TREND NEMČIJA – 3.DEL

KVOTA BEGUNCEV

Ko je gospe Merkel in njeni vladi nekako uspelo ustaviti naval beguncev, se je razvnela vroča polemika, koliko beguncev bo Nemčija sprejela v naslednjih letih. Kar nekaj časa mi ni bilo razumljivo, zakaj je tema tako vroča. Je že tako v politiki, da je bistvo očem prikrito. Sčasoma je le prišlo na dan dejstvo, da so moški in fantje, ki jim je uspelo pobegniti pred vojnimi grozotami, pustili za seboj družine. To je torej druga faza beguncev – njihovi domači. Mene osebno se to ne tiče, jim pa privoščim, da bi bili skupaj. Midva z Biserko sva tudi skupaj našla v Nemčiji nov prostorček pod soncem (prvi del zgodbe). Tu sva zaradi zaslužka in še vedno se imava rada (drugi del zgodbe).

Na severu imajo bele noči prav poseben čar. Sonce zaide šele ob desetih zvečer. Na balkonu sem pripravil romantično idilo: pogrnil mizico, pripravil ležalnika, nekaj svečk, dekantiral vino in čakal, da me pokliče Biserka, ki se je tisti večer vračala s službene poti. »Brrr, brrr, … ,« končno; zgrabim za mobitel in se ustavim. Ups! Številka iz domačih logov!?! »Halo?«

»Pozdravljen Mirko, Jožica pri telefonu.« Na hitro poskušam urediti misli, katera Jožica? »Oprosti, ker sem te presenetila. Na blogu sem zasledila tvojo zgodbo iz Nemčije, nakar so mi še v KlubuVražjihBabnic namignili, da bom obžalovala vsako dejanje, ki ga ne bom naredila, in sem si enostavno rekla ‘just do it’!”

Jožica …, Jožica … »Ah to si ti – Joi (Đoi, kot smo jo klicali po Yugo-angleško), kaj bo dobrega?« jo pobaram v svojem optimističnem stilu.

»Saj ne vem, kako naj začnem, če imaš pri roki stol, raje sedi, pa itak mi ni treba takoj odgovoriti, … Sem razmišljala in si želim, da bi prišla k vama na počitnice – vsaj za nekaj dni.«

Ups!!! »Res sem vesel, da te slišim; pa to, da bereš moje bloganje. Ja, kaj naj rečem, vse je stvar dogovora. Moram se uskladiti z Biserko, pa ti javim nekaj možnih terminov … «

Pa smo bili tam – drugi val prišlekov. Hallooo! Menda ne bom turistov primerjal z begunci. Priznam, da sem bil prijetno vznemirjen ob misli na obisk, da bom gostitelj, da se mi ne bo treba lomiti s tujimi jeziki, lahko bom tekoče klepetal s staro znanko in to v Slovenščini. Toplota zahajajočega sonca mi je dala navdih, kako bom za idejo zagrel tudi Biserko.

Sedaj bom pa le na kratko opisal, kako ‘človek z navdihom’ pridobiva izkušnje (beri: se uči na lastnih napakah). Najprej sem Biserko vprašal, če je že slišala za KlubVražjihBabnic. Njen odgovor je bil na dlani: »Ali bi me rad vpisal?« Nato je sledilo:»Da te ni poklicala katera izmed njih?« Če bi si upal na glas razmišljati, bi ji dal priznanje:»Biserka, ti si tako pametna; pa so mi vedno rekli, da naj raje vzamem kakšno lepo.«

»Fokus!« mi je rekel notranji glas. Ker Biserki ni bilo poznano moje bloganje, sem Jožičino iniciativo zavil v drug papir, češ, da je slišala od znancev, kako super sva se znašla in bi ji veliko pomenilo, da bi bila midva njena vodiča. »Joi je praktično najina družica, ona naju je ‘spravila’ skupaj,« sem animiral Biserko, ki se je, iz meni neznanega razloga, upirala obisku.

»Dobro, dobro, naj vama bo. Ti pa povem, da boš ti concierge (deklica za vse), jaz imam poleti preveč dela,« je zaključila temo. Prav nasprotno pa se je v moji glavi porodilo novo razmerje: midva z Joi proti njej?!? Biserka in Joi sta skupaj študirali angleščino. Medtem ko se je Biserka predajala potovanjem in turizmu, je Joi zajadrala med knjižničarke. Svet in njegove zgodbe je doživljala skozi najrazličnejše avtorje, žal pa pri tem pozabila nase. Ko smo se nazadnje srečali, je bila še samska in je delovala zelo osamljeno.

