Silvestrski poljub je zimzelena skladba, ki sta jo napisala Jože Privšek in Dušan Velkavrh, originalni izvajalec pa je Alfi Nipič. Pesem je bila v pičli uri v celoti posneta 8. decembra 1971 in to sredi dopoldneva. Alfi Nipič je slovenski pevec zabavne in narodnozabavne glasbe, rojen v Mariboru septebra 1944.
Prav tako v Mariboru se je pred štiridesetimi leti rodila Barbara in deset let pred njo sestra Marjana. Kot se za starejšo sestro spodobi, je bila Marjana v vseh pogledih vzorno bitje: pridna v šoli, uspešna v službi, srečno poročena, mati dveh otrok in tako dalje. Mlajša sestra, Barbara, je dolgo časa tekmovala z njo. Pravzaprav je tekmovala do trenutka, ko je spoznala, si je priznala, da se ne bo nikoli poročila. Ker sta živeli blizu druga druge, se je Barbara pri Marjani počutila kot doma. Celo pri vzgoji otrok sta se dopolnjevali: teta Barbara jih je razvajala, mama Marjana pa prevzgajala.
Na starega leta dan, ko sta na vse zgodaj kofetkali v Marjanini kuhinji, je Barbara sproti reševala še križanko. “Koliko je star Alfi Nipič,” je vprašala (izzvala) starejšo sestro. Običajno bi bilo takšno vprašanje za Marjano mala malica, a tokrat ni bila prav pri stvari. Na njenem seznamu opravil je bilo še toliko nedokončanega …
“Greva stavit!” je silila vanjo Barbara. “Greva stavit za silvestrski poljub!”
“Verjetno bo letos sedemdeset,” je med pospravljanjem kuhinje ugibala Marjana.
Medtem je Barbara že hitela brskati po iPhonu, da postreže z dejstvi iz Wikipedije.
“Takole, draga moja starejša sestra, Alfi je letos praznoval 77. rojstni dan – bi se lahko reklo, da ga že malo načenja zob časa, kakor tebe načenja demenca. Glej, vse je enkrat prvič – si pač izgubila stavo in silvestrski poljub bo tokrat moj!” je bila ponosna Barbara.
Marjana je imela polne roke dela po kuhinji, zato Barbare ni niti dobro poslušala. Deset let mlajša sestra je bila kot vedno prižgan radijo na kateremkoli programu, ki itak nikogar ne zanima. Tale igra “greš stavit” je bila Marjani običajno v veselje, ker je stavo vedno dobila. Tokrat se je pač uštela v letnici Alfijevega rojstva – so what?! Marjanine misli so bile že globoko v pripravah na silvestrovanje, ko je Barbara še vedno z navihanim nasmehom prepevala in pogrevala “silvestrski poljub”:
“Spet nocoj med prijatelji proslavimo novoletni dan. Tam bom jaz, tam bo tudi on, ki na skrivaj rada ga imam, čeprav ljubiti ga ne smem. Ko pride polnoč, ko gorele bodo sveče, letos jaz ga poljubim, voščim mu veliko sreče, …”
V tem trenutku se je sestrama v kuhinji pridružil tudi Marjanin mož Janko. Še ves zaspan se je opotekel do mize, sedel nasproti svakinji in si natočil kavo. Njene prisotnosti, četudi na vse zgodaj, je bil že navajen in vedno vesel. S svojo pozitivno energijo in smislom za humor je človeku polepšala še tako nečimern dan.
“Kaj slišim ženka, da si izgubila stavo! Tebi se pa to ja ne zgodi. In, kaj sta tokrat stavili?” je povsem resno vprašal Janko Marjano ter pomežiknil Barbari.
Marjana, ki to jutro ni bila razpoložena za Barbarine ‘štose’ in še manj za moževe provokacije, je zbrala vso moč, da je ostala mirna in spoštljivo dejala: “Ne vem, kaj sva stavili in me ne zanima in vaju prosim, da se mi odstranita iz kuhinje.”
Barbara je razumela sestrin namig. Vstala je od mize, da pospravi šalice in križanko, ko jo je ustavila skladba na radiju: “Daj bolj naglas!” je zakričala nečakinji v dnevno sobo.
