Presenečenje

KAJ IMATA SKUPNEGA JURE IN JURČEK?


Časi so takšni, da se veliko umira (a nas je na svetu še vedno preveč). Časi so takšni, da se bliža dan mrtvih (a je sobivanja z umirajočimi in mrtvimi veliko premalo). In še tretjič: časi so takšni, da boste rekli na koncu tega branja: ženska glava, spet si vrgla vse v en koš. Kako, da ne? V dandanašnjih časih so vse glave prepolne premnogih informacij in vse duše prestrašene zaradi premnogih groženj.

Tokrat me je za jezik potegnila Petra Škarja (ni prvič), ko je Jureta Kneza vprašala, ali verjame v posmrtno življenje. Iz odgovora gre razbrati, da se je možak opredelil za tostranstvo. Takole pravi: vsak dan je treba izkoristiti, si narediti načrt… in zvečer leči k počitku z mislijo, da je bil preživet dan res poseben.

Slivniško jezero

Meni moji načrti že dolgo niso več dovolj. Od življenja pričakujem, da jih oplemeniti z malimi ali velikimi čudeži. No, na tej točki pisanja preidemo od Jureta iz tostranstva na jurčka iz onostranstva. Samo, da vas spomnim – sem ena tistih, ki imamo mrtve ob sebi celo leto, in ko moja pokojna starša beležita obletnico poroke, je treba to proslaviti. Kje bi bilo najbolje? Tam, kjer sta preživela največ časa z največjim veseljem. To je bilo ob vodi z ribiško palico v rokah. Torej, greva, sem rekla možu. Greva na Slivniško jezero.

Propadajoč ribiški dom

Nič več ni, kakor je bilo. Ribiški dom Tratna je danes mesto duhov. Pravzaprav je zapuščena scena povsem ustrezala mojemu dojemanju minljivosti. Bolj, ko sva se z možem bližala mestu, na katerem sta moja pokojna starša metala trnke v vodo, bolj sem čutila njuno prisotnost. Moj mož je skeptik, kar se tiče prisotnosti duš. Večkrat me »povozi« s stavkom: zakaj pa se meni nihče ne prikaže, ali nič ne zgodi. No, ta dan je imelo življenje zanj prav poseben načrt 😉 Treba je povedati, da sta moja pokojna starša neizmerno uživala tudi v nabiranju gob. Samo še korak me loči od enkratnega najdišča jurčkov, sem si rekla ta dan. Pogledala sem v nebo: daj no, mati moja, privošči mi vsaj enega jurčka! Nič. Nič levo. Nič desno. Začuda, ta dan je bil mož tisti, ki je raziskoval dalje … rinil je čez trnje, me vlekel ob živo mejo iz smrek in skozi njo preko velikih mravljišč. Uauuuuu! Obstala sva pred pobočjem pokritim z mahom, le tu in tam se je bahala kakšna velika smreka. Na vrhu pobočja je bil, v bršljan odet, zapuščen vikend. Zastal mi je dih in korak je obstal. Le oči so sledile možu, ki se je vzpenjal po pobočju, sledil nevidni sili in končno vzkliknil: glej ga! Poglej si to! Obstal je pred veličastnim jurčkom. Samim samcatim lepotcem 😉 No, sedaj veš, kako je to, ko si medij med tostranstvom in onostrastvom, sem mu dejala – to je čista sreča, pa četudi ti jo privošči pokojna tašča.

Naravne lepote

Žal so časi tudi takšni, da imamo več veselja z naravnimi in nadnaravnimi pojavi, kakor pa s človečnostjo. Biti ali ne biti, ni filozofsko vprašanje. Vedno smo. Še preden se rodimo, smo v mislih in srcu nekoga, ki si nas neskončno želi, in ko umremo, smo v srcu tistih, ki si nas bodo še vedno želeli. Kjerkoli ste preživeli dan, najsibo to na ulici med protestniki, v varnem zavetju doma, ali potrebni pomoči, v kateri izmed bolnišnic, kjerkoli že, vam želim veliko malih… morda se pa le zgodi tudi kakšen velik čudež – vredno je verjeti.