V nadaljevanju mi je postalo jasno, da je bilo za Joi to prvo pravo potovanje. Organiziral sem ji let in jo pričakal na letališču z ročno izdelanim plakatom »Joi, dobrodošla!«

Ko mi je padla v objem, je vsa solzna priznala, da je tokrat prvič letela z letalom.»Ni panike,« sem ji vzel iz roke kovček in pomahal taksistu, »tvoje bivanje pri nama je do potankosti organizirano, ti se samo prepusti dogodivščinam! Najprej ti bom razkazal najino domovanje v ljubkem rustikalnem mestecu, potem pa jo mahneva še malo naokoli, da si pogledaš, kar te res zanima. Biserka se nama bo pridružila, kolikor ji bo čas dopuščal.«

Prvi večer sem nam rezerviral mizo v samem centru mesteca. V vrtu male restavracije je bilo naravnost pravljično. Ob dobri jedači in pijači smo v grobem predelali dogodke zadnjih desetih let. Ko je v cerkvi odbilo polnoč, se nama je Joi zahvalila, da sva jo tako lepo sprejela, jaz pa sem druženje povzel z besedami: »Midva sva tvoja dolžnika. Ti edina si me držala pokonci, ko sem izgubil svojo prvo družico.« Takrat mi je bilo komaj petintrideset let. Žena mi je povsem nepričakovano umrla na operaciji žolča – so rekli, da je šlo za sepso. Edino, zame sprejemljivo okolje takrat, je bila šolska knjižnica. »Se spomniš Joi, kako diskretno si mi stala ob strani, bodrila si me z najrazličnejšimi zgodbami in skrbela, da sta se mi otroka pridružila, kadar koli sta si to zaželela. Dolgo časa si me pustila žalovati. Šele, ko je segal kup prebranih knjig do stropa, si mi prinesla zdravilo rekoč: ‘Najboljše zdravilo za staro ljubezen je nova’, in mi predstavila Biserko.«

Novo jutro je prineslo nov izziv. Joi sem povabil v teniški klub, da vidi, kako se imam po novem. »Seveda boš igrala,« sem bil navdušen, »ker vem, da znaš in imaš na voljo povsem novo Biserkino opremo«. Očitno sem pritisnil na pravi gumb – v naslednjem trenutku je bila ‘uštimana’ kot profesionalke.

Na izhodu iz hiše je imela le še skromno željo, da skočiva v drogerijo po nekaj malenkosti. Zanjo res: labela in sok, jaz pa sem stal v vrsti s polno košaro, kot prava gospodinja. »Te počakam zunaj«, jo je pritegnil ulični vrvež. Z enim očesom sem spremljal prodajalko, z drugim pa gledal skozi izložbeno okno, kdo je Joina sogovornica na ulici. V rokah je držala kup papirjev in jo nekaj spraševala. Na hitro sem plačal in planil na ulico. Puufff! Izginili sta kot kafra. »Joi! Jožica! Joža!« sem kričal levo in desno. Tudi klicem na mobi se ni odzvala. Moj bog! Bral sem, da v Nemčiji pogrešajo 150.000 priseljencev, ker se niso prijavili. Joi tudi ni bila prijavljena. V paniki sem poklical še Biserko, kaj mi je storiti? »Kako moreš izgubiti žensko – eno samo turistko! Dobro, da jih nimaš cel avtobus,« in tako dalje in tako naprej je vpila v telefon. Kolena so se mi šibila pod težo izgube. Občutki so bili grozljivo podobni tistim izpred let, ko je iz mojega življenja izginila žena.

»Dober dan, vas lahko zmotim za trenutek,« je reklo mlado dekle s papirji v roki, »delamo anketo in bi vam rada nekaj pokazala.« Ko me je obrnila v pravo smer, sem na koncu ulice pred veliko novo trgovino zagledal Joi in njeno anketarko. Prijelo me je, da bi jo objel in zadržal ob sebi za vedno.

