Kategorija: Snežinkine zgodbe

Snežinkine zgodbe

DOKLER VSEGA NE POJEŠ, NE GREŠ OD MIZE

Snežinka

To ni pravljica o mačehi in Sneguljčici. To je zgodba o Manci in očimu. Branje ni priporočljivo ljudem, ki so nagnjeni k hujšanju. Mogoče ni bilo vse čisto tako, kakor je tukaj zapisano, veliko drugače pa tudi ne.

Manca stanuje v četrtem nadstropju stanovanjskega kompleksa s tremi vhodi v obliki črke U. Mančin balkon gleda na dvorišče. Do njihovega stanovanja se pride skozi stranski vhod. V pritličju bloka, na srednjem vhodu, živi gospa Videnšek. Priimek popolnoma ustreza njenemu značaju – je ena tistih sosed, ki vse vidi in vse ve. Že od lanskega decembra pogleduje na balkon v četrtem nadstropju. Vsak dan, okrog četrte ure, se na balkonu pojavi Manca. Videti je, da se sklanja, a kaj počne, tega gospa Videnšek ne more ugotoviti. Čez čas Manca glasno trka po vratih, da bi jo starša spustila nazaj v stanovanje. Od desetega januarja 2021, odkar gospa Videnšek ve za inšpektorja Vrenka, bi mu ta primer z veseljem prepustila, vsaj tako je dejala moji prijateljici Duški.

Duška živi v četrtem nadstropju nad gospo Videnšek. Sinoči me je klicala po telefonu: »Ne zameri,« se je začelo njeno jamranje, »psihoterapevtka mi je rekla, če hočem predelati svoje težave, jih moram zapisati. Ti veš, da jaz nisem bogzna kaj pismena. Ti znaš bolje. Ti napiši, kar ti bom povedala. Ta zgodba mora med ljudi. Prosim te. Le tako jo bom lahko prebolela.« »Kaj boš prebolela?« sem bila sočutna in hkrati jezna sama nase, da me je spet prevzela radovednost, ki jo bom obžalovala.  V začetku lanskega leta je Dušici uspela ločitev od zapitega moža. Vsi, povezani z njo, smo si oddahnili. Ostala je sama v hiši svojih pokojnih staršev. Sprva je bila srečna sama zase, potem pa se je samoti pridružila osamljenost zaradi korone. Delala je od doma, izolirana, večkrat bolehna in vedno bolj očitno depresivna. Do jeseni je Dušici zadostovala pomoč psihoterapevtke na daljavo, oktobra, z novim zapiranjem javnega življenja, pa se je odločila za preselitev v večstanovanjski blok. Štirinadstropna stavba s tremi vhodi v obliki črke U je dajala vtis, da pa se v soseki le nekaj dogaja, da človek ni čisto sam med štirimi stenami.

Pravilno sklepate, da se je drama, ki mi jo je sinoči povedala Dušica, odvijala prav v tej soseski, v stavbi, kjer živi tudi Manca.   Začetki drame segajo v januarsko jutro, ko sta Dušica in gospa Videnšek prvič spregovorili na štiri oči. Videnškova je prišla na balkon, ko je Dušica, stisnjena v dve gubi pod smreko blizu balkona, prižgala prvo jutranjo cigareto. »Vem, zakaj ne kadite na balkonu,« je rekla gospa Videnšek in ne da bi čakala na odgovor, nadaljevala, »moti vas sosed na sosednjem balkonu … Tista luknja, ki je verjetno še vedno na steni vašega balkona, je posledica streljanja. Prav ta sosed je streljal na človeka, od katerega ste vi kupili stanovanje. Sam bog ve, zakaj. Na sodišču se je izgovarjal, da je ustrelil po nesreči med čiščenjem lovske puške, da če bi ga hotel ubiti, bi ga zadel.« Ob teh besedah je Duški zaledenela kri v žilah. Dejansko je na balkonu kadila trikrat, kakor se reče: prvič, zadnjič in nikoli več. To je bilo lani oktobra, kmalu po priselitvi, ko je sosed prihrumel na balkon in jo ozmerjal z besedami, ki jih celo jaz ne znam omiliti, da bi sodile v ta zapis. Najprej jo je grdo ozmerjal, potem pa še obtožil, da gleda v njihovo stanovanje in vohuni, kaj se pri njih dogaja. Resnici na ljubo, sta to vogalni stanovanji v bloku na U s pogledom na dvorišče. Še huje, sosedovo dvosobno stanovanje ima na oknih le tanke zavese in nobenih rolet …

Duško je iz zamaknjenosti zbudilo ponovno govorjenje gospe Videnšek: »Povejte mi, no, kaj počne njihova Manca vsako popoldne na balkonu. Jaz iz pritličja ne vidim dobro, zakaj se sklanja ali pa čepi in potem, slabo oblečena, dalj časa trka, da jo zopet spustijo v stanovanje?!?« Na to vprašanje tistega mrzlega januarskega jutra Duška ni odgovorila. Na hitro je pohodila cigareto in zbežala po stopnicah navzgor.

