navdih

NAJMANJŠE DARILO


Napisana vsebina vključuje tekste, ki so zagotovo neprimerni za otroke, zato je to zanje v celoti neprimerno branje. Če sodite med tiste starše, ki ne pomnimo, kdaj smo svojim otrokom nazadnje pripovedovali o Božičku, potem sodite med izjeme (beri: vaši otroci so dovolj veliki za to zgodbo) 😉

Moj moto je še vedno: govori, kadar imaš kaj povedati in piši, kadar imaš o čem pisati. O čem, če ne o obdarovanju med božičnimi prazniki. Le kdo bi si želel majhno darilo? O, ja! Sodobne dolgonohte mladenke (to besedo bi g. Artač gotovo označil za današnjo besedo bloga 😉 ) ne bi imele nič proti majhnemu zaročnemu prstanu, kateremu bi sledila poroka na prvi pogled… A to ni želja za Božička, kakor se ga igramo pri nas doma, ker v resnici ne veš, kdo bo komu Božiček. Ali ste že slišali za Secret Santa: https://www.secretsantaorganizer.com/. To je internetna igra, v kateri sodelujejo vsi bodoči obdarovanci, ki pa so hkrati tudi darovalci. Vsak obdari le eno osebo izmed sodelujočih, katero mu je namenil računalniški program. Tako obdarovanec ne ve, kdo mu je poklonil darilo, lahko pa v program vpiše željo. Z igro nas je seznanila najina hči, kmalu potem, ko se je preselila med Gorenjce 🙂 Ta igra ima dve (Gorenjski) karakteristiki, ki sta hkrati v skladu z letošnjimi varčevalnimi ukrepi; prvič, vsak dobi le eno darilo in drugič, po vnaprej dogovorjeni vrednosti (20 eur). Naj se pohvalim, da mi je uspelo od Božička zdreti največjo škatlo. Kako le, se sprašujete. Za dvajset evrov?!? Moja želja je bila: brezalkoholno pivo – za ta denar se ga dobi kar nekaj. In kar nekaj ljubiteljev tega piva je pri naši hiši, zato zaloge takoj poidejo.

Pa pojdimo nazaj k najmanjšemu darilu. Le-to ni bilo pod smrečico, ni bilo zaročni prstan in ni bila zvezdica iz Swarovskih kristalov. Ne. Zopet me je življenje obdarilo z veliko mero domišljije. Saj ni res – pa je, najmanjše darilo letos mi je poklonil prijatelj z Gorenjske (naKLJUČje, pač 😉 . Ker ima smisel za humor, vem, da mi te navedbe ne bo zameril. Dobila sem kamen po imenu kamena strela ali gorski kristal. Kljub temu, da njegov hlad in bela barva dajeta vtis mrtvila, temu še zdaleč ni tako. Poznan je kot kristal vseh kristalov. Navodilo mojega darovalca je bilo: kamen moraš očistiti; najbolje je, da ga izpostaviš mesečini. Mhmmm… Minil je dan, dva, trije… in ker sem pozabila na to priporočilo, se je kristal vseh kristalov, kakor pravijo kameni streli, odločil pokazati svojo moč: kar sam se je povezal z luno. In tukaj se začne čarobna pravljica. Kamen in luna sta “nagovorila” mojega moža, da me je povabil na sprehod, ko je luna šele vzhajala. Prvič sem bila priča luninemu vzhodu. Bilo je veličastno. Celo mož se je čudil nepredvideni romantiki. Za trenutek sem pomislila, da mi polna luna mežika. Zna biti, da mi je res, saj je vedela, da je to šele začetek najinega druženja – uvodno srečanje.

Niti sanjalo se mi ni, kaj mi luna pripravlja to noč. Pet minut do petih me je zbudila “luč”!?! Posvetila mi je naravnost v oči. Še nikoli v življenju si polna luna ni našla tako velike špranje med temnimi zavesami, da bi me prebudila. Takoj se mi je posvetilo, kaj želi. “Daj no! Pokaži mi že tisti kamen,” je bila njena zahteva. Kameno strelo sem položila na okensko polico, da se je okopal v luninem siju, jaz pa sem občudovala razsvetljeno romantično noč. Le kdo bi razumel skrivnosti matere narave, sem se spraševala.

