Podnaslov: MAJDA, ŽENA BIZNISMENA
Danes, točno opoldne, 20. junija se je Emil znašel na obisku pri Zmagu in Majdi v domu starejših občanov. Zmago je bil ves na trnju, ko je metal vase kosilo in pogledoval na uro: »Pohiti Emil, zdaj bo šlo pa zares. Majda je zjutraj obrnila kavino skodelico in napovedala rezultat tekme. Šel boš z menoj in boš stavil.«
Čez pol ure je Zmago odrinil vrata Saloona, kakor se imenuje vaška gostilna, rekoč: »Zdaj ali nikoli. Domov bova odšla s polno mošnjo denarja. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.« Obstala sta razkoračenih nog v belih srajcah, kakor sta bila dogovorjena. Emil je šele kasneje uvidel, da oponašata Renarda Hervea, trenerja Maroka.
V Saloonu se je že trlo navijačev. Zasedli so vse pozicije pred velikim ekranom in naročali pijačo. Krčmar si je mel roke. Tole nogometno prvenstvo ima vsestranske pozitivne učinke. Ker se ob pogledu na njiju nihče ni vrgel pod mizo, ali karkoli že je Zmago pričakoval, sta sedla malo na stran, kjer je bil še prostor. Brhka blondina, edina ženska na sceni, je vihtela kredo in na tablo pri šanku pisala napovedi izida in sprejemala stave. Emil je debelo pogoltnil, ko mu je Zmago potisnil v roko petdesetaka, češ, naj stavi, kakor jima je Majda naročila. Tole ni zakonito in se ne bo dobro končalo, je pomislil Emil, ampak punca je bila tako ljubka in prijazna, dokler mu ni primazala klofute. Kaj končalo – že začelo se je povsem narobe. »Oprostite, oprostite! Mislila sem, da ste me vi uščipnili za zadnjico,« se je hitela opravičevati. Kar med stave je napisala ME TOO (oznako za spolno nasilje): »Šef! Samo, da veste, kakšne pogoje dela mi (ne)zagotavljate.«
»Povej Emil, če tole vzdušje človeka ne pomladi,« je vriskal Zmago, medtem ko se je Emil držal za obraz in skrival razgreto ličnico. Ko je bil mlad, je celo občudoval fante, ki so si upali dekleta za rit uščipniti.
Naenkrat so bile vse oči uprte v zaslon ,na katerem je zamrznila slika Ronalda.
»Piz… ! Ne me je… ! Kdo se igra z daljincem!« so ponoreli fantje. Krčmar pa je v trenutku planil pred Kristino in ji izpulil napravo iz rok, preden bi vanjo priletela kakšna steklenica. Ko je končno uspel pritisniti play, je bila tekma že v teku. Kristina, kakor je bilo ime natakarici, kar ni razumela resnosti situacije. Sedaj se je lotila brskanja po svojem mobiju, ki je imelo za posledico povsem nedolžno vprašanje, kaj pomeni GOAT (po angleško kozel). Večina moških je zavila z očmi, peščica pa je le nasedla ‘ženski’ nevednosti in na hitro podala strokovni odgovor: Greatest Of All Time (največji vseh časov). Torej gre za naziv, za katerega se borita Ronaldo in Messi.
»Frendicam, ki danes niso dobile dopusta, kakor vi, alfa moški, sem obljubila, direktno javljanje s prizorišča in bom primorana kakšno stvar razčistiti,« jih je Kristina prav milo pogledala.
»Gol! Gol! Gol! Bemti babo! Gol v četrti minuti!« je zadonelo po gostilni.
»Če je bil Ronaldo, lahko zavrtimo nazaj,« je Kristina zopet segla po daljincu.
»Da ne bi!« je vzrojil krčmar. »Da ti ne bi jaz nekam vgraviral ME TOO!«
Emil in Zmago sta bila tiho kot dve miški, vesela, ker je k njima prisedel orjaški moški, ki ga je Zmago na srečo poznal: varnostnik iz Doma. Občutek varnosti pa je hitro izpuhtel, ko je prisedla še Kristina in zopet nedolžno vprašala: »Kako pa si je Portugalska prišla do prostega strela.«
»Strela, ja! Strela jasna. Ženska, še eno tako pa te izstrelimo … tudi tebe …« je završalo, ko se je na sceni ravno pojavil trener Maroka, Renard.
