50 odtenkov življenja

KORONA V BESEDI IN SLIKI


Ni odko(ko)rakalo pišče čez dvorišče, kot pojejo Čuki. Odkorakali sva dve koklji (beri: zreli ženski) družno čez pokopališče. Pokopali sva Korono, da naju slučajno ne obišče. Obožujem sprehod s prijatelji. Še posebej v veselje so mi druženja, popestrena s domišljijo. Življenje je prekratko, da bi bili ves čas resni.

Hvala prijateljici Moniki, ker se je odzvala mojemu povabilu na ritual pokopa te strašne pošasti, Korone. Po mnogih tednih karantene in izogibanja nevidnim nevarnostim sva si drznili stopiti skupaj in verjeti, da sva zdravi. S pokopališča sva odšli naravnost na sedmino. Ker tudi oblast (v Nemčiji) verjame, da sva zdravi, so naju spustili v gostilno. Za vsak slučaj so od naju zahtevali osebne podatke. Resno? Če bi Korona prišla v gostilno, naju bodo obvestili, so rekli. Ne bo. Rituali so zato, da v človeku utrdijo prepričanje. Korona je pokopana.

IMG_6972

V gostilni me je doletela še inspiracija, da sedem poleg velike steklenice in naredim sliko v duhu nesojenega Pariza. V začetku marca sva imeli s prijateljico kupljeni letalski karti, da poletiva k tretji prijateljici. Odpoved tega izleta me je resnično pirzadela. Na nek način sem se počutila žrtev korona virusa – ena tistih, ki nas je virus prizadel s psihološkega in socialnega vidika. To je bilo konec februarja, ko sem se še spraševala, ali to sploh šteje. Danes vem, da je še kako štelo … veliko žrtev je zahtevala ta novodobna biološka vojna …

“Obeta se nam karantena”, je rekel mož v začetku marca in takoj sva si bila edina – če že, bova zaprta na domačem dvorišču, kar je pomenilo: pot pod kolesa pa v slovensko karanteno.

IMG_6706

Ne da bi se sploh zavedala, je z nama potovala tudi dobra karma. Šest tednov karantene je bil melem za dušo. Nihče nam ni kihal za ovratnik. Res je bilo tako, pred korona pandemijo je bilo vsem prehlajenim dovoljeno hoditi naokoli, celo v službo in šolo. Sedaj pa vse sterilno – pravo pomanjkanje umazanije 😉

Ker smo bili v karanteni družno – vsi člani razširjenega gospodinjstva, smo se družili več kot sicer. Eni so delali od doma, drugi so delali doma in tretji so se brezskrbno igrali. Kadar smo prižgali televizijo, kar je bilo redko, pa nas je vse zgrabila želja po igri. Takoj po Novicah smo televizijo ugasnili in skupaj sedli za mizo v jedilnici, da vržemo en »človek ne jezi se«. Seveda smo se jezili, jezili na cel svet – postavljen na glavo.

IMG_6305

Saj jaz vse to razumem … ali pa tudi ne. Kakorkoli že, moje življenjsko vodilo je: vsaka stvar je tudi za nekaj  dobra. Iz danih razmer moram vzeti zase le najbolje. Nastopilo je brezčasje. To je bilo odlično. Zjutraj je pogled skozi okno razkrival prebujajočo se naravo, ki ji je človeški umik še kako koristil. Na nebu so bili le oblaki, na cesti nobenega avta, nič hrupa iz tovarn. Kmalu bo iz kuhinje pridišal zajtrk. Karantena je bila pravi čas za kulinarične dobrote.

To, da so bile zaprte vse trgovine razen prehrambenih, bi bilo po godu moji pokojni mami. Kaj vam je treba vsak dan zapravljati, nas je karala in še dodala, da je dovolj »fasati« enkrat na mesec. Pa da smo bili cele dneve v službi, ji tudi ni šlo v račun. Še manj je razumela, da dopust preživljamo nekje na koncu sveta. Ko takole razmišljam, se mi ponuja spoznanje, da bi mama karanteno celo odobravala. Korona virus je dal priložnost naravi in opozoril človeštvo, da se potrošništvo ne bo dobro končalo. Neprecenljivo priložnost je dal tudi meni, da se družim s tamladimi.