Odločitev je padla, o svojih opažanjih bo spregovorila s psihiatrinjo. Mogoče pa skupaj najdeta rešitev za sosedovo Manco, podhranjeno najstnico, ki se je vsak dan temeljito izbruhala na balkonu. To, da bi trpeči najstnici svetovala http://www.nijz.si in njihov program To sem jaz,  ni prišlo v poštev. Duška je razumela, da je Manco treba rešiti zmešanega očima. Najhuje je bilo ob večerih, ko se je deklica (morala) sleči v dnevni sobi, nakar je gola zbežala v kopalnico. Duškina jeza je bila tolikšna, da je bdela nad sosedom in kmalu po novem letu ji je uspelo ujeti trenutek, ko je možak zapustil stanovanje, da si obnovi zaloge piva. Stekla je na njihov vhod in udarjala po Mančinih vratih. Vabila jo je k sebi. Odločena je bila odpeljati najstnico k sebi, pa naj stane, kar stane. Nič. Na žalost iz tega ni bilo nič, ker so bila vrata zaklenjena in Manca brez ključa. Dejstvo je, da v Duškini duši ni bilo več minute miru. Prizorom in zvokom iz sosednjega stanovanja se ni dalo več izogniti. »Ne greš od mize, dokler vsega ne poješ,« je vsako popoldne kričal Mancin očim, pri tem pa z roko močno udarjal po mizi. Dostikrat je prišel za njo na balkon, kjer ji je očital  težave z učenjem (na daljavo, seveda), češ, da nikoli ne bo medicinska sestra, če še sebi ne zna pomagati.  

Kakšno učenje, se vprašam jaz. Kako naj se deklica uči v dvosobnem stanovanju, kjer cel dan gori televizija, pred katero sedi možak s pivom v roki in vrti nazaj inserte iz poročil. Ne bodi ga treba, Duška iz svojega stanovanja vidi celo njihovo televizijo, kakor mi je povedala. Kadar kakšen politik pove neumnost, ga Mančin očim »ne spusti naprej«; sceno ponavlja in komentira, dokler mu ne pregori do te mere, da odpre balkon in zaluča pivovsko steklenico pod smreke. Še znorel bo. V času korone je izgubil službo, gostilne pa so mu tudi zaprli. Njegov edini sogovornik je Duškin spodnji sosed, s katerim razpravljata iz balkona na balkon. Preračunavata lažno TV statistiko: jasno, da je umrljivost v porastu od leta 1945, saj pa nas je vedno več … izračunala sta, da je na primer od leta 1982 prirast umrlih le 0,06%, da je Kacin govoril o prekuženju, a le dokler vlada ni ugotovila, koliko milijard bo dobila, če nas »dol zapre« in financira teste in še cepljenje … menda mi vsi »plačujemo gor«, da bo kapitalizem lahko propadel, modrujeta. Njun zaključek je običajno ta, da smo pravi sodobni Butalci.  

»Kako pa je z Mančino mamo?« sem vprašala Dušico in takoj za tem obžalovala dejanje. Solze so Dušico zalile do te mere, da sva se komajda še razumeli. »Odkar smo sosedi, od oktobra, se je Mančina mama tako zelo poredila, da hodi po večja oblačila na Rdeč križ – vsaj tako ve povedati gospa Videnšek. Vsakdo pa lahko sliši, kako jo zmerja mož, da naj neha bluziti o težavah s  ščitnico, češ v Dahavu ni imel nihče težav z debelostjo,« mi pove Dušica. Njeno ihtenje se umirja, ko nadaljuje: »Včeraj je drama dosegla vrhunec. Ko sem sredi popoldneva pogledala na njihov balkon, Manca ni bila sklonjena nad vedro, v katerega je vsak dan bruhala. Manca je stala na ograji balkona. Komaj se je držala droga za perilo in srepo gledala predse. Gledala je v smreko, v ptice, ki so lahkotno poskakovale z veje na vejo – svobodne. Mene je zgrabila takšna panika, da sem bosa letela na dvorišče. Tekla sem, da jo ujamem, da jo končno rešim. Da jo tesno objamem.« Tišina. Nisem si upala postaviti vprašanja. Molče sem čakala na čudež, ki naj bi se zgodil. Moral se je zgoditi. Končno je Dušica nadaljevala: »V pritličju sem se zaletela v gospo Videnšek, ki je potisnila skozi vhodna vrata svoja sinova z veliko odejo v rokah. Vsi skupaj smo z vso močjo zgrabili vogale debele deke. Manco, ki je padala proti nam, smo ujeli v krčevit objem.  Potem smo samo še jokali in vpili: živa je, živa je!«   Tako. Dogodek je zapisan, kakor je Dušica želela. Celo vesela je, da bo Manca dobila strokovno pomoč. Takole mi je rekla za konec: »Tudi če jo bodo dali na psihiatrijo, bo vsaj prišla med normalne norce.«