»Oooo, tako je oblečen, kakor vidva,« je bila navdušena Kristina. »Povejta mi no, zakaj pa golmani niso oblečeni v enake barve kot igralci. Pravzaprav je to zelo moteče, da so Maročani oblečeni v zeleno-rdeče drese, ker so navijači Portugalske tudi v zeleno-rdečih oblačilih, in ne vem, zakaj je Ronaldovo moštvo v belih dresih?«
Ne Zmago, ne Emil, ne varnostnik, nihče si ni upal odgovoriti in Kristina celo ni ponovila vprašanja.
V deseti minuti je postalo zares vroče: eden izmed igralcev je povaljal žogo in eden izmed fantov v gostilni je izustil: »Jaz bi jo tudi povaljal.« »Koga le?« je bil zaničljiv njegov sosed. »Tvojo babnico,« je rekel tretji in že so vihali rokave …
Na srečo je na ekranu ravno takrat preskočil program na prodajo ženskega perila. Tokrat se je krčmar sam pomotoma naslonil na daljinca in ga v paniki vrgel celo po tleh, kar je imelo dobro in slabo posledico: ostal je živ, ker je Kristina zavpila: »Naslednja runda gre na krčmarjev račun.«
Ko je vse oskrbela s pijačo, je vzela kredo in s table prečrtala nekaj imen, ker so dotični stavili, da Portugalska ne bo dala gola. Brihtna punca, je bil presenečen Emil.
Komaj je Kristina dobro odložila kredo, že je povzdignila glas: »Mark Geiger!« Nekaj glav se je obrnilo v njeno smer. » … glavni sodnik je učitelj matematike,« je nadaljevala, »tega pa le naj nabuhajo!” in utihnila, da se ne bi kdo spomnil nabuhati njo.
V dvajseti minuti so jo navijači v gostilni povsem preglasili. Tekma se je razvnela do vrelišča. Maročani so prednjačili v strelih in kilometrih in popraskanih telesih. Levja borba, je bilo slišati in Emila je prijelo, da bi vstal in vsem povedal, da je on tudi lev po horoskopu, a ni. Tudi varnostnik ni bil več garant za varnost. Le-ta je vmes poskušal pojasniti nekaj na temo obrambe, nekaj kar je prebral na internetu, pa so mu fantje v en glas zagrozili, da ga bodo resetirali. Oba sta bila vesela polčasa, ko se je vzdušje vsaj malo pomirilo. Tudi Kristina je kar nekam izginila in Zmaga dolgo ni bilo iz stranišča. Emil se je zagledal v svojo napoved izida in zneske … lep znesek, skupaj 540 evrov, je ugotovil. Pravzaprav se je njegova napoved edina ujemala z zatečenim stanjem !?!
»Bravo za naju,« je rekel Zmago, ko je ponovno prisedel. Tudi on je ugotovil, da bo mogoče obveljala Majdina napoved. Cel drugi polčas je kazalo tako in Emil, bi bil najsrečnejši navijač v gostilni, če ga ne bi motili otroci ostalih navijačev, ki jih je Kristina pripeljala iz vrtca v to skrajno neprimerno okolje, če se jim ne bi pridružila še žena enega izmed navijačev, ki je prišla po dva otroka in so ji ostali povedali, da ni tako grda, kakor jo je mož opisal, če ne bi Zmago iz WCja prinesel, in na mizo odložil rolo papirja.
Zaprepaden Emil ga je vprašal: »Kaj pa boš s tem?«
»Vrgel jo bom na igrišče, kakor to počnejo ta najbolj hrabri,« se je znašel Zmago.
Ko sta popoldan zapuščala gostilno s 540 evri v žepu, je Emil vedel, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.
Denar je pustil Majdi, rekoč: »Popazi nanj. Danes je še zmagal, a se bojim, da grožnje z WC papirjem napovedujejo prisotnost tistega Nemca, kako se mu že pravi?«
Alzheimer, je pomislila Majda.
Snežinkin blog 