so-ustvarjanje

SONET ZA SINA

Z leti se človeku zgodi tudi tisto, za kar si je v mladosti rekel: meni, kaj takega, meni nikoli … No, meni se je zgodilo prav to: pozabila sem na današnji praznik. Da se približuje kulturni dan, me je spomnil sin, ki sodi med delovno populacijo in se veseli vsakega dela prostega dne. »Pa ravno ti si pozabila, kam sodi osmi februar. Ti, ki si svobodna umetnica,« mi je očital. Roko na srce, jaz sodim bolj med umetnike na svobodi 😉 In potem mi je sin v trenutku navdiha naložil še pokoro, rekoč: za kazen boš napisala sonet. Sonet?!? Jaz pa sonet.

Življenje me je izučilo, da je potrebno kazen obrniti v izziv. Potrebujem znanje in navdih. Kam po znanje? Google ve. Preusmeril me je k Lidiji Brezavšček. Ja, sonet ima pravila in pa ritem. Čisto drugačen ritem od valčka. Kdo bi vedel, če je gospa Prešeren pisala sonete – saj ne, da bi ga jaz prepisala, to ne. Jaz bom to že zmogla – vse za sina. In sem šla po inspiracijo. Korakala sem v ritmu, v glavi premetavala sem rime skozi park, prečkala cesto, kjer se ne sme, zamišljena obstala pred italijansko restavracijo … Mhmmm. Sonet je italijanskega porekla. To bi bilo idealno, da vstopim in naročim en sonet. Natakar bi me vprašal: »Ali za seboj ali ga boste pojedli kar tukaj?« »Za seboj. Potrebujem ga za sina.«

Ne. To ne gre tako. Zahvaljujoč sinu, sem ‘padla’ v kulturni praznik iz povsem novega zornega kota. Večina državljanov bo danes zvečer sedla pred ekrane ali v kakšno eminentno dvorano in prisluhnila kulturnim stvaritvam naših očakov, jaz pa sem se postavila v kožo umetnikov in ustvarila nekaj novega na primer sonet.

Res sem ga. V pomoč mi ni bil računalnik, ne svinčnik in papir, niti mesečina, niti intelignečni kvocient. Pomagala je čustvena inteligenca. Vživela sem se v Prešerna. Buteljka je padla in napisan je bil sonet.

Prilagam dokaz. Vsem skupaj voščim lepo praznovanje!

Sonet za sinaIMG_8074

»Jaz zate, sin moj, vse sem naredila.

Rodila te in ti ob strani stala,

želela dobro, te občudovala.

Kaj očitaš mi? Kaj sem pozabila?

 

Prešeren, da ušel je iz spomina.«

»Mati, napiši mi sonet,« si dejal,

»v spomin Francetu, ker je pesnit znal.«

Pesnim naj? Pesniti mi ni vrlina.

 

Brezdelje za tak praznik je pravica.

»Prijatle zberi in se poveseli.

Trkni! Zato nastala je zdravica.

 

Sin moj, si mislil, da ne bom uspela

spisati soneta. Gospa Prešeren

ga je tut – le objavit ga ni smela.«

 

Poljub, mama.

 

 

Op. Naslovna slika: Mother son drawing, Etsy

 

so-ustvarjanje

CVETJE V JESENI

Te bele vrtnice poklanjam Nini, ki je ponovno poskrbela, da življenje ne gre ‘kar mimo mene’. Nina Krajnc je motivatorka in moja mentorica kreativnega pisanja. Leto dni sodelovanja je med nama stkalo globoko prijateljstvo in nič naju ne moti, da se v resnici še nisva, in se verjetno nikoli ne bova srečali. Druga na drugo vplivava s spodbudami k ustvarjanju na poti k lepšemu življenju. Prejšnji teden je na FB delila z nami dogodek, ki se jo je čustveno dotaknil.

Takole gre Ninina zgodba: Včasih ne potrebuje objema otrok, ampak mama.