This slideshow requires JavaScript.

Izvedela sem celo, kaj bo moj vnuk, ko odraste. Med razstavljanjem velikega traktorja na prafaktorje je prišel do odkritja, da je v njegovi notranjosti mehanizem z verigo. Da vrtenje pedal poganja kolesa, je modroval. No, na tem mestu mi je postavil ključno vprašanje: Ali ti veš, kaj bom jaz, ko bom velik? Vem, sem rekla, ti boš strojni inženir. Neeeee, se je navihano nasmejal. Jaz bom kuhar, je dejal.

Doletelo me je spoznanje, da fantič obvlada Štefanščino: misli eno, reče drugo in dela tretje. Za več podrobnosti glede Štefanščine pa se obrnite na tragikomedijo za zrele ženske:

Kam je izginila Monja

so-ustvarjanje

PISMO UČITELJICI


Spoštovana učiteljica (babica je rekla, naj tako napišem),

dali ste nam nalogo, da se doma pogovorimo o domačih živalih in celo napišemo kakšen stavek, ker to že znamo – tisti pametni – je rekla babica. Ona vam tudi dovoli, da pismo glasno preberete v zbornici, ker sem se o živalih pogovarjal z njo in z dedijem. Z atijem in mamico ni šlo, ker ne marata domačih nalog in ker je očka vse živali zmetal v en koš: kravo, kozo, opico, lisico in še neke lenivce.IMG_5777

Ko boste pismo brali v zbornici, povejte, da sem zdaj že v drugem razredu, da mi je ime Dare, ker sta me očka in mamica dobila za darilo, kakor se rada šali babica. Povejte, da imam bratca Tančija, mogoče zato, ker je že na svet prišel zelo tanek. Takrat sem vprašal dedija, kako pridejo otroci na svet. Mislil sem, da bo to moški pogovor, pa je babica tudi prisedla, da bi izvedela. Dedi je babico navihano gledal, potem pa ji je rekel: »Babica, ti si tak pametna. Ti povej otroku.«

DSC_0072Kam sem zašel s pisanjem, me sprašuje babica. Spomnila me je, da moram pisati o domačih živalih. Samo še to povejte v zbornici, da sem star sedem let in pol, da poznam številke, brat pa ne. Ne. Jaz znam brati, moj brat ne pozna številk. Razlagam mu, da je star tri leta in šest mesecev, on pa trdi, da je star šest let in hodi v tretji razred. Pojma nima.

 Zdaj pa res samo še o domačih živalih, ki jih mi doma na žalost nimamo. Pa bi rade živele z nami, le da jih očka in mamica hitro pospravita, tako temu reče babica. O tem, kako to naredita, najraje ne bi pisal, ker muho ali pa komarja pospravita tako mesarsko, da kri kar špricne po steni. Drugače je z osami. Ose so pametne živali, kakor Butalci, je rekel dedi. On se dela, da ne posluša, kaj se pogovarjava z babico. Noče, da bi pisal o njem, ker pravi, da on ni domača žival. Jaz pa rad zlezem na njegov hrbet in se igrava, da je moj konjiček. Nazaj k osam, je rekla babica. Ose so se naselile v našo kuhinjsko napo, v bloku, in malo je manjkalo, da se nismo mi izselili. Rešila nas je babica z biološkim orožjem. Na štedilnik je postavila lonec, zavrela vodo in v njej raztopila kitajsko mast. Še dobro, da se babica ne boji niti os niti Kitajcev. Menda si od njih izposoja tudi modrost. Z njo me je rešila klopa. To je najbolj odločna domača žival. Ni in ni hotel proč od mene. Babica je tudi tokrat posegla po biološkem orožju. Na klopa je pljunila. Čez čas pa mi je dala roko pod tekočo vodo, da ga je odneslo k spodnjemu sosedu. Dedi mi je povedal, da so ženska usta najhujše orožje.