Snežinkine zgodbe

KORAK ZA KORAKOM PA BO …

Snežinka

Danes je turoben dan, da se ga Bog usmili. Takšne dni sovražim iz dna duše. Vlaga je stoprocentna, in vendar človek ni ziher ali pada ali ne, dokler ne stopi ven z enim malim dežnikom ali celo brez, in je v naslednji sekundi že moker. Danes se bom temu izognila tako, da ostanem doma. Zunaj je tudi temačno. Za razliko je v stanovanju le slaba vidljivost. Seveda imam luči, a jih čez dan ne prižigam. Sem pa le ekološko osveščena. Tistim, ki govorijo, da žarnice ne trošijo veliko energije, ne verjamem, to je del potrošniške propagande. V vrt sem letos namestila solarne luči, ki se podnevi polnijo s svetlobo (ali kako že) in ponoči oddajajo svetlobo – vsaj nekaj malega in to v različnih barvah, kar nisem pričakovala (ker nisem bila pozorna, ko sem jih kupovala …) Še vedno imam slabo vest, ker so luči iz plastike. Energetsko varčno, a še vedno škodljivo planetu. Letos me je obsedlo življenje brez plastike. Kupujem – kar se da – v stekleni embalaži: vino, pivo, sokove (itak), po novem tudi jogurte, olje, olive, kar je vloženega je lahko v konzervah, kar je svežega, je v papirnatih ovojih in vse kupaj nesem iz trgovine v torbi iz blaga. Trd oreh je pralni prašek, kajti tisti v prahu, a v papirnati škatli, škoduje stroju. Spomnila sem se, kako je mama pred mnogo desetletji rešila ta problem: prašek si je vnaprej raztapljala v lug in ga hranila v stekleni posodi. Uporabljala je trdo, dišeče milo, ki je na voljo tudi meni, namesto tekočega mila v plastenkah in tudi šampon se že dobi v obliki trdega mila. Med kremami za telo izbiram tiste v kovinskih posodah. Tako dalje in le tako naprej, pa bo moj vsakdan kmalu brez plastike.

Vse to moje početje ni imelo vpliva na zakon, dokler mi nekega dne mož ni postavil ključnega vprašanja: kje je moja plastična vrečka za japonke. Po igranju tenisa, kar je njegovo najljubše opravilo, se v klubu tudi stušira in mokre japonke že leta spravlja v ‘enoteisto’ plastično vrečko. Mož je navezan na stare stvari in malo tudi vraževeren.

»Stran si mi vrgla edino in to lucky vrečko, ki jo zares potrebujem,« me je obtožil.

»Nisem. Kje bi si upala. Dala sem jo sušiti, nekam na vidno mesto, nekam …« Samo upala sem, da ne na balkon, kjer bi jo lahko veter odnesel. Seveda mož ni verjel mojim obljubam, da SE BO našla. Tekle so minute pred njegovim odhodom na pomemben tenis duel in možu ni preostalo drugega, kakor da vzame (bi vzel) eno drugo vrečko, če bi bila pri hiši. V zadregi sem se odmaknila na stranišče, sedla na školjko in v miru razmišljala, kam dati te preklete japonke. V stekleno – ne vem kaj – ne bo šlo. V kakšno kovinsko posodo (ne bi tvegala, da me mož z njo poči po glavi). Kaj bi še prišlo v poštev?

V kotu kopalnice, zagledam rezervne role WC papirja, še vedno pakirane v dolgo polivinilasto vrečko. Bolje bi bilo, če bi bile v papirnati embalaži, ampak danes bo to zame rešitev, sem si mislila. Malo odrežem to vrečko, pa bo. V jezi sem stopila še k plastični zavesi pred tušem, da jo enkrat za vedno odstranim in obesim nadomestno iz blaga, pa četudi jo bom vsako noč sušila na balkonu … ko jo zagledam – malo ozko plastično vrečko za moževe japonke. Sušila se je, obešena na žebelj nad tušem. Kdo bi si mislil, da se bom še kdaj v življenju tako razveselila plastične vrečke.

Potrpljenje je božja mast, so včasih rekli. Izginotje plastike, se ne bo zgodilo čez noč. Na pojav moramo biti pripravljeni.

IMG_2565Danes lahko upam le to, da bo čez noč nehalo deževati. Gledam skozi okno s knjigo v ušesih. Moj fetiš je poslušanje knjig. Caroline Lee mi jih bo prebrala vsaj šestdeset. S svojim glasom me je povsem osvojila. Mimoidoči na ulici imajo odprte dežnike. Vsi razen dveh črnk. Po ulici se lahkotno sprehajata in pomenjkujeta dve črnki. Kakšno naključje; knjiga, ki jo poslušam, ima naslov Sauthern Ruby (Rubin z juga). To bi se temnopolti dekleti smejali, če bi vedeli, da ju sredi Nemčije opazuje Slovenka, ki posluša knjigo Avstralske pisateljice o rasni segregaciji v Ameriki in pri tem razmišlja, ali črnci gledajo na dež drugače, kakor Evropejci (mogoče jim je to ostalo v krvi, mogoče ;).

