Snežinkine zgodbe

ROZI POTREBUJE HORMONE

Po praznikih naj bi šlo življenje nazaj v stare tire – a ne za Rozi. Danes me je poklicala in mi zaupala, da je upoštevala moj nasvet in stopila do ginekologa. Bo to zame pohvala ali kritika?

»Ti veš, da obožujem tvoje anekdote,« je začela, »celo tvojo knjigo sem pojedla v dveh dneh. Je že tako, da se rada smejim na tuj račun. Kar ti bom danes povedala, bo zabava na moj račun. Še več, dovolim ti, da to pripetijo deliš z občinstvom kokelj (beri: z zrelimi ženskami ;)«

Takoj sem razumela, da Rozi moje ideje glede obiska ginekologa ne bo kovala v zvezde, da mi bo najverjetneje nekaj očitala, mogoče celo do smrti zamerila. Pred prazniki sva, namreč z Rozi, razpravljali o naravi. Natančneje o tem, kaj narava naredi z ženskami v menopavzi. Prišli sva do zanimive ugotovitve: ko ženska misli, da je v življenju pokupila vse, kar se kupiti da, mora ponovno v trgovino po 20 dag hormonov 😉 »Seveda lahko posežeš po alternativnih pripravkih,« sem takrat modrovala, »ampak iz lastnih izkušenj ti priporočam, da stopiš do ginekologa, naj ti predpiše recept s primernim odmerkom, upoštevajoč tvoje potrebe.« In je šla – Rozi po recept. Z njo je šlo upanje na boljše počutje, mirno spanje, odpravo valung … Najbolj pritajeno je upala celo, da bo dodatna doza hormonov dvignila njen libido. Ja, upanje res umira zadnje. Moram povedati, da se Rozi izogiba razkazovanju. Pri ginekologinji je bila šestkrat v življenju: prvič, da ne bi zanosila, drugič, da bi rodila, tretjič, da ne bi slučajno in prehitro ponovno zanosila, četrtič, da bi drugič rodila in tako naprej, ker je življenje žensk pač zapleteno.

Tudi tisti dan, na ginekologiji, je šlo vse prej kot po maslu. Mrka sestra jo je s strogim pogledom napotila v kabino, češ, naj se sleče in ovije v pripravljeno krilo. »Danes ne bo potrebno,« se je branila sramežljiva Rozi, »ker sem prišla le po recept …« Sestra se seveda ni dala: ker je vaša zdravnica zbolela, vas bo pregledala ena mlajša, zato se slečite. Ker je bila Rozi polna upanja, je ubogala, prepričana, da se bo z neznano zdravnico po pameti pogovorila.

‘Adijo pamet,’ je vzdihnila Rozi, ko je v ordinaciji zagledala mladenko v starosti svojih hčera in poleg nje pripravnika – še mlajšega fanta. »Pozdravljeni, saj vas ne moti, da danes gostimo praktikanta,« jo je prijazno ogovorila zdravnica, »saj razumete, da morajo mladi tudi nekje začeti.« Če je Rozi še minutko pred tem upala, da ne bo treba zlesti na tisti stol, bi sedaj najraje zlezla pod stol, da bi tako prikrila rdečico, ki ji je udarila v lica. Ona potrebuje le malo hormonov, ne pa dileme, ali naj fantu prepreči nabiranje izkušenj s prošnjo, da se odstrani. Preden je lahko vdihnila, jo je zdravnica prijazno povabila na stol. »Zadevo bomo poskusili rešiti lokalno,« je rekla zdravnica. Puf! Rozi je v obraz udaril nov val rdečice. Menda se ne bo treba razkazovati po celem oddelku. Zdravnica, ki je zaznala njeno zadrego, je hitro pojasnila, da lokalno pomeni vaginalno. Rozi si je za silo oddahnila in dodala: »Veste, jaz imam težave s kožo…« Obmolknila je, ker so se za njenim hrbtom čudežno odprla vrata. Aleluja; praktikant je bil poklican k sestri, da reši nekaj pri računalniku … ‘Živela elektronika,’ je zavzdihnila Rozi.

