Življenje piše najboljše zgodbe

Ta blog je namenjen življenju in nam vsem, ki nas življenje obdarja z dragocenimi dogodivščinami. Najdragocenejše so tiste, ki jih najmanj pričakujemo. Škoda, res škoda je, da tonejo v pozabo. Zares izpolnjen dan je le tisti dan, na koncu katerega se vprašam: kaj me je danes presenetilo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je inspiriralo. Za vsakim odgovorom se skriva anekdota … pa tudi, če ji je botrovala le fotografija prijateljice, šopek od oboževalca, nasmeh otroka, podarjena knjiga …Obiskovalci bloga vabljeni, da delite svoje anekdote (kratke zgodbe) z nami, ki cenimo vsak trenutek v življenju. Vse prejete zgodbe (na blog@tvojazgodba.net) bodo objavljene na tem blogu (avtorsko, s psevdonimom ali anonimno – po avtorjevi želji).

Kako začeti? Kako dati pisalo v roko življenju?

Mene osebno je preganjala, dejansko me je motivirala, misel: če jutri umrem, me vnuki in pravnuki ne bodo poznali. Seveda bodo videli moje slike, mojo hišo in vso kramo v njej, ki jo bo treba odnesiti na smetišče 😦 Ali je res to vtis, ki ga želim narediti na svoje potomce? Ni. Odločila sem se za drugačno navezo – za izražanje skozi pripoved. Ljudi zares spoznavamo skozi njihova doživetja, čustvovanja, razmišljanja, dejanja …

Začela sem tako, da sem si zapisovala pripovedke in anekdote svojih sorodnikov in prijateljev; tiste razmere, v katerih se jih (nas) je življenje zares dotaknilo. Presenetljivo, a logično je sledilo spoznanje, da je tovrstnih vsebin na pretek, da so hkrati zabavne in poučne.

Nato sem naletela na izrek: ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj. Še več, življenje samo mi je pripeljalo naproti dve učiteljici: blogerko Senžano Brumec in mentorico Nino Krajnc, ki je poučevala kreativno pisanje v obliki internetnega tečaja na daljavo.

NA DUNAJ PO SLOVENŠČINO

Ta zgodba je namenjena vsem, ki ste si kdaj v življenju prišli ob službo. Meni je oče že v otroštvu očital, da imam bujno fantazijo in z leti sva oba spoznala, da se živemu človeku pa res vse zgodi, da ga ni večjega scenarista od življenja samega. Njegova domišljija je brezmejna.

Od nekdaj sem verjela, da nas življenje postavlja na preizkušnjo. Bolj kot bo trpka izkušnja, večje bo darilo. Verjela sem, da izguba službe ni katastrofa, da je to nova priložnost. To sem poučevala na stotine ljudi, kot svetovalka za kadre. Tiste nesrečneže, ki so v času tranzicije izgubili službo. In potem se je našlo življenje, meni ponuditi prav to ‘priložnost’.

Takole je bilo: moja zadnja služba je bila sanjska. Oglas zanjo sem zagledala med listanjem časopisa v letalu (kapo dol pred usodo). Zadovoljna, uspešna, na višku kariere, sem bila prepričana, da nikoli ne bo drugače. A glej ga zlomka – moj mož ima problem za vsako rešitev. Nekega lepega dne me je takole nagovoril: “Ponuja se mi služba na Dunaju. Ali greva? Tam tebi ne bo treba delati.” Zgrabil me je cinizem: hvala življenju za tak izziv. Še dobro, da ga je preglasil notranji glas: vsaka stvar je za nekaj dobra. In smo šli – z nama je šla tudi, takrat petnajstletna, hči. Prvih nekaj dni je bilo veliko dela z nastanitvijo in formalnimi zadevami …

Konec avgusta pa je prišel prvi šolski dan. Hči ga je bila nadvse vesela. Na novo “uštimana” je obstala pri vratih in se ozrla proti meni, ki naj bi ostala sama doma. “To ni prav,” mi je rekla, “ni prav, da boš kar doma. Obleci se in greš z menoj.” Kam, sem pomislila, ali naj pospremim prvi dan v šolo srednješolko?! V Sloveniji bi se mi vsi posmehovali … Hči, ki ni niti zaznala moje zadrege, je nadaljevala s pridigo: “Baje je na šoli super knjižnica, kjer so doborodošli tudi starši. Obleci se že! Greva!”

To sporočilo niso bile besede, sporočilo je bila volja do življenja. Ko sva hodili proti šoli, sem se počutila, kakor Cankarjeva mati – mislim, da tudi ona sinu ni povsem zaupala. Kakorkoli že, znašla sem se pred knjižnico. Jaz – dislektik. Vedno sem imela težave s Slovenščino, to pa je bila celo angleška knjižnica na mednarodni šoli, sredi Dunaja.

