Kdor prebira moje pisarije, ta ve, da se zadnje čase ukvarjam s fenomenom “če si nekaj zares želiš, to dobiš.” Mojster Zvonko z radia Rogla, bi mi rekel: problem rešen 🙂 Moja kolegica, intelektualka, pa bi želela, da ta fenomen manifestiranja znanstveno utemeljim. Mhmmm?!? Takole si mislim: dajmo mi raje uživati teh nekaj let, dokler smo še na svet!
Dejstvo je, da se že nekaj let spogledujem (manifestiram) z lokacijo “kjer se cedita med in mleko”, a mi očitno ni bila namenjena. Gre za pravljično mestece Karlovy Vary (Karlove toplice) na Češkem. Mož se brani toplic. Premlad je še 🙂 “Le kaj bom tam delal,” me je spraševal. Nič, da bo le užival, mu ni bilo dovolj. On želi aktivnosti in družbo… Njemu več pomenijo ljudje, kakor kraji, IN (končno) je letos prišlo povabilo za izlet v Karlovy Vary s strani prijateljev, in končno se mož ni več branil sesti v avto 😊
Vožnja ni bila mačji kašelj. Osem ur v avtu človek res potrebuje zabavno družbo in dobre obete v zvezi z destinacijo, kamor potuje. Jaz vedno poguglam vsa dejstva o cilju in vedno zmotno pričakujem, da me nič ne bo presenetilo. Kje le? Tudi tokrat me je presenetilo; kraj, narava in ljudje. Prvi smeh iz srca je na moja usta privabila že kar sopotnica v avtu, ki je po uri vižnje ugotovila, da pa res potujemo na sever, saj postaja hladno 
Ja, res je bilo hladno, dokler nismo šoferja prepričali naj zmanjša klimo 🙂
Prvo presenečenje je bila meja med nekdanjo vzhodno Nemčijo in Češko. Kdor je mojih let, se bo spomnil, kako je izgledal svoje čase “brisan prostor”. No, sedaj je brisana vsaka meja in kar na lepem se človek znajde – ne na Češkem – temveč med Kitajci!?! To je sodobna Ponta Rosa ali Asia Dragon Bazar. Najbolj prijazni trgovci so bili celo iz Vietnama. O cenah pa bolje, da ne pišem…
Iz ene skrajnosti v drugo smo prišli tisti trenutek, ko se je avto ustavil pred hotelom Imperial ***** Če dih zastane še dan danes, si lahko samo mislite, kakšna krasota je bila to pred stoplus leti, ko je bil postavljen.
Na tem mestu dajem kompliment našemu šoferju, ki je guglal tako globoko, da je odkril izjemno ugodno ponudbo “detox” program. To je pomenilo pogovor z zdravnikom, en “SPA” tretma na dan, pitje termalne vode in še nekih napitkov in polpenzion. Da bomo detoksirani, pa naj se izogibamo alkoholu, je rekla zdravnica!?! Da na Češkem ne bi pili piva, mhmmmm… no go.
Za začetek se poglobimo v njihovo termalno vodo. SPA naj bi (iz latinščine) pomenilo: pomlajanje vode. V Karlovy Vary je voda novorojenček: glasna, smrdljiva in vroča (cca 60 st.) Ko smo se spuščali s hriba do izvirov, sem imela občutek, da bomo zagledali morje. Vodne sile so obetale abnormno količino vode, ki zagotovo je – tam nekje… globoko pod zemljo. Postalo mi je jasno, zakaj je na lokaciji vrelcev čez dvesto hotelov, bivalna naselja pa precej stran: nad tako silovito zemeljsko aktivnostjo se ne dá živeti (dá pa se s tem služiti 😉 Pod cerkvijo Sv. Marije Magdalene teče reka Tepla; normalna, polna rib. Nakar ponikne (vsaj tako izgleda) in novo strugo polni vroč, puhteč vrelec termalne vode. Vzdolž reke so Collonade ali vrelci iz katerih se pije. Ja, za prebavila je to enkratno: ješ in se ne rediš. Ker pa je zelo vlažno tudi ozračje, je to raj na zemlji za vodne vile , a katastrofa za vremensko občutljive ljudi (meni je lomilo vse kosti). Naj še povem, da tako enkratne narave, tako lepega gozda že dolgo nisem videla.