Po tem dogodku sem verjela v moč kamene strele, imenovane tudi kristal aktivacije. Veliko dela ga čaka v Novem 2023. Čistil in nevtraliziral bo negativno energijo, me branil pred sevanjem in krepil mojo auro. Verjamem da bo v meni prebudil skrite talente. Še najbolj pa verjamem, da me bo zdravil (vir: https://www.ustvarjalneideje.si/ ): krepil pretok energije, spodbujal imunski sistem. O njem pišejo, da je čistilec duš, da krepi duševno stabilnost, spodbuja pozitivne misli in občutke, povečuje potrpežljivost in vztrajnost, obenem pa omogoča večjo sposobnost veselja in ljubezni ter harmoničnega življenja z vsemi živimi bitji.

Kaj več bi človek težko pričakoval od najmanjšega darila.Vsekakor vam v Novem 2023 želim čimveč srečanj s polno luno – naj vas nosi. Luna vas – vi pa svoje drobcene, a dragocene amulete.

P.s. Kar se smrek tiče, moram povedati, da je naša (umetna) jelka letos praznovala okroglo, dvajseto reciklažo. Odkar sem na svoji koži doživela veliko pokopališče lepih, mladih smrečic sredi tržnice nekega velemesta, nimam več srca, da bi mi krasile dom in svoj nastop zaključile s sušenjem na ulici. Prave smreke občudujem v gozdu. Žal obstajajo tudi gojišča jelk, kjer lahko rastejo skoraj svobodno, do tiste višine, ki jim jo je namenil gospodar. Če tega še niste videli, naj povem, da so sredi nasadov mladih smrečic visoki, v nežno šoto zapiknjeni koli, ki imajo dvojno funkcijo: ščitijo smrečice pred ptičjimi iztrebki (saj najglasnejše ptice vedno posedajo na najvišjih vrhovih – v tem primeru na kolih), hkrati pa koli določajo višino, ki jo bodo smrečice dosegle v zadnjem letu svojega življenja. Žalostno.

potovanja

KJER SE CEDITA MED IN MLEKO


Kdor prebira moje pisarije, ta ve, da se zadnje čase ukvarjam s fenomenom “če si nekaj zares želiš, to dobiš.” Mojster Zvonko z radia Rogla, bi mi rekel: problem rešen 🙂 Moja kolegica, intelektualka, pa bi želela, da ta fenomen manifestiranja znanstveno utemeljim. Mhmmm?!? Takole si mislim: dajmo mi raje uživati teh nekaj let, dokler smo še na svet!

Dejstvo je, da se že nekaj let spogledujem (manifestiram) z lokacijo “kjer se cedita med in mleko”, a mi očitno ni bila namenjena. Gre za pravljično mestece Karlovy Vary (Karlove toplice) na Češkem. Mož se brani toplic. Premlad je še 🙂 “Le kaj bom tam delal,” me je spraševal. Nič, da bo le užival, mu ni bilo dovolj. On želi aktivnosti in družbo… Njemu več pomenijo ljudje, kakor kraji, IN (končno) je letos prišlo povabilo za izlet v Karlovy Vary s strani prijateljev, in končno se mož ni več branil sesti v avto 😊

Vožnja ni bila mačji kašelj. Osem ur v avtu človek res potrebuje zabavno družbo in dobre obete v zvezi z destinacijo, kamor potuje. Jaz vedno poguglam vsa dejstva o cilju in vedno zmotno pričakujem, da me nič ne bo presenetilo. Kje le? Tudi tokrat me je presenetilo; kraj, narava in ljudje. Prvi smeh iz srca je na moja usta privabila že kar sopotnica v avtu, ki je po uri vižnje ugotovila, da pa res potujemo na sever, saj postaja hladno :/ Ja, res je bilo hladno, dokler nismo šoferja prepričali naj zmanjša klimo 🙂

Prvo presenečenje je bila meja med nekdanjo vzhodno Nemčijo in Češko. Kdor je mojih let, se bo spomnil, kako je izgledal svoje čase “brisan prostor”. No, sedaj je brisana vsaka meja in kar na lepem se človek znajde – ne na Češkem – temveč med Kitajci!?! To je sodobna Ponta Rosa ali Asia Dragon Bazar. Najbolj prijazni trgovci so bili celo iz Vietnama. O cenah pa bolje, da ne pišem…

Iz ene skrajnosti v drugo smo prišli tisti trenutek, ko se je avto ustavil pred hotelom Imperial ***** Če dih zastane še dan danes, si lahko samo mislite, kakšna krasota je bila to pred stoplus leti, ko je bil postavljen.

