50 odtenkov življenja

PRI OSEMNAJSTIH PRED SODNIKA


Kdor se v mladosti ni srečal s sodnikom iz oči v oči, težko verjame, da je to dogodek, ki človeka spremlja celo življenje. Tisti, ki ste ta teden gledali poročila na TV, že slutite, kaj se me je dotaknilo. Srednješolec, Matic, pred sodiščem. Vrh ledene gore. V Mariboru, na shodu za pravice šolarjev je bilo ob njem veliko pogumnih, še več podpornikov pa nas je »stalo« na dnu te ledene gore, ki smo in še vedno podpiramo temeljne človekove pravice. Pogled na otroke s plakati v rokah me je presunil. Presunil, ker hočejo v šolo. To je dokaz, da sem se postarala za celo ero. V moji mladosti smo šolo »špricali«. Kapo dol pred življenjem s toliko domišljije.

Kaj želim s tem zapisom? Mladim želim sporočiti, da so diamanti, ki jih življenje brusi. Velikokrat nas je, in tudi njih bo, doletela šolska lekcija kar na ulici. Dobil jo je Matic in dobila sem jo jaz, oba pri osemnajstih.

Res, da so bile okoliščine drugačne, a čustvena nota je bila presentljivo podobna. Tudi v mojem primeru se je vse skupaj začelo na ulici oziroma na cesti. Kdor me pozna, si sedaj misli, da se takšni pridni punci, kaj takega, res ni zgodilo. Na nek način sem bila, kakor Matic, žrtev okoliščin; na nepravem mestu ob nepravem času – pa vendar. Mlad človek v nobenem pogledu ne sme sedeti zaprt v sobi, izoliran pred svetom in čakati, da se bo življenje zgodilo.

V mojem primeru je bilo nekako tako: ni pomembno, kaj dobiš – pomembno je, kaj postaneš. Za svoj osemnajsti rojstni dan sem postala voznica. V denarnico sem skrbno spravila vozniško dovoljenje, v roke pa sem dobila ključe od očetovega avta (nekaj pa sem le dobila 😉

Vsak mladostnik pred novim korakom v življenju podzavestno začuti strah. Iti ali ne iti? Seveda je potrebno iti … iti naprej, menda me ne bo zaviral en votel strah, kaj bi bilo, če bi bilo … Ko sem ravno pri zaviranju, moram povedati, da je bila to ključna lekcija, ki je vozniški tečaj ni vseboval. Resda mi je rekel inštruktor: ustavi se. Nikoli pa mi ni rekel: z vso silo skoči na zavoro.

Že slutite, katero je bilo nepravo mesto, na katerem sem se znašla: prehod za pešce v nepravem času, ko je nanj skočila peška. Povozila sem starko. Na prehodu za pešce. Kriva. V očeh policajev sem bila glavni krivec. Poklicali so rešilca, naredili zapisnik in me obvestili, da bo o zadevi odločalo sodišče. Ne vem, kaj točno se je na cesti dogajalo, še manj vem, kaj je pisalo v zapisniku, ki sem ga (v stresu) podpisala.

Na sodišče sem šla sama, v moji mladosti so bili odvetniki prava redkost, še posebej na področju prometnih prekrškov. Sama sem sedela sodnici nasproti, pripravljena prevzeti odgovornost za svoje dejanje (kakor je pred kratkim rekla sedanja ministrica za šolstvo). Počutila sem se krivo.

No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Sodnica je začela počasi in razločno brati policijski zapisnik. V njem je bila izjava moje mame. Seveda na tem svetu nisem bila tako sama, kakor sem se takrat počutila. Seveda. Na kraju dogodka je bila v avtu ob meni moja mama. Tedaj sem se spomnila, da nisva bili pripeti s pasom (ni bilo obvezno), da nisem z vso silo skočila na zavoro, ker bi mamo vrglo v vetrobransko steklo. Mama, ki je ohranila veliko večjo mero prisebnosti kot jaz, je v zapisniku povedala, da se je starka, ki je čakala na avtobusni postaji poleg prehoda za pešce, opotekla na zebro in padla na tla tik pred avto. Mhmmm … jaz tega nisem opazila. Ko sem stopila iz avta sem se naslonila na havbo, ker so mi noge povsem odpovedale ob pogledu na starko, ki si je s krvavim robčkom zakrivala obraz.