»To, če malo zardite, ni nič narobe s kožo,« se je nasmehnila mlada zdravnica. »Ne gre za to, obema sem želela povedati, da si ne odstranjujem dlak, ker dobim izpuščaje po koži, med nogami. Mislim si, da mladi dandanes ne veste, da smo ženske lahko tudi kosmate,« je Rozi razlagala, medtem ko je lezla na stol. »Razumem, da ste sramežljiva, hlačke pa morate sleči,« jo je podučila zdravnica, ko so ji pogled zastrle bele spodnjice. »Seveda, oprostite, to je zato, ker nisem pričakovala pregleda,« je bilo Rozi sedaj resnično nerodno, medtem ko je naknadno slačila spodnjice. Na veselje obeh je zdravnica zaključila pregled z oceno bp (brez posebnosti). Končno je Rozi lahko potegnila krilo globoko preko kolen. »Ne sesti,« jo je ustavila zdravnica, »naj vam stoje pretipam še dojki.« Seveda, si je mislila Rozi, saj imajo hormoni vpliv tudi na to. »Vi ste pa res naravna,« jo je pohvalila zdravnica in dodala, “dandanes se mnoge ženske (po treh porodih) odločijo za rekonstrukcijo dojk.” Osramočena Rozi (lahko si jo predstavljam) si je hitro in z veseljem podprla dojki nazaj z modrčkom, ker je v sobo ponovno vstopil praktikant. Bila je na tem, da pograbi še bluzo, a jo je zdravnica prehitela. Tokrat je prijela in razširila njeni roki v odročenje. O groza! Praktikant se je zagledal v dva šopa dlak izpod pazduhe. Definitivno, do tega dne ni verjel, da so ženske res kosmate. »Le še bezgavki pod pazduho bom potipala,« pa je rekla ginekologinja. Končno so vsi trije sedli in mlada zdravnica je s čisto vestjo napisala recept za Vagifem.

»Tako je to, draga prijateljica,« je Rozi zaključila najin telefonski razgovor, »ti in tvoje koklje (zrele ženske) se kar smejte, a meni le ostaja upanje, da se bo ponovno dvignil.«

»Kdo že?«

»Moj libido,« se je v telefon nasmejala še Rozi.

Op. Hvala Rozi, katere ime je seveda izmišljeno, za to ljubko anekdoto 😉

Snežinkine zgodbe

PORTUGALSKA : MAROKO

Podnaslov: MAJDA, ŽENA BIZNISMENA

Danes, točno opoldne, 20. junija se je Emil znašel na obisku pri Zmagu in Majdi v domu starejših občanov. Zmago je bil ves na trnju, ko je metal vase kosilo in pogledoval na uro: »Pohiti Emil, zdaj bo šlo pa zares. Majda je zjutraj obrnila kavino skodelico in napovedala rezultat tekme. Šel boš z menoj in boš stavil.«

Čez pol ure je Zmago odrinil vrata Saloona, kakor se imenuje vaška gostilna, rekoč: »Zdaj ali nikoli. Domov bova odšla s polno mošnjo denarja. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.« Obstala sta razkoračenih nog v belih srajcah, kakor sta bila dogovorjena. Emil je šele kasneje uvidel, da oponašata Renarda Hervea, trenerja Maroka.

V Saloonu se je že trlo navijačev. Zasedli so vse pozicije pred velikim ekranom in naročali pijačo. Krčmar si je mel roke. Tole nogometno prvenstvo ima vsestranske pozitivne učinke. Ker se ob pogledu na njiju nihče ni vrgel pod mizo, ali karkoli že je Zmago pričakoval, sta sedla malo na stran, kjer je bil še prostor. Brhka blondina, edina ženska na sceni, je vihtela kredo in na tablo pri šanku pisala napovedi izida in sprejemala stave. Emil je debelo pogoltnil, ko mu je Zmago potisnil v roko petdesetaka, češ, naj stavi, kakor jima je Majda naročila. Tole ni zakonito in se ne bo dobro končalo, je pomislil Emil, ampak punca je bila tako ljubka in prijazna, dokler mu ni primazala klofute. Kaj končalo – že začelo se je povsem narobe. »Oprostite, oprostite! Mislila sem, da ste me vi uščipnili za zadnjico,« se je hitela opravičevati. Kar med stave je napisala ME TOO (oznako za spolno nasilje): »Šef! Samo, da veste, kakšne pogoje dela mi (ne)zagotavljate.«

»Povej Emil, če tole vzdušje človeka ne pomladi,« je vriskal Zmago, medtem ko se je Emil držal za obraz in skrival razgreto ličnico. Ko je bil mlad, je celo občudoval fante, ki so si upali dekleta za rit uščipniti.

Naenkrat so bile vse oči uprte v zaslon ,na katerem je zamrznila slika Ronalda.

»Piz… ! Ne me je… ! Kdo se igra z daljincem!« so ponoreli fantje. Krčmar pa je v trenutku planil pred Kristino in ji izpulil napravo iz rok, preden bi vanjo priletela kakšna steklenica. Ko je končno uspel pritisniti play, je bila tekma že v teku. Kristina, kakor je bilo ime natakarici, kar ni razumela resnosti situacije. Sedaj se je lotila brskanja po svojem mobiju, ki je imelo za posledico povsem nedolžno vprašanje, kaj pomeni GOAT (po angleško kozel). Večina moških je zavila z očmi, peščica pa je le nasedla ‘ženski’ nevednosti in na hitro podala strokovni odgovor: Greatest Of All Time (največji vseh časov). Torej gre za naziv, za katerega se borita Ronaldo in Messi.

»Frendicam, ki danes niso dobile dopusta, kakor vi, alfa moški, sem obljubila, direktno javljanje s prizorišča in bom primorana kakšno stvar razčistiti,« jih je Kristina prav milo pogledala.