 Babica mu večkrat reče, da nima preštetih vseh ovc, kar dedija močno razjezi. Jaz poznam že vse črke in veliko besed, težave pa mi delajo takšni čudni stavki. Res da imata onadva veliko domačih živali, zagotovo pa nimata ovc, ki bi jih dedi lahko preštel. Da bi jaz bolje razumel stavke z drugačnim pomenom, mi dedi bere Butalce. Tam tudi nastopajo domače živali. Knjigo je napisal oče od Ježka. Še babica je bila v zadregi, ko sva jo vprašala, kateremu ježu se Slovenci najraje smejimo. Dovolila mi je, da vprašam strica Googla. Babica, edina, mi dovoli uporabljati računalnik.

»Lahko,« mi reče in pogleda na uro. Ko drugič pogleda na uro, mi reče: »Dovolj je bilo, da ne pregorita.« Verjamem, da bi se to lahko res zgodilo, saj so moja lica čisto rdeča in prenosni računalnik je tudi že vroč. Glede Ježka pa sem izvedel, da je to vzdevek. To je ime, ki se IMG_1831človeka prime, kakor reče babica, če je podoben komu ali čemu ali pa se pretvarja, da je kakšna žival. Babica bi meni dala vzdevek Sova, ker sem zvedav in pameten.

 Če bi obstajali vrtci za nadarjene otroke, bi te babica vpisala vanj, mi je rekel dedi. »Pamet imaš po njej. Ona je tako pametna, da se kar kadi,« je še dodal in se od smeha držal za trebuh. Meni ni bilo smešno, ker vem, kako zelo se kadi iz vseh loncev, kadar babica kuha. Ko bo dedi znal kuhati, takrat naj se smeji, je rekla babica.

 Jaz najraje vidim, da se dedi igra z menoj smešne igre. Ravnokar sva si izmislila eno takšnih iger: živalski vzdevki. Eden reče žival in drugi osebo, ki ji je podobna. Dedi reče: opica. Jaz pa: moja sošolka, ki visi na nakupovalnem vozičku. Jaz rečem: svinja. Dedi pa: policaj za cesto. Tega sicer ne razumem, a se smejiva, da nama tečejo solze. Dedi reče: bik. Jaz pa hitro: ti dedi, ti si bik po horoskopu. Res zanimivo, za kaj vse nam živali pridejo prav .

Babica se noče igrati takšnih nespametnih iger. Ona živali ceni in spoštuje, gleda dokumentarne filme ali pa gre v naravo in živali opazuje. Rada bere basni, še raje pa mi pove kakšno živalsko anekdoto.

 Takole je bilo: ko sta babica in dedi postavila hišo, mojega očeta še ni bilo na svetu, ker je babica želela najprej štal’co, potem pa krav’co. Kadar ona omenja štal’co, misli na dom, ki si ga morata ustvariti mož in žena, preden naročita otroke. Kaj pomeni ‘naročiti otroke’, sedaj že vem. Vem pa tudi, da sta moja ati in mamica najprej rodila mene in bratca in šele sedaj gradimo hišo, ki bo naš dom. Le kakšno vezo imajo s tem krave? Jaz bom imel psa. Mamica mi je obljubila, da bomo v hiši lahko imeli živali, da naša hiša ne bo zlata kletka.

 Torej, ko sta se babica in dedi vselila v hišo, je zgodaj zjutraj nekdo potrkal na vrata. Dedi se je takoj razjezil, zakaj ne pozvoni, saj pa imata čisto nov zvonec. Ko je babica odprla, ni bilo zunaj nikogar. Naslednje jutro ob istem času je zopet potrkalo. Dedi je planil k vratom, jih odprl in ostrmel, saj ni bilo nikogar. Naslednje jutro sta se dogovorila, da bo dedi stražil pri vratih, babica pa bo na drugi strani gledala skozi okno, če bi kdo potrkal in zbežal za hišo. In je potrkalo, a ne na vratih. Babica je skozi okno za hišo zagledala nepridiprava, ki je visoko pod streho trkal po votli fasadi, da bi si naredil domovanje. Žolna je bila. Da jo je odgnala, ji je babica morala zaploskati, kakor bi ji dala priznanje za odlično idejo.