Sodnica pa je brala dalje. Razkrila mi je tudi izjavo te ponesrečene osemdesetletne gospe. Policistom, ki so jo obiskali v bolnišnici, je povedala, da je bila tisti dan pri zobozdravniku. Ta dan ji je izpulil nekaj zob (od tod krvav robček v njenih rokah). Zaradi dveh prejetih injekcij, ji je med čakanjem na avtobus postalo tako slabo, da se je opotekla s pločnika in (na zebri), hvala bogu, lahko »ujela« na moj avto, da ni med omedlevico padla kar na tla. Še več: policista je prosila, naj se mi opraviči v njenem imenu.

Sodnica mi je opravičilo sicer prenesla, vseeno pa mi je odredila minimalno kazen, zaradi zapoznelega zaviranja.

Sedaj se znam na račun te lekcije tudi pozabavati. Ko je treba skočiti na zavoro, sopotnikom, prilepljenim na sedež, povem to anekdoto.

Enako želim Maticu in vsem šolarjem, da bi čez mnogo let z nasmehom na obrazu pripovedovali svojim otrokom, kako zelo so si želeli hoditi v šolo.

50 odtenkov življenja

Moja prijateljica Kovida


Jaz imam zelo veliko prijateljic. Vsakomur privoščim veliko prijateljev, a dejstvo je, da se do njih ne pride kar mimogrede. Prijateljstvo je treba gojiti ne glede na okoliščine. Dobri časi ali slabi časi – pravi prijatelji vedno najdejo pot drug do drugega. Najbolj sem vesela tistih, ki me podpirajo, da sem to, kar sem. Beri: me spodbujajo in preganjajo, da pa je že čas za kakšno novo objavo na blogu.

Nikoli ne pišem »kar tako«. Pišem o stvareh, ki se me dotaknejo, mi sedejo na ramena in jih nekaj časa prelagam z leve na desno, doker jih ne stresem na papir in spet lažje zadiham.

Dotaknila se me je pandemija. Boste rekli, da imam občudovanja vreden reakcijski čas – po enem letu. Ja, ker še vedno ne uspem pravi čas zamižati, ko se na TV pojavijo »kar neke« številke o covidu, ki jim manjka statistična podlaga. Nazadnje sem ujela številko 9. Devet umrlih s covidom. V Sloveniji na dan umre cca. 60 ljudi. S čim je umrlo preostalih cca. 50, sem se začela spraševati. Zakaj razlogi za večino umrlih niso vredni omembe? Kdo je zloglasna pandemija, da se vse vrti okrog nje in kako dolgo še? Kako bom jaz izgledala na koncu tega cirkusa? Konec bo kmalu – na Kitajskem je 0 okuženih, torej vsak čas.

Mislim si, da me to leto restrikcij ni nič spremenilo. To pa zato, ker mi je prijateljica dala nasvet: ko prvič narediš kakšno stvar narobe, lahko krivdo pripišeš okoliščinam … ko drugič narediš isto stvar narobe, si kriva ti.