»Gol! Gol! Gol! Bemti babo! Gol v četrti minuti!« je zadonelo po gostilni.

»Če je bil Ronaldo, lahko zavrtimo nazaj,« je Kristina zopet segla po daljincu.

»Da ne bi!« je vzrojil krčmar. »Da ti ne bi jaz nekam vgraviral ME TOO!«

Emil in Zmago sta bila tiho kot dve miški, vesela, ker je k njima prisedel orjaški moški, ki ga je Zmago na srečo poznal: varnostnik iz Doma. Občutek varnosti pa je hitro izpuhtel, ko je prisedla še Kristina in zopet nedolžno vprašala: »Kako pa si je Portugalska prišla do prostega strela.«

»Strela, ja! Strela jasna. Ženska, še eno tako pa te izstrelimo … tudi tebe …« je završalo, ko se je na sceni ravno pojavil trener Maroka, Renard.

»Oooo, tako je oblečen, kakor vidva,« je bila navdušena Kristina. »Povejta mi no, zakaj pa golmani niso oblečeni v enake barve kot igralci. Pravzaprav je to zelo moteče, da so Maročani oblečeni v zeleno-rdeče drese, ker so navijači Portugalske tudi v zeleno-rdečih oblačilih, in ne vem, zakaj je Ronaldovo moštvo v belih dresih?«

Ne Zmago, ne Emil, ne varnostnik, nihče si ni upal odgovoriti in Kristina celo ni ponovila vprašanja.

V deseti minuti je postalo zares vroče: eden izmed igralcev je povaljal žogo in eden izmed fantov v gostilni je izustil: »Jaz bi jo tudi povaljal.« »Koga le?« je bil zaničljiv njegov sosed. »Tvojo babnico,« je rekel tretji in že so vihali rokave …

Na srečo je na ekranu ravno takrat preskočil program na prodajo ženskega perila. Tokrat se je krčmar sam pomotoma naslonil na daljinca in ga v paniki vrgel celo po tleh, kar je imelo dobro in slabo posledico: ostal je živ, ker je Kristina zavpila: »Naslednja runda gre na krčmarjev račun.«

Ko je vse oskrbela s pijačo, je vzela kredo in s table prečrtala nekaj imen, ker so dotični stavili, da Portugalska ne bo dala gola. Brihtna punca, je bil presenečen Emil.

Komaj je Kristina dobro odložila kredo, že je povzdignila glas: »Mark Geiger!« Nekaj glav se je obrnilo v njeno smer. » … glavni sodnik je učitelj matematike,« je nadaljevala, »tega pa le naj nabuhajo!” in utihnila, da se ne bi kdo spomnil nabuhati njo.

V dvajseti minuti so jo navijači v gostilni povsem preglasili. Tekma se je razvnela do vrelišča. Maročani so prednjačili v strelih in kilometrih in popraskanih telesih. Levja borba, je bilo slišati in Emila je prijelo, da bi vstal in vsem povedal, da je on tudi lev po horoskopu, a ni.  Tudi varnostnik ni bil več garant za varnost. Le-ta je vmes poskušal pojasniti nekaj na temo obrambe, nekaj kar je prebral na internetu, pa so mu fantje v en glas zagrozili, da ga bodo resetirali. Oba sta bila vesela polčasa, ko se je vzdušje vsaj malo pomirilo. Tudi Kristina je kar nekam izginila in Zmaga dolgo ni bilo iz stranišča. Emil se je zagledal v svojo napoved izida in zneske … lep znesek, skupaj 540 evrov, je ugotovil. Pravzaprav se je njegova napoved edina ujemala z zatečenim stanjem !?!

»Bravo za naju,« je rekel Zmago, ko je ponovno prisedel. Tudi on je ugotovil, da bo mogoče obveljala Majdina napoved. Cel drugi polčas je kazalo tako in Emil, bi bil najsrečnejši navijač v gostilni, če ga ne bi motili otroci ostalih navijačev, ki jih je Kristina pripeljala iz vrtca v to skrajno neprimerno okolje, če se jim ne bi pridružila še žena enega izmed navijačev, ki je prišla po dva otroka in so ji ostali povedali, da ni tako grda, kakor jo je mož opisal, če ne bi Zmago iz WCja prinesel, in na mizo odložil rolo papirja.

Zaprepaden Emil ga je vprašal: »Kaj pa boš s tem?«

»Vrgel jo bom na igrišče, kakor to počnejo ta najbolj hrabri,« se je znašel Zmago.

Ko sta popoldan zapuščala gostilno s 540 evri v žepu, je Emil vedel, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.

Denar je pustil Majdi, rekoč: »Popazi nanj. Danes je še zmagal, a se bojim, da grožnje z WC papirjem napovedujejo prisotnost tistega Nemca, kako se mu že pravi?«

Alzheimer, je pomislila Majda.