 Naslednjo anekdoto pripoveduje dedi, jaz pa zapisujem: Komaj sta dobro opravila z žolno, že se je našel nov razgrajač, ki je dedija zbudil ob štirih zjutraj s tekanjem po strehi. Njuna spalnica ima podstrešno okno, ki ga je dedi pogumno odprl, da vidi to pošast. In res! Obstal je iz oči v oči s podlasico. Pravi, da je imela bel slinček na lovu za vrabci, ki so že gnezdili v žlebovih. »Babica,« je kriknil in podlasica je zbežala. Ko se je prebudila tudi babica, ji je dedi razložil, da je podlasica zbežala, ko je samo slišala za babico, zato bo naslednjo noč babica tista, ki bo podlasico odgnala. Takrat je babica prvič posegla po biološkem orožju. Podlasici je na streho nasula čili poper. Škoda, jaz bi jo pa rad videl.

 Babica in dedi imata sedaj muco, papagaja, psa in zajčke v vrtni uti. Zelo sem vesel, ker moj ati pravi, da bo naša nova hiša cela štala. Menda mamica noče, da bi bili v zlati kletki. Ker zopet ne razumem, kaj to pomeni, mi babica razloži: zlata kletka je hiša od babičine sosede Mete, ker je v njej vse super pospravljeno in njena dragocena muca Zlatka nikoli ne sme iz nje. Ta muca ima celo dva vzdevka, zaradi oranžno-rumene dlake: dedi jo kliče Garfild, sosed, ki ima v ulici slaščičarno, pa Fluri.

 Sedaj babica sedi poleg mene in gleda, koliko sem danes že napisal. Zunaj se mrači.

IMG_0576»Le nekaj malega ti še povem, potem pa zaključiva to pismo,« mi reče babica. »Preveč svobode tudi ni dobro. Ko je bil tvoj ati star toliko, kot si sedaj ti, je imel dve muci: Tačko in Nočko. Obe sta bili povsem svobodni. Nočka je dobila ime po razgrajanju ponoči. Najhuje je bilo, kadar je izbrskala med igračami ping-pong žogico in se je z njo preganjala po hiši. Tačka pa je najraje vzela pot pod noge in izginila k sosedi na koncu ulice. Domov je tako prismrdela po kokoših, da je najraje ne bi spustili v hišo. Ampak bili sta svobodni. Obstaja izrek – sedaj že veš, kaj so to izreki – da ima svoboda svojo ceno. No, račun za Tačkino svobodo je prišel neko jutro, ko je na vrata pozvonila tista soseda, ki je tudi smrdela po kokoših. Dedi ji ni želel niti odpreti, mene pa je le premagala radovednost, saj je imela v rokah veliko škatlo. Potisnila mi jo je v roke, rekoč: tole je vaša Tačka skrivala pri meni na kurniku … O, jej, joj! V škatli so bile tri mlade mucke.«

 Spoštovana učiteljica, sedaj moram pa res nehati. Zelo sem utrujen. Jutri bom babico vprašal, koliko je plačala za tiste tri mucke.

 Z dedijem še peljeva  psa na sprehod, a le na hitro. Dedi pravi, da nima toliko svobode, da bi se sprehodil z njim do vasi. Do gostilne bosta šla jutri, ko mene predata očku in mamici.

Lep pozdrav! Dare

knjiga

O TEM, KAKO PIŠEM KNJIGO


Nekje sem prebrala, da ima Slovenija več piscev kot bralcev. Tudi prav. Če že branje izumira, je lepo slišati, da pa je pisanje nacionalni hobby.