Vesela sem, da nisem v času pandemije ponovila napake iz otroštva, ki je na moji psihi pustila resne posledice, ki pa se jih takrat sploh nisem zavedala. Povsem sem se prepustila »duhu časa«. Prepustila sem se prijateljici, ki jo bom poimenovala Kovida. Vedno je bila v središču pozornosti. Vsi smo se vrteli okoli nje. Vedno je bilo tako, kakor je rekla. Povsod je bila zraven, če pa se »ni šla zraven«, se »nismo šli«. Če s kom ni govorila, ni z njim govoril nihče. Diktirala je druženja. Krojila je modo: ko je dobila novo obleko, je povedala, od kod je, da bomo ostale deklice lahko dobile enake. Prva v novi obleki, nam je dovolila, da jo posnemamo. Bila je pomembna, ker je imela zaledje. To sem ugotovila v osnovni šoli. Imela je vplivne starše. Kdor se ji je zameril, je lahko pričakoval posledice. Njen starš je bil učitelj. Preteklo je več let, preden sem spoznala, kako zelo mi škodi njen vpliv. Celo moji starši so ji pripisovali prevelik pomen. Kadar sem v šoli dobila oceno, ni bil to zadosten pokazatelj mojega znanja. Vedno sem morala doma odgovoriti še na eno vprašanje: kakšno oceno pa je dobila Kovida? Bila je najpomembnejša, bila je merilo postavljanja standardov in izvajanja ukrepov. »Do katere ure pa je lahko Kovida na dvorišču?« je zanimalo mojo mamo, preden je meni določila policijsko … pardon, preden mi je omejila gibanje v večernih urah.

Minila so leta, da sem zaživela življenje v »po moje« izbranem socialnem okolju. Po svoje – opisane razmere niso nič izjemnega. Večina mladostnikov se sreča s tako vplivnimi prijatelji in nekateri se jih nikoli ne otresejo. Tisto dobro, kar sem jaz odnesla iz takega otroštva je senzor, senzor za dogodke ali posameznike, ki bi lahko vplivali na mojo zdravo pamet.

Prvi alarm za ohranjanje zdrave pameti se mi je sprožil jeseni 2019, ko sem na TV ujela zelo prikrito informacijo, da je ga. Merkel sama za eno noč letela na Kitajsko. Mhmmmm …

Drugi alarm se je sprožil, ko sem želela, kaj več izbrskati o zloglasnem kovidu. Nič lažjega, so mi rekli prijatelji, poglej si film Okužba, ki je bil posnet pred desetimi leti in prikazuje to, kar se nam sedaj dogaja. Mhmmmm … Pri filozofiji smo se učili: če lahko nek pojav predvidiš, ga lahko preprečiš. Kje so bili pred desetimi leti strokovnjaki mednarodne zdravstvene organizacije. Zakaj takrat niso poslali komisije na tisto kitajsko tržnico? Mhmmm …

Ta pandemija ima preveč karakteristik moje vplivne prijateljice Kovide iz otroštva, da bi zapadla pod njen vpliv. Izogibam se je na daleč; živim in se ravnam po svoji vesti, ohranjam stike s prijatelji in vse bolezni obravnavam enako resno.

Kar pa se tiče številk, ki nam jih redno servirajo mediji, imam izdelano hipotezo: sedaj smo v obdobju prehladov (tudi s pojavom vročine), kar pomeni, da bo na testiranje na novi koronavirus poslano veliko negativnih pacientov, torej bo relativno število okuženih drastično upadlo. No, zelo verjetno ta hipoteza ne bo potrjena, saj bi to resno ogrozilo pandemijo. Zna biti, da ima ta »Kovid« tudi vplivne starše 😉

50 odtenkov življenja

KORONA V BESEDI IN SLIKI


Ni odko(ko)rakalo pišče čez dvorišče, kot pojejo Čuki. Odkorakali sva dve koklji (beri: zreli ženski) družno čez pokopališče. Pokopali sva Korono, da naju slučajno ne obišče. Obožujem sprehod s prijatelji. Še posebej v veselje so mi druženja, popestrena s domišljijo. Življenje je prekratko, da bi bili ves čas resni.

Hvala prijateljici Moniki, ker se je odzvala mojemu povabilu na ritual pokopa te strašne pošasti, Korone. Po mnogih tednih karantene in izogibanja nevidnim nevarnostim sva si drznili stopiti skupaj in verjeti, da sva zdravi. S pokopališča sva odšli naravnost na sedmino. Ker tudi oblast (v Nemčiji) verjame, da sva zdravi, so naju spustili v gostilno. Za vsak slučaj so od naju zahtevali osebne podatke. Resno? Če bi Korona prišla v gostilno, naju bodo obvestili, so rekli. Ne bo. Rituali so zato, da v človeku utrdijo prepričanje. Korona je pokopana.