Ps. In kaj imata skupnega Jure in jurček? Koren besede – seveda 😉

ljubezni voščim

MATERINA DUŠICA


Delim, ker verjamem, da s tem doprinašam dobro… pravi Petra Škarja. Tudi jaz bom danes delila z vami domislico (splet okoliščin), s katero mi je življenje pozdravilo boleče grlo. To je pripoved o pozitivizmu. No, roko na srce, na kovid testu sem bila negativna, kar pa je tudi pozitivno 😉

Težave so se začele pred enim mesecem. Nedolžno, pekoče grlo. To bo zame mala malica, sem si rekla, nakupila limon in še tiste Ricola bonbone, pa bo. Dan, dva in bilo je še slabše. Kaj bi lahko še pomagalo, sem tuhtala. Svilena ruta okrog vratu in pljučnikov čaj – to je vedno pomagalo. Vedno, a tokrat ne. Še slabše; začelo mi je jemati glas. Po tednu dni zdravil iz domače lekarne (prežgan sladkor, isla bonboni, grgranje žajblja…) nisem bila več v stanju govoriti. Za trenutek me je celo prešinila tista psihološka interpretacija, da težave z govorjenjem oziroma težave v izražanju ležijo v naši psihi. Kje le! Jaz povem, kar je treba, če ne gre, pa napišem 😉

Po še enem tednu jemanja zdravil iz domače lekarne, se mi je za silo vrnil glas, a kašljanje se je stopnjevalo. Saj veste, tisti non-stop kašelj v predelu sapnika. Non-stop! Tudi ponoči. Prišel je čas za ločitev od moža –  sredi noči sem šla kašljat v drugo sobo. To pa je bil tudi čas, da pokličem zdravnico, če bi mi le dala recept za antibiotike (skozi okno). Takšne smo ženske; čakamo do konca, potem bi pa zadevo rešile kar na hitro. Jok, je rekla zdravnica. Pridi, da slišim, kaj pravijo pljuča. Za čuda so bila pljuča čisto tiho. Vseeno, ker se je viroza ali prehlad obotavljal, sem dobila amoksiklav.

Tretji teden se mi je obetalo deset dni antibiotikov. Naj bo, vse za to, da si bom lahko privoščila še kakšno kavo s cigareto. Jaz kadim le v tandemu s kavo in prepričana sem, da mi tega ne bo nihče preprečil, razen resna bolezen. A glej ga šmenta, minil je mesec in jaz še vedno nisem bila v stanju prižgati tisto eno in edino cigareto na dan. Saj vem, da se bo na starost treba odpovedati vsem dobrotam tega sveta, potem me bo počasi minilo veselje do življenja in na koncu mi ne bo več težko umreti.

No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Vztrajnost je ena izmed mojih najboljših lastnosti. Ko je sredi dopoldneva posijalo zlato sonce, sem si skuhala kavo in odšla na teraso, da poskusim varianto s cigareto. Treba je vztrajati. Uf, me je peklo v grlu! Pogledala sem proti nebu: mati moja (na žalost že pokojna), kaj res ne bo konec tega sra… Kaj naj še naredim? Ti bi mi vedela svetovati. V knjigi Signs od Laure L. Jackson sem prebrala, da pokojniki z nami komunicirajo, če jim znamo zastaviti pravo vprašanje. Mislim, da sem izbrala pravo vprašanje; katera mama svojemu otroku ne bi dala odgovora, kako naj se pozdravi?

Kar nekaj me je neslo proti vratom na koncu vrta, ko sem zagledala staro znanko, ki se je vračala s sprehoda. Za prijateljice (sploh v času korone) sem pa vedno pozitivna. Z veseljem sem jo povabila na kavico. Sumničavo me je pogledala, zato sem hitro dodala, da je povabljena na teraso, kjer bova sedeli zunaj z razdaljo metra in pol. Na moje veliko presenečenje se je za hip ozrla naokoli, češ, kaj bodo pa rekli ljudje. In spet sem imela razlog za pogled v nebo: mati moja, ali smo res postali zombiji!?! Mati moja (pokojna) pa si je mislila: vztrajaj! Spravi žensko do terase. In sem ubogala šesti čut. Veselo sem stopala pred znanko, ko sem opazila, da mi ne sledi več, da je na pol poti obstala. Stopila sem par korakov nazaj. Bila je sklonjena, kakor bi nekaj iskala. Ne, ni iskala, nabirala je … male svetlo vijolične cvetove. Pridržala mi je šopek pred nosom in rekla: “Poglej no! Materina dušica ti raste v travi. V polnem razcvetu je. Sedaj je čas za nabiranje cvetov. Čaj odlično pomaga pri težavah z dihali.”