Snežinkine zgodbe

ŽENA BIZNISMENA

Podnaslov: EMILOVA ZGODBA

‘Sto ljudi — sto čudi’ in prav je tako. Lahko si mislim, kako dolgočasno bi bilo življenje med kloni: copy — paste, copy — paste, copy — paste (kopiraš — priložiš) …

stran78
Akvarel: Ivana Ciglič

 

Moje čudo je računalništvo. Jaz, Emil, sem celo življenje presedel v virtualnem svetu, medtem ko je ta pravo življenje šlo nekam mimo. Sedaj, ko sem star in osamljen, bi dal vse maile svojega življenja za en sam mail od dobrega prijatelja.

 

In zgodil se je čudež; tistega lepega jesenskega dne sem res dobil mail od prijatelja:

 

 

 

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: Pozdrav od starega prijatela

Dragi Emil upam da se me še spomneš. Če ne (sum na demenco) boš dobil novega prijatela HA Ha ha Skupaj sma trgala šolske klopi. Ti si se že takrat zanimal za prihodnost in če sem prav informiran si postal računalničar. Jaz sem bil od nekdaj bolj za dober kšeft. Zdaj ko sem v penziji pa me je žena spravila na računalniški tečaj Osnove komuniciranja. Naš mentor je nekje izbrskal tvoj naslov, da imam tudi jaz komu pisat. Nočem pisati ta mladim ker bi se mi smejal. Da ne pozabim in spodobi se vprašati kako si? Midva z Majdo sma še vedno priseljena Dolenjca le da sma po novem tudi preseljena v dom starejših občanov v varovana stanovanja.

Pozdrav na Štajersko! Zmago

Ps. Namenoma nisem pisal vejic (zdaj bo treba še na tečaj Slovenščine) pa po nova očala tudi.

 

Čez dve minuti.

Odgovor: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Re: Pozdrav od starega prijatela

Dobrodošel v virtualnem svetu. Saj ne morem verjeti! Ti, Zmago, boš iz tega zagvišno naredil kak dober posel 😉

Demence mi nikar ne omenjaj. Pred nekaj leti mi je žena umrla v prometni nesreči zaradi dezorientacije, so rekli. Jaz pri sebi dobro vem, da je bila že precej dementna, a babnica trmasta je še vedno rinila za volan. Moram ti priznati, da tudi jaz skoraj vsak dan zahajam v Dom starejših občanov, ne boš verjel — zaradi žensk. Imam kar dve ljubici. Ker sem vdovec, si to lahko privoščim;) Prva potrebuje mene, drugo potrebujem jaz. Ah, pustimo to. Pri pisanju me rado zanese, ker sem osamljen. Z ženo nisva imela otrok. Ti imaš, se pravi, vidva z Majdo imata pa kar tri. Malo sem pobrskal po netu; ta starejši sin, novinar, je izrezan ti. Joj, skoraj bi izpadlo, da mlajša dva nista tvoja. Ne vem, na Facebooku sicer prijateljujeta z bratom, a ne objavljata slik. Oprosti, v bistvu si me le vljudno vprašal, kako sem. V redu sem, hvala.

Lep pozdrav in veliko uspehov za računalnikom! Emil 🙂

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Popravek :/

Najprej se opravičujem za včerajšnje raztreseno pisanje. Čeprav sem star računalniški maček, ne poznam osnov komuniciranja. Takoj bi mi lahko odpisal, da obstaja tipka ‘delit’. Danes bom kratek, moje pisanje pa bo bolj premišljeno.

Res je, da hodim v Dom in da imam dve ljubici 😉 Prva je tašča, ki nima nikogar razen mene in si mislim, da me potrebuje. Leži na oddelku za nepokretne in dementne (itak). V rokah pestuje punčko iz blaga, za katero misli, da je njena hči, torej moja žena in jaz sem zanjo njen mož (moj pokojni tast) in kadar odhajam mi naroča pozdrave za svojega očeta — za mamo nikoli. Odkar je dementna, pripoveduje razne zgodbe iz svojega življenja. Ona je edina od treh varovank v sobi, ki še govori, a ji ne gre verjeti. Govori tudi ženska (moja druga namišljena ljubica), ki redno obiskuje svojo taščo na prvi postelji pri vratih, ki pa je po kapi nema in seveda nepokretna. Varovanka na postelji v sredini sobe pa tudi samo vegetira. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno, kadar moja tašča odgovarja na retorična vprašanja omenjene obiskovalke, po imenu Iris. Resno ti povem, to je srednjeveško mučenje. Morali bi ga zakonsko prepovedati oziroma uzakoniti evtanazijo. Ti verjetno gledaš na polne domove ostarelih iz poslovnega vidika, jaz pa sem humanist in se zjočem vsakič, ko grem iz Doma. Hkrati pa sem vesel, da še lahko grem ven. Tudi osebje se mi zelo smili. Moram pohvaliti njihovo psihično in fizično moč, da prenašajo vse te stiske in varovance (mislim, da jih premikajo). Jaz sem samo enkrat obrnil taščo in ostal v vkleščenem položaju zaradi išijasa. Menda novince med osebjem trenirajo s tehniko empatije, čemur bi se po domače reklo, da si morajo trpljenje pacientov skusiti na svoji koži. Resno. Baje imajo posebno sobo, kamor jih namestijo za en teden. Ležijo povsem nepremično, so v plenicah in ne smejo govoriti. V tem času so deležni enega kopanja in enega klistirja. Bi se lahko reklo, da po enem tednu napredujejo iz pacientov v strežnike. Mogoče pa so to samo čveke.