Dejstvo pa je, da svet postaja ena velika vas, ki se bliskovito spreminja in ozavešča glede pravih vrednot. Nekega dne na svetu ne bo več plastike, nekega dne …

Snežinkine zgodbe

ROZI POTREBUJE HORMONE

Snežinka

Po praznikih naj bi šlo življenje nazaj v stare tire – a ne za Rozi. Danes me je poklicala in mi zaupala, da je upoštevala moj nasvet in stopila do ginekologa. Bo to zame pohvala ali kritika?

»Ti veš, da obožujem tvoje anekdote,« je začela, »celo tvojo knjigo sem pojedla v dveh dneh. Je že tako, da se rada smejim na tuj račun. Kar ti bom danes povedala, bo zabava na moj račun. Še več, dovolim ti, da to pripetijo deliš z občinstvom kokelj (beri: z zrelimi ženskami ;)«

Takoj sem razumela, da Rozi moje ideje glede obiska ginekologa ne bo kovala v zvezde, da mi bo najverjetneje nekaj očitala, mogoče celo do smrti zamerila. Pred prazniki sva, namreč z Rozi, razpravljali o naravi. Natančneje o tem, kaj narava naredi z ženskami v menopavzi. Prišli sva do zanimive ugotovitve: ko ženska misli, da je v življenju pokupila vse, kar se kupiti da, mora ponovno v trgovino po 20 dag hormonov 😉 »Seveda lahko posežeš po alternativnih pripravkih,« sem takrat modrovala, »ampak iz lastnih izkušenj ti priporočam, da stopiš do ginekologa, naj ti predpiše recept s primernim odmerkom, upoštevajoč tvoje potrebe.« In je šla – Rozi po recept. Z njo je šlo upanje na boljše počutje, mirno spanje, odpravo valung … Najbolj pritajeno je upala celo, da bo dodatna doza hormonov dvignila njen libido. Ja, upanje res umira zadnje. Moram povedati, da se Rozi izogiba razkazovanju. Pri ginekologinji je bila šestkrat v življenju: prvič, da ne bi zanosila, drugič, da bi rodila, tretjič, da ne bi slučajno in prehitro ponovno zanosila, četrtič, da bi drugič rodila in tako naprej, ker je življenje žensk pač zapleteno.

Tudi tisti dan, na ginekologiji, je šlo vse prej kot po maslu. Mrka sestra jo je s strogim pogledom napotila v kabino, češ, naj se sleče in ovije v pripravljeno krilo. »Danes ne bo potrebno,« se je branila sramežljiva Rozi, »ker sem prišla le po recept …« Sestra se seveda ni dala: ker je vaša zdravnica zbolela, vas bo pregledala ena mlajša, zato se slečite. Ker je bila Rozi polna upanja, je ubogala, prepričana, da se bo z neznano zdravnico po pameti pogovorila.

‘Adijo pamet,’ je vzdihnila Rozi, ko je v ordinaciji zagledala mladenko v starosti svojih hčera in poleg nje pripravnika – še mlajšega fanta. »Pozdravljeni, saj vas ne moti, da danes gostimo praktikanta,« jo je prijazno ogovorila zdravnica, »saj razumete, da morajo mladi tudi nekje začeti.« Če je Rozi še minutko pred tem upala, da ne bo treba zlesti na tisti stol, bi sedaj najraje zlezla pod stol, da bi tako prikrila rdečico, ki ji je udarila v lica. Ona potrebuje le malo hormonov, ne pa dileme, ali naj fantu prepreči nabiranje izkušenj s prošnjo, da se odstrani. Preden je lahko vdihnila, jo je zdravnica prijazno povabila na stol. »Zadevo bomo poskusili rešiti lokalno,« je rekla zdravnica. Puf! Rozi je v obraz udaril nov val rdečice. Menda se ne bo treba razkazovati po celem oddelku. Zdravnica, ki je zaznala njeno zadrego, je hitro pojasnila, da lokalno pomeni vaginalno. Rozi si je za silo oddahnila in dodala: »Veste, jaz imam težave s kožo…« Obmolknila je, ker so se za njenim hrbtom čudežno odprla vrata. Aleluja; praktikant je bil poklican k sestri, da reši nekaj pri računalniku … ‘Živela elektronika,’ je zavzdihnila Rozi.

»To, če malo zardite, ni nič narobe s kožo,« se je nasmehnila mlada zdravnica. »Ne gre za to, obema sem želela povedati, da si ne odstranjujem dlak, ker dobim izpuščaje po koži, med nogami. Mislim si, da mladi dandanes ne veste, da smo ženske lahko tudi kosmate,« je Rozi razlagala, medtem ko je lezla na stol. »Razumem, da ste sramežljiva, hlačke pa morate sleči,« jo je podučila zdravnica, ko so ji pogled zastrle bele spodnjice. »Seveda, oprostite, to je zato, ker nisem pričakovala pregleda,« je bilo Rozi sedaj resnično nerodno, medtem ko je naknadno slačila spodnjice. Na veselje obeh je zdravnica zaključila pregled z oceno bp (brez posebnosti). Končno je Rozi lahko potegnila krilo globoko preko kolen. »Ne sesti,« jo je ustavila zdravnica, »naj vam stoje pretipam še dojki.« Seveda, si je mislila Rozi, saj imajo hormoni vpliv tudi na to. »Vi ste pa res naravna,« jo je pohvalila zdravnica in dodala, “dandanes se mnoge ženske (po treh porodih) odločijo za rekonstrukcijo dojk.” Osramočena Rozi (lahko si jo predstavljam) si je hitro in z veseljem podprla dojki nazaj z modrčkom, ker je v sobo ponovno vstopil praktikant. Bila je na tem, da pograbi še bluzo, a jo je zdravnica prehitela. Tokrat je prijela in razširila njeni roki v odročenje. O groza! Praktikant se je zagledal v dva šopa dlak izpod pazduhe. Definitivno, do tega dne ni verjel, da so ženske res kosmate. »Le še bezgavki pod pazduho bom potipala,« pa je rekla ginekologinja. Končno so vsi trije sedli in mlada zdravnica je s čisto vestjo napisala recept za Vagifem.

