50 odtenkov življenja

KORONA V BESEDI IN SLIKI


Ni odko(ko)rakalo pišče čez dvorišče, kot pojejo Čuki. Odkorakali sva dve koklji (beri: zreli ženski) družno čez pokopališče. Pokopali sva Korono, da naju slučajno ne obišče. Obožujem sprehod s prijatelji. Še posebej v veselje so mi druženja, popestrena s domišljijo. Življenje je prekratko, da bi bili ves čas resni.

Hvala prijateljici Moniki, ker se je odzvala mojemu povabilu na ritual pokopa te strašne pošasti, Korone. Po mnogih tednih karantene in izogibanja nevidnim nevarnostim sva si drznili stopiti skupaj in verjeti, da sva zdravi. S pokopališča sva odšli naravnost na sedmino. Ker tudi oblast (v Nemčiji) verjame, da sva zdravi, so naju spustili v gostilno. Za vsak slučaj so od naju zahtevali osebne podatke. Resno? Če bi Korona prišla v gostilno, naju bodo obvestili, so rekli. Ne bo. Rituali so zato, da v človeku utrdijo prepričanje. Korona je pokopana.

IMG_6972

V gostilni me je doletela še inspiracija, da sedem poleg velike steklenice in naredim sliko v duhu nesojenega Pariza. V začetku marca sva imeli s prijateljico kupljeni letalski karti, da poletiva k tretji prijateljici. Odpoved tega izleta me je resnično pirzadela. Na nek način sem se počutila žrtev korona virusa – ena tistih, ki nas je virus prizadel s psihološkega in socialnega vidika. To je bilo konec februarja, ko sem se še spraševala, ali to sploh šteje. Danes vem, da je še kako štelo … veliko žrtev je zahtevala ta novodobna biološka vojna …

“Obeta se nam karantena”, je rekel mož v začetku marca in takoj sva si bila edina – če že, bova zaprta na domačem dvorišču, kar je pomenilo: pot pod kolesa pa v slovensko karanteno.

IMG_6706

Ne da bi se sploh zavedala, je z nama potovala tudi dobra karma. Šest tednov karantene je bil melem za dušo. Nihče nam ni kihal za ovratnik. Res je bilo tako, pred korona pandemijo je bilo vsem prehlajenim dovoljeno hoditi naokoli, celo v službo in šolo. Sedaj pa vse sterilno – pravo pomanjkanje umazanije 😉

Ker smo bili v karanteni družno – vsi člani razširjenega gospodinjstva, smo se družili več kot sicer. Eni so delali od doma, drugi so delali doma in tretji so se brezskrbno igrali. Kadar smo prižgali televizijo, kar je bilo redko, pa nas je vse zgrabila želja po igri. Takoj po Novicah smo televizijo ugasnili in skupaj sedli za mizo v jedilnici, da vržemo en »človek ne jezi se«. Seveda smo se jezili, jezili na cel svet – postavljen na glavo.

IMG_6305

Saj jaz vse to razumem … ali pa tudi ne. Kakorkoli že, moje življenjsko vodilo je: vsaka stvar je tudi za nekaj  dobra. Iz danih razmer moram vzeti zase le najbolje. Nastopilo je brezčasje. To je bilo odlično. Zjutraj je pogled skozi okno razkrival prebujajočo se naravo, ki ji je človeški umik še kako koristil. Na nebu so bili le oblaki, na cesti nobenega avta, nič hrupa iz tovarn. Kmalu bo iz kuhinje pridišal zajtrk. Karantena je bila pravi čas za kulinarične dobrote.

To, da so bile zaprte vse trgovine razen prehrambenih, bi bilo po godu moji pokojni mami. Kaj vam je treba vsak dan zapravljati, nas je karala in še dodala, da je dovolj »fasati« enkrat na mesec. Pa da smo bili cele dneve v službi, ji tudi ni šlo v račun. Še manj je razumela, da dopust preživljamo nekje na koncu sveta. Ko takole razmišljam, se mi ponuja spoznanje, da bi mama karanteno celo odobravala. Korona virus je dal priložnost naravi in opozoril človeštvo, da se potrošništvo ne bo dobro končalo. Neprecenljivo priložnost je dal tudi meni, da se družim s tamladimi.

This slideshow requires JavaScript.

Izvedela sem celo, kaj bo moj vnuk, ko odraste. Med razstavljanjem velikega traktorja na prafaktorje je prišel do odkritja, da je v njegovi notranjosti mehanizem z verigo. Da vrtenje pedal poganja kolesa, je modroval. No, na tem mestu mi je postavil ključno vprašanje: Ali ti veš, kaj bom jaz, ko bom velik? Vem, sem rekla, ti boš strojni inženir. Neeeee, se je navihano nasmejal. Jaz bom kuhar, je dejal.