Skratka, resno razmišljam in me skrbi, kaj bo z menoj na starost — ker si ravno vprašal, kako sem.Vse dobro tebi in tvoji ženki! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: dodatek k popravku

Nisem ti pojasnil glede Iris. V prvem mailu sem ti omenil, da eno izmed žensk potrebujem jaz. Njo potrebujem, ker mi neskončno polepša dan že samo s svojo prisotnostjo. Sklepam, da sta bili s taščo, katero obiskuje, zelo dobri prijateljici. Sin edinec nikoli ne pride k njej. Ker Iris svoji tašči veliko pripoveduje, sem ugotovil, da je ta sin (Irisin mož) pomemben poslovnež. Bi rekel, da možak obvladuje vse razen svoje družine. Mislim, da so zelo bogati. Uboga njegova mati, kaj ji koristi vso bogastvo, ko mora na starost tako zelo trpeti. Iris je dišeča lepotica z dragocenimi oblačili in nakitom in kako zelo je lepa. Ne vem, če se nisem malo zaljubil — med nama rečeno. Zakaj bi se tega sramoval? Vanjo sem zaljubljen že dve leti. Ne me narobe razumeti; ona je poštena žena. Midva se samo pozdraviva, med nama ni nobenega klepetanja, kaj šele kaj druga.

Lep pozdrav, Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: žena Biznismena

Zmago, ali si še tam, mislim, za računalnikom? Menda nisi vrgel puške v koruzo. Ah naše puške … no, saj veš, kaj mislim. Ti še imaš ženo. Jaz moje puške že dolgo ne uporabljam več. Le kaj ti govorim … pišem. Če bi se srečala na kavi, bi govoril samo ti. Jaz nikoli nisem imel dar govora, kje šele, da bi govoril o intimnostih. Tale klepet s teboj me pomlaja. Danes pozno popoldne, ko sem parkiral pred Domom, sem naravnost skočil iz moje limuzine. Nočem enoprostorca; ti so za starčke, ki ne morejo več zlesti ven. Ne boš verjel, na Iris sem naletel že kar v recepciji. Vsa nasmejana je stopila proti meni, vsaj tako bi si želel. Dejansko me je obšla in se vrgla v objem nekemu staremu upokojenemu dohtarju, ki je prevzel dežurstvo za vikend. Ves poklapan sem se zavlekel naravnost v taščino sobo. Nisem prižgal luči. V polmraku sem trpel skupaj z varovankami. Kar se je zgodilo v nadaljevanju, mora ostati med nama. Začelo se je z nedolžnim kihanjem moje tašče, zaradi katerega sem stopil do velike omare pri oknu po svežo brisačo. Dejansko sem obstal skrit za velikimi vrati omare, ko sta v sobo stopila Iris in tisti napihnjen dohtar. Iz točno določenega razloga nista prižgala luči. »To je protizakonito, v Sloveniji evtanazija ni dovoljena«, je rekel dohtar. »Kaj me briga Slovenija,« je postala Iris presenetljivo glasna. »Tebe vprašam, ali znaš pomagati moji tašči, ali jo lahko rešiš tega trpljenja? Nimaš se česa bati; itak si v pokoju. Tudi obdukcije ni, če človek umre v domu in je svojci ne zahtevajo. Razumeš? Vse sem preverila. Ženska je bogata in moj mož je edini dedič. Vsi bomo imeli korist. Lepo te prosim naredi konec tej agoniji …«

Zmago, ali lahko verjameš, da moja, v nebo kovana Iris, naklepa umor?

Pozdrav! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

Nimam besed. Pozdrav, Emil

 

Čez dva dni.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

… ampak se mi smili … obe se mi smilita …

Pozdrav! Emil

 

Naslednja nedelja.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska

Uspelo ji je. Danes so mi povedali, da je gospa pri vratih za vedno zaspala v snu.