Saj ni res – pa je. Zdravilo sem imela ves čas pred nosom. Samo dva odmerka čaja sta bila potrebna, da sem ponovno zadihala kot se spodobi. Po petih tednih sem si privoščila tapravo kavo v tandemu, vdihnila in pogledala proti nebu. Hvala ti življenje, spet si me preseglo s svojo domiselnostjo.

Lep pozdrav dragi bralci, čuvajte zdravje, pa ne pozabite na stare modrosti.

50 odtenkov življenja

PRI OSEMNAJSTIH PRED SODNIKA


Kdor se v mladosti ni srečal s sodnikom iz oči v oči, težko verjame, da je to dogodek, ki človeka spremlja celo življenje. Tisti, ki ste ta teden gledali poročila na TV, že slutite, kaj se me je dotaknilo. Srednješolec, Matic, pred sodiščem. Vrh ledene gore. V Mariboru, na shodu za pravice šolarjev je bilo ob njem veliko pogumnih, še več podpornikov pa nas je »stalo« na dnu te ledene gore, ki smo in še vedno podpiramo temeljne človekove pravice. Pogled na otroke s plakati v rokah me je presunil. Presunil, ker hočejo v šolo. To je dokaz, da sem se postarala za celo ero. V moji mladosti smo šolo »špricali«. Kapo dol pred življenjem s toliko domišljije.

Kaj želim s tem zapisom? Mladim želim sporočiti, da so diamanti, ki jih življenje brusi. Velikokrat nas je, in tudi njih bo, doletela šolska lekcija kar na ulici. Dobil jo je Matic in dobila sem jo jaz, oba pri osemnajstih.

Res, da so bile okoliščine drugačne, a čustvena nota je bila presentljivo podobna. Tudi v mojem primeru se je vse skupaj začelo na ulici oziroma na cesti. Kdor me pozna, si sedaj misli, da se takšni pridni punci, kaj takega, res ni zgodilo. Na nek način sem bila, kakor Matic, žrtev okoliščin; na nepravem mestu ob nepravem času – pa vendar. Mlad človek v nobenem pogledu ne sme sedeti zaprt v sobi, izoliran pred svetom in čakati, da se bo življenje zgodilo.

V mojem primeru je bilo nekako tako: ni pomembno, kaj dobiš – pomembno je, kaj postaneš. Za svoj osemnajsti rojstni dan sem postala voznica. V denarnico sem skrbno spravila vozniško dovoljenje, v roke pa sem dobila ključe od očetovega avta (nekaj pa sem le dobila 😉

Vsak mladostnik pred novim korakom v življenju podzavestno začuti strah. Iti ali ne iti? Seveda je potrebno iti … iti naprej, menda me ne bo zaviral en votel strah, kaj bi bilo, če bi bilo … Ko sem ravno pri zaviranju, moram povedati, da je bila to ključna lekcija, ki je vozniški tečaj ni vseboval. Resda mi je rekel inštruktor: ustavi se. Nikoli pa mi ni rekel: z vso silo skoči na zavoro.

Že slutite, katero je bilo nepravo mesto, na katerem sem se znašla: prehod za pešce v nepravem času, ko je nanj skočila peška. Povozila sem starko. Na prehodu za pešce. Kriva. V očeh policajev sem bila glavni krivec. Poklicali so rešilca, naredili zapisnik in me obvestili, da bo o zadevi odločalo sodišče. Ne vem, kaj točno se je na cesti dogajalo, še manj vem, kaj je pisalo v zapisniku, ki sem ga (v stresu) podpisala.

Na sodišče sem šla sama, v moji mladosti so bili odvetniki prava redkost, še posebej na področju prometnih prekrškov. Sama sem sedela sodnici nasproti, pripravljena prevzeti odgovornost za svoje dejanje (kakor je pred kratkim rekla sedanja ministrica za šolstvo). Počutila sem se krivo.