Jaz pišem knjigo tako, da stojim v kuhinji s krožnikom v roki in jem. Tega stavka nisem prepisala od Dese Muck. Je pa res, da kdor piše, tudi veliko bere. Deso berem s prav posebnim apetitom. Če se kdo sprašuje, kakšno vezo ima hrana s pisanjem knjige, naj povem, da oba procesa osrečujeta. No, Elizabeth Gilbert je v svoji definiciji sreče obšla prehranjevanje, izpostavila pa je ustvarjanje. Potemtakem sem jaz srečna že vrsto mesecev, ker prav po polžje ustvarjam svoj drugi roman z naslovom, ki ga še ni. Namesto, da bi se moji junaki pulili za tipkovnico, si le-to, preko moje glave, mečejo iz rok v roke, češ, pa ti napiši kaj o sebi. Pri pisanju prve knjige je bilo drugače: pisanje je takoj postalo razburljivo; zgodba mi je pobegnila izpod prstov že na samem začetku. Napol v transu sem ugotovila, da sem le priča samodejnemu poteku zgodbe, zapletom in rastoči napetosti. Junaki so takoj prevzeli pobudo, jaz pa sem dvignila roke in jim prepustila tipkovnico. Srhljivo, a resnično. Točno o tem piše Lesley Glaister. Seveda sem nekje prebrala tudi, da obstajajo pisateljske blokade, nisem pa vedela, da bom zanje krivila svoje knjižne junake drugega romana. Prvi osutek le-tega sem vrgla na papir kar žez noč. Še sanjalo se mi ni, da sem si okrog vratu zavezala zanko, ker sem v roman ‘položila’ nekaj trupel, ki odlično sodijo k zgodbi. Sedaj nihče od živečih junakov noče prevzeti odgovornosi za njihovo smrt. Mnogi so imeli motive in na meni je, da jih obelodanim … lepo počasi, enega za drugim.

Iz kuhinje se prestavim k oknu v dnevni sobi. Pod oknom že nekaj dni stoji Vanda (v moji domišljiji seveda). Kaj bi ta ženska rada od mene? Naj pride in sede za računalnik. Naj piše. Ona je sedaj v teh letih, ko ve vse o vseh. Ona je ena tistih knjižnih junakov, za katere pravi moja mentorica Katie M.Weiland, da potrebujejo malo več pozornosti. Predlaga mi celo, naj Vando peljem na sprehod. Ja, sama sem si to skuhala. Če bi pisala avtobiografijo, v kateri bi bila jaz na smrt bolana, bi bila zadeva čisto enostavna. Na srečo temu ni tako – jaz pišem povsem izmišljene zgodbe. Vsaj tako si mislim. Res pa je in pisatelj na to nima vpliva, da bralci napisano doživljajo po svoje. Na primer ena izmed bralk prvega romana: Kam je izginila Monja, me je presenetila in hkrati razveselila z vprašanjem, kdo je Erna.

»Ah, le ena izmed junakinj, ki sem si jo izmislila ob bok glavni junakinji …« sem ji pojasnila.

»To vem,« je rekla bralka, »ne vem pa, kdo je Erna v resnici.«

Spravila me je v zadrego. Res bi ji rada dala odgovor, ki ga je pričakovala. Vem, da se bralci (tudi sama sem non-stop v vlogi bralke) vživimo v knjižne junake. Ko v resničnem svetu srečaš pisatelja, le-ta ob sebi nima junakov, ki bi jim lahko segli v roko. Večina jih ždi nekje v njegovi glavi. In v mojem primeru so junaki nastajajočega romana tudi morilci. Kje piše, da me ne bo nekdo izmed bodočih bralcev vlekel na sodišče in obtožil sodelovanja pri umoru. Mhmmm … le kaj si domišljam?

Vanda pa še vedno stoji pod mojim oknom. Nihče je ne opazi – vsaj delajo se tako. Njej nihče ne bi povedal v obraz, kar ve, še manj, kar se o njej govori. Večkrat sem jo srečala pred kinom. Otroke je peljala na ogled matineje. Takrat je bila še učiteljica. Na prvi pogled tipična učiteljica, ki ima vse pod kontrolo, predvsem pa ve vse o vseh. Ko bova skupaj, ji bom postavljala veliko vprašanj. Ne smem se izdati, da vem o njej veliko več, kot bi si želela. Če jo bom danes povabila na sprehod, se ne bo hvalila, tudi svojih družinskih članov ne bo kovala v nebo, celo ne bo se ustavila pred lepo izložbo.

