TREND NEMČIJA – 2. del

(prvi del) Zgodilo se je, česar sem se najbolj bal.

Moji ženi Biserki se je za mentorja ponudil sam gospod direktor, da jo bo mesec dni intenzivno uvajal v novo delovno okolje. Gospod Gonzales je po rodu Španec. Biserka ga je kovala v zvezde in hvalila, da ima turistično agencijo oziroma kapacitete tudi na Malorki. Sem ju že videl na službeni poti. Vedno je veliko in rada potovala. Služba je služba, ampak po službi se pride domov. V Biserkinem primeru je bilo to vedno redkeje. Skoraj vsako popoldne je na poti iz službe zavila še v trgovine po novo cotko. V to nisem dvomil, saj sem jo en večer, povsem nepričakovano, srečal sredi mesta. Stal sem v skupini beguncev, ko sta s sodelavko stopili iz bleščeče trgovine. Biserka je okamenela: »Mirko, kaj pa ti tukaj? Si v redu?«

»Nisem v redu. Identificiram se z begunci. Kradem njihov brezplačni FunkyHouse internet. Sem klical serviserja. V stanovanju bo priklop opravljen šele naslednji teden. Kaj me gledaš? Počutim se zapostavljenega. Ti si v službi in v družbi,« sem namignil na sodelavko.

Na poti v stanovanje sva molčala. Po večerji, ko sva obsedela v kuhinji, se je zagledala vame. Najraje bi zakričal: »Halooo! Jaz sem tudi v Nemčiji. Res, da s tvojim trebuhom za kruhom, ampak to je najin projekt. Team work.«

Besede so se mi zatikale nekje v glavi. Nikoli ji nisem nič očital, nikoli zganjal ljubosumja. Verjetno ne bi razumela, da se v novih okoliščinah ni potrebno povsem preleviti. Tudi to bi še preživel, ker je bila vedno zelo urejena, ampak tokrat je šla čez rob dobrega okusa. Oblačila so bila preveč erotična, že kar seksi. Samo to sem še čakal, da bo snela verižico s križcem.

»Izgledaš nesrečen in zaskrbljen,« je bila sočutna. »Ne bom te več zapostavljala. Obljubim! Se bom že česa domislila.«

Da se ženska česa domisli, ni treba čakati niti štiriindvajset ur. Že naslednji dan je prišla iz službe vsa sijoča. Našla je fenomenalno rešitev, da bo volk sit in koza cela.

»Ne boš verjel, da moj direktor misli tudi nate,« je bil nagovor, kateremu je sledila animacija: »ko sem omenila, da si bil aktiven športnik, je dobil odlično idejo. Ne me narobe razumeti. Nočem, da se zaposliš. Hočem le, da tudi ti nekaj počneš, nekaj, kar ti je v veselje. Že v Avstriji si mi pripovedoval, da je srečen človek le tisti, ki mu je dovoljeno izražanje, udejanjanje svojih potencialov. V tvojem primeru, recimo – igranje tenisa. Ko sem gospodu Gonzalesu omenila, da si trener tenisa, je takoj predlagal, da bi se, dan ali dva v tednu, posvetil njegovi ženi, ki že leta ‘maha z loparjem’, kot se je pošalil. Ali ni to izvirna rešitev! Ne boš več zapostavljen in osamljen. Dovolim ti, da se družiš z njegovo ženo. Boš združil prijetno s koristnim.«

Cilj opravičuje sredstva. Samo, da nisem bil osamljen. Toliko o team worku.

»O moj bog! Kam naju bo to pripeljalo?« sem se spraševal pred tenis klubom, čakajoč na gospo Gonzalesovo. Prišla je, kot se za profesorico angleščine spodobi: »How do you do (kako si)?«

Točno to sem se tudi jaz spraševal: »How do I do (kako mi gre)?«

Nič je ne bom kritiziral. Gospa se je oblekla bolje, kot je igrala – jaz pa sem bolje igral, kot govoril angleško. Skratka, po treningu se je čutila dolžno, da me povabi na pijačo. Povedala mi je vse, o vseh in še več. V spominu mi je ostalo predvsem to, da sem ji bil nadvse všeč, da imata z možem vilo in športne kapacitete tudi na Malorki, da me bo vzela s seboj!?! Še dobro, da je v tistem trenutku k nama prisedel mlajši moški, ker se je meni kava pošteno zataknila v grlu.

»Pozdravljen Christian,« se ga je razveselila gospa Gonzalesova in naju predstavila: »To je Biserkin mož Mirko. Christian pa je njen sodelavec, tudi on dela v naši turistični firmi.«

»Ni nas veliko – moških namreč. Ženske se bolje tržijo,« jo je Christian hitro dopolnil.

