so-ustvarjanje

PISMO UČITELJICI


Spoštovana učiteljica (babica je rekla, naj tako napišem),

dali ste nam nalogo, da se doma pogovorimo o domačih živalih in celo napišemo kakšen stavek, ker to že znamo – tisti pametni – je rekla babica. Ona vam tudi dovoli, da pismo glasno preberete v zbornici, ker sem se o živalih pogovarjal z njo in z dedijem. Z atijem in mamico ni šlo, ker ne marata domačih nalog in ker je očka vse živali zmetal v en koš: kravo, kozo, opico, lisico in še neke lenivce.IMG_5777

Ko boste pismo brali v zbornici, povejte, da sem zdaj že v drugem razredu, da mi je ime Dare, ker sta me očka in mamica dobila za darilo, kakor se rada šali babica. Povejte, da imam bratca Tančija, mogoče zato, ker je že na svet prišel zelo tanek. Takrat sem vprašal dedija, kako pridejo otroci na svet. Mislil sem, da bo to moški pogovor, pa je babica tudi prisedla, da bi izvedela. Dedi je babico navihano gledal, potem pa ji je rekel: »Babica, ti si tak pametna. Ti povej otroku.«

DSC_0072Kam sem zašel s pisanjem, me sprašuje babica. Spomnila me je, da moram pisati o domačih živalih. Samo še to povejte v zbornici, da sem star sedem let in pol, da poznam številke, brat pa ne. Ne. Jaz znam brati, moj brat ne pozna številk. Razlagam mu, da je star tri leta in šest mesecev, on pa trdi, da je star šest let in hodi v tretji razred. Pojma nima.

 Zdaj pa res samo še o domačih živalih, ki jih mi doma na žalost nimamo. Pa bi rade živele z nami, le da jih očka in mamica hitro pospravita, tako temu reče babica. O tem, kako to naredita, najraje ne bi pisal, ker muho ali pa komarja pospravita tako mesarsko, da kri kar špricne po steni. Drugače je z osami. Ose so pametne živali, kakor Butalci, je rekel dedi. On se dela, da ne posluša, kaj se pogovarjava z babico. Noče, da bi pisal o njem, ker pravi, da on ni domača žival. Jaz pa rad zlezem na njegov hrbet in se igrava, da je moj konjiček. Nazaj k osam, je rekla babica. Ose so se naselile v našo kuhinjsko napo, v bloku, in malo je manjkalo, da se nismo mi izselili. Rešila nas je babica z biološkim orožjem. Na štedilnik je postavila lonec, zavrela vodo in v njej raztopila kitajsko mast. Še dobro, da se babica ne boji niti os niti Kitajcev. Menda si od njih izposoja tudi modrost. Z njo me je rešila klopa. To je najbolj odločna domača žival. Ni in ni hotel proč od mene. Babica je tudi tokrat posegla po biološkem orožju. Na klopa je pljunila. Čez čas pa mi je dala roko pod tekočo vodo, da ga je odneslo k spodnjemu sosedu. Dedi mi je povedal, da so ženska usta najhujše orožje.

 Babica mu večkrat reče, da nima preštetih vseh ovc, kar dedija močno razjezi. Jaz poznam že vse črke in veliko besed, težave pa mi delajo takšni čudni stavki. Res da imata onadva veliko domačih živali, zagotovo pa nimata ovc, ki bi jih dedi lahko preštel. Da bi jaz bolje razumel stavke z drugačnim pomenom, mi dedi bere Butalce. Tam tudi nastopajo domače živali. Knjigo je napisal oče od Ježka. Še babica je bila v zadregi, ko sva jo vprašala, kateremu ježu se Slovenci najraje smejimo. Dovolila mi je, da vprašam strica Googla. Babica, edina, mi dovoli uporabljati računalnik.