No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Sodnica je začela počasi in razločno brati policijski zapisnik. V njem je bila izjava moje mame. Seveda na tem svetu nisem bila tako sama, kakor sem se takrat počutila. Seveda. Na kraju dogodka je bila v avtu ob meni moja mama. Tedaj sem se spomnila, da nisva bili pripeti s pasom (ni bilo obvezno), da nisem z vso silo skočila na zavoro, ker bi mamo vrglo v vetrobransko steklo. Mama, ki je ohranila veliko večjo mero prisebnosti kot jaz, je v zapisniku povedala, da se je starka, ki je čakala na avtobusni postaji poleg prehoda za pešce, opotekla na zebro in padla na tla tik pred avto. Mhmmm … jaz tega nisem opazila. Ko sem stopila iz avta sem se naslonila na havbo, ker so mi noge povsem odpovedale ob pogledu na starko, ki si je s krvavim robčkom zakrivala obraz.

Sodnica pa je brala dalje. Razkrila mi je tudi izjavo te ponesrečene osemdesetletne gospe. Policistom, ki so jo obiskali v bolnišnici, je povedala, da je bila tisti dan pri zobozdravniku. Ta dan ji je izpulil nekaj zob (od tod krvav robček v njenih rokah). Zaradi dveh prejetih injekcij, ji je med čakanjem na avtobus postalo tako slabo, da se je opotekla s pločnika in (na zebri), hvala bogu, lahko »ujela« na moj avto, da ni med omedlevico padla kar na tla. Še več: policista je prosila, naj se mi opraviči v njenem imenu.

Sodnica mi je opravičilo sicer prenesla, vseeno pa mi je odredila minimalno kazen, zaradi zapoznelega zaviranja.

Sedaj se znam na račun te lekcije tudi pozabavati. Ko je treba skočiti na zavoro, sopotnikom, prilepljenim na sedež, povem to anekdoto.

Enako želim Maticu in vsem šolarjem, da bi čez mnogo let z nasmehom na obrazu pripovedovali svojim otrokom, kako zelo so si želeli hoditi v šolo.

50 odtenkov življenja

Moja prijateljica Kovida


Jaz imam zelo veliko prijateljic. Vsakomur privoščim veliko prijateljev, a dejstvo je, da se do njih ne pride kar mimogrede. Prijateljstvo je treba gojiti ne glede na okoliščine. Dobri časi ali slabi časi – pravi prijatelji vedno najdejo pot drug do drugega. Najbolj sem vesela tistih, ki me podpirajo, da sem to, kar sem. Beri: me spodbujajo in preganjajo, da pa je že čas za kakšno novo objavo na blogu.

Nikoli ne pišem »kar tako«. Pišem o stvareh, ki se me dotaknejo, mi sedejo na ramena in jih nekaj časa prelagam z leve na desno, doker jih ne stresem na papir in spet lažje zadiham.

Dotaknila se me je pandemija. Boste rekli, da imam občudovanja vreden reakcijski čas – po enem letu. Ja, ker še vedno ne uspem pravi čas zamižati, ko se na TV pojavijo »kar neke« številke o covidu, ki jim manjka statistična podlaga. Nazadnje sem ujela številko 9. Devet umrlih s covidom. V Sloveniji na dan umre cca. 60 ljudi. S čim je umrlo preostalih cca. 50, sem se začela spraševati. Zakaj razlogi za večino umrlih niso vredni omembe? Kdo je zloglasna pandemija, da se vse vrti okrog nje in kako dolgo še? Kako bom jaz izgledala na koncu tega cirkusa? Konec bo kmalu – na Kitajskem je 0 okuženih, torej vsak čas.

Mislim si, da me to leto restrikcij ni nič spremenilo. To pa zato, ker mi je prijateljica dala nasvet: ko prvič narediš kakšno stvar narobe, lahko krivdo pripišeš okoliščinam … ko drugič narediš isto stvar narobe, si kriva ti.

