Časi so takšni, da se veliko umira (a nas je na svetu še vedno preveč). Časi so takšni, da se bliža dan mrtvih (a je sobivanja z umirajočimi in mrtvimi veliko premalo). In še tretjič: časi so takšni, da boste rekli na koncu tega branja: ženska glava, spet si vrgla vse v en koš. Kako, da ne? V dandanašnjih časih so vse glave prepolne premnogih informacij in vse duše prestrašene zaradi premnogih groženj.
Tokrat me je za jezik potegnila Petra Škarja (ni prvič), ko je Jureta Kneza vprašala, ali verjame v posmrtno življenje. Iz odgovora gre razbrati, da se je možak opredelil za tostranstvo. Takole pravi: vsak dan je treba izkoristiti, si narediti načrt… in zvečer leči k počitku z mislijo, da je bil preživet dan res poseben.
Meni moji načrti že dolgo niso več dovolj. Od življenja pričakujem, da jih oplemeniti z malimi ali velikimi čudeži. No, na tej točki pisanja preidemo od Jureta iz tostranstva na jurčka iz onostranstva. Samo, da vas spomnim – sem ena tistih, ki imamo mrtve ob sebi celo leto, in ko moja pokojna starša beležita obletnico poroke, je treba to proslaviti. Kje bi bilo najbolje? Tam, kjer sta preživela največ časa z največjim veseljem. To je bilo ob vodi z ribiško palico v rokah. Torej, greva, sem rekla možu. Greva na Slivniško jezero.
Nič več ni, kakor je bilo. Ribiški dom Tratna je danes mesto duhov. Pravzaprav je zapuščena scena povsem ustrezala mojemu dojemanju minljivosti. Bolj, ko sva se z možem bližala mestu, na katerem sta moja pokojna starša metala trnke v vodo, bolj sem čutila njuno prisotnost. Moj mož je skeptik, kar se tiče prisotnosti duš. Večkrat me »povozi« s stavkom: zakaj pa se meni nihče ne prikaže, ali nič ne zgodi. No, ta dan je imelo življenje zanj prav poseben načrt 😉 Treba je povedati, da sta moja pokojna starša neizmerno uživala tudi v nabiranju gob. Samo še korak me loči od enkratnega najdišča jurčkov, sem si rekla ta dan. Pogledala sem v nebo: daj no, mati moja, privošči mi vsaj enega jurčka! Nič. Nič levo. Nič desno. Začuda, ta dan je bil mož tisti, ki je raziskoval dalje … rinil je čez trnje, me vlekel ob živo mejo iz smrek in skozi njo preko velikih mravljišč. Uauuuuu! Obstala sva pred pobočjem pokritim z mahom, le tu in tam se je bahala kakšna velika smreka. Na vrhu pobočja je bil, v bršljan odet, zapuščen vikend. Zastal mi je dih in korak je obstal. Le oči so sledile možu, ki se je vzpenjal po pobočju, sledil nevidni sili in končno vzkliknil: glej ga! Poglej si to! Obstal je pred veličastnim jurčkom. Samim samcatim lepotcem 😉 No, sedaj veš, kako je to, ko si medij med tostranstvom in onostrastvom, sem mu dejala – to je čista sreča, pa četudi ti jo privošči pokojna tašča.
Žal so časi tudi takšni, da imamo več veselja z naravnimi in nadnaravnimi pojavi, kakor pa s človečnostjo. Biti ali ne biti, ni filozofsko vprašanje. Vedno smo. Še preden se rodimo, smo v mislih in srcu nekoga, ki si nas neskončno želi, in ko umremo, smo v srcu tistih, ki si nas bodo še vedno želeli. Kjerkoli ste preživeli dan, najsibo to na ulici med protestniki, v varnem zavetju doma, ali potrebni pomoči, v kateri izmed bolnišnic, kjerkoli že, vam želim veliko malih… morda se pa le zgodi tudi kakšen velik čudež – vredno je verjeti.
Ps. In kaj imata skupnega Jure in jurček? Koren besede – seveda 😉
Snežinkin blog 