“Danes sem bila v trgovini priča prizoru, ki je pri naključnih mimoidočih sprožil zelo različne odzive. Mamica s približno 6-letnim sinčkom je šla po več kot očitno dolgem dnevu v trgovino. Očitno mu nečesa ni želela kupiti in sinček je uprizoril pravo gledališko dramo – z glasnim kričanjem, cepetanjem, razgrajanjem, na koncu prošnjami … Skratka, z vsem, kar smo starši morda že kdaj v zavetju štirih sten ali v javnosti doživeli tudi pri lastnem otroku … ali pa ne, sploh ni bistveno.Večina ljudi je opazovala in zmajala z glavo, starejši gospod se je zatopil v police in naredil vse, da je lahko prizor igrnoriral. Nekateri so bili brezbrižni, nekateri so si med sabo izmenjali svoja mnenja … potiho, ko se je drama preselila že malo naprej. Jokanje in kričanje je trajalo celo njuno pot do blagajne. Tam sva se srečali in videla sem, da je vihar minil in sinček je tiho stal zraven vozička. Ko sem pogledala mamo … sem jo tako začutila. Ujela sem tisti prazen pogled … zelo izčrpane mame. Utrujena je bila, vsega je imela dosti za ta dan, hkrati pa si ji iz obraza lahko bral njeno razočaranje in občutek nemoči … Verjetno smo vse mame kdaj spoznale tistega notranjega kritika, ki vsake toliko potrka na našo vest: Ja kakšna mama pa si?!Začutila sem svojo priložnost … sredi njunega največjega kaosa bi bilo namreč nekoristno in nekonstruktivno kar koli govoriti mami ali otročku. Pohitela sem s svojim nakupom in ju dohitela na izhodu iz trgovine. Samo prijela sem jo za roko, pogledala v oči in rekla: „Ne sekirajte se, super mama ste!“ Nato sem jo objela … in v objemu mi je zajokala. Ker je bilo za ta dan vsega preveč … ker je bila v veliki stiski … ker daje vse od sebe, kar v danem trenutku lahko. Ampak … včasih je mama tista, ki potrebuje objem. In sočutje. In razumevanje.”

a5af5e43-4bf8-4221-8b36-0f5f6dbe4ed6Seveda bi se lahko ta zgodba končala čisto drugače … otrok bi lahko v jezi stekel iz trgovine naravnost med avtomobile … Da bi preprečila takšen scenarij, sem pred leti svojo štiriletno hči raje puščala doma. Takrat sem bila tudi jaz preobremenjena – celo podjetnica. “Narobe,” je protestiral moj mož, “to moraš vzeti za izziv in rešiti zadevo.” In sem razmišljala … slabo spala … nakar se mi je posvetilo, kakor v risanki prof. Baltazarju. Naslednjič, že kar na vstopu v trgovino, sem dala hčerki dva evra, rekoč, naj vzame svoj mali voziček in si nekaj malega izbere. Ko sva prišli do blagajne, je imelo to malo bitje veliko presenečenje zame: prazen voziček. “Kako pa to,” me je zanimalo. “Bom raje obdržala dva evra,” me je odpravila. Danes se smejimo na ta račun, ker je zaljubljena v gorenjca …

Leta res prehitro bežijo. Še preden sem pozabila na težave z otroki, že letam po trgovini za vnuki. To je šele odgovornost!

“Vse razumeta,” pravi moja snaha, “z njima se je treba samo lepo pogovoriti.” No, pa sem se. Z mlajšim, vsak čas bo štel tli leta, sva se zmenila, da odloži nazaj na polico tiste čigumaste bombone in si izbere veliko škatlo domačih keksov, da jih bomo vsi skupaj hrustali. Vse super … potrpežljivo jo je nesel do blagajne. Ko je ocenil, da “so keksi sedaj pa že njegovi”, je planil po dolgem hodniku naravnost proti izhodu … iz trgovine med avtomobile. Za čuda nisem okamenela; vse sem spustila blagajničarki v naročje, tekla za njim in (tokrat jaz) kričala, da so me vsi gledali. Pred vrati je dete obstalo kot vkopano, se obrnilo in steklo nazaj do prodajalke. “Le s čim ste mu zagrozila,” me je radovedno vprašala blagajničarka. Ker je trik uspel, sem ji ponosno pojasnila:

“Otrokom je treba na svoj način dati njihov prav. Malčku sem povedala, da le prodajalka, torej vi, znate odpreti to škatlo s keksi 😉

Tudi značaj starejšega vnuka (6 let) sem testirala z žepnino. Pred vhodom v trgovino, ker so sedaj drugačni časi, sem mu privoščila pet evrov … Izbral si je eno igračko in jo odložil na tekoči trak blagajne med ostalo robo. Pomaknil se je mimo blagajničarke in nakupljeno blago pridno zlagal v vrečko. Pet evrov je ostalo kar v njegovem žepu !?! Na izhodu iz trgovine, nisem zahtevala, da mi naj prispeva pet evrov, temveč sem pripomnila, da pa je bila igrača dražja … “Ja,” je pritrdil, “naslednjič mi boš pač dala deset evrov.” 😉