Vesela sem, da nisem v času pandemije ponovila napake iz otroštva, ki je na moji psihi pustila resne posledice, ki pa se jih takrat sploh nisem zavedala. Povsem sem se prepustila »duhu časa«. Prepustila sem se prijateljici, ki jo bom poimenovala Kovida. Vedno je bila v središču pozornosti. Vsi smo se vrteli okoli nje. Vedno je bilo tako, kakor je rekla. Povsod je bila zraven, če pa se »ni šla zraven«, se »nismo šli«. Če s kom ni govorila, ni z njim govoril nihče. Diktirala je druženja. Krojila je modo: ko je dobila novo obleko, je povedala, od kod je, da bomo ostale deklice lahko dobile enake. Prva v novi obleki, nam je dovolila, da jo posnemamo. Bila je pomembna, ker je imela zaledje. To sem ugotovila v osnovni šoli. Imela je vplivne starše. Kdor se ji je zameril, je lahko pričakoval posledice. Njen starš je bil učitelj. Preteklo je več let, preden sem spoznala, kako zelo mi škodi njen vpliv. Celo moji starši so ji pripisovali prevelik pomen. Kadar sem v šoli dobila oceno, ni bil to zadosten pokazatelj mojega znanja. Vedno sem morala doma odgovoriti še na eno vprašanje: kakšno oceno pa je dobila Kovida? Bila je najpomembnejša, bila je merilo postavljanja standardov in izvajanja ukrepov. »Do katere ure pa je lahko Kovida na dvorišču?« je zanimalo mojo mamo, preden je meni določila policijsko … pardon, preden mi je omejila gibanje v večernih urah.

Minila so leta, da sem zaživela življenje v »po moje« izbranem socialnem okolju. Po svoje – opisane razmere niso nič izjemnega. Večina mladostnikov se sreča s tako vplivnimi prijatelji in nekateri se jih nikoli ne otresejo. Tisto dobro, kar sem jaz odnesla iz takega otroštva je senzor, senzor za dogodke ali posameznike, ki bi lahko vplivali na mojo zdravo pamet.

Prvi alarm za ohranjanje zdrave pameti se mi je sprožil jeseni 2019, ko sem na TV ujela zelo prikrito informacijo, da je ga. Merkel sama za eno noč letela na Kitajsko. Mhmmmm …

Drugi alarm se je sprožil, ko sem želela, kaj več izbrskati o zloglasnem kovidu. Nič lažjega, so mi rekli prijatelji, poglej si film Okužba, ki je bil posnet pred desetimi leti in prikazuje to, kar se nam sedaj dogaja. Mhmmmm … Pri filozofiji smo se učili: če lahko nek pojav predvidiš, ga lahko preprečiš. Kje so bili pred desetimi leti strokovnjaki mednarodne zdravstvene organizacije. Zakaj takrat niso poslali komisije na tisto kitajsko tržnico? Mhmmm …

Ta pandemija ima preveč karakteristik moje vplivne prijateljice Kovide iz otroštva, da bi zapadla pod njen vpliv. Izogibam se je na daleč; živim in se ravnam po svoji vesti, ohranjam stike s prijatelji in vse bolezni obravnavam enako resno.

Kar pa se tiče številk, ki nam jih redno servirajo mediji, imam izdelano hipotezo: sedaj smo v obdobju prehladov (tudi s pojavom vročine), kar pomeni, da bo na testiranje na novi koronavirus poslano veliko negativnih pacientov, torej bo relativno število okuženih drastično upadlo. No, zelo verjetno ta hipoteza ne bo potrjena, saj bi to resno ogrozilo pandemijo. Zna biti, da ima ta »Kovid« tudi vplivne starše 😉

Snežinkine zgodbe

DOKLER VSEGA NE POJEŠ, NE GREŠ OD MIZE


To ni pravljica o mačehi in Sneguljčici. To je zgodba o Manci in očimu. Branje ni priporočljivo ljudem, ki so nagnjeni k hujšanju. Mogoče ni bilo vse čisto tako, kakor je tukaj zapisano, veliko drugače pa tudi ne.

Manca stanuje v četrtem nadstropju stanovanjskega kompleksa s tremi vhodi v obliki črke U. Mančin balkon gleda na dvorišče. Do njihovega stanovanja se pride skozi stranski vhod. V pritličju bloka, na srednjem vhodu, živi gospa Videnšek. Priimek popolnoma ustreza njenemu značaju – je ena tistih sosed, ki vse vidi in vse ve. Že od lanskega decembra pogleduje na balkon v četrtem nadstropju. Vsak dan, okrog četrte ure, se na balkonu pojavi Manca. Videti je, da se sklanja, a kaj počne, tega gospa Videnšek ne more ugotoviti. Čez čas Manca glasno trka po vratih, da bi jo starša spustila nazaj v stanovanje. Od desetega januarja 2021, odkar gospa Videnšek ve za inšpektorja Vrenka, bi mu ta primer z veseljem prepustila, vsaj tako je dejala moji prijateljici Duški.