»Lahko,« mi reče in pogleda na uro. Ko drugič pogleda na uro, mi reče: »Dovolj je bilo, da ne pregorita.« Verjamem, da bi se to lahko res zgodilo, saj so moja lica čisto rdeča in prenosni računalnik je tudi že vroč. Glede Ježka pa sem izvedel, da je to vzdevek. To je ime, ki se IMG_1831človeka prime, kakor reče babica, če je podoben komu ali čemu ali pa se pretvarja, da je kakšna žival. Babica bi meni dala vzdevek Sova, ker sem zvedav in pameten.

 Če bi obstajali vrtci za nadarjene otroke, bi te babica vpisala vanj, mi je rekel dedi. »Pamet imaš po njej. Ona je tako pametna, da se kar kadi,« je še dodal in se od smeha držal za trebuh. Meni ni bilo smešno, ker vem, kako zelo se kadi iz vseh loncev, kadar babica kuha. Ko bo dedi znal kuhati, takrat naj se smeji, je rekla babica.

 Jaz najraje vidim, da se dedi igra z menoj smešne igre. Ravnokar sva si izmislila eno takšnih iger: živalski vzdevki. Eden reče žival in drugi osebo, ki ji je podobna. Dedi reče: opica. Jaz pa: moja sošolka, ki visi na nakupovalnem vozičku. Jaz rečem: svinja. Dedi pa: policaj za cesto. Tega sicer ne razumem, a se smejiva, da nama tečejo solze. Dedi reče: bik. Jaz pa hitro: ti dedi, ti si bik po horoskopu. Res zanimivo, za kaj vse nam živali pridejo prav .

Babica se noče igrati takšnih nespametnih iger. Ona živali ceni in spoštuje, gleda dokumentarne filme ali pa gre v naravo in živali opazuje. Rada bere basni, še raje pa mi pove kakšno živalsko anekdoto.

 Takole je bilo: ko sta babica in dedi postavila hišo, mojega očeta še ni bilo na svetu, ker je babica želela najprej štal’co, potem pa krav’co. Kadar ona omenja štal’co, misli na dom, ki si ga morata ustvariti mož in žena, preden naročita otroke. Kaj pomeni ‘naročiti otroke’, sedaj že vem. Vem pa tudi, da sta moja ati in mamica najprej rodila mene in bratca in šele sedaj gradimo hišo, ki bo naš dom. Le kakšno vezo imajo s tem krave? Jaz bom imel psa. Mamica mi je obljubila, da bomo v hiši lahko imeli živali, da naša hiša ne bo zlata kletka.

 Torej, ko sta se babica in dedi vselila v hišo, je zgodaj zjutraj nekdo potrkal na vrata. Dedi se je takoj razjezil, zakaj ne pozvoni, saj pa imata čisto nov zvonec. Ko je babica odprla, ni bilo zunaj nikogar. Naslednje jutro ob istem času je zopet potrkalo. Dedi je planil k vratom, jih odprl in ostrmel, saj ni bilo nikogar. Naslednje jutro sta se dogovorila, da bo dedi stražil pri vratih, babica pa bo na drugi strani gledala skozi okno, če bi kdo potrkal in zbežal za hišo. In je potrkalo, a ne na vratih. Babica je skozi okno za hišo zagledala nepridiprava, ki je visoko pod streho trkal po votli fasadi, da bi si naredil domovanje. Žolna je bila. Da jo je odgnala, ji je babica morala zaploskati, kakor bi ji dala priznanje za odlično idejo.

 Naslednjo anekdoto pripoveduje dedi, jaz pa zapisujem: Komaj sta dobro opravila z žolno, že se je našel nov razgrajač, ki je dedija zbudil ob štirih zjutraj s tekanjem po strehi. Njuna spalnica ima podstrešno okno, ki ga je dedi pogumno odprl, da vidi to pošast. In res! Obstal je iz oči v oči s podlasico. Pravi, da je imela bel slinček na lovu za vrabci, ki so že gnezdili v žlebovih. »Babica,« je kriknil in podlasica je zbežala. Ko se je prebudila tudi babica, ji je dedi razložil, da je podlasica zbežala, ko je samo slišala za babico, zato bo naslednjo noč babica tista, ki bo podlasico odgnala. Takrat je babica prvič posegla po biološkem orožju. Podlasici je na streho nasula čili poper. Škoda, jaz bi jo pa rad videl.