Hotel Imperial in pod njim Karlovy Vary

Na tem mestu dajem kompliment našemu šoferju, ki je guglal tako globoko, da je odkril izjemno ugodno ponudbo “detox” program. To je pomenilo pogovor z zdravnikom, en “SPA” tretma na dan, pitje termalne vode in še nekih napitkov in polpenzion. Da bomo detoksirani, pa naj se izogibamo alkoholu, je rekla zdravnica!?! Da na Češkem ne bi pili piva, mhmmmm… no go.

Za začetek se poglobimo v njihovo termalno vodo. SPA naj bi (iz latinščine) pomenilo: pomlajanje vode. V Karlovy Vary je voda novorojenček: glasna, smrdljiva in vroča (cca 60 st.) Ko smo se spuščali s hriba do izvirov, sem imela občutek, da bomo zagledali morje. Vodne sile so obetale abnormno količino vode, ki zagotovo je – tam nekje… globoko pod zemljo. Postalo mi je jasno, zakaj je na lokaciji vrelcev čez dvesto hotelov, bivalna naselja pa precej stran: nad tako silovito zemeljsko aktivnostjo se ne dá živeti (dá pa se s tem služiti 😉 Pod cerkvijo Sv. Marije Magdalene teče reka Tepla; normalna, polna rib. Nakar ponikne (vsaj tako izgleda) in novo strugo polni vroč, puhteč vrelec termalne vode. Vzdolž reke so Collonade ali vrelci iz katerih se pije. Ja, za prebavila je to enkratno: ješ in se ne rediš. Ker pa je zelo vlažno tudi ozračje, je to raj na zemlji za vodne vile , a katastrofa za vremensko občutljive ljudi (meni je lomilo vse kosti). Naj še povem, da tako enkratne narave, tako lepega gozda že dolgo nisem videla.

Če je kdo pričakoval kakšno fotografijo iz kazinoja – James Bond… žal ga nismo srečali. Je pa mestece polno prestižnih trgovin. Še več: trgovci so cene “navili” na stopnjo bogatih Rusinj. Toliko o blišču. Sedaj pa je čas, da se vrnem k naslovu tega prispevka: med in mleko. Mleko mi je predstavljala motna zdravilna voda, s katero nas doji mati narava. Kako sem se srečala z medom pa v prvi od treh anekdot (za konec 🙂

Zgodba o medu se začne leta 2018, ko sem napisala roman Kam je izginila Monja in kaj kmalu odkrila njegovo preroško moč. Knjigo o knjigi bi lahko napisala na to temo. Tokrat se mi je pripetil dogodek opisan na strani 50: masaža. V našem hotelu Imperial je (bila) v detox program vključena “medena” masaža. Mhmmm… si predstavljate, kako sem se je veselila. Veselila vse do trenutka, ko sem vstopila v malo sobico in pred seboj zagledala velikana!!! Človeka takšnih dimenzij srečaš samo na svetovnem prvenstvu v košarki. To naj bi bil moj maser, sem pomislila in bila na tem, da jo ucvrem nazaj k svojemu možičku v nežen objem – a prepozno. Možak je obrnil ključ in zahteval (v polomljeni angleščini), da odložim plašč. Ja, lahko bi bil tudi Romun (o katerem pišem v romanu). Med na mojem hrbtu je bil najprej peklensko vroč, nato peklensko lepljiv, da mi je kar koža odstopala. Ne maram, da se me ljudje dotikajo! Še manj, da z mene vlečejo kožo… najprej z leve, potem z desne in potem se je velikan postavil nad mojo glavo… pritisnil (recimo) trebuh na moje teme IN res se mi je naredila tema :(((( O tem nikomur nisem črknila niti besedice vse do naslednjega dne, ko je rekel prijatelj s katerim smo skupaj letovali: a je še koga masiral tisti orjak!!!