so-ustvarjanje

SREČANJE USTVARJALK ROMANA

Mama mi je dala v življenju vse razen sestre. Nič ne de. Izbrala sem si jih sama. Ena izmed njih je tudi moja vseživljenska prijateljica, ilustratorka Ivana Ciglič iz Kočevja. Življenje je imelo za naju načrt, ko naju je nastanilo v skupno študentsko sobico na robu Ljubljane. Sprva sem mislila, da Ivana študira pediatrijo, saj je bila njena stena polepljena s posterji dojenčkov. Daleč od tega. Študirala je ekonomijo, a v srcu je bila ženska iz mesa in krvi, ki si je želela življenja, ljubezni in otrok. Usoda ji je bila naklonjena; zaljubila se je, si ustvarila družino in v svet pospremila tri otroke. Še več; sedaj je učiteljica, ki po svoji najboljši vesti v svet usmerja cele generacije otrok.

Kot pripradnica vseživljenskega učenja je vedno pripravljena na nove izzive in projekte. Njen hobi je slikanje. Z odprtim srcem je sprejela mojo pobudo, da ilustrira moj prvenec Kam je izginila Monja. Skupno ustvarjanje sva predstavili občinstvu v ljubki kavarni Težak, sredi Zreč. Ivana je dala na ogled tudi svoj ciklus “žensk”. Gre za dekleta in žene, ki so inspirirale najbolj slavne slikarje. Dogajanje je popestrila glasbena ustvarjalka, mlada Sara Šlatau iz Štor, dobitnica bronstega priznanja na 9. mednarodnem festivalu za soliste v Novi Gorici.

glasbenaTočka
Kavarna Težak, Zreče

Tudi zgodbi o Monji so botrovale tri ženske: moja mama, ki je imela nenavaden hobi “šloganje”, moja stara mama, ki je imela dvanajst otrok in ni bila nikoli osamljena ter moja tašča Štefka, ki me je učila Štefanščino. Roman je med bralci že pol leta. Kadar imam priložnost v knjigo napišem tudi posvetilo: “To ni življenjepis. To je zgodba iz mnogih življenj. Vzemi iz nje, kar potrebuje tvoje življenje.” Avtorji teh misli so moji predbralci, ki so me spodbujali, naj ustvarjam za svojo dušo, češ, bralci si bodo že vzeli iz knjige, kar jim gre. Resnično, danes vem, da ima knjiga moč uroka. Bralcu ali bralki spremeni življenje na povsem njemu ali njej lasten način. Meni, kakor se za avtorico spodobi, se je udejanil že kar prvi stavek: “Prijatelji so družina, ki si jo izberemo sami.” In res – na dan predstavitve knjige, je usoda nanesla tako, da so bili vsi moji najožji sorodniki opravičeno odsotni.

This slideshow requires JavaScript.

Pozno v noč je beseda tekla o Monji, ki predstavlja vsako žensko v zrelih letih, o ustvarjalni energiji, ki z leti pridobiva na moči, o sreči, o Klubu vražjih babnic, o novih ciljih in načrtih.

Knjiga, ki je še vedno najlepše darilo, je na voljo pri blogu 50 odtenkov življenja ali direktno pri avtorici: lili.skornik@gmail.com, kakor tudi v meniju Ženski roman

so-ustvarjanje

Življenje piše najboljše zgodbe

Ta blog je namenjen življenju in nam vsem, ki nas življenje obdarja z dragocenimi dogodivščinami. Najdragocenejše so tiste, ki jih najmanj pričakujemo. Škoda, res škoda je, da tonejo v pozabo. Zares izpolnjen dan je le tisti dan, na koncu katerega se vprašam: kaj me je danes presenetilo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je inspiriralo. Za vsakim odgovorom se skriva anekdota … pa tudi, če ji je botrovala le fotografija prijateljice, šopek od oboževalca, nasmeh otroka, podarjena knjiga …

 

Obiskovalci bloga vabljeni, da delite svoje anekdote (kratke zgodbe) z nami, ki cenimo vsak trenutek v življenju. Vse prejete zgodbe (na moj mail) bodo objavljene na tem blogu (avtorsko, s psevdonimom ali anonimno – po želji pisca).