Med vožnjo do tenis kluba sem bil zopet sproščen. Razložil sem ji vse o gospe Gonzalesovi in drugih igralkah, s katerimi bo igrala dvojice. Zaključil sem z besedami: »Jaz, kot mentor vas bom le spodbujal, malo usmerjal in opozarjal na napake.« Namenoma sem izpustil podrobnosti, da ne rečem vragolij, ki jih je zmožna gospa Gonzalesova.

Taista gospa naju je že nestrpno čakala na glavnem vhodu in, še preden sem ji uspel predstaviti Joi, je pripomnila, da sva malo zamudila, navihano pomežiknila in premerila Joi od glave do nog in nazaj. Med rokovanjem je nadaljevala: »Vi ste torej Mirkova nova prijateljica; je bil že čas; moram priznati, da ima fant odličen okus; no, hočem reči, da vas je oblekel po zadnji modi.« Od tu naprej nisem prišel več do besede. Gospa Gonzalesova je vodila igro in trening. Poleg vseh zbranih je na igrišče postavila tudi jezo in zavist. Njenemu ostremu pogledu ni ušla nobena podrobnost. Menda je pred leti opravila silno drago operacijo leč. Ko je soigralki očitala, da se izogiba žogi, sem le malo posegel vmes in seveda krepko obžaloval, ker je svojo izjavo popravila takole: »Ne, da se žogi izogiba – beži pred njo! Če bi zamahnila, bi ji verjetno počil šiv na oprijeti oblekci,« je še dodala. In še: » Ne bom ji več diktirala, da je to ‘njena’ žoga. Za danes je dobila že dovolj mojih nasvetov.«

Jaz gospe Gonzales ne pridem do konca. Babnica je vsa od vraga. Dejstvo je, da soigralke ne morejo sprejeti toliko napotkov, kot jih je zmožna dati. Ko je ura odbila konec igre, je prijela za Joino torbo in jo gladko postavila s klopi na tla rekoč: »Tu jaz sedim.«

Joi je pobralo dar govora; vse do doma je molčala. »Veš kaj,« me je končno pogledala v oči, »mene je pa zjutraj skrbelo, da sem v avtu pozabila labelo«.

S tem so se najine dogodivščine šele dobro začele. Vsak dan je bil novo odkritje, novi kraji in novi ljudje. Timsko delo naju je reševalo pred drastičnimi posledicami. Ko sva se izgubila, sva se skupaj in hkrati. Biserka je bila najina zvezda stalnica, ki se je morala neprostovoljeno specializirati za telefonsko vodenje reševalnih akcij. ‘Prosto’ je dobila šele zadnji dan. Takrat sva ji obljubila, da ostaneva ob domačem ognjišču.

Menda ne bova izpustila poglavja o kulinariki. Tudi na tem področju pridno treniram. Sedim pred televizorjem, tiskam recepte in z večerjami šarmiram Biserko. Za zadnjo večerjo v ciklu našega druženja se je Joi odločila, da prevzame mojo kuhinjo. Med izbranim gradivom je našla Curry juho z mango-krebsovim nabodalom.

»Mmhhmm! Mhmmm! Mmhhm!« smo cmokali na malem a ljubkem balkonu. Dobro hrano je podkrepil še vonj cvetočih lip. Obliznil sem si prste in vzkliknil:

»Joi, veš, kaj si ti – ti si ženska za tri!«

»Hvala,« je povesila pogled, »jaz na žalost nimam niti enega – moškega namreč.«

Biserka je brez besed počistila mizo in odnesla krožnike v kuhinjo. Ko sva ostala sama, je Joi nadaljevala: »Veš kako se reče moji rani? Pravi fantje ste že vsi oddani. Biserka mi je takoj, že prvi večer, lepo šepnila na uho: ‘Jolene don’t take my man just because you can (Jožica ne spelji mi moža samo zato, ker lahko)’.«

Naslednje jutro, ko sem Joi pospremil na letališče, sem se spraševal, ali KlubVražjihBabnic sploh ve, kakšni angeli se skrivajo med njimi.

»Ne Mirko,« je Joi prekinila moje misli, »jaz sem te dni z vama odkrila, da ne sodim v KlubVražjihBabnic. To je skupnost v povojih; tako ti povem, ‘ta glavne’ se sploh še niso vpisale ;).«

V slovo se mi je prav ljubko nasmejala, v duši pa si je verjetno priznala: »To je bila napaka, da sem ga Biserki predala.«