Čisto sem potrt. Nikoli več je ne bom videl — Iris namreč. In, kaj bo z menoj, ko obnemorem? Jaz nimam bogate in uspešne snahe, da bi me rešila muk. Zmago, ali si ti že naredil oporoko? Jaz sem se odločil, da jo napišem še nocoj; oporoko in pismo osebnemu zdravniku. Njemu bom zapustil vse imetje, pa naj se me reši, kakor ve in zna. Za menoj ne bo svojcev, ki bi lahko komplicirali. Lep pozdrav, Emil

 

Čez dve minuti:

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: opravičilo

Dragi Emil, šele danes sem ponovno odprl mail. Prejšnji teden sem namreč presedlal na tečaj Excela. Učim se oblikovati tabele, da bom lahko spremljal svoj ‘cash flow’ ali po starem, nadziral koliko zapravim. Od kar sem v pokoju ne poslujem več z dobičkom HA Ha ha

Tvoje maile sem si natančno prebral. Veš, moj mlajši sin je zdravnik. Zelo zanimivo … Če tako pogledam, je tudi moja Majda žena biznismena. Sedaj sem pomirjen. Jaz v domu onemoglih ne bom dolgo trpel.

Lp. Zmago

Ps. Si opazil? nekaj vejic že obvladam! Ne vem pa, kam sem založil nova očala, da niso na glavi? HA Ha ha

knjiga, Snežinkine zgodbe

STEKLENI GRAD

“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

Snežinkine zgodbe

PRAZNUJ, KAR IMAŠ

Nedvomno je sreča v srečanju s tako pozitivno osebo, kot je Snežana. Bil je sončen a hladen zimski dan, ko sva se zatekli na toplo v Central kafe. Zelo sem bila vesela, da Snežane ni motil lesketajoč se prah, ki ga je sonce dvignilo pod strop. Zelo zanemarjena znanka me je namreč podučila, da se s prahom ukvarjajo samo nepotešene ženske. Ne bomo več o tem.

Snežana je žarela od sreče, ker je njeno ustvarjanje rodilo sad. V roke mi je položila svojo knjigo z vonjem po svežem tisku: CAMINO. Prvič sem bila navdušena nad njeno vsebino in sedaj še nad izgledom. Vsebino sem poznala iz objav na blogu in ‘predbranja’ potopisa. Knjiga je Snežanina ‘velika čarovnija’. Povsem se strinjam s pisateljico Elizabeth Gilbert, ki pravi: ustvarjajte zaradi sebe, če bodo vaše stvaritve všeč še komu drugemu, pa tudi prav.

Izšla je tudi moja
Knjiga Camino je izšla

Vesela sem, da smo imeli konec leta vsak svojega ali celo več razlogov za praznovanje. Spomnila sem se na besede Alenke Rebula in Josipe Prebeg (citat v nadaljevanju), ko sem stala pred domačo hišo. Tisto toplo, sončno popoldne sem pod velikim borom zibala spečega vnučka v vozičku. Na bor se je vsula jata drobnih ptic. Najina prisotnost jih ni niti malo motila. Njihovo čebljanje in poglobljen otroški sen so bili melem za mojo dušo.

img_6386
Pogled na Zreče, Urša Škornik

Zlatka je v zadnjih treh postih zaželela srečo intervjujancem, ki so v svojih življenjih našli razlog za praznovanje, in so bili pripravljeni svoja spoznanja deliti z nami. Moj namen danes pa je, da zaželim veliko lepega v novem 2017 vsem bralcem in potencialnim intervjujancem, ki so se nam uspešno ‘izmikali izpod peresa’.

Skupaj z Alenko in Josipo praznujmo, kar imamo:

“Praznovati ne pomeni, da imamo vse in da se zato lahko veselimo. Kdor zna praznovati le, če ima vse, bo imel v življenju zelo malo prazničnih trenutkov. Zato praznujmo, kar imamo ta hip.

Kdor ima zdravlje, naj praznuje zdravje. Nenadomestljivo je in nima cene.

Kdor ve, da ga imajo radi, naj praznuje naklonjenost, ki jo prejema. Tudi ta nima cene.

Kdor ima otroke, naj praznuje njihovo navzočnost v lastnem življenju. Svobodo bo lahko praznoval veliko let, ko bodo odrasli in odšli.

Kdor je zaljubljen, naj praznuje ta dar, ki ga ne moremo sprožiti sami.

Kdor je preživel veliko preizkušnjo in ni podlegel, naj praznuje svojo zmago. Ne doživi je vsak.

Kdor je prišel do denarja na pošten način, naj praznuje svoje blagostanje. Denar je lahko blagoslov in pomnoži možnosti, da delamo dobro in svobodno ustvarjamo.

Tista, ki je lepa, naj praznuje svojo lepoto. Z njo lahko obdari sebe in svet, če jo zna nositi in čutiti, da je dobra in plemenita.

Kdor doseže poklicni ali študijski uspeh, naj ga praznuje: vloženo delo si zaluži občudovanje, priznanje in spoštljiv pogled.

Kdor ima prijatelje, naj praznuje. Izbrali so ga in mu podarili zaupanje. To je veliko darilo.

Kdor je sam, naj praznuje svoje odprte možnosti, prostornost svojega doma in skrivnost pripravljenosti brez truda.

Praznujemo lahko vedno in taki, kot smo: bolni, neuspešni, osamljeni in razočarani. Dovolj je, da najdete oazo v svoji puščavi. Tam je vrt, ki razkošno cveti.