NAJ BI BIL ČISTO NAVADEN DAN, a ne, življenje je imelo zame načrt … Zjutraj sem vedela le to, da se mož zvečer vrača iz službene poti, da bo vesel večerje in presrečen, če bo med objemom na meni zatipal še erotično perilo. Na pol zbujena stopim iz postelje naravnost pred omaro in si izberem lep čipkast korzet. Danes bo moj dan … treba je uživati ta trenutek, si rečem (čeprav vem, da človek, tako pravi teorija, uspe razpolagati le z dvajset procenti svojega časa).  Ležerno se odpravim pod tuš, da si operem tudi lase, da bom zvečer kakor iz škatlice. Rečeno – storjeno. Ponovno v spalnici se odločim korzet na hitro obleči, da vidim, kako mi paše … ko na vratih nekajkrat močno pozvoni!?! Nase vržem le šlafrok in odprem, da izvem ‘kje gori’. Na vratih stoji prodajalka iz trgovine v pritličju naše hiše in joče, da jim voda teče po glavi. Medtem začudena opazi moje mokre lase?!? Lepo me prosi, naj ne točim več vode, da pa so vodovodarji že na poti. Kaj hočem – čez korzet na hitro oblečem trenerko, ko na vratih ponovno zvoni … Od kdaj so serviserji tako hitri, pomislim. Namesto vodovodarjev pred sabo ugledam dva električarja; nujno moram z njima na parkirni prostor, da odmaknem avto, ker popravljata drsna vrata in razsvetljavo parkirišča, mi ukažeta. Seveda. Pograbim le še torbico, če že, se ta čas zapeljem še v trgovino (in to v trenerki pod katero se skriva sexi korzet ;).

Opoldan sem nazaj v stanovanju, vesela, da po poti ni prišlo do nesreče, ker bi bilo medicinsko osebje na urgenci zagotovo navdušeno nad mojim spodnjim perilom. Ko sem na tem, da se končno preoblečem v nekaj bolj dostojnega, zopet pozvoni. Dva vodovodarja zahtevata pregled moje kopalnice. Napolniti je treba banjo in umivalnik, nekajkrat spustiti vodo v WCju in v pritličju kontrolirati pretok popravljenih cevi. To bi bilo razumno, če ne bi vajo ponovili štirikrat. Kdo bi se spoznal na vodovodno stroko, če ne vodovodarji. Ob dveh se poslovita in jaz sem na tem, da za njima vrata dvakrat zaklenem … ko ponovno pozvoni?!? Resnično jezna odprem, a tokrat pred vrati ni nikogar. Seveda – zvonil je domofon. Kaj hočem, v hišo je bilo treba spustiti DHL kurirja, ki mi je prinesel Nespresso kapsule. Ura je bila že … skrajni čas, da si privoščim kavico in končno znebim oprijetega korzeta. Po drugi strani pa se niti ni več splačalo preoblačiti. Pač, trenerke se moram znebiti, sem si rekla in si namesto nje preko korzeta nadela lepo, nekoliko krajšo obleko. Tako, sedaj bo večer samo najin; mož se bo kmalu javil z letališča in jaz bom lepo počasi pripravila večerjo. Ja, pa ja! Že v naslenjem trenutku otrpnem. Tokrat ni šlo za zvonenje. Od kar pisateljujem vem, da življenje premore več domišljije od najboljšega avtorja. Tokrat je na hodniku močno zaropotalo. Že sem pomislila, da je zgornjemu sosedu, invalidu, padla iz rok bergla, ko je temu sledil veliko močnejši, daljši in bolj zamolkel ropot, nekako po stopnicah navzdol. Vse mi pade iz rok … preklinjam dvojno zaklepanje, pograbim telefon in stečem na hodnik, ducat stopnic navzdol, kjer vznak leži drug sosed, ki sicer ni invalid, a uporablja oporno palico, saj ima sedeminosemdeset let. Leži nezavesten, moder v obraz, roke bele in otrple … tako sem si predstavljala tistega klošarja, o katerem sem pisala v romanu o Monji. Jaz sem pisala iz življenskih zgodb in sedaj – kakor da se je življenje odločilo nadaljevati zgodbo na svojo pest – pred mano na tleh, mogoče truplo. Telefon mi kar poskakuje v tresoči se roki, ko pritiskam 112, hkrati pa vpijem “na pomoč”, da bi me slišal še kdo od sostanovalcev. Sklonjena nad otrplim in poškodovanim sosedom, dvignem pogled in zagledam moža, ki začuden stoji s poslovnim kovčkom v roki: “Ja, kaj pa vidva tu na tleh?”

Ob osmih zvečer, ko se je svet končno umiril, ko so štirje reševalci in zdravnica odpeljali poškodovanega soseda v bolnico, me mož objame in zatipa korzet. Vem, kaj misli … ker naju oba prevzame smeh. Zamisel je bila slikovita: Če bi fantje (reševalci) vedeli, kaj imam pod obleko, bi še njih vrglo po stopnicah.