Duška živi v četrtem nadstropju nad gospo Videnšek. Sinoči me je klicala po telefonu: »Ne zameri,« se je začelo njeno jamranje, »psihoterapevtka mi je rekla, če hočem predelati svoje težave, jih moram zapisati. Ti veš, da jaz nisem bogzna kaj pismena. Ti znaš bolje. Ti napiši, kar ti bom povedala. Ta zgodba mora med ljudi. Prosim te. Le tako jo bom lahko prebolela.« »Kaj boš prebolela?« sem bila sočutna in hkrati jezna sama nase, da me je spet prevzela radovednost, ki jo bom obžalovala.  V začetku lanskega leta je Dušici uspela ločitev od zapitega moža. Vsi, povezani z njo, smo si oddahnili. Ostala je sama v hiši svojih pokojnih staršev. Sprva je bila srečna sama zase, potem pa se je samoti pridružila osamljenost zaradi korone. Delala je od doma, izolirana, večkrat bolehna in vedno bolj očitno depresivna. Do jeseni je Dušici zadostovala pomoč psihoterapevtke na daljavo, oktobra, z novim zapiranjem javnega življenja, pa se je odločila za preselitev v večstanovanjski blok. Štirinadstropna stavba s tremi vhodi v obliki črke U je dajala vtis, da pa se v soseki le nekaj dogaja, da človek ni čisto sam med štirimi stenami.

Pravilno sklepate, da se je drama, ki mi jo je sinoči povedala Dušica, odvijala prav v tej soseski, v stavbi, kjer živi tudi Manca.   Začetki drame segajo v januarsko jutro, ko sta Dušica in gospa Videnšek prvič spregovorili na štiri oči. Videnškova je prišla na balkon, ko je Dušica, stisnjena v dve gubi pod smreko blizu balkona, prižgala prvo jutranjo cigareto. »Vem, zakaj ne kadite na balkonu,« je rekla gospa Videnšek in ne da bi čakala na odgovor, nadaljevala, »moti vas sosed na sosednjem balkonu … Tista luknja, ki je verjetno še vedno na steni vašega balkona, je posledica streljanja. Prav ta sosed je streljal na človeka, od katerega ste vi kupili stanovanje. Sam bog ve, zakaj. Na sodišču se je izgovarjal, da je ustrelil po nesreči med čiščenjem lovske puške, da če bi ga hotel ubiti, bi ga zadel.« Ob teh besedah je Duški zaledenela kri v žilah. Dejansko je na balkonu kadila trikrat, kakor se reče: prvič, zadnjič in nikoli več. To je bilo lani oktobra, kmalu po priselitvi, ko je sosed prihrumel na balkon in jo ozmerjal z besedami, ki jih celo jaz ne znam omiliti, da bi sodile v ta zapis. Najprej jo je grdo ozmerjal, potem pa še obtožil, da gleda v njihovo stanovanje in vohuni, kaj se pri njih dogaja. Resnici na ljubo, sta to vogalni stanovanji v bloku na U s pogledom na dvorišče. Še huje, sosedovo dvosobno stanovanje ima na oknih le tanke zavese in nobenih rolet …

Duško je iz zamaknjenosti zbudilo ponovno govorjenje gospe Videnšek: »Povejte mi, no, kaj počne njihova Manca vsako popoldne na balkonu. Jaz iz pritličja ne vidim dobro, zakaj se sklanja ali pa čepi in potem, slabo oblečena, dalj časa trka, da jo zopet spustijo v stanovanje?!?« Na to vprašanje tistega mrzlega januarskega jutra Duška ni odgovorila. Na hitro je pohodila cigareto in zbežala po stopnicah navzgor.

