Kategorija: navdih

navdih

NAJMANJŠE DARILO

Snežinka

Napisana vsebina vključuje tekste, ki so zagotovo neprimerni za otroke, zato je to zanje v celoti neprimerno branje. Če sodite med tiste starše, ki ne pomnimo, kdaj smo svojim otrokom nazadnje pripovedovali o Božičku, potem sodite med izjeme (beri: vaši otroci so dovolj veliki za to zgodbo) 😉

Moj moto je še vedno: govori, kadar imaš kaj povedati in piši, kadar imaš o čem pisati. O čem, če ne o obdarovanju med božičnimi prazniki. Le kdo bi si želel majhno darilo? O, ja! Sodobne dolgonohte mladenke (to besedo bi g. Artač gotovo označil za današnjo besedo bloga 😉 ) ne bi imele nič proti majhnemu zaročnemu prstanu, kateremu bi sledila poroka na prvi pogled… A to ni želja za Božička, kakor se ga igramo pri nas doma, ker v resnici ne veš, kdo bo komu Božiček. Ali ste že slišali za Secret Santa: https://www.secretsantaorganizer.com/. To je internetna igra, v kateri sodelujejo vsi bodoči obdarovanci, ki pa so hkrati tudi darovalci. Vsak obdari le eno osebo izmed sodelujočih, katero mu je namenil računalniški program. Tako obdarovanec ne ve, kdo mu je poklonil darilo, lahko pa v program vpiše željo. Z igro nas je seznanila najina hči, kmalu potem, ko se je preselila med Gorenjce 🙂 Ta igra ima dve (Gorenjski) karakteristiki, ki sta hkrati v skladu z letošnjimi varčevalnimi ukrepi; prvič, vsak dobi le eno darilo in drugič, po vnaprej dogovorjeni vrednosti (20 eur). Naj se pohvalim, da mi je uspelo od Božička zdreti največjo škatlo. Kako le, se sprašujete. Za dvajset evrov?!? Moja želja je bila: brezalkoholno pivo – za ta denar se ga dobi kar nekaj. In kar nekaj ljubiteljev tega piva je pri naši hiši, zato zaloge takoj poidejo.

Pa pojdimo nazaj k najmanjšemu darilu. Le-to ni bilo pod smrečico, ni bilo zaročni prstan in ni bila zvezdica iz Swarovskih kristalov. Ne. Zopet me je življenje obdarilo z veliko mero domišljije. Saj ni res – pa je, najmanjše darilo letos mi je poklonil prijatelj z Gorenjske (naKLJUČje, pač 😉 . Ker ima smisel za humor, vem, da mi te navedbe ne bo zameril. Dobila sem kamen po imenu kamena strela ali gorski kristal. Kljub temu, da njegov hlad in bela barva dajeta vtis mrtvila, temu še zdaleč ni tako. Poznan je kot kristal vseh kristalov. Navodilo mojega darovalca je bilo: kamen moraš očistiti; najbolje je, da ga izpostaviš mesečini. Mhmmm… Minil je dan, dva, trije… in ker sem pozabila na to priporočilo, se je kristal vseh kristalov, kakor pravijo kameni streli, odločil pokazati svojo moč: kar sam se je povezal z luno. In tukaj se začne čarobna pravljica. Kamen in luna sta “nagovorila” mojega moža, da me je povabil na sprehod, ko je luna šele vzhajala. Prvič sem bila priča luninemu vzhodu. Bilo je veličastno. Celo mož se je čudil nepredvideni romantiki. Za trenutek sem pomislila, da mi polna luna mežika. Zna biti, da mi je res, saj je vedela, da je to šele začetek najinega druženja – uvodno srečanje.

Niti sanjalo se mi ni, kaj mi luna pripravlja to noč. Pet minut do petih me je zbudila “luč”!?! Posvetila mi je naravnost v oči. Še nikoli v življenju si polna luna ni našla tako velike špranje med temnimi zavesami, da bi me prebudila. Takoj se mi je posvetilo, kaj želi. “Daj no! Pokaži mi že tisti kamen,” je bila njena zahteva. Kameno strelo sem položila na okensko polico, da se je okopal v luninem siju, jaz pa sem občudovala razsvetljeno romantično noč. Le kdo bi razumel skrivnosti matere narave, sem se spraševala.

