Nekje sem prebrala, da ima Slovenija več piscev kot bralcev. Tudi prav. Če že branje izumira, je lepo slišati, da pa je pisanje nacionalni hobby.
Jaz pišem knjigo tako, da stojim v kuhinji s krožnikom v roki in jem. Tega stavka nisem prepisala od Dese Muck. Je pa res, da kdor piše, tudi veliko bere. Deso berem s prav posebnim apetitom. Če se kdo sprašuje, kakšno vezo ima hrana s pisanjem knjige, naj povem, da oba procesa osrečujeta. No, Elizabeth Gilbert je v svoji definiciji sreče obšla prehranjevanje, izpostavila pa je ustvarjanje. Potemtakem sem jaz srečna že vrsto mesecev, ker prav po polžje ustvarjam svoj drugi roman z naslovom, ki ga še ni. Namesto, da bi se moji junaki pulili za tipkovnico, si le-to, preko moje glave, mečejo iz rok v roke, češ, pa ti napiši kaj o sebi. Pri pisanju prve knjige je bilo drugače: pisanje je takoj postalo razburljivo; zgodba mi je pobegnila izpod prstov že na samem začetku. Napol v transu sem ugotovila, da sem le priča samodejnemu poteku zgodbe, zapletom in rastoči napetosti. Junaki so takoj prevzeli pobudo, jaz pa sem dvignila roke in jim prepustila tipkovnico. Srhljivo, a resnično. Točno o tem piše Lesley Glaister. Seveda sem nekje prebrala tudi, da obstajajo pisateljske blokade, nisem pa vedela, da bom zanje krivila svoje knjižne junake drugega romana. Prvi osutek le-tega sem vrgla na papir kar žez noč. Še sanjalo se mi ni, da sem si okrog vratu zavezala zanko, ker sem v roman ‘položila’ nekaj trupel, ki odlično sodijo k zgodbi. Sedaj nihče od živečih junakov noče prevzeti odgovornosi za njihovo smrt. Mnogi so imeli motive in na meni je, da jih obelodanim … lepo počasi, enega za drugim.
Iz kuhinje se prestavim k oknu v dnevni sobi. Pod oknom že nekaj dni stoji Vanda (v moji domišljiji seveda). Kaj bi ta ženska rada od mene? Naj pride in sede za računalnik. Naj piše. Ona je sedaj v teh letih, ko ve vse o vseh. Ona je ena tistih knjižnih junakov, za katere pravi moja mentorica Katie M.Weiland, da potrebujejo malo več pozornosti. Predlaga mi celo, naj Vando peljem na sprehod. Ja, sama sem si to skuhala. Če bi pisala avtobiografijo, v kateri bi bila jaz na smrt bolana, bi bila zadeva čisto enostavna. Na srečo temu ni tako – jaz pišem povsem izmišljene zgodbe. Vsaj tako si mislim. Res pa je in pisatelj na to nima vpliva, da bralci napisano doživljajo po svoje. Na primer ena izmed bralk prvega romana: Kam je izginila Monja, me je presenetila in hkrati razveselila z vprašanjem, kdo je Erna.
»Ah, le ena izmed junakinj, ki sem si jo izmislila ob bok glavni junakinji …« sem ji pojasnila.
»To vem,« je rekla bralka, »ne vem pa, kdo je Erna v resnici.«
Spravila me je v zadrego. Res bi ji rada dala odgovor, ki ga je pričakovala. Vem, da se bralci (tudi sama sem non-stop v vlogi bralke) vživimo v knjižne junake. Ko v resničnem svetu srečaš pisatelja, le-ta ob sebi nima junakov, ki bi jim lahko segli v roko. Večina jih ždi nekje v njegovi glavi. In v mojem primeru so junaki nastajajočega romana tudi morilci. Kje piše, da me ne bo nekdo izmed bodočih bralcev vlekel na sodišče in obtožil sodelovanja pri umoru. Mhmmm … le kaj si domišljam?
Vanda pa še vedno stoji pod mojim oknom. Nihče je ne opazi – vsaj delajo se tako. Njej nihče ne bi povedal v obraz, kar ve, še manj, kar se o njej govori. Večkrat sem jo srečala pred kinom. Otroke je peljala na ogled matineje. Takrat je bila še učiteljica. Na prvi pogled tipična učiteljica, ki ima vse pod kontrolo, predvsem pa ve vse o vseh. Ko bova skupaj, ji bom postavljala veliko vprašanj. Ne smem se izdati, da vem o njej veliko več, kot bi si želela. Če jo bom danes povabila na sprehod, se ne bo hvalila, tudi svojih družinskih članov ne bo kovala v nebo, celo ne bo se ustavila pred lepo izložbo.
Že tečem po stopnicah na ulico, da primem Vando pod roko. Notranji glas mi pravi, da bo danes Vanda iskrena. Danes mi bo povedala, kako si je prišla do prvega otroka, zakaj njen mož ni intelektualec, kje bo končal njen sin, koliko ima prijateljic, ki ji škodijo in mogoče, mogoče pa le izvem od nje, zakaj je moral umreti odvetnik Franko. Mogoče bom imela več sreče, kakor inšpektor Vrečko …
P.s. Pa ne me vprašati, kdo je bil odvetnik Franko v resnici 😉
V procesu izmenjave domačih izdelkov in spretnosti, sem roman Kam je izginila Monja uspela zamenjati z Barbaro Klaus. Od nje sem dobila eno uro pretoka energije po metodi: Access consciouness. Hvaležna 🙂
Pisateljica, ki je hkrati zdravnica, sodi v deveto generacijo zdravnikov iz svoje rodbine. Usoda je hotela, da so ji pri dvajsetih letih diagnosticirali Kronovo bolezen (kronično vnetje prebavil) in ji dodelili, recimo, še dvajset let življenja. V svoji karieri se je osredotočila na terapevtsko delo z rakavimi bolniki in na terapevtsko delo z zdravniki, ki jim grozi ‘burn out’ ali izčrpanost.
Snežinkin blog 