Včeraj zjutraj sem se pogledala v ogledalo. V mojem odsevu je manjkala desna polovica obraza. O moj ljubi, kdorkoli si že nad nami, če me zdaj ne bo kap, me ne bo nikoli.
Moram povedati, da se te dni ‘družim’ z gospodom Joe Dispenza. Berem njegovo knjigo: ODVADI SE BITI TI. Zakaj? Ko sem diplomirala iz psihologije, sem si mislila, da zdaj pa vem vse. Na žalost, vem predvsem to, da človek koristi le deset procentov možgan, devetdeset procentov pa je zavitih v meglo, v neskončni energiji celotnega vesolja. Jaz sem sedaj samo v krizi srednjih let, in bi se rada malenkost spremenila. Menda ni moja podzavest razumela, da moram, kar izginiti. Lahko bi počakala (podzavest), da prideva do osmega poglavja, v katerem se začne meditiranje in natančna navodila, kako naj neham biti jaz Jaz in se znebim nekih starih razvad. Z meditiranjem naj bi mi uspelo poseči po novi, lepši prihodnosti, če me bo po tej knjigi še kaj ostalo. Kot je izgledalo v ogledalu – izginjam.
Da bi v celoti razumeli mojo stisko včerajšnjega jutra, moram pripoved začeti večer pred tem. Štirje smo večerjali v ljubki restavraciji sredi Francije. Ker nekoliko mlajši par nasproti naju z možem še ni zapadel v krizo srednjih let, sem si rekla, da se bom delala mlajšo, kakor sem. To se izvaja tako: biti moram dobrovoljna in za nič na svetu ne smem govoriti o boleznih, ki me tarejo, ker bi to bil očiten znak staranja. Na videz vsa mladostna, sem sprejela povabilo gospe Karoline, da bova šli naslednji dan, po žensko, raziskovati ljubko francosko mestece Saint-Quentin, moška pa naj bi šla po svoje.
Sedaj razumete mojo jutranjo stisko pred ogledalom – manjkala mi je desna polovica obraza. Seveda ni šlo za nadnaravne sile, le gospe Karolini bo treba priznati, da me je, tretjič v življenju, napadla migrena in bom dan preživela v postelji. Jaz že ne, sem si rekla in pogoltnila naklofen – šla bom na zajtrk in se bom pretvarjala, da sem zdrava kot dren. Preden se mi je Karolina pridružila pri zajtrku, sem si na čelo pritisnila še skodelico vrelega čaja, da je migrena zbežala daleč v pozabo. Super!
Kdor me pozna, že ve, da je moje življensko vodilo: tujci so le prijatelji, ki jih še ne poznamo, in Karolina je bila zame to jutro pri zajtrku še popolna tujka. Sedla mi je nasproti in me vprašala: »Kako pa kaj tvoje zdravje. Ali si zdrava?« Kaj res tako slabo blefiram, sem pomislila in dobrovoljno odgovorila: »Seveda! Nimam nobenih bolezni. Danes se počutim odlično.« Karolina je bila čisto resna, ko je nadaljevala: »Mene pa mučijo hude migrene. Se kar čudim, da me danes to deževno vreme ni položilo v posteljo.«
Strmela sem vanjo in ugibala, katera nadnaravna sila mi je poslala to jutro njeno migreno, da se je rešim v imenu obeh. Resno. Nekje sem brala, da včasih ljudje potegnemo nase bolezen drugega. »Svašta,« bo rekel moj mož, ko mu bom to pripovedovala. Globoko sem vdihnila, tableta je prijela in bila sem dobre volje. S Karolino se nama je obetal jesensko obarvan, a deževen dan, ki ga bova preživeli v tem ljubkem francoskem mestecu.
Rečeno – storjeno. Pogledali sva si baziliko, galerijo, muzej novejše zgodovine in celo muzej insektov.
Zvečer v avtu na poti domov sem možu kazala ‘foto-reportažo’ preživetega dne. Še posebej ponosna sem bila na fotografijo iz muzeja novejše zgodovine, kjer sem izgledala tako zelo mlada, kakor bi se slikala na šolskem izletu pred mnogimi desetletji. Očitno se res spreminjam, odvajam se biti jaz, iz obraza izginjajo gube, ki so odraz minulih let.
Mož, ki ve, da se intenzivno ukvarjam z duhovnostjo, me je brez besed prijel za roko. Ker živiva skupaj že nekaj desetletij, vem, kaj je s tem mislil: da mi bo uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur – obrniti čas nazaj, nazaj v mladost. Molče sem ga pogledala, saj je razumel, da sem jaz razumela njegov stisk roke in je vedel, kaj pomeni nasmešek na mojem obrazu in pogled brez besed: ti, mož, se kar norčuj iz mene, ti še ne poznaš vseh sil tega neskončnega vesolja. Vseeno te imam rada in te bom branila pred njimi.
Snežinkin blog 