Po tem dogodku sem verjela v moč kamene strele, imenovane tudi kristal aktivacije. Veliko dela ga čaka v Novem 2023. Čistil in nevtraliziral bo negativno energijo, me branil pred sevanjem in krepil mojo auro. Verjamem da bo v meni prebudil skrite talente. Še najbolj pa verjamem, da me bo zdravil (vir: https://www.ustvarjalneideje.si/ ): krepil pretok energije, spodbujal imunski sistem. O njem pišejo, da je čistilec duš, da krepi duševno stabilnost, spodbuja pozitivne misli in občutke, povečuje potrpežljivost in vztrajnost, obenem pa omogoča večjo sposobnost veselja in ljubezni ter harmoničnega življenja z vsemi živimi bitji.

Kaj več bi človek težko pričakoval od najmanjšega darila.Vsekakor vam v Novem 2023 želim čimveč srečanj s polno luno – naj vas nosi. Luna vas – vi pa svoje drobcene, a dragocene amulete.

P.s. Kar se smrek tiče, moram povedati, da je naša (umetna) jelka letos praznovala okroglo, dvajseto reciklažo. Odkar sem na svoji koži doživela veliko pokopališče lepih, mladih smrečic sredi tržnice nekega velemesta, nimam več srca, da bi mi krasile dom in svoj nastop zaključile s sušenjem na ulici. Prave smreke občudujem v gozdu. Žal obstajajo tudi gojišča jelk, kjer lahko rastejo skoraj svobodno, do tiste višine, ki jim jo je namenil gospodar. Če tega še niste videli, naj povem, da so sredi nasadov mladih smrečic visoki, v nežno šoto zapiknjeni koli, ki imajo dvojno funkcijo: ščitijo smrečice pred ptičjimi iztrebki (saj najglasnejše ptice vedno posedajo na najvišjih vrhovih – v tem primeru na kolih), hkrati pa koli določajo višino, ki jo bodo smrečice dosegle v zadnjem letu svojega življenja. Žalostno.

navdih

NA LOVU ZA VTISI

Snežinka

Pozdravljeni FB prijatelji življenja z domišljijo! Sedaj že veste, da dober vtis nikoli ne gre kar mimo mene. Medtem ko eni s polno žlico zajemate sončen dan, smo drugi že v varnem zavetju doma in urejamo vtise prazničnih dni. Dolga leta sem bila ujeta v kliše, da je za praznike treba nekam pobegniti oziroma se podati na lov za avanturami. No, z leti sem prišla do drugačne lovske taktike: ugotovila sem, da ni bistvena dolžina ali cena potovanj. Da se pride do dobrih vtisov, ni potrebno drugega kot položaj na preži. Zaupam življenju in njegovi domišljiji, da mi bo, kjer koli že bom, ‘pripeljalo mimo’ kakšen dober vtis, ki se me bo dotaknil in bo vredno o njem spregovoriti.

Med velikonočnimi prazniki sem bila povabljena v celjski park ob Savinji. Sprehajala sem se z dvema mladima mamicama: Uršo in Urško (kompliment življenju za ujemanje imen, res domiselno ;). V vozičku sta potiskali vsaka svojega dojenčka, ju nastavljali sončku in branili pred vetrom. Komaj nekaj mesecev ‘stari mamici’ sta si imeli že toliko povedati o vzgoji, o zdravstvenih zapletih, o prehranjevanju, o načrtih za prihodnost, o preteklih izkušnjah … Nista bili zaskrbljeni, bili sta vedeželjni: »Kaj šele pride, ko bo, če bo …« Poslušala sem ju in vedela, da bo do takrat, ko bo, kar koli bo, preteklo še veliko Savinje.

Za hip sem se ustavila na obrežju in zazrla v reko. Čista voda (čestitke vsem zaslužnim za to) se je v belem slapu penila čez betonsko podlago porušenega mostu. Obstala sem. Pozornost na preži me je opozorila na napis ob Savinji: Neprebojen zid ti nikoli ni nekdo drug – neprebojen zid si vedno sam sebi (podpis: tvoje življenje).IMG_9350