IMG_6972

V gostilni me je doletela še inspiracija, da sedem poleg velike steklenice in naredim sliko v duhu nesojenega Pariza. V začetku marca sva imeli s prijateljico kupljeni letalski karti, da poletiva k tretji prijateljici. Odpoved tega izleta me je resnično pirzadela. Na nek način sem se počutila žrtev korona virusa – ena tistih, ki nas je virus prizadel s psihološkega in socialnega vidika. To je bilo konec februarja, ko sem se še spraševala, ali to sploh šteje. Danes vem, da je še kako štelo … veliko žrtev je zahtevala ta novodobna biološka vojna …

“Obeta se nam karantena”, je rekel mož v začetku marca in takoj sva si bila edina – če že, bova zaprta na domačem dvorišču, kar je pomenilo: pot pod kolesa pa v slovensko karanteno.

IMG_6706

Ne da bi se sploh zavedala, je z nama potovala tudi dobra karma. Šest tednov karantene je bil melem za dušo. Nihče nam ni kihal za ovratnik. Res je bilo tako, pred korona pandemijo je bilo vsem prehlajenim dovoljeno hoditi naokoli, celo v službo in šolo. Sedaj pa vse sterilno – pravo pomanjkanje umazanije 😉

Ker smo bili v karanteni družno – vsi člani razširjenega gospodinjstva, smo se družili več kot sicer. Eni so delali od doma, drugi so delali doma in tretji so se brezskrbno igrali. Kadar smo prižgali televizijo, kar je bilo redko, pa nas je vse zgrabila želja po igri. Takoj po Novicah smo televizijo ugasnili in skupaj sedli za mizo v jedilnici, da vržemo en »človek ne jezi se«. Seveda smo se jezili, jezili na cel svet – postavljen na glavo.

IMG_6305

Saj jaz vse to razumem … ali pa tudi ne. Kakorkoli že, moje življenjsko vodilo je: vsaka stvar je tudi za nekaj  dobra. Iz danih razmer moram vzeti zase le najbolje. Nastopilo je brezčasje. To je bilo odlično. Zjutraj je pogled skozi okno razkrival prebujajočo se naravo, ki ji je človeški umik še kako koristil. Na nebu so bili le oblaki, na cesti nobenega avta, nič hrupa iz tovarn. Kmalu bo iz kuhinje pridišal zajtrk. Karantena je bila pravi čas za kulinarične dobrote.

To, da so bile zaprte vse trgovine razen prehrambenih, bi bilo po godu moji pokojni mami. Kaj vam je treba vsak dan zapravljati, nas je karala in še dodala, da je dovolj »fasati« enkrat na mesec. Pa da smo bili cele dneve v službi, ji tudi ni šlo v račun. Še manj je razumela, da dopust preživljamo nekje na koncu sveta. Ko takole razmišljam, se mi ponuja spoznanje, da bi mama karanteno celo odobravala. Korona virus je dal priložnost naravi in opozoril človeštvo, da se potrošništvo ne bo dobro končalo. Neprecenljivo priložnost je dal tudi meni, da se družim s tamladimi.

This slideshow requires JavaScript.

Izvedela sem celo, kaj bo moj vnuk, ko odraste. Med razstavljanjem velikega traktorja na prafaktorje je prišel do odkritja, da je v njegovi notranjosti mehanizem z verigo. Da vrtenje pedal poganja kolesa, je modroval. No, na tem mestu mi je postavil ključno vprašanje: Ali ti veš, kaj bom jaz, ko bom velik? Vem, sem rekla, ti boš strojni inženir. Neeeee, se je navihano nasmejal. Jaz bom kuhar, je dejal.