Že tečem po stopnicah na ulico, da primem Vando pod roko. Notranji glas mi pravi, da bo danes Vanda iskrena. Danes mi bo povedala, kako si je prišla do prvega otroka, zakaj njen mož ni intelektualec, kje bo končal njen sin, koliko ima prijateljic, ki ji škodijo in mogoče, mogoče pa le izvem od nje, zakaj je moral umreti odvetnik Franko. Mogoče bom imela več sreče, kakor inšpektor Vrečko …

P.s. Pa ne me vprašati, kdo je bil odvetnik Franko v resnici 😉

V procesu izmenjave domačih izdelkov in spretnosti, sem roman Kam je izginila Monja uspela zamenjati z Barbaro Klaus. Od nje sem dobila eno uro pretoka energije po metodi: Access consciouness. Hvaležna 🙂

ljubezni voščim

KAR TAKO, IZ SRCA.


Človek ima dvoje ušes in ena usta. Menda zato, da bi več poslušal in manj govoril. Res pa je tudi, da nešteto ušes ne pomaga, če človek ne posluša s srcem. Še tako glasen stavek bo izzvenel tja v en dan, če ne bo dosegel čustev. Upam, da moj zapis doseže srca mnogih. Namenjen je mladim mamicam in očkom, ki še imajo ob sebi svoje mame ali očete in v svojem srcu nosijo podobo babice ali deda.

Drage mamice in očetje, najljubša oseba na svetu je vaš otrok in prav je tako. Verjamete, da ni in ne bo človeka, ki bi ga lahko močneje ljubili. O, pa bo! Življenje ima za vas načrt. Nekoč, pa naj se zdi to še tako daleč, si boste srčno želeli, da bi vam življenje poklonilo vnuke. Srce, to noro srce, se bo zaljubilo vanje še z večjo močjo.

Screen Shot 2019-11-13 at 16.58.33Zato: mamice in očetje, dajte babicam in dedkom priložnost, da pokažejo svojo ljubezen do vnukov in dopustite otroku to enkratno navezo. Ne dovolite ljubosumju, da se prikrade v vaše srce. Otrok bo razumel, da je vaša ljubezen drugačna, da v sebi nosi skrb za njegovo prihodnost. Dopustite mu ljubiti babico in dedka, tukaj in zdaj, dokler ju še ima.

Prišel bo čas, srčno upam, da bo, ko se bo pod vaše noge priplazil vnuk ali vnukinja s prošnjo v očeh: vzemi me v naročje. Takrat si boste želeli, preslišati glas iz ozadja: ne razvajaj mi otroka; pusti ga naj se plazi.

Takrat bo prepozno. Prepozno za vzgojo. Jutri povejte svojim otrokom, da ste jim dovolili ljubiti babico in dedka zato, da bo vam dovolil, ljubiti vaše vnuke. Tako gre to iz roda v rod – le povedati sem želela.

življenska zgodba

DAN MRTVIH MED ŽIVIMI


Na okenjski polici balkona gorijo štiri svečke. Na levi strani balkona sedita pokojni mama in tašča, na desni strani sedita oče in tast. Njihov grob je nekje daleč stran, kar pa niti ni pomembno. Ti, meni najljubši pokojniki, so vedno ob meni. Tašča mi pravi: kako lepe rdeče svečke si nam namenila, mama mi reče: bi bile lepe, če bi bile namenjene komu drugemu, tast si misli: samo, da mine november, moj oče pa modruje: kjer te čaka – tam te najde, Matilda namreč.

5d856dd6-883c-471c-afcc-558eb1b00692
Namesto njih vrtnica cveti. Foto: Irena Ocvirk

Navdih za današnje pisanje sem dobila od Dušana J. Na svojem FB je razmišljal o veselju, ki ga občutimo nekateri na dan mrtvih. Zakaj? Zato, ker cenimo, da smo še vedno med živimi. Ta dan nas opomni, da so naša življenja minljiva. Iz tega istega razloga se rada sprehajam po pokopališčih, kjerkoli že sem, in to skozi celo leto. Mnogo nas je, čudakov, ki med grobovi čutimo pozitivno energijo. V spokoju se zavemo, ne toliko minljivosti, kakor večnosti.