Druga anekdota govori o koži. Zato sem se veselila masaže, ker mi je rekla prijateljica, ki se na to spozna, da je koža največji organ našega telesa. “Ne pri moških”, jo je popravil moj mož. Njen mož pa je dodal, da je na moškem organu pa še posebej veliko kože :))

Čisto za konec pa še ena iz začetka zapisa – o manifestiranju. Po domače bi rekli, da si nekaj zapičiš v glavo in to potem res doživiš. A moje življenje z domišljijo mi je na pot postavilo gospo Barbaro Klaus (Carico iz Hoč), ki mi je privoščila Access Bars tretma, le-ta zagotavlja lahkotno bivanje. Ne le, da se uresniči, k čemur težiš, tudi se ne uresniči, česar se bojiš. Tisti dan pri njej sem se bala zamujanja nazaj domov, ker me je čakalo kuhanje kosila za celo rodbino. “Nič skrbeti,” mi je rekla, “vesolje bo poskrbelo za to.” Mhmmm… sem pogledala v nebo. Sedla sem v avto in za vsak slučaj (da bi pomagala vesolju 😉 pohodila gas do daske, ko je zazvonil telefon. “Veš kaj,” sem zaslišala možev glas, “nič ne kuhaj kosila, smo se odločili, da gremo na pohorski lonec kar tukaj na Rogli.” Nogo sem odmaknila s pedala in lahkotno zapeljala proti domu:) Vesolje res zna 🙂

Naj tudi vas spremlja lahkotno bivanje, kjerkoli že ste, ali kamor boste namenjeni!

življenska zgodba

EDEN – NA HITRO


En post, napisan na hitro… kaj pa drugega😉. Jaz nisem super babica, sem pa navihana 😃, kar ni nič nenavadnega pri štirih vnukih (vse za reprodukcijo ;).

Ta post nastaja ob 6:33 v kampu Pine Beach, v Pakoštanih. Škržati so ravnokar nehali “ribati”. In kadar je tišina preglasna, se tudi ne dá spati 🤦🏻‍♀️ Današnje jutro se je začelo ob petih; budna sem bila v delčku sekunde, ko je mlajši vnukec rekel starejšemu: Liam, kača! 😳😬 … v sanjah, seveda. A kaj, ko smo nastanjeni v lesenih kolibah, kritih s slamo, posejanih po skalnatem gozdičku, kjer je okolje povsem primerno za kače, katere ne moti družinam prijazno letovišče (beri: otrok, kakor solate 🙂

Torej pregledam kolibo, da pa le ni kje kakšnega plazilca in ležem nazaj k zasluženem počitku, a ne za dolgo… 05:27 začnejo zelo glasno ribati škržati. Zanimivo, tiste, ki spijo, to sploh ne moti. Mene, pač! Ob 05:49 se ugasne nočna razsvetljava… Čez nekaj minut škržati povsem utihnejo 🙄 Nekdo teče mimo kolibe… več njih na vsezgodaj leta po kampu 🏃🏻‍♀️🏃🏻🏃🏻‍♀️🏃🏻 Ni nujno; jaz ob 06:06 začnem z obrazno jogo 🥴 Resno! Pred časom sem brala knjigo “Odvadite se biti, to kar ste” in obrazne gube, so odraz mojega katakterja. Slednjega ne bom spreminjala – mi kar ustreza, gub pa res ne rabim. Jezik zataknem med spodnjo ustnico in zobe, z zgornjo ustnico pa delam grimase – še dobro, da je mrak in me nihče ne vidi. Resno, to pomaga, anatomija se spreminja; ko govorim, se ne morem več pačiti in pogosto se ugriznem v jezik… star um se spreminja 😉 Nadaljujem vadbo z nogami: stegnjena kolena potiskam v jogi – super za miniskus in križno vez. Učinek bo viden že zvečer: ko bodo vsi tuši zasedeni, bom jaz dvignila nogo v umivalnik in splahnila podplate – pri 60h!!! Ženska lako pove, koliko je stara samo takrat, kadar se hvali 💪🏼👵🏼.
Ker v tem naselju ogromno dogaja, imam ob 08:00 pilates (bolje tako, da bosta vnuka lahko v miru spala ;). Pravijo, da se človek postara, ko spanje ni več kazen, temveč nagrada. Njima je zjutraj nagrada, zvečer pa “ne spat”, očitno še nista odrasla 👦🏻🧑🏻‍🦱.

