleka.

»Seveda,« mi je odvrnila prijazna gospa v recepciji ustanove X in ponudila rdečo mapo s trdimi platnicami, v kateri so bili obrazci, v katere je treba vpisati kopico svojih osebnih podatkov (res, ali kaj ?!?) in potem še opažanja, pohvalo ali grajo. V roke mi je dala celo rdeče pisalo!?! No, pa sem pisala celih pet minut. Na koncu je bil obraz prej prijazne gospe malo manj nasmejan, saj sem ji rekla: »Veste, nekateri vse vprek udrihajo po internetu, jaz pa raje vam direktno napišem, kje in kako ste lahko še boljši.« In tako bi ostalo, če …

… če ne bi danes, po devetih dneh, dobila elektronske pošte od same gospe direktorice ustanove X. Pa smo pri zarečenem kruhu, da o tem ne bom pisala na internetu. Preprosto moram. Takšno presenečenje si zaluži vso pozornost. Takole mi sporoča: »Spoštovana gospa, obveščamo vas, da smo zadevo, na katero ste opozorili, uredili.« Bravo, sem si rekla. Trikrat hura za gospo direktorico A.O. Ne le, da so uredili, kar je stranko motilo, celo obvestili so me.

In tu bi se lahko moje pisanje končalo, če naj bi vas pustila viseti v zraku 😉 dragi bralci. Za katero zadevo je šlo? Vas zanima? Šlo je za majceno bitje, ki se je znašlo ob nepravem času na nepravem mestu. Takole je bilo: ravno takrat, ko sem bila na tem, da zapustim vzorno urejeno ustanovo X, me je pritisnilo na WC. Super; vsaj ne bo treba iskati WCja v kakšni gostilni, sem pomislila. Vstopim v WC, se zaklenem in obstanem. Bila sva si iz oči v oči. Za vas ne vem, ampak jaz ne morem … če me kdo gleda. Nepremično je visel na vzorno spleteni mreži in me gledal – ogromen pajek. Na mojo srečo je bila sila hujša od sramu: »Vstran glej,« sem mu rekla in opravila svoje. »Le to ti povem, da te bom zatožila.« 🙂

Thinkstock
Thinkstock

Ti šment, kam si je postavil domovanje. Črna gradnja. Še bolj pa me je presenetilo dejstvo, da so bile sanitarije povsem čiste!?! Kdo se boji koga? Ali se čistilci izognejo pajku ali se pajek spretno skrije pred njimi? Obstaja arahnofobija oziroma strah pred pajki in ljudje s to težavo ne bi stopili na pajkov teritorij – v mojem primeru, mislim, da bi se v hlače …

Ker sem na začetku pisanja omenila cinično pohvalo bralcev, da imam tipične ženske možgane, ki ropotajo vse vprek, bom zaključila, kjer sem začela: pri elektroniki. Kaj imata skupnega pajek in elektronika? Mrežo, seveda 🙂

Opomba: naslovno fotografijo sem si izposodila od Varuške Žive. Hvala.

Presenečenje

KDO SE ZANIMA ZA NORMALNO ŽENSKO

Snežinka

To bo prava tema za današnji praznik. Ne sodi med atraktivne, sodi med ta prave in mogoče pritegne pozornost normalne večine. Vsaj svoj čas je bila Gausova krivulja tako naravnana, da je bila večina normalna. Dogodek sem si pribeležila pod rubriko ‘kaj me je ta dan presenetilo’. Tisti dan me je pozitivno presenetil – obožujem pozitivna presenečenja – klic bivšega delodajalca.

»Živjo! Kako si kaj,« je začel. Kako sem? Po desetih letih, bi me lahko vprašal, če sem še živa. A ne, on ne, on ne sodi med direktne.

»Glej ga no! A ti še živiš? Ali kaj rabiš,« sem bila direktna jaz, ker ženska po petdesetem nima več časa za ovinkarjenje in igrice.