Doletelo me je spoznanje, da fantič obvlada Štefanščino: misli eno, reče drugo in dela tretje. Za več podrobnosti glede Štefanščine pa se obrnite na tragikomedijo za zrele ženske:

Kam je izginila Monja

50 odtenkov življenja

VONJ PO ŽENSKI (SCENT OF A WOMAN)


Ko deklice postanemo ženske in leta teko, potem Dan žena ni samo osmi marec; vsak dan si prizadevamo spremeniti v praznik. Ustvarjalci tega bloga predstavljamo ženske iz mnogih zornih kotov. Še sam gospod Bog je moškemu izpulil rebro, da je ustvaril nekaj bolj božanskega. Vsaka ženska ima svojevrstno karizmo, ima značaj, ima izgled in potem je tu še vonj. Mmhmmm! Moja mama diši po jasminu, moja hči diši po vrtnicah in malinah (C. Aguilera), moja prijateljica po ‘krivdi’ (Gucci). Napoleonova Josephine pa ni smela uporabljati niti vode, da je zadržala, preprosto, vonj po ženski.

Mnogo filmov si pogledam enkrat, nekatere dvakrat, ko pa si film pogledam tretjič, potem ostane z menoj za vedno. Takšna mojstrovina je Vonj po ženski. Dokaj enostavno je ustvariti lepo sceno, napisati lepo glasbo, veliko bolj zapleteno pa je predstaviti vonj. Avtor zgodbe, Giovanni Arpino je skoraj ‘naše gore list’, rojen 1927 v Puli. Svojo predanost ženskam je dokazal tudi z delom Boccaccio ’70.

Knjiga, Profumo di donna, je doživela prvo filmsko uprizoritev že leta 1974. V glavni vlogi sta dva moška karakterja. Očitno se je pisatelj dobro zavedal, zakaj ženske oddajamo vonj. Njegova genijalna odločitev je bila, da nam vonj predstavi skozi ‘sprejemnik’ le-tega, torej skozi moška čutila. Frank Slade (Al Pacino je v tem filmu prejel Oscarja za glavno moško vlogo) je upokojen vojaški kapetan. Njegova slepota začne zgodbo dramatično zapletati. Sorodniki mu v pomoč najamejo Charlija (Chris O’Donnell), dijaka prestižne srednje šole, ki pa dejansko izhaja iz revne družine in dobro ve, da njegovim mladostnim spodrsljajem  nihče ne bo kril hrbta. Vrhunec drame je ravno tovrsten dogodek, zaradi katerega bi lahko bil Charlie izključen iz šole. Kljub temu, da je prizadeti Frank izjemno problematična oseba, s Charlijem vzpostavi edinstven, celo prijateljski odnos. Kot se za italijanskega avtorja spodobi, v filmu ne manjka moških scen (Ferrarijev avto, lepa ženska, grozeč revolver), kot tudi ne smeha in solz.

Seveda sem v skušnjavi, da prilepim YouTube-ov posnetek Frankovega govora pred šolsko poroto, pa ne bom. Film je treba doživeti v celoti in to večkrat.

P.s. ne morem iz kože … naj bo. En tango za romantična dekleta:

 

 

50 odtenkov življenja

SVOBODA OBLAČENJA, IZRAŽANJA


Renata: “Kljub vsemu gre življenje svojo pot. Kaj mi pomaga krasna cotka, če mi ne daje občutka svobode? Kaj mi pomaga čudovit izgled, če mi begajoči um preprečuje videnje bistva? Nekaj takega bi odgovorili otroci, stoječi na realnih tleh.”

RACIO, EMOCIO, INSTINKT so trije razumi o katerih piše Eros v knjigi PSI(hologija). Težka knjiga (kilogram in pol), težka tudi za oči (droben tisk na beli podlagi, bel tisk na črni podlagi, bleščav papir), da ne omenjam vsebine skozi katero se prebijam z veliko težavo. Knjiga gre iz rok v roke, obrabljena do prve četrtine, nakar bralci obupajo. Ne bom obupala; prebrala jo bom do konca in se vrnila na prvo stran; razmišljala in pisala. Sedaj mi pa srce že hitreje in močno utripa 🙂 To je dober znak, da sem na pravi poti. Na svoji poti.