»Tako je to, draga prijateljica,« je Rozi zaključila najin telefonski razgovor, »ti in tvoje koklje (zrele ženske) se kar smejte, a meni le ostaja upanje, da se bo ponovno dvignil.«

»Kdo že?«

»Moj libido,« se je v telefon nasmejala še Rozi.

Op. Hvala Rozi, katere ime je seveda izmišljeno, za to ljubko anekdoto 😉

Snežinkine zgodbe

PORTUGALSKA : MAROKO

Snežinka

Podnaslov: MAJDA, ŽENA BIZNISMENA

Danes, točno opoldne, 20. junija se je Emil znašel na obisku pri Zmagu in Majdi v domu starejših občanov. Zmago je bil ves na trnju, ko je metal vase kosilo in pogledoval na uro: »Pohiti Emil, zdaj bo šlo pa zares. Majda je zjutraj obrnila kavino skodelico in napovedala rezultat tekme. Šel boš z menoj in boš stavil.«

Čez pol ure je Zmago odrinil vrata Saloona, kakor se imenuje vaška gostilna, rekoč: »Zdaj ali nikoli. Domov bova odšla s polno mošnjo denarja. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.« Obstala sta razkoračenih nog v belih srajcah, kakor sta bila dogovorjena. Emil je šele kasneje uvidel, da oponašata Renarda Hervea, trenerja Maroka.

V Saloonu se je že trlo navijačev. Zasedli so vse pozicije pred velikim ekranom in naročali pijačo. Krčmar si je mel roke. Tole nogometno prvenstvo ima vsestranske pozitivne učinke. Ker se ob pogledu na njiju nihče ni vrgel pod mizo, ali karkoli že je Zmago pričakoval, sta sedla malo na stran, kjer je bil še prostor. Brhka blondina, edina ženska na sceni, je vihtela kredo in na tablo pri šanku pisala napovedi izida in sprejemala stave. Emil je debelo pogoltnil, ko mu je Zmago potisnil v roko petdesetaka, češ, naj stavi, kakor jima je Majda naročila. Tole ni zakonito in se ne bo dobro končalo, je pomislil Emil, ampak punca je bila tako ljubka in prijazna, dokler mu ni primazala klofute. Kaj končalo – že začelo se je povsem narobe. »Oprostite, oprostite! Mislila sem, da ste me vi uščipnili za zadnjico,« se je hitela opravičevati. Kar med stave je napisala ME TOO (oznako za spolno nasilje): »Šef! Samo, da veste, kakšne pogoje dela mi (ne)zagotavljate.«

»Povej Emil, če tole vzdušje človeka ne pomladi,« je vriskal Zmago, medtem ko se je Emil držal za obraz in skrival razgreto ličnico. Ko je bil mlad, je celo občudoval fante, ki so si upali dekleta za rit uščipniti.

Naenkrat so bile vse oči uprte v zaslon ,na katerem je zamrznila slika Ronalda.

»Piz… ! Ne me je… ! Kdo se igra z daljincem!« so ponoreli fantje. Krčmar pa je v trenutku planil pred Kristino in ji izpulil napravo iz rok, preden bi vanjo priletela kakšna steklenica. Ko je končno uspel pritisniti play, je bila tekma že v teku. Kristina, kakor je bilo ime natakarici, kar ni razumela resnosti situacije. Sedaj se je lotila brskanja po svojem mobiju, ki je imelo za posledico povsem nedolžno vprašanje, kaj pomeni GOAT (po angleško kozel). Večina moških je zavila z očmi, peščica pa je le nasedla ‘ženski’ nevednosti in na hitro podala strokovni odgovor: Greatest Of All Time (največji vseh časov). Torej gre za naziv, za katerega se borita Ronaldo in Messi.

»Frendicam, ki danes niso dobile dopusta, kakor vi, alfa moški, sem obljubila, direktno javljanje s prizorišča in bom primorana kakšno stvar razčistiti,« jih je Kristina prav milo pogledala.

»Gol! Gol! Gol! Bemti babo! Gol v četrti minuti!« je zadonelo po gostilni.

»Če je bil Ronaldo, lahko zavrtimo nazaj,« je Kristina zopet segla po daljincu.