Prav je tako, da skupaj uživamo in se nasmejimo, predvsem mi2 z dedijem, njihovim izjavam. Za konec tega posta “na hitro” le še tri anekdote:

  1. Ko dedi šola natakarje, pripravnike, reče starejši vnuk: dedi je tak’ pameten! Mlajši pa doda: Liam, res si srečen, da imaš tako pametnega dedija :))))
  2. Liam ima čut za ekonomijo; lansko leto po enakem dopustu v Pakoštanih je predlagal dediju: lahko rezerviraš za naslednje leto. In dedi ga je ubogal ☑️ Srečen dedi, ki ima tako pametnega vnuka – profitiral je 700€.
  3. Naša koliba ima 5 ležišč: 3 in 2 in vmes je pregrada. Zakaj je te pregrade treba?!? sta se jezila vnuka. Verjetno so se v šoli učili, da babice po menopavzi nismo več spolno aktivne, ampak… ne, če je učiteljica tako rekla, tako je… 😜
Presenečenje, Uncategorized

Jaz (kakor Alica) v čudežni deželi


Ura je 05:05 zjutraj. Resno. Odkar mi je prijateljica Tanja povedala, kakšen pomen ima numerologija, je moja podzavest “čisto not padla”, še ponoči mi ne da miru :/ .Mojo pozornost usmerja na najbolj nemogoče številke… kaj več o tem pa kdaj drugič. Danes bi vam rada povedala, da je moja vnukinja (3 leta) v kratkem dobila za darilo knjigo Alica v čudežni deželi. Ker sem med drugim tudi knjižničarka, vem, da je ta zgodba vse prej, kakor primerna za otroke – vsebina ima celo politične podlage, ampak ker ilustratorji obvladajo risanje zajcev in čudežnih dežel, jo moja vnukinja gleda in spremlja z odprtimi usti – v skrajšani obliki, seveda.

“Le kam nas bo tokrat pripeljalo njeno pisanje”, se sprašujete tisti, ki spremljate moj blog. Naj vam namignem: iz pravljice v pravljično realnost. Saj veste, kako nam pravijo guruji sreče: vaše življenje bo takšno, kakršnega si boste zamislili in jaz si zamišljam in z vsem srcem želim, da me življenje nagrajuje z lepimi presenečanji. Tokrat je bilo tako:

Če si človek v prvi polovici življenja predvsem ustvarja in nabira “svašta”, se želi v drugi polovici življenja rešiti nepotrebnih stvari. V mojem primeru je šlo za neizkoriščeno garažo, podedovano po pokojnem očetu. V samoti oziroma v družbi pajkov je garaža preživela kar nekaj let, to pomlad pa sem se odločila, da jo prodam. “Kadar prodajaš star avto”, pravi moj mož, “ga vsaj zglancaj, da bo izgledal, kakor nov.” No, tokrat pa je odločno nasprotoval moji nameri, da garažo pred prodajo prenovim … Ker me je v srcu spominjala na očeta, bi ji privoščila le najboljšo podobo. “Pusti novim lastnikom, da si jo oblikujejo po svoji podobi”, je vztrajal mož. Prepričana sem, da je najinemu pogovoru prisluškovalo življenje z domišljijo, saj nama je pripravilo nepozaben scenarij.