IMG_0928

“Ozadje vseh naključij je načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje.” (citat iz knjige PSI). Ker se rada prepuščam instinktu, sem prav po naključju postala knjižničarka. Kot pravi Renata, mi je begajoči um preprečeval videnje bistva. Sedaj, ko gledam nazaj in vem, da je moj spomin svet čustev (emocio), podoživljam veselje, ker sem otrokom dala občutek svobode. Jaz sem brezpogojno sprejemala njihov svet. Pred menoj so stali goli (v duhovnem smislu). V naših pogovorih je bilo vse dovoljeno; jaz nisem bila učiteljica. Včasih smo se otroci v šoli ločili na pametne in neumne. Na žalost je bila moja izkušnja iz knjižnice drugačna. Vsak otrok je pameten. Opazila pa sem, enako kot moje kolegice, da se otroci ločijo po prav posebnem kriteriju: otroci poročenih staršev od otrok ločenih staršev. Ti so bili zame “otroci, stoječi na realnih tleh”. V svojem svetu so razvili prav posebno sposobnost, ki jo jaz imenujem manipuliranje z odraslimi. Resnično zaskrbljena in žalostna pa sem bila v družbi zapuščenih otrok, za katere starši niso imeli časa.

V želji, da bi klepet z otrokom zaključila na pozitiven način, sem pohvalila njegov izgled. To je bilo izjemno doživetje. Nedvomno, otrok z oblačenjem odseva svoj svet in hkrati zrcali svet odraslih. Na primer, moj kompliment so komentirali na različne načine: … to majico mi je izbrala mama, … tudi moji prijateljici so všeč te barve, … to je sedaj v modi; ali pa: … no coment – komaj čakam, da se slečem. Ne boste verjeli, kako kreativni so bili nekateri pri zagotavljanju svobodnega oblačenja – res so se slekli in pustili oblačilo kar v knjižnici, da je po nekaj dneh romalo med “izgubljene stvari”.

Kadar sem opazila fanta s kapuco čez glavo, sem si vzela čas in mu prisedla (v šoli, kjer sem delala, je nošenje pokrival prepovedano). Kakšne vrste svobodo potrebuje nekdo, ki se skriva pod kapuco? Jasno! Svobodo pred pogledi. Največkrat se je pod kapuco skrivala sveže postrižena glava po okusu staršev.

DSCN6433

Če je bil kateri izmed otrok preveč zaverovan v svoj svet, in je bil njegov svet preglasen za knjižnjico, pa sem stopila za njegov hrbet in ga ljubko imitirala. Sošolci so se od srca nasmejali, dotičnik pa je tudi razumel zrcaljenje in dojel neprimernost svojega vedenja.

Kjer so pravila, so tudi izjeme. Šolski režim dovoljuje nositi pokrivala le deklicam iz arabskega sveta. Pred kom skrivati te bujne, lepe lase? Verjetno jih tovrstna oblačila varujejo pred pohotnimi moškimi pogledi – v njihovem svetu. Ojejoj! Moj svet, tvoj svet, naš svet, pravila, religije, kulture, … Kdo bi se znašel v vsej tej zmešnjavi?!? O, ja! Odlično so se znašli moški v Kölnu. Na Silvestrovo so si moški iz arabskega sveta privoščili množično otipavanje “svobodno oblečenih” Nemk, ki so, po njihovem prepričanju izražale “voljnost”.

Z zakritimi učenkami na šoli si nikoli nisem upala spregovoriti o njihovi noši, niti pohvaliti njihovih rut, ki so bile včasih zelo modno izbrane in dodane celotnemu izgledu ali pa so bile s srdom in malomarno poveznjene na glavo. Moj profesor Vid Pečjak pravi: “Če si svoboden, nosiš posledice, tudi krivdo …”. Tisto jutro je pred menoj v knjižnici obstala osemnajstletna Samira (ime je izmišljeno). Njeni lepo pristriženi lasje so tokrat sijali brez pokrivala; še tisočkrat bolj pa so sijale  njene oči. Dolgo časa sva se le molče gledali. Njen pogled naj ostane za večno zapisan.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-izobrazevalni-program/55043625

ali dokumentarna oddaja Človek – bogat je tisti, ki daje