»Da ne bi!« je vzrojil krčmar. »Da ti ne bi jaz nekam vgraviral ME TOO!«

Emil in Zmago sta bila tiho kot dve miški, vesela, ker je k njima prisedel orjaški moški, ki ga je Zmago na srečo poznal: varnostnik iz Doma. Občutek varnosti pa je hitro izpuhtel, ko je prisedla še Kristina in zopet nedolžno vprašala: »Kako pa si je Portugalska prišla do prostega strela.«

»Strela, ja! Strela jasna. Ženska, še eno tako pa te izstrelimo … tudi tebe …« je završalo, ko se je na sceni ravno pojavil trener Maroka, Renard.

»Oooo, tako je oblečen, kakor vidva,« je bila navdušena Kristina. »Povejta mi no, zakaj pa golmani niso oblečeni v enake barve kot igralci. Pravzaprav je to zelo moteče, da so Maročani oblečeni v zeleno-rdeče drese, ker so navijači Portugalske tudi v zeleno-rdečih oblačilih, in ne vem, zakaj je Ronaldovo moštvo v belih dresih?«

Ne Zmago, ne Emil, ne varnostnik, nihče si ni upal odgovoriti in Kristina celo ni ponovila vprašanja.

V deseti minuti je postalo zares vroče: eden izmed igralcev je povaljal žogo in eden izmed fantov v gostilni je izustil: »Jaz bi jo tudi povaljal.« »Koga le?« je bil zaničljiv njegov sosed. »Tvojo babnico,« je rekel tretji in že so vihali rokave …

Na srečo je na ekranu ravno takrat preskočil program na prodajo ženskega perila. Tokrat se je krčmar sam pomotoma naslonil na daljinca in ga v paniki vrgel celo po tleh, kar je imelo dobro in slabo posledico: ostal je živ, ker je Kristina zavpila: »Naslednja runda gre na krčmarjev račun.«

Ko je vse oskrbela s pijačo, je vzela kredo in s table prečrtala nekaj imen, ker so dotični stavili, da Portugalska ne bo dala gola. Brihtna punca, je bil presenečen Emil.

Komaj je Kristina dobro odložila kredo, že je povzdignila glas: »Mark Geiger!« Nekaj glav se je obrnilo v njeno smer. » … glavni sodnik je učitelj matematike,« je nadaljevala, »tega pa le naj nabuhajo!” in utihnila, da se ne bi kdo spomnil nabuhati njo.

V dvajseti minuti so jo navijači v gostilni povsem preglasili. Tekma se je razvnela do vrelišča. Maročani so prednjačili v strelih in kilometrih in popraskanih telesih. Levja borba, je bilo slišati in Emila je prijelo, da bi vstal in vsem povedal, da je on tudi lev po horoskopu, a ni.  Tudi varnostnik ni bil več garant za varnost. Le-ta je vmes poskušal pojasniti nekaj na temo obrambe, nekaj kar je prebral na internetu, pa so mu fantje v en glas zagrozili, da ga bodo resetirali. Oba sta bila vesela polčasa, ko se je vzdušje vsaj malo pomirilo. Tudi Kristina je kar nekam izginila in Zmaga dolgo ni bilo iz stranišča. Emil se je zagledal v svojo napoved izida in zneske … lep znesek, skupaj 540 evrov, je ugotovil. Pravzaprav se je njegova napoved edina ujemala z zatečenim stanjem !?!

»Bravo za naju,« je rekel Zmago, ko je ponovno prisedel. Tudi on je ugotovil, da bo mogoče obveljala Majdina napoved. Cel drugi polčas je kazalo tako in Emil, bi bil najsrečnejši navijač v gostilni, če ga ne bi motili otroci ostalih navijačev, ki jih je Kristina pripeljala iz vrtca v to skrajno neprimerno okolje, če se jim ne bi pridružila še žena enega izmed navijačev, ki je prišla po dva otroka in so ji ostali povedali, da ni tako grda, kakor jo je mož opisal, če ne bi Zmago iz WCja prinesel, in na mizo odložil rolo papirja.

Zaprepaden Emil ga je vprašal: »Kaj pa boš s tem?«

»Vrgel jo bom na igrišče, kakor to počnejo ta najbolj hrabri,« se je znašel Zmago.

Ko sta popoldan zapuščala gostilno s 540 evri v žepu, je Emil vedel, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.

Denar je pustil Majdi, rekoč: »Popazi nanj. Danes je še zmagal, a se bojim, da grožnje z WC papirjem napovedujejo prisotnost tistega Nemca, kako se mu že pravi?«

Alzheimer, je pomislila Majda.

Snežinkine zgodbe

ŽENA BIZNISMENA

Snežinka

Podnaslov: EMILOVA ZGODBA

‘Sto ljudi — sto čudi’ in prav je tako. Lahko si mislim, kako dolgočasno bi bilo življenje med kloni: copy — paste, copy — paste, copy — paste (kopiraš — priložiš) …

stran78
Akvarel: Ivana Ciglič

 

Moje čudo je računalništvo. Jaz, Emil, sem celo življenje presedel v virtualnem svetu, medtem ko je ta pravo življenje šlo nekam mimo. Sedaj, ko sem star in osamljen, bi dal vse maile svojega življenja za en sam mail od dobrega prijatelja.