Znati praznovati je umetnost, ker pomeni, da vsak dan premaknemo pogled tja, kjer smo obdarjeni in kjer utripa naš najbolj živi del

Praznujmo, kar imamo, da nam bo sreča postala domača.

Če smo žalostni, lahko kljub temu kaj praznujemo. Posujmo z zlatim prahom, kar imamo, da bo sijalo.

In nad našo osivelo dušo bo vzšlo sonce.”

Alenka Rebula in Josipa Prebeg

ljubezni voščim, Snežinkine zgodbe

LJUBEZNI VOŠČIM!

IMG_1189

SPOSODIM SI

Sposodim si star biciklin,

nikogar z njim ne dohitim,

nikogar z njim ne prehitim,

le veter si v lase lovim.

 

Sposodim si rumen dežnik,

za senco je, ko sonca ni,

za streho je, ko dežja ni,

pokriva me in se vrti, vrti.

 

Sposodim si še tebe kdaj,

Ne vprašaš me, kako in kaj,

ne vprašaš me od kod in kam,

ne briga te, če pot poznam.

 

Sposodim si poletni dan,

ves sončen je in nasmejan,

ves kuštrav je in razigran

in ti mu praviš dober dan.

 

Sposodim si poletno noč,

ko zvezde zrejo v nekoč,

ko luna že odhaja proč,

le ti mi šepneš lahko noč.

 

Sposodim si še tebe spet,

da vprašam te, kako čez svet,

ne vprašam te od kod ne kam,

a vendar te nazaj ne dam.

Feri Lajnšček

Snežinkine zgodbe

EN SILVESTRSKI POLJUB ZA DVE SESTRI

Silvestrski poljub je zimzelena skladba, ki sta jo napisala Jože Privšek in Dušan Velkavrh, originalen izvajalec pa je Alfi Nipič. Pesem je bila v pičli uri v celoti posneta 8. decembra 1971 in to sredi dopoldneva. Alfi Nipič je slovenski pevec zabavne in narodnozabavne glasbe, rojen v Mariboru septebra 1944.

Prav tako v Mariboru se je pred štiridesetimi leti rodila Barbara in deset let pred njo sestra Marjana. Kot se za starejšo sestro spodobi, je bila Marjana v vseh pogledih vzorno bitje: pridna v šoli, uspešna v službi, srečno poročena, mati dveh otrok in tako dalje. Mlajša sestra, Barbara, je dolgo časa tekmovala z njo. Pravzaprav je tekmovala do trenutka, ko je spoznala, si je priznala, da se ne bo nikoli poročila. Ker sta živeli blizu druga druge, se je Barbara pri Marjani počutila kot doma. Celo pri vzgoji otrok sta se dopolnjevali: teta Barbara jih je razvajala, mama Marjana pa prevzgajala.

Na starega leta dan, ko sta na vse zgodaj kofetkali v Marjanini kuhinji, je Barbara sproti reševala še križanko. “Koliko je star Alfi Nipič,” je vprašala (izzvala) starejšo sestro.  Običajno bi bilo takšno vprašanje za Marjano mala malica, a tokrat ni bila prav pri stvari. Na njenem seznamu opravil je bilo še toliko nedokončanega …

“Greva stavit!” je silila vanjo Barbara. “Greva stavit za silvestrski poljub!”

“Verjetno bo letos sedemdeset,” je med pospravljanjem kuhinje ugibala Marjana.

Medtem je Barbara že hitela brskati po iPhonu, da postreže z dejstvi iz Wikipedije.

“Takole, draga moja starejša sestra, Alfi je letos praznoval 71. rojstni dan – bi se lahko reklo, da ga že malo načenja zob časa, kakor tebe načenja demenca. Glej, vse je enkrat prvič – si pač izgubila stavo in silvestrski poljub bo tokrat moj!” je bila ponosna Barbara.

Marjana je imela polne roke dela po kuhinji, zato Barbare ni niti dobro poslušala. Deset let mlajša sestra je bila kot vedno prižgan radijo na kateremkoli programu, ki itak nikogar ne zanima. Tale igra “greš stavit” je bila Marjani običajno v veselje, ker je stavo vedno dobila. Tokrat se je pač uštela v letnici Alfijevega rojstva – so what?! Marjanine misli so bile že globoko v pripravah na silvestrovanje, ko je Barbara še vedno z navihanim nasmehom prepevala in pogrevala “silvestrski poljub”:

“Spet nocoj med prijatelji proslavimo novoletni dan. Tam bom jaz, tam bo tudi on, ki na skrivaj rada ga imam, čeprav ljubiti ga ne smem. Ko pride polnoč, ko gorele bodo sveče, letos jaz ga poljubim, voščim mu veliko sreče, …”

V tem trenutku se je sestrama v kuhinji pridružil tudi Marjanin mož Janko. Še ves zaspan se je opotekel do mize, sedel nasproti svakinji in si natočil kavo. Njene prisotnosti, četudi na vse zgodaj, je bil že navajen in vedno vesel. S svojo pozitivno energijo in smislom za humor je človeku polepšala še tako nečimern dan.