Doletelo me je spoznanje, da fantič obvlada Štefanščino: misli eno, reče drugo in dela tretje. Za več podrobnosti glede Štefanščine pa se obrnite na tragikomedijo za zrele ženske:

Kam je izginila Monja

50 odtenkov življenja

VONJ PO ŽENSKI (SCENT OF A WOMAN)


Ko deklice postanemo ženske in leta teko, potem Dan žena ni samo osmi marec; vsak dan si prizadevamo spremeniti v praznik. Ustvarjalci tega bloga predstavljamo ženske iz mnogih zornih kotov. Še sam gospod Bog je moškemu izpulil rebro, da je ustvaril nekaj bolj božanskega. Vsaka ženska ima svojevrstno karizmo, ima značaj, ima izgled in potem je tu še vonj. Mmhmmm! Moja mama diši po jasminu, moja hči diši po vrtnicah in malinah (C. Aguilera), moja prijateljica po ‘krivdi’ (Gucci). Napoleonova Josephine pa ni smela uporabljati niti vode, da je zadržala, preprosto, vonj po ženski.

Mnogo filmov si pogledam enkrat, nekatere dvakrat, ko pa si film pogledam tretjič, potem ostane z menoj za vedno. Takšna mojstrovina je Vonj po ženski. Dokaj enostavno je ustvariti lepo sceno, napisati lepo glasbo, veliko bolj zapleteno pa je predstaviti vonj. Avtor zgodbe, Giovanni Arpino je skoraj ‘naše gore list’, rojen 1927 v Puli. Svojo predanost ženskam je dokazal tudi z delom Boccaccio ’70.

Knjiga, Profumo di donna, je doživela prvo filmsko uprizoritev že leta 1974. V glavni vlogi sta dva moška karakterja. Očitno se je pisatelj dobro zavedal, zakaj ženske oddajamo vonj. Njegova genijalna odločitev je bila, da nam vonj predstavi skozi ‘sprejemnik’ le-tega, torej skozi moška čutila. Frank Slade (Al Pacino je v tem filmu prejel Oscarja za glavno moško vlogo) je upokojen vojaški kapetan. Njegova slepota začne zgodbo dramatično zapletati. Sorodniki mu v pomoč najamejo Charlija (Chris O’Donnell), dijaka prestižne srednje šole, ki pa dejansko izhaja iz revne družine in dobro ve, da njegovim mladostnim spodrsljajem  nihče ne bo kril hrbta. Vrhunec drame je ravno tovrsten dogodek, zaradi katerega bi lahko bil Charlie izključen iz šole. Kljub temu, da je prizadeti Frank izjemno problematična oseba, s Charlijem vzpostavi edinstven, celo prijateljski odnos. Kot se za italijanskega avtorja spodobi, v filmu ne manjka moških scen (Ferrarijev avto, lepa ženska, grozeč revolver), kot tudi ne smeha in solz.

Seveda sem v skušnjavi, da prilepim YouTube-ov posnetek Frankovega govora pred šolsko poroto, pa ne bom. Film je treba doživeti v celoti in to večkrat.

P.s. ne morem iz kože … naj bo. En tango za romantična dekleta:

 

 

50 odtenkov življenja

SVOBODA OBLAČENJA, IZRAŽANJA


Renata: “Kljub vsemu gre življenje svojo pot. Kaj mi pomaga krasna cotka, če mi ne daje občutka svobode? Kaj mi pomaga čudovit izgled, če mi begajoči um preprečuje videnje bistva? Nekaj takega bi odgovorili otroci, stoječi na realnih tleh.”

RACIO, EMOCIO, INSTINKT so trije razumi o katerih piše Eros v knjigi PSI(hologija). Težka knjiga (kilogram in pol), težka tudi za oči (droben tisk na beli podlagi, bel tisk na črni podlagi, bleščav papir), da ne omenjam vsebine skozi katero se prebijam z veliko težavo. Knjiga gre iz rok v roke, obrabljena do prve četrtine, nakar bralci obupajo. Ne bom obupala; prebrala jo bom do konca in se vrnila na prvo stran; razmišljala in pisala. Sedaj mi pa srce že hitreje in močno utripa 🙂 To je dober znak, da sem na pravi poti. Na svoji poti.

