“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.
Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.
Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«
‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).
Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev r
ačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.
Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.
»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.
»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.
»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«
‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’
Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.
‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’
In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.
»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«
Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.
Ne le,
da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.
P.s. najb
oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.
Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.
Snežinkin blog 