Kriza s parkirnimi prostori je spremenila garaže v vroče žemlje, zato sem jo prodala kar čez noč. Da kupec ni “rodom” Slovenec, skoraj ni treba omenjati, saj vsakdo, ki dandanes prodaja nepremičnine ve, kako to gre… Nima veze. Mene je bolj skrbelo, kje bova podpisala kupoprodajno pogodbo. V gostilni bi bilo preveč klišejsko 🙂 V stari garaži med pajki, bi bilo preveč srhljivo :/ V stanovanju ene ali druge stranke je preveč intimno … Kje?!? Zagato je rešil kar kupec, ki je predlagal, da se dobimo pri garažah. “Pa bo, kar bo,” sem si rekla. V bistvu ni šlo za kupca, temveč kupko (to je bila moja beseda tedna 😉 Ženska naju je pričakala že na cesti med garažami in povabila v njihovo (že obstoječo) garažo. Kaj GARažo – GARsonjero je pravi izraz za presenečenje, ki je sledilo. Ni, da ni (laminat, ladijski strop)… pa, da ne bom izdajala intime toplega doma – pardon garaže, naj povem le-to, da si boljših bodočih lastnikov moje zapuščene garaže res ne bi mogla želeti. Hvala življenju za to izkušnjo. Če bi pustili Slovenijo oblikovati takšnim delovnim in srčnim ljudem, bi vsi živeli v pravljični deželi – boljši od Alicine spolitizirane zajčje luknje.

Ps. Kot že mnogokrat pred tem, sem tudi tokrat pogledala v nebo (od koder nas spremljajo pokojniki) in očetu zatrdila, da bo njegova garaža v najboljših rokah. Amen.

50 odtenkov življenja

PRVOAPRILSKA ŠALA


Tudi zame je že daleč daleč pomlad, sem pomislila ob gledanju oddaje Tilena Artača »Kaj dogaja« (priporočam). A dogaja, še vedno dogaja… kadar ima življenje domišljijo, leta res niso ovira. Letos, na mojo devetinpetdeseto pomlad, sem dobila povabilo h ginekologinji z datumom: 1. april. Kakšen izziv! Takoj mi je padlo na pamet, da bom ob povratku s pregleda moža naplahtala, da sem noseča 😉

Ker pa v oddaji Kaj dogaja sodelujejo tudi odlični maskerji, sem svojo idejo malo modificirala in nadgradila s tehniko pomlajevanja 😉 Prvoaprilsko šalo sem uprizorila kar v ginekološki ambulanti:

1. aprila v ginekološki ordinaciji (sedim nasproti ginekologinji; imam oblečen bel puli, obraz napudran in »poslikan« z nežnim mejkapom, preko ust je maska) :

Ginekologinja: Kako ste? Kako se počutite?

Jaz: Dobro sem, hvala. Počutim pa se nenavadno – mislim, da sem noseča.

Ginekologinja (obnemi): Noseči!?! (pogleda v karton – verjetno datum rojstva, nakar se mi zazre globoko v oči) Kako je to mogoče? Ste naredili test? Ste prepričani?

Jaz: Dandanes je vse mogoče… Za prvi april pa še posebej (se naglas zasmejim)

Ginekologinja (z nasmehom): To ste me … za hip sem vam verjela, ker odlično izgledate … lahko bi bilo res.

Brez nič ni nič. Ženske v letih, si moramo kompliment pač prislužiti.

Foto: Zlatka C.

Drugi prizor se je odvijal doma, ko sem možu razlagala, kakšno šalo sem pripravila ginekologinji. Med govorjenjem sem pila jogurt iz plastenke, na katero so se prilepile moževe oči. “Kaj je”, sem skomignila z rameni. Plastenko mi je vzel iz roke in od blizu pogledal rok trajanja artikla. “Uf”, je vzkliklnil, “to pa je tvoj rekord … dva tedna čez rok.” Priznam, da me je zvilo v želodcu… mož pa je nadaljeval: »Sem ti rekel, da ne jemlji iz polic vse od začetka; prodajalke staro robo postavijo na zunanji rob polic! Pa očala na nosu, bi ti tudi pomagala… Ha, ha, ha vsaj za prvi april«, se je začil krohotati. To me je naplahtal :/ Tako je to za prvi april – nihče ni imun, vse moramo preboleti 🙂

P.s. smeh je zdravilo. Naj vas spremlja vse dni v letu! Pa še to: hvala medicinskemu osebju celjske bolnišnice, ker je vedno prijazno in nasmejano 🙂