Upočasnila sem korak, da sta se mladi mamici Urša in Urška nekoliko oddaljili. Dali sta prostor mojemu spominu na Elico. To je bila ženska, okoli katere bi človek pričakoval neprebojen zid. Ko sem jo spoznala, mi je bilo komaj šest let. K nam je prišla na obisk, ker je bila znanka moje mame. Ko sva z Elico stali skupaj, sva bili iz oči v oči. Ženska ni merila več kakor meter in pol. Na hrbtu je imela veliko grbo in grdo je šepala, ker je imela eno nogo krajšo od druge. Bila je Notre-Damski zvonar v ženski podobi, in vendar me mama ni vnaprej opozorila na njeno pojavnost – je že vedela, zakaj ne. Zakaj mi bo dovoljeno strmeti vanjo. Seveda so se moje otroške oči prilepile nanjo, a iz povsem drugega razloga. Bila je urejena in naličena, kakor so danes super foto modeli. Sveža pričeska, izrisane obrvi, rdeča šminka, kostimček in malo petk je dopolnjevala ‘štolc’ drža, da take v življenju nisem več srečala. Barvita Elica je bila pri štiridesetih polna načrtov, nasmejana, željna življenja. Izžarevala je optimizem, ki je zasenčil vse telesne hibe. Ona okoli sebe ni postavila zidu. Le ona je vedela, zakaj ne.

Ko mi je mama pojasnila, da ima Elica tudi hči, sem ob tem pomislila, le kako izgleda njen otrok?!? “Ali je njena hči tudi pohabljena,” sem vprašala mamo. “Ne! Kja pa! To boš presenečena,” mi je odvrnila mama. Ne bi si mogla predstavljati večjega nasprotja, kakor sta si bili mati Elica in hči Irena. Irena je bila prava lepotica; bila je dolgonogo dekle, svetlih las spetih v dve kiti. Res, da njen lep obraz ni potreboval šminke, a na njem ni bilo niti nasmeha. Dvajsetletno dekle ni imelo nobenega izraza. Bila je molčeča in zadržana. Zid, zid ob Savinji me je spomnil nanjo. Danes vem, da si ga je postavila sama in le ona ve, zakaj.

Pohitela sem naprej in ponovno ujela korak z Uršo, Urško in njunima dojenčkoma. Bili sta nasmejani, optimistični in zgovorni kot Elica. Okrog njiju ni bilo ne duha ne sluha o neprebojnem zidu. Vesela sem, da je tako, da sta odprti za življenje in njegovo domišljijo.IMG_9475

navdih

NOVO LETO – NOVE ZAOBLJUBE

Snežinka

Novo leto – nove zaobljube. Ja, pa ja! Pri vseh omejitvah, s katerimi nas stiska družbeno socialno okolje, naj bi človek dodal kakšno omejitev (zaobljubo) še sam sebi?!? Ne. Meni bolj godi tista misel, kaj početi, če bi vedela, da je ta dan zadnji v mojem življenju. Kaj početi? Vredno razmisleka … Vem! Šla bi na izlet. Prepustila bi se življenju, da mi pokaže, kaj ima pripravljeno zame – ta zadnji dan.

Skoraj tako je bilo kmalu po novem letu, na praznik sv. treh kraljev, ko sva z možem sedla v avto in se odpeljala na izlet, na Primorsko. Ne, ne! Na srečo to ni bil zadnji dan v najinem življenju; to je bil dan, izpolnjen z lekcijo in začinjen s ščepcem humorja. In to je vse, kar duša potrebuje. Odvisno za čigavo dušo gre, bi mi lahko očitali. Res je, na primer: za dušo mojega šoferja mora popoln dan vsebovati veliko adrenalina. Da je temu tako, mož dokazuje s sedenjem za volanom. Za alfa šoferje, kakršen je, so razmere na cesti vedno vojno stanje. Treba je določiti koordinate, preveriti zaloge (goriva), preveriti zastoje in vprašati sopotnico: “Si šla na WC?” Na formuli ena ni postankov za odtočenje 😉

Dokler sva bila na lokalni cesti, sva veselo klepetala, ko pa sva zapeljala na avtocesto, sva prižgala radio, da se vožnja ne bi preveč vlekla. Nehote sem iz torbice potegnila telefon. Ta naprava ima v sebi dopamin ali hormon sreče. Na Facebooku se ga dobi po vsaki meri: lajkanje, veseli trenutki, lepe fotografije, spodbude, odobravanje … WhatsApp (kaj dogaja), vse super, nasmejani obrazi, selfiji, sedaj, takoj … Ko sem se napolnila s srečo do prave mere, sem se spomnila še na mejle (elektronsko pošto). Tedaj so se prsti upočasnili, saj se pri pošti rado kaj zatakne; ljudje imajo zahteve, probleme, nalagajo zadolžitve … ‘Glej no! Brez naslova mi je prijateljica poslala priponko ‘obljuba’. Tipično zame; verjetno sem ji nekaj obljubila in pozabila izpolniti. To moram urediti: ena, dva, tri.img_7857