IMG_0928

“Ozadje vseh naključij je načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje.” (citat iz knjige PSI). Ker se rada prepuščam instinktu, sem prav po naključju postala knjižničarka. Kot pravi Renata, mi je begajoči um preprečeval videnje bistva. Sedaj, ko gledam nazaj in vem, da je moj spomin svet čustev (emocio), podoživljam veselje, ker sem otrokom dala občutek svobode. Jaz sem brezpogojno sprejemala njihov svet. Pred menoj so stali goli (v duhovnem smislu). V naših pogovorih je bilo vse dovoljeno; jaz nisem bila učiteljica. Včasih smo se otroci v šoli ločili na pametne in neumne. Na žalost je bila moja izkušnja iz knjižnice drugačna. Vsak otrok je pameten. Opazila pa sem, enako kot moje kolegice, da se otroci ločijo po prav posebnem kriteriju: otroci poročenih staršev od otrok ločenih staršev. Ti so bili zame “otroci, stoječi na realnih tleh”. V svojem svetu so razvili prav posebno sposobnost, ki jo jaz imenujem manipuliranje z odraslimi. Resnično zaskrbljena in žalostna pa sem bila v družbi zapuščenih otrok, za katere starši niso imeli časa.

V želji, da bi klepet z otrokom zaključila na pozitiven način, sem pohvalila njegov izgled. To je bilo izjemno doživetje. Nedvomno, otrok z oblačenjem odseva svoj svet in hkrati zrcali svet odraslih. Na primer, moj kompliment so komentirali na različne načine: … to majico mi je izbrala mama, … tudi moji prijateljici so všeč te barve, … to je sedaj v modi; ali pa: … no coment – komaj čakam, da se slečem. Ne boste verjeli, kako kreativni so bili nekateri pri zagotavljanju svobodnega oblačenja – res so se slekli in pustili oblačilo kar v knjižnici, da je po nekaj dneh romalo med “izgubljene stvari”.

Kadar sem opazila fanta s kapuco čez glavo, sem si vzela čas in mu prisedla (v šoli, kjer sem delala, je nošenje pokrival prepovedano). Kakšne vrste svobodo potrebuje nekdo, ki se skriva pod kapuco? Jasno! Svobodo pred pogledi. Največkrat se je pod kapuco skrivala sveže postrižena glava po okusu staršev.

DSCN6433

Če je bil kateri izmed otrok preveč zaverovan v svoj svet, in je bil njegov svet preglasen za knjižnjico, pa sem stopila za njegov hrbet in ga ljubko imitirala. Sošolci so se od srca nasmejali, dotičnik pa je tudi razumel zrcaljenje in dojel neprimernost svojega vedenja.

Kjer so pravila, so tudi izjeme. Šolski režim dovoljuje nositi pokrivala le deklicam iz arabskega sveta. Pred kom skrivati te bujne, lepe lase? Verjetno jih tovrstna oblačila varujejo pred pohotnimi moškimi pogledi – v njihovem svetu. Ojejoj! Moj svet, tvoj svet, naš svet, pravila, religije, kulture, … Kdo bi se znašel v vsej tej zmešnjavi?!? O, ja! Odlično so se znašli moški v Kölnu. Na Silvestrovo so si moški iz arabskega sveta privoščili množično otipavanje “svobodno oblečenih” Nemk, ki so, po njihovem prepričanju izražale “voljnost”.

Z zakritimi učenkami na šoli si nikoli nisem upala spregovoriti o njihovi noši, niti pohvaliti njihovih rut, ki so bile včasih zelo modno izbrane in dodane celotnemu izgledu ali pa so bile s srdom in malomarno poveznjene na glavo. Moj profesor Vid Pečjak pravi: “Če si svoboden, nosiš posledice, tudi krivdo …”. Tisto jutro je pred menoj v knjižnici obstala osemnajstletna Samira (ime je izmišljeno). Njeni lepo pristriženi lasje so tokrat sijali brez pokrivala; še tisočkrat bolj pa so sijale  njene oči. Dolgo časa sva se le molče gledali. Njen pogled naj ostane za večno zapisan.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-izobrazevalni-program/55043625

ali dokumentarna oddaja Človek – bogat je tisti, ki daje

 

50 odtenkov življenja

LOOKING STYLISH


Tokrat, za spremembo, ne bomo govorili o modi, temveč o stilu oblačenja. Beseda bo tekla o iskrenem pogledu na samega sebe. To, da stopite pred ogledalo, ne bo dovolj. Nikakor ne sprašujte prodajalke! Če si težko priznate … (ne bom izpostavljala pomanjklivosti :(, stopite pred otroke ali vaše starše. Ni boljših kritikov – pa še v veselje jim bo.

Women-VS-Men-Comic-Illustration-2

Ključno vprašanje je, kaj ne smem obleči ali WHAT NOT TO WEAR, kot sta svojo knjigo poimenovali Trinny Woodall in Susannah Constantine.

Nič zgovarjanja, da je za vami porod ali dva, da nimate denarja, da šteje notranja lepota, da ste itak že poročeni,… Zadeve se bomo lotili strokovno. Po dobri kritiki se je potrebno pobrati. Omenjena knjiga ponuja znanje o proporcih, barvah, vzorcih, iluzijah 😉

Hokus, pokus, tik, da bomo “šik.” Smo na liniji? Rezultat preobrazbe bo samozavest.