“Kaj slišim ženka, da si izgubila stavo! Tebi se pa to ja ne zgodi. In, kaj sta tokrat stavili?” je povsem resno vprašal Janko Marjano ter pomežiknil Barbari.

Marjana, ki to jutro ni bila razpoložena za Barbarine ‘štose’ in še manj za moževe provokacije, je zbrala vso moč, da je ostala mirna in spoštljivo dejala: “Ne vem, kaj sva stavili in me ne zanima in vaju prosim, da se mi odstranita iz kuhinje.”

Barbara je razumela sestrin namig. Vstala je od mize, da pospravi šalice in križanko, ko jo je ustavila skladba na radiju: “Daj bolj naglas!” je zakričala nečakinji v dnevno sobo.

“… meni je dana, ko poljubim te drhteče. Ti naslenji dan šel boš, kdo ve kam, ne, da bi sploh kaj zaslutil. Jaz ostanem tu, v meni zakopan bo ta silvestrski poljub …”, je Barbara potiho prepevala z Alfijem in zbrala vse moči, da ne bi pogledala Janka in predvsem čimhitreje izginila izpred oči Marjani. Obsedla jo je strast, strast po silvestrskem poljubu in naklep, ki ga bo verjetno obžalovala do konca svojih dni.

Marjana in Janko sta končno ostala sama v kuhinji. “Veseli december – kaj hočeš? Vsem že malo dogaja,” je rekel Janko in jo nežno objel, “veš kako sem se ga jaz veselil, da mi je dočakati silvestrovanje! Silvestrovanje v dvoje. Ne pomnim, kdaj sva nazadnje praznovala sama.”

To leto sta obeležila trideseto obletnico poroke in, ko jo je vprašal, kaj si želi, je Marjana v trenutku izjavila: ”Silvestrovanje v dvoje.”

Za najbolj noro noč v letu – noč v dvoje, si je izbrala dolgo črno obleko in nakit iz belega zlata. Klasično, elegantno. Janko si je nadel temno obleko in metuljčka. Oba sta bila vesela, da se bosta zavrtela na plesišču uglednega hotela. Ko sta bila nared, je pred hišo zahupal taksi. Marjanino srce je udarjalo s takšno silo, da si je položila roko na prsa in se skušala pomiriti. A to je bil šele začetek adrenalinskega večera.

Dvorana v hotelu se je bleščala v sijaju sveč in ogledal in dekoracij in … gostje! Eden bolj urejen od drugega. Živa glasba je dajala čaroben prizvok celotnemu dogajanju. Ure so tekle kot minute vse do zadnjega plesa – ko pride polnoč.

Svetlobni mrk ju je ujel na plesišču… ko so gorele le še sveče, se je Janko spomnil, da nimata v rokah niti kozarcev s šampanjcem.

“Počakaj trenutek,” ji je šepnil, “skočim do šanka po šampanjec.”

…in odšel je kdove kam, ne da bi sploh kaj zaslutil,…

Na plesišču je vršalo kot v panju. Vsi so se objemali in poljubljali in si želeli vsega in še več. Marjana je nestrpno čakala na Janka, da se vrne s šampanjcem… spet te poljubim, voščim ti veliko sreče… in že je Janko ponovno stal pred njo na plesišču. V soju sveč sta se lesketala kozarca s penino – skoraj tako kot njegove oči. Marjana je prijela kozarec, da trkneta in se privila k njemu. Dobila je poljub kot še nikoli. Njegovo telo je žarelo, ustnice so bile mehke in vroče, voljne in tresoče.

V trenutku je pred Marjaninimi očmi nastal ponovni mrk. V glavi so se ji zavrtele scene od jutranje kavice naprej, ko sta z Barbaro nekaj stavili, ko je Alfi zapel na radiju, ko je Barbara odšla, ne da bi se poslovila?!?

»Seveda!« je ponovno odprla oči. Janko je še vedno stal pred njo, zmeden in v šoku.

Marjani se je posvetilo, da to ni bil Silvestrski poljub. To ni bil Jankov poljub.

Iz njegovih ustnic je žarela Barbara. To je bila torej stava.

Le kako je Barbari to uspelo? Smrklja nemarna! Ali ga je prestregla pri šanku?

Res je bilo tako: drobna, dišeča Barbarina postava ga je pritisnila nazaj na šank. V trenutku je bil objet. Povsem nemočen je s šampanjcem v rokah lovil balans. “Barbara! Kaj pa ti tukaj?” je presenečeno izjavil in obstal odprtih ust, ki so se poklopila z njenim poljubom. “Prehitro! Prevroče! Prepovedano!” mu je udaril v glavo silvestrski poljub.

… spet je vse, kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok. Zamanj upala bo srčno, da ko leto bo okrog, slavila bi z njim Silvestrovo.