Mož za volanom mi nekaj govori … pa ravno sedaj, ko se moram posvetiti prijateljici.’ Tudi njemu je postala vožnja dolgočasna. Celo navigacija je obmolknila. Na meni je bilo, da se vrnem v vlogo sopotnice. Medtem ko sva klepetala to in ono, so se moje misli nehote vračale k prijateljici. Preden sem ugasnila telefon, sem za hip ujela vsebino njene priponke, obljube, ki ni bila dana, ki šele pride. K pismu je pripela pridigo o zaobljubi. Lahko bi se začela s stavkom: Kdaj ste bili zadnjikrat v cerkvi. Takoj sem se prepustila privzgojeni slabi vesti. Ne, moja prijateljica ve, da jaz stvarnika (karkoli že je nad nami) ne povezujem z nobeno institucijo. Pravzaprav je bilo njeno sporočilo le povzetek pridige in njen osebni apel, naj iz nje vzamem za svoje življenje, če se mi zdi kaj vredno.

Kako, da ne! V bistvu se ravnam po vseh principih, ki jih omenja. Srčno se trudim razumeti, da je staro minilo in se rojeva novo, hvaležna sem vsaki situaciji (če mi ni v veselje, mi je v poduk), z veseljem se spreminjam, ljubim in ustvarjam, pomagam ljudem v stiski. Edina težava, bi znalo biti načrtovanje. Jaz sem po naravi spontana oseba.

Lukovica. “Mož ustavi, jaz moram na WC,” sem takoj pomagala mojemu šoferju v stiski, ker mu je zmanjkovalo adrenalina. “Ti bi morala k urologu, da ti poveča določeno kapaciteto … Če bi pozorno spremljala vožnjo, bi vedela, koliko vozil mi je uspelo prehiteti – do sem.” Zapeljal je in ustavil točno pred WC vrati, kar je pomenilo: tri, dva, ena, gremo! V dveh minutah dvajset sem prisedla nazaj v avto. Kako malo je treba, da je ženska srečna. Na moje veliko presenečenje gume niso zacvilile kot pri štartu F1. “Grem še jaz,” je rekel moj šofer in skočil iz avta. Zopet me je potegnil dopamin. Roka je kar sama segla v torbico po telefon. Samo toliko, da pokukam nadaljevanje pridige: kaj bomo počeli, kaj bomo nehali, česar smo počeli premalo, kaj bomo začeli več, česa bomo zmanjšali … Sledilo je ponovno presenečenje: mož se je vračal iz WCja z velikim nasmehom na obrazu. Čemu le? “Ne boš verjela,” je začel, “moškemu poleg mene je v spuščenih hlačah zazvonil telefon. Odvisnežu ga je uspelo potegniti iz hlač in prisloniti na ramo. Sogovorniku je odvrnil: ‘Sem na intervenciji. Pokliči čez pol ure’. :)))))) Revež.” “Res bedno,” sem mu pritrdila. “Kako so eni odvisni od telefonov.”

Mhmmm?!? Lekcija je bila sprejeta. Zaobljuba je bila na dlani: letos ga bom tudi jaz manjkrat vzela iz torbice.

“Držite se desno. Zavijte desno. Sedaj! Tukaj desno,” je vztrajala gospa Navigacija. ‘Ne me zaje…’, si je mislil moj šofer, ki je ravnokar prehiteval. Ker mu komande niso prišle do živega, je gospa Navigacija posegla še po matematiki: “Preračunavam!” Jaz osebno obožujem to vztrajno in odločno virtualno žensko. Oba s šoferjem sta popolnoma pritegnila mojo pozornost. Do cilja ni bilo več daleč in bilo je nadvse zabavno tudi brez telefona.

Očitno to ni bil zadnji dan v najinem življenju. Zvečer pač, sva zaspala objeta, kakor vedno, kakor da bo to zadnja noč in prav je tako.

Op. naslovna fotografija: Portorož, Zlatka C.

