knjiga

KNJIGA ‘VOLJA DO ŽIVLJENJA IN DRUGE SKRIVNOSTI’

V okviru tedna knjige vam predstavljam knjigo »The Will to Live & other Mysteries« od pisateljice doktorice Rachel Naomi Remen, ki jo je napisala leta 2001 (Emka.si).  Pritegnila me je, ker odpira vprašanja, na katera ni odgovorov, kot na primer: kaj je smisel življenja. Zdravnik Damir Dabranin je v enem od svojih prispevkov razmišljal, kakor gre od zdravnika pričakovati, da je bistvo bivanja razvoj genov v živih bitjih. Znanstveno razmišljanje. Tudi Zlatka Cugmas, prof. dr. razvojne psihologije me opozarja, naj v svojih razpravah ostanem za plotom znanosti. Težka bo, jaz osebno sem prepričana, da življenje sega preko meja znanosti.

VoljaDoZivljenjaPisateljica, ki je hkrati zdravnica, sodi v deveto generacijo zdravnikov iz svoje rodbine. Usoda je hotela, da so ji pri dvajsetih letih diagnosticirali Kronovo bolezen (kronično vnetje prebavil) in ji dodelili, recimo, še dvajset let življenja. V svoji karieri se je osredotočila na terapevtsko delo z rakavimi bolniki in na terapevtsko delo z zdravniki, ki jim grozi ‘burn out’ ali izčrpanost.

Svojega delovanja ni omejila na uveljavljene postopke zdravljenja, temveč je sodelovala v strokovnih skupinah, ki so proučevale nepričakovane ozdravitve. Ugotovila je, da gre pri tem za prav posebno voljo do življenja in druge skrivnosti. Odkrivanje skrivnostnih pojavov (Misteries) človeku odpira nova obzorja duhovnosti. Znanost se trudi pojave definirati, kontrolirati in obvladovati. V ospredju je akcija. Več, ko ima človek znanja, bolj se počuti močnega. Skrivnostni pojavi pa zbujajo strah in stres, da v resnici življenja sploh ne poznamo. Pri nerazložljivem, ki je nerazumljivo in skrivnostno ne gre za ukrepanje, potreben je posluh in opazovanje. Nerazumljivi pojavi niso merljivi in niso ponovljivi. V knjigi dr. Rachelova izpostavi primer rakavega pacienta. Sodeloval je v doktorski študiji ene izmed njenih študentk. Svoj odnos do bolezni ji je razložil dvajset let po diagnozi (okreval je brez operacij in drugih bolečih postopkov): »Diagnozi sem prisluhnil in jo sprejel, ampak ker sem kmetovalec in mi inženirji agronomije vedno znova razlagajo in grozijo, da ne bo pridelka, nakar pridelek čudežno zraste, vem, da ima preživetje svoje zakonitosti, ki jim današnja znanost ni kos. Svoje bolezni nisem jemal smrtno resno in še vedno sem živ.«

Dr. Remenova razlaga, da sega volja do preživetja preko našega razuma, da ustvari celo magične okoliščine. Jaz sama sem bila priča takšnim razmeram: kot otrok sem opazila regrad, ki je pognal iz asfalta za našim blokom. Pokazala sem ga prijateljem, da ga ne bi pohodili, ker je tako izjemen. Še posebej smo ga občudovali, ko je cvetel. Hkrati so cveteli vsi regradi na travniku, le da v idealnih pogojih. Na žalost jih je pomorila prva košnja, še preden so uspeli narediti lučke s semeni. Našemu regradu na asfaltu je uspelo narediti lučko in otroci smo v igri razpihali njegova semena po travniku.

Voljo do preživetja je bolj pomembno prepoznati in podpreti, kakor pa razumeti in meriti. Znanost je preskromna, ko se trudi definirati življenje.

Rachel Remen je zaradi Kronove bolezni prestala osem težkih operacij trebuha. Zdravniki so ji vedno znova napovedovali smrt. Seveda so bile diagnoze pravilne, le zgodba o smrti je bila napačna; tega se na fakulteti niso učili. Življenje premore več navdiha in možnosti od znanstvenih dejstev.

Avtorica nam predstavi drugačen pogled na življenje. Pogled, ki ga premorejo umetniki. Na življenje gredajo kakor na prazno platno. S čopičem v roki čakajo, da se bo nekaj pojavilo, nekaj izjemnega, inspiracija, uvid, nov splet okoliščin, ki bo vodil njihovo roko. Treba se je prepustiti, treba je verjeti, da je vse mogoče.

Tečaj, ki ga ponuja zdravnikom je imenovala »Healer’s Art« ali umetnost zdravljenja. Vsak od nas se je v življenju srečal z mnogimi zdravniki in izkusil njihove vplive. Jaz osebno sem imela priliko spoznati dva povsem različna zdravnika, a moram priznati, da sta bila oba enako učinkovita. Prvi je vsem pacientom prijazno segel v roko, nakar je osebo odmislil in se je ukvarjal samo še s simptomi in zdravljenjem. Drugi zdravnik se je izogibal rokovanju, a je pokazal veliko več zanimanja za pacienta kot za bolezen. Moči preživetja ni enostavno prepoznati – še posebej ne, če se manifestira v ljudeh, ne zaradi njihovega preživetja, temveč zato, da pomagajo preživeti potrebnim pomoči. Ne gre samo za ozdravitev; pacient mora osvoboditi duha in sprejeti novo celostno podobo. Ta del zdravljenja je najtežji – zapustiti ljudi in razmere, ki so botrovale bolezni.

Proti koncu knjige dr. Remenova opiše rehabilitacijo svojega kolega, ginekologa, ki je, zaradi zdravljenja rakastih bolnic, po dvajsetih letih dela zapadel v depresijo in pomislil celo na samomor. Takole ji je potarnal: »Ukvarjam se samo še z istim rakom in isto smrtjo.« Predlagala mu je tehniko vpogleda vase, pri kateri oseba vsak večer na list papirja napiše recimo: kaj me je ta dan inspiriralo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je presenetilo … Ko je omenjeni ginekolog osvojil to retrospektivo, ji je priznal, da je pred tem poznal vse bolezni, a nobene pacientke. Končno se je začel ukvarjati z ljudmi in prepoznavanjem svoje vloge pri spodbujanju volje do preživetja.

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s