“… meni je dana, ko poljubim te drhteče. Ti naslenji dan šel boš, kdo ve kam, ne, da bi sploh kaj zaslutil. Jaz ostanem tu, v meni zakopan bo ta silvestrski poljub …”, je Barbara potiho prepevala z Alfijem in zbrala vse moči, da ne bi pogledala Janka in predvsem čimhitreje izginila izpred oči Marjani. Obsedla jo je strast, strast po silvestrskem poljubu in naklep, ki ga bo verjetno obžalovala do konca svojih dni.
Marjana in Janko sta končno ostala sama v kuhinji. “Veseli december – kaj hočeš? Vsem že malo dogaja,” je rekel Janko in jo nežno objel, “veš kako sem se ga jaz veselil, da mi je dočakati silvestrovanje! Silvestrovanje v dvoje. Ne pomnim, kdaj sva nazadnje praznovala sama.”
To leto sta obeležila trideseto obletnico poroke in, ko jo je vprašal, kaj si želi, je Marjana v trenutku izjavila: ”Silvestrovanje v dvoje.”
Za najbolj noro noč v letu – noč v dvoje, si je izbrala dolgo črno obleko in nakit iz belega zlata. Klasično, elegantno. Janko si je nadel temno obleko in metuljčka. Oba sta bila vesela, da se bosta zavrtela na plesišču uglednega hotela. Ko sta bila nared, je pred hišo zahupal taksi. Marjanino srce je udarjalo s takšno silo, da si je položila roko na prsa in se skušala pomiriti. A to je bil šele začetek adrenalinskega večera.
Dvorana v hotelu se je bleščala v sijaju sveč in ogledal in dekoracij in … gostje! Eden bolj urejen od drugega. Živa glasba je dajala čaroben prizvok celotnemu dogajanju. Ure so tekle kot minute vse do zadnjega plesa – ko pride polnoč.
Svetlobni mrk ju je ujel na plesišču… ko so gorele le še sveče, se je Janko spomnil, da nimata v rokah niti kozarcev s šampanjcem.
“Počakaj trenutek,” ji je šepnil, “skočim do šanka po šampanjec.”
…in odšel je kdove kam, ne da bi sploh kaj zaslutil,…
Na plesišču je vršalo kot v panju. Vsi so se objemali in poljubljali in si želeli vsega in še več. Marjana je nestrpno čakala na Janka, da se vrne s šampanjcem… spet te poljubim, voščim ti veliko sreče… in že je Janko ponovno stal pred njo na plesišču. V soju sveč sta se lesketala kozarca s penino – skoraj tako kot njegove oči. Marjana je prijela kozarec, da trkneta in se privila k njemu. Dobila je poljub kot še nikoli. Njegovo telo je žarelo, ustnice so bile mehke in vroče, voljne in tresoče.
V trenutku je pred Marjaninimi očmi nastal ponovni mrk. V glavi so se ji zavrtele scene od jutranje kavice naprej, ko sta z Barbaro nekaj stavili, ko je Alfi zapel na radiju, ko je Barbara odšla, ne da bi se poslovila?!?
»Seveda!« je ponovno odprla oči. Janko je še vedno stal pred njo, zmeden in v šoku.
Marjani se je posvetilo, da to ni bil Silvestrski poljub. To ni bil Jankov poljub.
Iz njegovih ustnic je žarela Barbara. To je bila torej stava.
Le kako je Barbari to uspelo? Smrklja nemarna! Ali ga je prestregla pri šanku?
Res je bilo tako: drobna, dišeča Barbarina postava ga je pritisnila nazaj na šank. V trenutku je bil objet. Povsem nemočen je s šampanjcem v rokah lovil balans. “Barbara! Kaj pa ti tukaj?” je presenečeno izjavil in obstal odprtih ust, ki so se poklopila z njenim poljubom. “Prehitro! Prevroče! Prepovedano!” mu je udaril v glavo silvestrski poljub.
… spet je vse, kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok. Zaman upala bo srčno, da ko leto bo okrog, slavila bi z njim Silvestrovo.
Snežinkin blog 