 

navdih

NAVDIH JE GONILO ŽIVLJENJA

Snežinka

Zakaj sem srečna? Zato, ker sreča ni v glavi, ne v daljavi in ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad. (T. Pavček) Življenje samo je mojster navdiha. Čeprav nas postavi na preizkušnjo, je z nami. Potrpežljivo nas opazuje in drži pesti, da prepoznamo dano priložnost in jo obrnemo v svoj prid. Za razliko od večine ljudi mi je življenje ponudilo obilico prostega časa. Žrtev za to izobilje je bila ‘na naši strani’ – mož je tisti, ki dela za dva.

In ko človek ni več v službi, kakor je bil vajen, se dan preklemano vleče; dolga je ura, neskončna zna biti minuta. Le kaj mi manjka, sem se vprašala. Kaj le? Navdih, inspiracija je tisto, kar poganja življenje. To je to – a kako do navdiha? “Zgodovina je učiteljica življenja”, nam je govoril pokojni profesor Dobnik. Seveda! Med drugimi je moj hobi tudi izdelovanje družinskih albumov. Sedla sem pred slike in se zagledala nazaj v zgodovino. Koliko lepega sem doživela. Moje življenje je bilo res radodarno. Dalo mi je mir in svobodo na tem malem koščku sveta, dalo mi je trpežno telo in dušo, polno optimizma, dalo mi je družino in prijatelje, dalo mi je možnost učenja … ena usta in dvoje ušes (kakor me opominja moj mož, da bi ženske lahko več poslušale 🙂 in kdor prisluhne življenju, se nauči ločiti seme od plevela. Neko noč me je zbudila ideja, dala mi je v roke pisalo, na mizo predme pa prazen list papirja … ‘piši’, je bilo sporočilo.

IMG_4922

 

Ponujam vam košček sreče v obliki druženja. Vsi, ki cenite, da smo še vedno iz mesa in krvi, vabljeni v četrtek, 4. oktobra, ob 18. uri v kavarno Težak (Cesta na Roglo 4c Zreče), kjer se vam bom osebno predstavila. V dobri družbi prijateljev bom gostila tudi ilustratorko Ivano Ciglič, s katero sva skupaj ustvarili roman Kam je izginila Monja. Da bo beseda gladko stekla, bo poskrbela moderatorka Snežana Brumec, kapljica jagermojstra in domače dobrote pekarne Težak. Na citre nam bo zaigrala mlada glasbenica Sara Šlatau.

navdih

ŽENSKA MNOGIH TALENTOV

Snežinka

Ste že imeli čast poslušati moškega, ki med zvezde kuje žensko?

To je nekaj izjemnega in nepozabnega. Meni osebno jo je predstavil, žal že pokojni, a Konjičanom dobro poznan, gospod Leon Tisovic. Dolgo in zelo zaskrbljen se je spravljal v pokoj. Kaj bo za njim, kdo ga bo nadomestil? Ko je tistega dne stopil v mojo pisarno (takrat sem bila odgovorna za kadre v Cometu Zreče), mi je povedal, da vidi na obzorju novo zvezdo – svojo naslednico, popolno v vseh pogledih. Komaj sem čakala, da jo spoznam še sama, da postaneva kolegici. Potiho sem upala tudi na prijateljstvo.

Kdo je ta lepa ženska z moškim poklicem, managerka v moški branži?

Danica Ravnjak, univ. dipl. ing. prometa, specialistka prometnih ved

Spodnja slika: Združenje manager je v letu 2015 podelilo Swattycometu nagrado za managerkam prijazno podjetje in Matjaž Merkanu za managerja leta.

Danica prosim, zaupaj nam, katere karakteristike so te postavile na oder med najuspešnejše ženske podjetja, ki je prejelo odliko »Managerkam prijazno podjetje«.

Nobena skrivnost: predvsem strokovnost, veliko trdega dela, pravilno postavljeni cilji in imeti nekaj več, bi rekla tisto pravo iskrico v sebi in jo znati prepoznati tudi v drugih. Seveda pripomore tudi odločnost in čisto majčkeno ženskam prirojena sposobnost intuicije. Menim, da so bili moji rezultati odvisni od vloženega dela, ne pa od spola.

Je pa res, da sem orala ledino, da sem bila na pomorski fakulteti edina študentka med stoštirimi fanti. Danes je razmerje spolov že enakovredno. Imela sem to srečo, da sem dokaj hitro v logistiki našla svoje karierno sidro. Dovoljeno mi je bilo soustvarjati in biti sopotnica v procesih, kjer sem lahko svoje znanje uporabljala, dopolnjevala in hkrati prenašala na svoje sodelavce.