Pred vrati sta stali ravnateljica in vodja knjižnice, kakor mi jo je hči pred tem opisala. Vljudno sem počakala, da zaključita neko perečo temo. Ko je ravnateljica odšla, sem pristopla k vodji knjižnice in zgodil se je čudež. Predstavila, bolje rečeno, prikazala se mi je Marija. “Hello, I am Marija Oblak,” je rekla, “Who are you?”. “I am just a mother. I came from Slovenia”, sem jecljala in lezla v dve gubi. Ženska je planila nadme in me silovito objela: “Jaz sem tudi Slovenka!” je vrisknila. Hvala življenju, sem pogledala v nebo. In potem se je šele zares začelo … “Ali vi obvladate office, računalniško orodje?” je bilo njeno naslednje vprašanje. Mhmmmmmm ?!? Na Dunaj sem privlekla polne kovčke ‘krame’, pomisliti na to, koliko znanja nesem čez mejo kar v svoji glavi, ni bilo niti časa. “Jaaaaa, seveda znam delati z računalnikom,” sem postala ponosna. Marija pa je plosknila z rokami: ” Super! Od jutri dalje boste nadomeščala mojo sodelavko, ki si je zlomila nogo.”

Točno tako je bilo; življenje s svojo domišljijo me je povsem presenetilo; odprlo mi je nova vrata. Zaljubila sem se v knjige, in ne samo to – celo zajadrala med knjižničarke.

VSAK KNJIŽNIČAR/KA MORA NAPISATI VSAJ ENO KNJIGO, sem nekje prebrala.

Začutila sem, da to ne zveni kot naloga, temveč spodbuda. Nekoč, pred davnimi časi, bi v tinto namočila pero in začela pisati, pred leti pa sem sedla za računalnik in začela pisati knjigo o Zali. Ko sem bila z romanom pri koncu, sem ugotovila, da Zala z mojim pisanjem ni zadovoljna.  Posvetovala sem se z Googlom, ki mi je ponudil zapis Lesley Glaiser, ki pravi takole: Pisanje romana postane res razburljivo, ko avtor preneha ustvarjati zgodbo, ko ugotovi, napol v transu, da je postal le priča njenemu samodejnemu poteku zapletov in rasti. To je trenutek, ko junaki prevzamejo zgodbo. Pisatelj nima veliko izbire, pustiti jim mora svojo pot. Srhljivo, a resnično … Tako sem Zali dovolila, da se je preimenovala v Monjo 🙂 Happy end, kar se tiče pisateljevega poslanstva.

Na tej točki pa pisatelj nasede na čer, ki se ji pravi tržišče, in to v deželici pod Alpami, kjer je pisateljev več, kakor bralcev. Samozaložba me ni pokopala (ker imam zlatega moža, ki me v celoti podpira), pač pa me je potrlo dejstvo, da se bom lahko s knjigami le še slikala ali pa kurila kamin.  Iz te tržne depresije me je rešil zapis Elizabeth Gilbertove, kateri mi je dal vedeti, da sem vkleščena pod pečino (Velika čarovnija, str.61). To bi lahko bil konec moje ustvarjalnosti. Nikoli, sem si rekla in sledila zapisu, da je stvaritev, kakršna koli, darilo svetu. Npr. knjiga najde svojega bralca. Podala sem se na pot IZMENJAVE: knjigo sem, in še vedno jo poklanjam za najrazličnejše dobrine potencialnih bralk oz. bralcev.

In potem je nastopil čas za Veliko čarovnijo. Z izmenjavo dobrin se mi je uresničilo posvetilo, napisano v romanu: Ta knjiga je namenjena prijateljicam, ki cenijo rokodelstvo, pa naj si bo to pecivo, volnen šal, prt, domač napitek, marmelada ali pa zgodba, ki ti skrajša neprespano noč. Vse to in še več sem dobila v zamenjavo. Uresničil se mi je tudi prvi stavek iz posvetila: Prijatelji so družina, ki si jo izberemo sami, namreč, na predstavitev romana (na-ključ-je, pač) so prišli le prijatelji. Ko sem temu tiskanemu posvetilu dodala še na roke napisano misel, namenjenu bralcu: To ni življenjepis. To je zgodba iz mnogih življenj. Vzemi zase, kar potrebuje tvoje življenje, sem razumela prerokbo. Zvrstilo se je, in še vedno se vrstijo primeri, v katerih mi bralci sporočate, da se vam je nekaj, kar je zapisanega v knjigi, dejansko pripetilo. Ni dvoma – to je ta velika čarovnija. Da bi razumeli, kako deluje ta pojav, bom opisala le zadnji primer meni zelo drage Bralke:

Njej je knjiga namenila srečanje z moškim njenih (mladostniških) sanj. Bližalo se je njeno praznovanje Abrahama, ko so se povabljeni vprašali, kaj pokloniti ženski, ki ima vsega dovolj. Tudi doživela je že veliko, le še svojega princa iz mladosti ni videla v živo. Seveda se je z leti spremenil: ni več mlad, ni pretirano lep, pa bogat tudi ni, celo ločen je že. Skrajni čas, da mu Abrahamka enkrat zares pogleda v oči. Tako je na njenem slavju stopil pred njo ADI. Seveda ne tisti Adi, zdravnik iz romana Kam je izginila Monja … njej je knjiga namenila praviega Adija,  Adija Smolarja. “O, jej, joj!” je rekla Bralka. “Te dni sem ujela intervju, v katerem je povedal, da bo na ta dan nastopal na Štajerskem koncu, a kje sem si upala pomisliti, da meni na čast.”