 

In zgodil se je čudež; tistega lepega jesenskega dne sem res dobil mail od prijatelja:

 

 

 

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: Pozdrav od starega prijatela

Dragi Emil upam da se me še spomneš. Če ne (sum na demenco) boš dobil novega prijatela HA Ha ha Skupaj sma trgala šolske klopi. Ti si se že takrat zanimal za prihodnost in če sem prav informiran si postal računalničar. Jaz sem bil od nekdaj bolj za dober kšeft. Zdaj ko sem v penziji pa me je žena spravila na računalniški tečaj Osnove komuniciranja. Naš mentor je nekje izbrskal tvoj naslov, da imam tudi jaz komu pisat. Nočem pisati ta mladim ker bi se mi smejal. Da ne pozabim in spodobi se vprašati kako si? Midva z Majdo sma še vedno priseljena Dolenjca le da sma po novem tudi preseljena v dom starejših občanov v varovana stanovanja.

Pozdrav na Štajersko! Zmago

Ps. Namenoma nisem pisal vejic (zdaj bo treba še na tečaj Slovenščine) pa po nova očala tudi.

 

Čez dve minuti.

Odgovor: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Re: Pozdrav od starega prijatela

Dobrodošel v virtualnem svetu. Saj ne morem verjeti! Ti, Zmago, boš iz tega zagvišno naredil kak dober posel 😉

Demence mi nikar ne omenjaj. Pred nekaj leti mi je žena umrla v prometni nesreči zaradi dezorientacije, so rekli. Jaz pri sebi dobro vem, da je bila že precej dementna, a babnica trmasta je še vedno rinila za volan. Moram ti priznati, da tudi jaz skoraj vsak dan zahajam v Dom starejših občanov, ne boš verjel — zaradi žensk. Imam kar dve ljubici. Ker sem vdovec, si to lahko privoščim;) Prva potrebuje mene, drugo potrebujem jaz. Ah, pustimo to. Pri pisanju me rado zanese, ker sem osamljen. Z ženo nisva imela otrok. Ti imaš, se pravi, vidva z Majdo imata pa kar tri. Malo sem pobrskal po netu; ta starejši sin, novinar, je izrezan ti. Joj, skoraj bi izpadlo, da mlajša dva nista tvoja. Ne vem, na Facebooku sicer prijateljujeta z bratom, a ne objavljata slik. Oprosti, v bistvu si me le vljudno vprašal, kako sem. V redu sem, hvala.

Lep pozdrav in veliko uspehov za računalnikom! Emil 🙂

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Popravek :/

Najprej se opravičujem za včerajšnje raztreseno pisanje. Čeprav sem star računalniški maček, ne poznam osnov komuniciranja. Takoj bi mi lahko odpisal, da obstaja tipka ‘delit’. Danes bom kratek, moje pisanje pa bo bolj premišljeno.

Res je, da hodim v Dom in da imam dve ljubici 😉 Prva je tašča, ki nima nikogar razen mene in si mislim, da me potrebuje. Leži na oddelku za nepokretne in dementne (itak). V rokah pestuje punčko iz blaga, za katero misli, da je njena hči, torej moja žena in jaz sem zanjo njen mož (moj pokojni tast) in kadar odhajam mi naroča pozdrave za svojega očeta — za mamo nikoli. Odkar je dementna, pripoveduje razne zgodbe iz svojega življenja. Ona je edina od treh varovank v sobi, ki še govori, a ji ne gre verjeti. Govori tudi ženska (moja druga namišljena ljubica), ki redno obiskuje svojo taščo na prvi postelji pri vratih, ki pa je po kapi nema in seveda nepokretna. Varovanka na postelji v sredini sobe pa tudi samo vegetira. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno, kadar moja tašča odgovarja na retorična vprašanja omenjene obiskovalke, po imenu Iris. Resno ti povem, to je srednjeveško mučenje. Morali bi ga zakonsko prepovedati oziroma uzakoniti evtanazijo. Ti verjetno gledaš na polne domove ostarelih iz poslovnega vidika, jaz pa sem humanist in se zjočem vsakič, ko grem iz Doma. Hkrati pa sem vesel, da še lahko grem ven. Tudi osebje se mi zelo smili. Moram pohvaliti njihovo psihično in fizično moč, da prenašajo vse te stiske in varovance (mislim, da jih premikajo). Jaz sem samo enkrat obrnil taščo in ostal v vkleščenem položaju zaradi išijasa. Menda novince med osebjem trenirajo s tehniko empatije, čemur bi se po domače reklo, da si morajo trpljenje pacientov skusiti na svoji koži. Resno. Baje imajo posebno sobo, kamor jih namestijo za en teden. Ležijo povsem nepremično, so v plenicah in ne smejo govoriti. V tem času so deležni enega kopanja in enega klistirja. Bi se lahko reklo, da po enem tednu napredujejo iz pacientov v strežnike. Mogoče pa so to samo čveke.