Srečo sem imela tudi s svojimi nadrejenimi, ob soustvarjanju visoke kulture podjetja sem se od njih veliko naučila. Če veš, kaj je tvoje delo in ga vestno opravljaš, uspeh ne izostane.

 

Karierizem je zelo zahteven projekt. Bi rekla, da pride pri ženskah do izraza še ena spretnost: preskakovanje polen pod nogami.          Kakšen pristop si izbrala za reševanje konfliktov?

Vprašaje na mestu, bi rekla; tek na dolge proge s preskakovanjem ovir. Vsekakor naporno, vendar vredno vsakega truda. In glej ga vragca, ženskice – odlično! Res nam gre čedalje bolje!!!

Večinoma konflikte jemljemo kot nekaj slabega, vendar ni nujno tako. Konflikt sam po sebi ni nevaren, nevarno je, če se nanj narobe odzovemo. Ugotavljam, da je napačen odziv pravzaprav slabo izražena pozitivna težnja. Sama sem se naučila iz konfliktnih situacij, da je potrebno z odprtim dialogom »vedno pridelati kaj pozitivnega«. Dobra komunikacija je božji dar. Vsi se moramo počutiti kot zmagovalci. Vse skupaj je en velik izziv, a izzive imam rada.

 

Delo v logistiki vključuje veliko potovanj in potovanja vedno prinašajo takšne in drugačne prigode. Prosim, zaupaj nam vsaj eno, na račun katere se še danes nasmejiš.

Res je, z leti se nabere marsikaj. Ena prigoda na žensko temo je bila še posebej luštna.        Se začne takole: pred leti je prišel na slovenski trg pameten produkt za odpiranje skladišč, t. im. »hitrotekoča vrata« s hitrostjo odpiranja 4m/s. V podjetju, kjer sem takrat delala, je bila v planu posodobitev dovoza v skladišče; torej razlog, da uporabim vse razpoložljive argumente in kot vodja službe animiram direktorja za noviteto. Na koncu je imel on zadjo besedo: »Prinesi mi ugodno ponudbo, pa bova videla…«

Najprej jo mahnem na internet, da se orientiram in dodatno izobrazim. Ni bilo treba veliko in ni bilo treba daleč. Proizvajalec in njegov predstavnik v Sloveniji sta razstavljala na celjskem sejmu. Pokličem kontakt, se predstavim, povem potencialne želje in se naročim na svetovalni pogovor. Poslovno. Da. Urejeno. Da.

Po krajšem premisleku sem na dan obiska s seboj povabila sodelavca; bolj zaradi efekta dvojine. Bila sva točna. Gospodje so naju pričakovali; nakar se njihov šef rokuje z mojim sodelavcem rekoč: »Dekoracijo ste si pa kar s seboj pripeljali«, nameri name, me gleda in ocenjuje.

Saj ne vem, kdo je bil trenutno bolj v šoku: sodelavec ali jaz? Seveda znamo ženske premostiti tudi takšne »kočljive situacije«. Čisto mirno sem razložila, da sem si dekoracijo pripeljala jaz 😉 V njegovih očeh je bila ena velika groza, ko je ugotovil svojo napako. Sem rekla sama sebi: »Dragi dečko, takšne napake se poračunajo«. Izposlovala sem tako ugodne cene, da je naš diektor potrdil nakup kar dveh kompletov modernih vrat. Res smo se še večkrat nasmejali na ta račun.

 

V poklicu si se veliko naučila in uspela. Kaj pa te je naučilo življenje. Katere kvalitete so potrebne na tem področju. Kako managiraš svojo številno rodbino in prijatelje.

Kaj me je naučilo življenje? Mhmmm…

Da se je tu in tam vredno postaviti zase, da se je vredno osredotočiti na sedanjost, da bi se moral človek vsak dan naučiti kaj novega, tudi kdaj preprosto reči »ne«, da pozitivne spremembe ne bolijo, da z radovednostjo ni nič narobe, predvsem pa, da se premalo zavedamo pomembnosti časa.

Vsak dan sproti izvajam pogajanja »sama s seboj«. Ko se domenim, nobeno managiranje ni več problem; hja, se ve – sama sebi sem najboljši sogovornik.

Vem, da imaš več otrok kot si jih rodila. Kdo vse se skrije pod tvoje peruti, v varno zavetje?