S ‘ha, ha, ha’ je premostil zadrego. »Baje ti poznaš ‘eno žensko’, menda je ta ‘gospa X’ tvoja znanka. K meni se je prijavila za delo. Dvomim, da je z njo vse v redu. Internet je ne prepozna. Pravzaprav so mi jo priporočali …«

» … in ti – ne zaupaš priporočilu,« sem mu očitala – nejevernemu Tomažu.

»Zaupati je dobro – preveriti še bolje. Veš, kako zlobni so ljudje. Z veseljem bi mi podtaknili kakšno vražjo babnico,« se je izgovoril post-socialistični podjetnež.

Še dobro, da sva govorila po telefonu, ker se je na moja usta priplazil škodoželjen nasmeh, a sem ohranila nevtralen glas: »Si mislim, kaj bi ti prišlo prav: nova sodelavka z navodilom pred uporabo, brez neželjenih učinkov, seveda. Ker to ne obstaja, potrebuješ posvet. Tudi prav.«

Potem mi je potencialni delodajalec gospe X torej nejeverni Tomaž navedel nekaj skopih a bistvenih podatkov, ki mu jih je moja znanka napisala v vlogo za zaposlitev. Navedbe je zključil s stavkom: »Povej no, kakšna oseba je?«

»Ona je strokovnjakinja na svojem področju.«

»To že … Pa drugače?«

»Kako drugače? Kaj bi rad slišal? Ona je čisto normalna ženska.«

»Mhmmm? Kaj to pomeni ‘normalna ženska’?«

»To je tista ženska, ki danes sodi med ‘ogrožene vrste’, tiste v izumiranju. Pravilno si ugotovil, nje na Facebooku ni. Ne mara selfijev ali udrihanja čez druge. Prepričana je, da bodo otroci zrastli tudi brez fotografiranja. Nikomur ne toži, da njena tretja hči ni sin, ker bi lahko zvenelo – bolje, da je ne bi bilo. Ne govori o možu, da se ne bi prevzel hvale, kritizirati pa ga tudi noče, da ne pljuva v lastno skledo. Ne mara politikov in ne klerikalk, predvsem pa, ne udriha čez svojega sedanjega šefa. Njej ni do drame. Gospa X ve, kaj je sreča: ko delo dobro opravi in se vrne domov k ljudem, ki jih ima rada. Ne pretirava z nadurami in ne hodi v službo bolana, da ti ne okuži celega nadstropja. Če si o njej pričakoval več intimnih informacij, ti povem, da nosi čisto normalne spodnjice, ne tangic in ni spodaj brez, da bi komu na hitro sedla v naročje. Gospa X ni atraktivna, pozornosti ne pritegne njena pojava, temveč ta prava izjava,” sem povzela njene bistvene karakteristike.

Na drugi strani telefonske zveze je bila tišina … nekaj sekund za razmislek, nakar je potencialni delodajalec gospe X dejal: “Veš, kaj sem se odločil? Da želim osebno spoznati tole tvojo ‘normalno žensko’. Mogoče pa me le prepriča, da bo k sodelovanju doprinesla nekaj nadpovprečnega.”

Dragi bralci, če ste zgodbo brali do konca, sem ponosna, da so (ste) še ljudje, ki jih zanima usoda normalnih žensk, da vas je normalna ženska, ki ni in nikoli ne bo prisotna v črni kroniki z naslovom: pijana za volanom, kdo je v resnici ona, v rop vpletena tudi ženska, neznana storilka oropala lekarno, preprodajala je mamila in tako dalje in tako naprej … na današnji praznik pritegnila, saj se o njej običajno ne govori.

P.s. vsem, ki vas razveseljujejo ženske zgodbe, na današnji dan poklanjam ženski roman Kam je izginila monja (prijave sprejemam na lili.skornik@gmail.com do vključno 9.3.19)