Če je kdo pričakoval kakšno fotografijo iz kazinoja – James Bond… žal ga nismo srečali. Je pa mestece polno prestižnih trgovin. Še več: trgovci so cene “navili” na stopnjo bogatih Rusinj. Toliko o blišču. Sedaj pa je čas, da se vrnem k naslovu tega prispevka: med in mleko. Mleko mi je predstavljala motna zdravilna voda, s katero nas doji mati narava. Kako sem se srečala z medom pa v prvi od treh anekdot (za konec 🙂
Zgodba o medu se začne leta 2018, ko sem napisala roman Kam je izginila Monja in kaj kmalu odkrila njegovo preroško moč. Knjigo o knjigi bi lahko napisala na to temo. Tokrat se mi je pripetil dogodek opisan na strani 50: masaža. V našem hotelu Imperial je (bila) v detox program vključena “medena” masaža. Mhmmm… si predstavljate, kako sem se je veselila. Veselila vse do trenutka, ko sem vstopila v malo sobico in pred seboj zagledala velikana!!! Človeka takšnih dimenzij srečaš samo na svetovnem prvenstvu v košarki. To naj bi bil moj maser, sem pomislila in bila na tem, da jo ucvrem nazaj k svojemu možičku v nežen objem – a prepozno. Možak je obrnil ključ in zahteval (v polomljeni angleščini), da odložim plašč. Ja, lahko bi bil tudi Romun (o katerem pišem v romanu). Med na mojem hrbtu je bil najprej peklensko vroč, nato peklensko lepljiv, da mi je kar koža odstopala. Ne maram, da se me ljudje dotikajo! Še manj, da z mene vlečejo kožo… najprej z leve, potem z desne in potem se je velikan postavil nad mojo glavo… pritisnil (recimo) trebuh na moje teme IN res se mi je naredila tema :(((( O tem nikomur nisem črknila niti besedice vse do naslednjega dne, ko je rekel prijatelj s katerim smo skupaj letovali: a je še koga masiral tisti orjak!!!
Druga anekdota govori o koži. Zato sem se veselila masaže, ker mi je rekla prijateljica, ki se na to spozna, da je koža največji organ našega telesa. “Ne pri moških”, jo je popravil moj mož. Njen mož pa je dodal, da je na moškem organu pa še posebej veliko kože :))
Čisto za konec pa še ena iz začetka zapisa – o manifestiranju. Po domače bi rekli, da si nekaj zapičiš v glavo in to potem res doživiš. A moje življenje z domišljijo mi je na pot postavilo gospo Barbaro Klaus (Carico iz Hoč), ki mi je privoščila Access Bars tretma, le-ta zagotavlja lahkotno bivanje. Ne le, da se uresniči, k čemur težiš, tudi se ne uresniči, česar se bojiš. Tisti dan pri njej sem se bala zamujanja nazaj domov, ker me je čakalo kuhanje kosila za celo rodbino. “Nič skrbeti,” mi je rekla, “vesolje bo poskrbelo za to.” Mhmmm… sem pogledala v nebo. Sedla sem v avto in za vsak slučaj (da bi pomagala vesolju 😉 pohodila gas do daske, ko je zazvonil telefon. “Veš kaj,” sem zaslišala možev glas, “nič ne kuhaj kosila, smo se odločili, da gremo na pohorski lonec kar tukaj na Rogli.” Nogo sem odmaknila s pedala in lahkotno zapeljala proti domu:) Vesolje res zna 🙂
Naj tudi vas spremlja lahkotno bivanje, kjerkoli že ste, ali kamor boste namenjeni!
Snežinkin blog 