Pod perutničkama je vedno dovolj prostora za odraslega sina in njegov izbor, za dva vnuka, za nečaka, za dve nečakinji, tudi za moja dva mlajša brata, in seveda za mojega moža. Z vsakim od njih se trudim preživeti čas, kar se da kvalitetno; čas, ki nam je prevečkrat preskopo namenjen.

Preprosto si dovolimo »imeti se radi«.Z leti sem posvojila pravilo: več kot daš, več imaš. Resnično deluje.

Pod svoje okrilje sem vzela tudi vse tiste malo večje mladičke, ki so bili potrebni strokovne podpore. Ne vem, če znam prešteti vse, katerim sem se v pomoč postavila kot mentorica: ob strokovnem zaključnem izpitu, mentorstvu na diplomskih delih in nalogah, mentorstvu pri mnogih oddelanih praksah …

Od kod izvira tvoja strast za oblikovanje oblačil? Kakšne načrte imaš v tej smeri. Ali je na obzorju nova kariera – modno svetovanje?

Me smo tri generacije odločnih žensk: babica, mama in jaz in od nekdaj smo imele več talentov. Eden izmed njih je tudi ustvarjanje z blagom. Včasih je bilo to bolj iz potrebe, da si/so/smo si kaj ukrojile in zašile same. To smo bile »modiš«. Sploh nisem imela možnosti ne-sodelovati. To ti enostavno pride v kri. Hvala bogu!

Iz vsakega potovanja, kjer raziskujem znamenitosti dežel, se nujno potrudim najti in raziskati tudi trgovine z blagom. Se še ni zgodilo, da ne bi kaj našla, in prinesla domov vsaj kašno malenkost, da spet lahko »ustvarjam«. Danes to počnem zase, za dobre prijateljice, po potrebi ustvarimo tudi že kaj z nečakinjama. Birme in valete smo oddelale – se že veselim matur.

Glede nove kariere pa bom vprašanje pustila odprto – saj veste: zarečenega kruha se vedno največ poje.

 

Ker si pristna Celjanka, me zanima, komu bi ti postavila spomenik sredi Celja.

 

Težko bi se opredelila komu še. Všeč mi je spomenik Pelikanu pred mestno občino Celje, lep je tudi splavar ob nabrežju Savinje; mogoče Barbari celjski (1392 – 1451), ker je bila ena najbolj svobodomiselnih in naprednjaških žensk tistega časa. Lahko bi se reklo, da je od grofov celjskih dosegla največ.

Si si kdaj zaželela, da bi bile trgovine ob nedeljah zaprte?

Moje skromno mnenje je, da bi ob nedeljah ljudje morali preživljati čas drugače kot nakupovati in posedati po kafičih v nakupovalnih centrih. Načeloma moja razširjena družina ne izvaja nakupovalnih pohodov ob nedeljah.

Če bi se ti na večerjo najavil trio Eroika, kaj bi jim pripravila, poleg odra seveda 🙂

Eroika, hudooodooobro.

Jedilnik me ne bi skrbel. Eno klasično slovensko »južno« z vsem kar sliši zraven. Bi pa imela več težav z organizacijo. Ker nisem egoist, bi organizacijo speljala ne-tipično slovensko. Za pomoč v kuhinji bi povabila prijateljice in nečakinji. Bi čisto po babje izpeljale en lep večer. Z veliko dobrega prepevanja in druženja vseh udeležencev. Tudi, če bi nam manjkal kakšen prav posebno fin escajg in vsi stoli ne bi bili iz enega lota, ne bi nihče opazil. Sigurno bi poskrbela, da bi bil point v biti in ne imeti.

Ker blog berejo tudi mladiči (ne vem, kdo jim dovoli J), imaš kakšen nasvet, kako naj ravnajo, da bodo dolgo živeli in jim bo dobro na zemlji?

So včasih rekli: ubogaj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Danes to še vedno drži vendar že dolgo ni več dovolj.

Kaj pa vem – predvsem vlagati vase, v znanje, v medsebojne odnose. Naša generacija je pustila slabo popotnico mladim. Na veliko se oglašuje: dobički, velik uspeh, lahkotno življenje, varnost brez pretresov, življenje po meri lastnega okusa in svoboda čez vse. Vse lepo in prav, vendar ne najdem skupnega imenovalca. Tukaj si bo moral kompas usmeriti vsak sam.

Z Danico Ravnjak sem se pogovarjala L.Š. Snežinka