Odločitev je padla, o svojih opažanjih bo spregovorila s psihiatrinjo. Mogoče pa skupaj najdeta rešitev za sosedovo Manco, podhranjeno najstnico, ki se je vsak dan temeljito izbruhala na balkonu. To, da bi trpeči najstnici svetovala http://www.nijz.si in njihov program To sem jaz,  ni prišlo v poštev. Duška je razumela, da je Manco treba rešiti zmešanega očima. Najhuje je bilo ob večerih, ko se je deklica (morala) sleči v dnevni sobi, nakar je gola zbežala v kopalnico. Duškina jeza je bila tolikšna, da je bdela nad sosedom in kmalu po novem letu ji je uspelo ujeti trenutek, ko je možak zapustil stanovanje, da si obnovi zaloge piva. Stekla je na njihov vhod in udarjala po Mančinih vratih. Vabila jo je k sebi. Odločena je bila odpeljati najstnico k sebi, pa naj stane, kar stane. Nič. Na žalost iz tega ni bilo nič, ker so bila vrata zaklenjena in Manca brez ključa. Dejstvo je, da v Duškini duši ni bilo več minute miru. Prizorom in zvokom iz sosednjega stanovanja se ni dalo več izogniti. »Ne greš od mize, dokler vsega ne poješ,« je vsako popoldne kričal Mancin očim, pri tem pa z roko močno udarjal po mizi. Dostikrat je prišel za njo na balkon, kjer ji je očital  težave z učenjem (na daljavo, seveda), češ, da nikoli ne bo medicinska sestra, če še sebi ne zna pomagati.  

Kakšno učenje, se vprašam jaz. Kako naj se deklica uči v dvosobnem stanovanju, kjer cel dan gori televizija, pred katero sedi možak s pivom v roki in vrti nazaj inserte iz poročil. Ne bodi ga treba, Duška iz svojega stanovanja vidi celo njihovo televizijo, kakor mi je povedala. Kadar kakšen politik pove neumnost, ga Mančin očim »ne spusti naprej«; sceno ponavlja in komentira, dokler mu ne pregori do te mere, da odpre balkon in zaluča pivovsko steklenico pod smreke. Še znorel bo. V času korone je izgubil službo, gostilne pa so mu tudi zaprli. Njegov edini sogovornik je Duškin spodnji sosed, s katerim razpravljata iz balkona na balkon. Preračunavata lažno TV statistiko: jasno, da je umrljivost v porastu od leta 1945, saj pa nas je vedno več … izračunala sta, da je na primer od leta 1982 prirast umrlih le 0,06%, da je Kacin govoril o prekuženju, a le dokler vlada ni ugotovila, koliko milijard bo dobila, če nas »dol zapre« in financira teste in še cepljenje … menda mi vsi »plačujemo gor«, da bo kapitalizem lahko propadel, modrujeta. Njun zaključek je običajno ta, da smo pravi sodobni Butalci.  

»Kako pa je z Mančino mamo?« sem vprašala Dušico in takoj za tem obžalovala dejanje. Solze so Dušico zalile do te mere, da sva se komajda še razumeli. »Odkar smo sosedi, od oktobra, se je Mančina mama tako zelo poredila, da hodi po večja oblačila na Rdeč križ – vsaj tako ve povedati gospa Videnšek. Vsakdo pa lahko sliši, kako jo zmerja mož, da naj neha bluziti o težavah s  ščitnico, češ v Dahavu ni imel nihče težav z debelostjo,« mi pove Dušica. Njeno ihtenje se umirja, ko nadaljuje: »Včeraj je drama dosegla vrhunec. Ko sem sredi popoldneva pogledala na njihov balkon, Manca ni bila sklonjena nad vedro, v katerega je vsak dan bruhala. Manca je stala na ograji balkona. Komaj se je držala droga za perilo in srepo gledala predse. Gledala je v smreko, v ptice, ki so lahkotno poskakovale z veje na vejo – svobodne. Mene je zgrabila takšna panika, da sem bosa letela na dvorišče. Tekla sem, da jo ujamem, da jo končno rešim. Da jo tesno objamem.« Tišina. Nisem si upala postaviti vprašanja. Molče sem čakala na čudež, ki naj bi se zgodil. Moral se je zgoditi. Končno je Dušica nadaljevala: »V pritličju sem se zaletela v gospo Videnšek, ki je potisnila skozi vhodna vrata svoja sinova z veliko odejo v rokah. Vsi skupaj smo z vso močjo zgrabili vogale debele deke. Manco, ki je padala proti nam, smo ujeli v krčevit objem.  Potem smo samo še jokali in vpili: živa je, živa je!«   Tako. Dogodek je zapisan, kakor je Dušica želela. Celo vesela je, da bo Manca dobila strokovno pomoč. Takole mi je rekla za konec: »Tudi če jo bodo dali na psihiatrijo, bo vsaj prišla med normalne norce.«