Še preden sem poskušal razumeti, ali ženske tržijo ali se tržijo, je ponosno nadaljeval: »V naši firmi cilj upravičuje sredstva. Najvišja vrednota je ustvarjalnost in jaz sem jo ustvaril. Ustvaril sem žensko: Christino. Obraz sem ji sestavil iz najlepših deklet, za življenjepis sem izbrskal pravljično zgodbo. Ima nešteto prijateljev in sledilcev. Najbolj pomembno pa je, da se Christina odlično trži!«

V tem trenutku so moje misli odtavale daleč stran od ponorelega sveta. Spomnil sem se svojih vrednot. Tudi jaz sem bil ponosen v njegovih letih; ponosen, ker sem naredil dva lepa in zdrava otroka. Danes pa so moški ponosni, če ustvarijo virtualno žensko!?!

Ko sem tisti večer stopil v stanovanje, je bila Biserka že doma. Umirala je od radovednosti: »Kje si se zadržal tako dolgo? Kako je bilo na treningu? Te je gospa direktorjeva ubogala?«

»Če naj ne bom skromen, sploh pa se ne mislim pretvarjati, ti povem, da me je ženska osvajala,« sem gledal Biserki direktno v oči. Ne, da bi odmaknila pogled, me je napadla: »Ti nisi pri pravi. To sploh nisi ti. Ti Mirko, se za druge ženske ne zanimaš!«

Takrat mi je pa res kri zavrela: »Ne obračaj besed! Ti si povšeči gospodu, jaz pa gospe. Zakaj se morava v Nemčiji ukvarjati s špansko mentaliteto? Ta dva sta že zdavnaj prodala dušo hudiču. To se ne bo dobro končalo. Če si z delom zadovoljna, jim pokaži svoje strokovne kvalitete. Jaz z njima ne mislim imeti nobenih privatnih opravkov več. Biserka moja bleščeča. Ustaviva konje! Midva nisva v Nemčiji zaradi ljubezni; tu sva zaradi denarja. Meni tale tvoja firma ni nič všeč,« sem bil odločen bolj kot kadar koli.

Tiho je obsedela in me gledala. V očeh so se ji zasvetile solze.

»Mož moj, pomembno je, da sva se integrirala,« je od nekod potegnila politično frazo.

Dramatično sem se obrnil vstran in za trenutek postal.

Stopil sem proti hladilniku, vzel iz njega šampanjec in ga trdo postavil na mizo: »Aplavz, aplavz! Na to se pa pije! Integrirana sva bolj kot si misliš. V športnem klubu sem dobil službo!« Skočil sem do nje, jo dvignil in zavrtel po kuhinji. Nazdravljala sva pozno v noč in sklenila, da doseženo integracijo utrdiva še z integriteto. Saj sva vendar uglajen par!

Kot bi rekel mojster Boccaccio: »Samo piko še pristavim.«

Torej, za nama je prvi mesec bivanja v Nemčiji. Do sedaj vse dobro. Zagotovo najboljša pa je bila prejšnja nedelja.

Ker sem izjavil, da sva v Nemčiji zaradi denarja (varčevanja), me je Biserka povabila v mesto na gospodov dan, ko so trgovine zaprte. Z roko v roki sva se sprehodila čez park, do reke, skozi promenado in obstala šele na glavnem trgu pred cerkvijo. Stopil sem pred ženko, da jo objamem in poljubim.

»Sveta Marička,« mi je zletelo iz ust. »Ne boš verjela, kdo prihaja za tvojim hrbtom – sama gospod in gospa Gonzalesova. To ne more biti res!«

Biserka se je počasi obrnila s filmskim nasmeškom na obrazu: »How lovely (kako lepo).«

Le kaj je pričakovala? Gonzalesova nista zapravljala časa. V naslednjem trenutku sva bila povabljena na nedeljsko kosilo. Pogledal sem proti Biserki in obnemel. Spomnil sem se izreka Martina Luthra: »Tukaj stojim. Drugače ne morem. Bog mi pomagaj.«

Okoli njenega vratu, na črnem puliju, se je bleščala verižica z zlatim križem. Cilj je upravičeval sredstva, ko je odgovorila: »Najlepša hvala, a midva sva namenjena k maši kot vsako nedeljo.«

Vljudno sva se poslovila in počasi krenila proti velikim cerkvenim vratom.

»Hudiču si pokazala križ! Ti, ki si boga zatajila pred davkarijo. Naj ti verjamem, da državi nisi prijavila svoje veroizpovedi?« sem ji očital.

»Nisem ga zatajila. Ravnokar sem ga unovčila,« je bila ponosna moja Biserka. »Tu v Nemčiji si cerkev vzame prevelik procent dohodkov, da si ne bi človek kaj malega izpogajal v zameno. Ta nedelja bo najina; ta in vse naslednje. Midva sva uglajen par.«