Skratka, resno razmišljam in me skrbi, kaj bo z menoj na starost — ker si ravno vprašal, kako sem.Vse dobro tebi in tvoji ženki! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: dodatek k popravku

Nisem ti pojasnil glede Iris. V prvem mailu sem ti omenil, da eno izmed žensk potrebujem jaz. Njo potrebujem, ker mi neskončno polepša dan že samo s svojo prisotnostjo. Sklepam, da sta bili s taščo, katero obiskuje, zelo dobri prijateljici. Sin edinec nikoli ne pride k njej. Ker Iris svoji tašči veliko pripoveduje, sem ugotovil, da je ta sin (Irisin mož) pomemben poslovnež. Bi rekel, da možak obvladuje vse razen svoje družine. Mislim, da so zelo bogati. Uboga njegova mati, kaj ji koristi vso bogastvo, ko mora na starost tako zelo trpeti. Iris je dišeča lepotica z dragocenimi oblačili in nakitom in kako zelo je lepa. Ne vem, če se nisem malo zaljubil — med nama rečeno. Zakaj bi se tega sramoval? Vanjo sem zaljubljen že dve leti. Ne me narobe razumeti; ona je poštena žena. Midva se samo pozdraviva, med nama ni nobenega klepetanja, kaj šele kaj druga.

Lep pozdrav, Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: žena Biznismena

Zmago, ali si še tam, mislim, za računalnikom? Menda nisi vrgel puške v koruzo. Ah naše puške … no, saj veš, kaj mislim. Ti še imaš ženo. Jaz moje puške že dolgo ne uporabljam več. Le kaj ti govorim … pišem. Če bi se srečala na kavi, bi govoril samo ti. Jaz nikoli nisem imel dar govora, kje šele, da bi govoril o intimnostih. Tale klepet s teboj me pomlaja. Danes pozno popoldne, ko sem parkiral pred Domom, sem naravnost skočil iz moje limuzine. Nočem enoprostorca; ti so za starčke, ki ne morejo več zlesti ven. Ne boš verjel, na Iris sem naletel že kar v recepciji. Vsa nasmejana je stopila proti meni, vsaj tako bi si želel. Dejansko me je obšla in se vrgla v objem nekemu staremu upokojenemu dohtarju, ki je prevzel dežurstvo za vikend. Ves poklapan sem se zavlekel naravnost v taščino sobo. Nisem prižgal luči. V polmraku sem trpel skupaj z varovankami. Kar se je zgodilo v nadaljevanju, mora ostati med nama. Začelo se je z nedolžnim kihanjem moje tašče, zaradi katerega sem stopil do velike omare pri oknu po svežo brisačo. Dejansko sem obstal skrit za velikimi vrati omare, ko sta v sobo stopila Iris in tisti napihnjen dohtar. Iz točno določenega razloga nista prižgala luči. »To je protizakonito, v Sloveniji evtanazija ni dovoljena«, je rekel dohtar. »Kaj me briga Slovenija,« je postala Iris presenetljivo glasna. »Tebe vprašam, ali znaš pomagati moji tašči, ali jo lahko rešiš tega trpljenja? Nimaš se česa bati; itak si v pokoju. Tudi obdukcije ni, če človek umre v domu in je svojci ne zahtevajo. Razumeš? Vse sem preverila. Ženska je bogata in moj mož je edini dedič. Vsi bomo imeli korist. Lepo te prosim naredi konec tej agoniji …«

Zmago, ali lahko verjameš, da moja, v nebo kovana Iris, naklepa umor?

Pozdrav! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

Nimam besed. Pozdrav, Emil

 

Čez dva dni.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

… ampak se mi smili … obe se mi smilita …

Pozdrav! Emil

 

Naslednja nedelja.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska

Uspelo ji je. Danes so mi povedali, da je gospa pri vratih za vedno zaspala v snu.

Čisto sem potrt. Nikoli več je ne bom videl — Iris namreč. In, kaj bo z menoj, ko obnemorem? Jaz nimam bogate in uspešne snahe, da bi me rešila muk. Zmago, ali si ti že naredil oporoko? Jaz sem se odločil, da jo napišem še nocoj; oporoko in pismo osebnemu zdravniku. Njemu bom zapustil vse imetje, pa naj se me reši, kakor ve in zna. Za menoj ne bo svojcev, ki bi lahko komplicirali. Lep pozdrav, Emil

 

Čez dve minuti:

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: opravičilo

Dragi Emil, šele danes sem ponovno odprl mail. Prejšnji teden sem namreč presedlal na tečaj Excela. Učim se oblikovati tabele, da bom lahko spremljal svoj ‘cash flow’ ali po starem, nadziral koliko zapravim. Od kar sem v pokoju ne poslujem več z dobičkom HA Ha ha

Tvoje maile sem si natančno prebral. Veš, moj mlajši sin je zdravnik. Zelo zanimivo … Če tako pogledam, je tudi moja Majda žena biznismena. Sedaj sem pomirjen. Jaz v domu onemoglih ne bom dolgo trpel.

Lp. Zmago

Ps. Si opazil? nekaj vejic že obvladam! Ne vem pa, kam sem založil nova očala, da niso na glavi? HA Ha ha