potovanja

KDOR DOMA ŽDI, SE MU MALOKAJ ZGODI.


Kdor doma ždi, se mu malokaj zgodi… Najprej pa: pozdravljeni novi sledilci! In ja, ogledala sem si muzikal Povodni mož. Kapo dol pred ustvarjalci; odlična zgodba (glavno stransko vlogo imajo prav sledilci 😉 )in izvedba. Nauk zgodbe pa: kdor karkoli objavlja, naj to počne iz srca, naj mu slava ne stopi v glavo, naj ga ne zavedejo internetni dobičkarji. No, jaz vsekakor pišem sebi v veselje, hkrati pa z vami delim koristne informacije in vesele pripetije.

Današnja vsebina je potopisne narave, na dušo pisana ljubiteljem zime. Saj veste (in jaz vem, da mi sledite predvsem bralci v zrelih letih), kako so nas učili v socializmu: ko doma zmanjka robe, gremo pa v shopping k sosedom. Tako sva se z možem, po zaprtju slovenskih smučišč, odpravila v Avstrijo, v Obertauern, kjer sva pred leti že bila, a to ne pomeni, da se nama ni zgodilo veliko novega.

Je običaj, ki ga nosim s seboj tudi po svetu, da sredi noči, pred spanjem, naredim povzetek preživelega dne – hvaležna, da smo ga preživeli, jaz in moji najdražji. Iztekal se je dan sredi aprila med zasneženimi Alpskimi vrhovi in še se je obetala nova pošiljka snega. Kaj me je ta dan presenetilo? Res sem mislila, da me hoteli ne morejo več presenetiti, saj na netu prebrskam praktično vse – vse, razen občutka, ki preplavi obiskovalca, ko v Avstriji vstopi v negovan družinski hotel.Če je Obertauern v času Beatlov (tam so snemali video) veljal za vasico na koncu sveta, danes ves svet biva v Obertauernu. V recepciji naju je sprejel možak z močnim Ameriškim naglasom. Pomislila sem, da je to pač nek hribovski dialekt, a je kmalu povedal, da se je priženil s Floride?!? Hči lastnikov hotela je spoznal na Dunaju. “A, tako!” se je razveselil moj mož, saj sva midva tudi nekaj let živela na Dunaju. In kaj smo ugotovili? Da smo istočasno živeli na istem naslovu. Težko verjetno pa je, da smo se srečali, saj je bila to stolpnica s tremi vhodi in več kot dvesto stanovanji. Poleg recepcije hotela je bil ljubko urejen družabni prostor, kjer nama je pijačo dobrodošlice postregel zelo prijazen natakar Hrvaškega rodu, pri večerji je mož obnavljal Poljski jezik z natakarjem s Poljske. Da je bila čistilka iz Bosne, je bilo pričakovati, da pa je bil hišnik Madžar, naju je presenetilo 🙂 Pravi multi-kulti. Presenečenje so bili tudi copati v sobi. Priromali so iz Slovenije. Izdelela jih je Alenka Repič iz podjetja KAAITA iz recikliranih plastenk. Bravo! Slogan se glasi: Copati na vaših nogah bodo izgledali bolje, kakor plastenke v morju. Ne, v hotelu res ni bilo plastenk. Na mizi naju je pričakala steklenica vode z aromo borovine. Aromo je prispeval zamašek iz bora oziroma Zirbenkugel. Slogan se glasi: Živeti z naravo. (www.zirbenfamilie.com) . Na hodniku pa smo gostje lahko občudovali prav posebno vrsto umetniške reciklaže, imenovano: RE-ALITY, avtorja: Geralda Herrmanna. Izdelal je in ponudil na ogled ali v nakup kolekcijo kanvas, kjer je stare fotografije nadgradil s sodobnimi motivi. Slogan se glasi: Staro z novim. Vredno občudovanja.

Kaj se me je dotaknilo? Dnevni izrek na klubski mizici: Ali vam je danes uspelo koga nasmejati? Ja, uspelo mi je! Mož se je sredi smučišč, v prijetni brunarici, tako smejal na moj račun, da mu je bilo nerodno. Takole je bilo: spila sva pijačo in bila na tem, da se vrneva na smučišče, ko je mož opazil moje pogledovanje po gostilni. Pa ne, da iščeš znan obraz, se je nasmejal. Ja, gledam, kje bi bil kdo, da bi z njim razvila pogovor (beri: se izognila hladu in smučanju), sem odgovorila. Smehu je botrovalo dejstvo, da se na domači Rogli pred restavracijami vedno najdemo zabušanti 🙂

In sredi noči še nisem vedela, da bo on mene nasmejal ob štirih zjutraj, ko me je vprašal, ali sneži? “Seveda sneži”, sem rekla miže (preko sinusov sem imela zavezano svileno ruto). Mož pa mi je odvrnil: nikoli nisem dvomil v tvojo jasnovidnost. Ha ha! Znanstvenikom je uspelo dokazati, da je smeh (sproščanje dopamina) pomemben dejavnik za razvoj dobrega partnerstva. Kaj razvoj! Moja starša sta sobivala sedemdeset let in ni minil dan, da se nista od srca nasmejala. Prisotni največkrat niti vedeli nismo zakaj – samo spogledala sta se…

S potovanji in novimi doživetji je povezan tudi navdih. Kaj me je navdihnilo? Kdor ustvarja, ve, da navdih pride ponoči. Na tem mestu moram deliti sonet, v katerem Milan Jesih doživi in opiše to razodetje:

Grizljal sem svinčnik ves preljubi dan
in silil se z eno samo vrstico,
kakor da bi z neba vabikal ptico,
naj pride sest mi na odprto dlan,

pa nič; a bežni spanec je doklical,
ko sem sede zakinkal poklapan,
neznane verze mi z obrobja sanj
– Obenem Luč, Lepoto In Resnico –,

da sem samo strmel pobit pobožen,
pred silo, ki je budnost ne pozna,
saj roža je bila v imenu rože,

celo srce v rečenosti srca…
Buden ne vem ne teme ne besed.
A je, pod zvezdami, je tak sonet.

Moj navdih je prišel ob dveh ponoči in me zbudil iz mirnega sna po dnevu, polnem lepih doživetj. K meni na posteljo je prisedla Duška (karakter iz mojega nastajajočega romana). “Nikoli si nisem mislila, da bom dočakala smrt svojega moža, in to, po svoji smrti. Zapleteno, ali ne?” je rekla. Na drugi strani postelje se je hihitala njena prijateljica Nada: “Ljuba Duša! Sedaj si vdovela pokojnica.” Ženski sta se tako razklepetali, da sem le s težavo zaspala nazaj.

Za konec zapisa še pohvala mojim nogam, da so po operaciji meniskusa in zamenjavi križne vezi sposobne smučati. “Saj… problem bo v vaši glavi”, mi je pred petimi leti, po operaciji, dejal strokovnjak na posvetu (zahtevala sem drugo mnenje), a glava je potrebovala čas in noge veliko fitnesa.

In čisto za konec še pohvala hotelskim marketingarjem, ki so nas takole nagovorili vsak večer:

Na zadnji strani zloženke je bil menu naslednje večerje, kjer smo odkljukali izbor štirih hodov, zaradi gospodarnega ravnanja s hrano. V samopostrežnem bifeju pa je bila vedno na voljo neomejena količina zelenjave, sadja in sirov.

Pa lep pozdrav! Potujemo dalje, saj življenje ni cilj – je potovanje.