 

Ooojejoj, ko stopim pred omaro pa še en šok! Toliko napačnih oblačil. Pojavi se vprašanje, ali gre za napačno samopodobo ali pomanjkanje znanja. Vseeno, napačna oblačila že romajo iz omare.

Bolje manj pa tisto “ta pravo, da vžge”. Veliko užitkov pri izboru kombinacij. V omari naj ostane na primer:

 

 

 

50 odtenkov življenja

PUST, PUST MASTNIH UST


Ne vem, če je Prešeren napisal kak recept?

Bi ga pa lahko.

Če bi bil za KROFE, bi mogoče zvenel tako:

»Ko moja mama peče krofe, pravilo 1 se glasi:

Vsi ven iz kuhinje, da se testo ne prehladi!

Hitro pogledam nazaj, koliko dobrot na mizi leži:

Kvas (7 dag), pol litra mlačnega mleka, kavna žlica soli,

naribana limonina lupina, 7 rumenjakov, ruma žlice 3,

sladkor v prahu, moke (pol ostre in pol gladke) eno kilo,

marmelade in margarine obilo (12 dag).

Smuknem iz kuhinje, a kukam izza vrat.

Malo sladkorja in kvas je zdrobila,

v nekaj žlicah toplega mleka utopila.

Margarino je raztopila in ob strani pustila.

Mleku je dodala naribane limonine lupine,

Rumenjake, pa še rum, da veselje nas ne mine 😉

V veliko skledo je dala moko s soljo,

dolila še mlečno zmes, in to je to.

TopTopTop, je mešati začela!

V zmes je vlila še kvas in margarino,

TopTopTop, dokler ni testo postalo lepo, fino!

Takrat mi mama pomežikne,

splezam na stol in od sreče žarim.

V eni roki marmelada, v drugi modelček vihtim.

‘Z rokicami naredi kroglico ali z modelčkom kolo,

Potem pa pustiva, da še malo vzhaja testo.’

Od daleč gledam: že olje cvrči:

Tri minutke zgoraj in tri spodaj pa krofek zadiši!

Tako je po domače!

 

nov08043_edited

V Benetkah pa je vse drugače:

Razvpita Beneška Republika je od nekdaj rajala v svojem ritmu.

V blišču današnjega karnevala se mnogokrat pozabi na zgodovinsko-socialni aspekt nošenja mask. Maska je v preteklosti sovpadala s socialnimi vlogami, s statusom ali pa je varovala interese oseb, ki so jo nosile.

MORETTA je črna obrazna maska, ki je bila prvotno noša samostanskih žensk, imenovana tudi MUTA. Ženske so jo na obrazu držale z gumbom med zobmi. Kasneje je postala popularna med intrigarkami, da so se zakrile in bile primorane molčati (očitno je ženska klepetavost starodaven problem), dokler jih ni zgrabil »mačo pravi«, ki so se mu razkrile in z njim spregovorile. Nekje sem zasledila tudi, da so moretto nosila mlada dekleta, ki so prišla služiti v mesto iz podeželja . Namesto črne maske so si morale obraz v celoti namazati s črno barvo – tako niso ogrožale lepote gospodaric in niso vzbujale poželenja gospodarjev.

 

Po drugi strani pa so bile tudi premožne meščanke primorane nositi maske – le, da so bile bele. S tako imenovanimi  BAUTTA-mi so si upale na ulice med navadne meščane in ostale »neprepoznavne«.

 

Nam bolj blizu je zagotovo podoba HARLEKINA. Obstaja celo predpostavka, da ga je upodobil sam Michelangelo. Predstavlja norčka in naivneža. Je tudi odrska podoba služabnika, ki gospodarja jezi, ker ne izpolnjuje njegovih zapovedi.

 

ZDRAVILEC KUGE je bila prvotno le podolgovata bela ustna maska (kakor velika servieta), ki jo je v sedemnajstem stoletju konstruiral zdravnik C. de Lorme in je ščitila zdravnike in razkuževalce pred nalezljivimi boleznimi. Koristna je bila tudi kasneje na bojnih poljih, ker je naredila zdravnike prepoznavne in jim dajala imuniteto (napram vojakom).

VOLTO,imenovana tudi LARFA je praviloma maska v črni opremi, ki upodablja duha. Ker prekriva samo oči, je enostavna za nošnjo in zelo priljubjena še dandanes. Če ste že, ali pa še boste, bivali v Benetkah vsaj nekaj dni, vas bo zagotovo obšel občutek, da je to res mesto duhov, mesto zapuščenih domov.

Baje se ga z malo sreče tudi sreča … Buhuhu!

Ghost2