Letos sem se sprehodila do bližnjega pokopališča v družbi dveh vnukov. Zaradi veliko drevja in lepo obrezanih grmovnic, pokopališče spominja na park. Bolj kot kadarkoli sem se zavedala, da “hodim za predniki” (po neki živjenski poti k istemu cilju) in hkrati mi je dano tekati za potomci, ki v svojih otroških glavicah povsem po svoje zaznavajo smrt. Starejši vnuk, ki je dopolnil sedem let, je stopal tesno ob meni. Sedaj se že zaveda raznih problemov in bistroumno razmišlja o rešitvah. Že po nekaj korakih med grobovi me je vprašal: Koliko mora biti človek star, da umre? Najraje bi mu odgovorila: 120 let, kakor načrtuje Adi Smolar, a ni bil pravi trenutek. Otroke in njihove dileme je treba jemati resno. Skupaj sva prišla do spoznanja, da čas, ki nam toliko pomeni, sploh ni merilo življenja in ne določa smrti. Čas se lahko ustavi v vsakem trenutku. Čas ni pomemben – pomembni so trenutki, ki jih preživimo skupaj, lepo, kar se le da.

Z mlajšim vnukom, ki na prvi pogled nima veliko mojih genov, pa si deliva eno neprecenljivo lastnost, in sicer bujno domišljijo. Njegov odziv na pokopališče IMG_5690me je nadvse presenetil. Postal je igriv in poln navdiha.  Veselo je tekal po potkah med zelenjem, kipci in nagrobniki, pobiral palice in si domišljal različne scene. Še več. Ugotovil je, da smo našli odličen ambient za skrivalnice. Seveda sva mu s starejšim bratom razložila, da ne bi bilo primerno (čeprav naju je, ker smo še vedno sila otročji, celo zamikalo) igrati se skrivalnice okoli grobov, kjer ležijo mrtvi. Nehote sem pomislila, da pa so se, ko so bili še živi, tudi radi igrali skrivalnice in bi jim bila naša igra zagotovo v veselje … a je že tako, da živimo v socializirani družbi in pokopališče je kraj, kjer se vedemo spoštljivo. Vnukec, ki bo kmalu dopolnil štiri leta, je nekako zaznal resnost okoliščin in dramatičnost mojega pogovora s starejšim bratom. Umiril se je in brez besed stopil v korak z nama. Lahkotnost njegovega bivanja je zamrla za nekaj minut. Le nekaj minut in že smo bili rešeni disciplinskih ukrepov. Sprehod smo nadaljevali skozi staro mestno jedro, ki je ponujalo nove možnosti za igro.

Moje življenje sedaj že ve, da bom zvečer v beležnico napisala tudi stavek o presenečenju, ki mi ga je pripravilo ta dan. In res ga je: ko sem se z vnukoma vrnila domov, sem mlajšemu pomagala sezuti čevlj, iz katerega je padel kamenček. Zanimivo … nič ni jamral, da bi ga karkoli tiščalo. Iz navade sem obrnila čevelj na glavo, in glej ga šmenta: izpadli so še štirje večji kamenčki. Nemogoče, da jih ni čutil. Obsedela sem sredi predsobe in se čudila njegovi volji do gibanja in druženja.  Dobra volja premaga vse bolečine.

Zvesti sledilci bloga o življenju z domišljijo, se na tem mestu sprašujete le še, kaj je bilo tisto, kar se me je ta dan “dotaknilo”? Ne boste verjeli, da je bila to izjava mlajšega vnuka, ki se je pri večerji zagledal v naše družinske fotografije na steni. Zagledal se je v mojega tasta, svojega pradeda, kateri je žal preminul pred njegovim rojstvom in dejal: Veš kaj? Ta dedi bi tudi rad prišel po mene v vrtec, le da je zdaj predaleč.

To je bila najlepša misel, kar sem jih kdajkoli slišala ob dnevu mrtvih. Niso mrtvi, le predaleč so.

Lipa zelenela jelipa2