 Babica in dedi imata sedaj muco, papagaja, psa in zajčke v vrtni uti. Zelo sem vesel, ker moj ati pravi, da bo naša nova hiša cela štala. Menda mamica noče, da bi bili v zlati kletki. Ker zopet ne razumem, kaj to pomeni, mi babica razloži: zlata kletka je hiša od babičine sosede Mete, ker je v njej vse super pospravljeno in njena dragocena muca Zlatka nikoli ne sme iz nje. Ta muca ima celo dva vzdevka, zaradi oranžno-rumene dlake: dedi jo kliče Garfild, sosed, ki ima v ulici slaščičarno, pa Fluri.

 Sedaj babica sedi poleg mene in gleda, koliko sem danes že napisal. Zunaj se mrači.

IMG_0576»Le nekaj malega ti še povem, potem pa zaključiva to pismo,« mi reče babica. »Preveč svobode tudi ni dobro. Ko je bil tvoj ati star toliko, kot si sedaj ti, je imel dve muci: Tačko in Nočko. Obe sta bili povsem svobodni. Nočka je dobila ime po razgrajanju ponoči. Najhuje je bilo, kadar je izbrskala med igračami ping-pong žogico in se je z njo preganjala po hiši. Tačka pa je najraje vzela pot pod noge in izginila k sosedi na koncu ulice. Domov je tako prismrdela po kokoših, da je najraje ne bi spustili v hišo. Ampak bili sta svobodni. Obstaja izrek – sedaj že veš, kaj so to izreki – da ima svoboda svojo ceno. No, račun za Tačkino svobodo je prišel neko jutro, ko je na vrata pozvonila tista soseda, ki je tudi smrdela po kokoših. Dedi ji ni želel niti odpreti, mene pa je le premagala radovednost, saj je imela v rokah veliko škatlo. Potisnila mi jo je v roke, rekoč: tole je vaša Tačka skrivala pri meni na kurniku … O, jej, joj! V škatli so bile tri mlade mucke.«

 Spoštovana učiteljica, sedaj moram pa res nehati. Zelo sem utrujen. Jutri bom babico vprašal, koliko je plačala za tiste tri mucke.

 Z dedijem še peljeva  psa na sprehod, a le na hitro. Dedi pravi, da nima toliko svobode, da bi se sprehodil z njim do vasi. Do gostilne bosta šla jutri, ko mene predata očku in mamici.

Lep pozdrav! Dare

knjiga

O TEM, KAKO PIŠEM KNJIGO


Nekje sem prebrala, da ima Slovenija več piscev kot bralcev. Tudi prav. Če že branje izumira, je lepo slišati, da pa je pisanje nacionalni hobby.

Jaz pišem knjigo tako, da stojim v kuhinji s krožnikom v roki in jem. Tega stavka nisem prepisala od Dese Muck. Je pa res, da kdor piše, tudi veliko bere. Deso berem s prav posebnim apetitom. Če se kdo sprašuje, kakšno vezo ima hrana s pisanjem knjige, naj povem, da oba procesa osrečujeta. No, Elizabeth Gilbert je v svoji definiciji sreče obšla prehranjevanje, izpostavila pa je ustvarjanje. Potemtakem sem jaz srečna že vrsto mesecev, ker prav po polžje ustvarjam svoj drugi roman z naslovom, ki ga še ni. Namesto, da bi se moji junaki pulili za tipkovnico, si le-to, preko moje glave, mečejo iz rok v roke, češ, pa ti napiši kaj o sebi. Pri pisanju prve knjige je bilo drugače: pisanje je takoj postalo razburljivo; zgodba mi je pobegnila izpod prstov že na samem začetku. Napol v transu sem ugotovila, da sem le priča samodejnemu poteku zgodbe, zapletom in rastoči napetosti. Junaki so takoj prevzeli pobudo, jaz pa sem dvignila roke in jim prepustila tipkovnico. Srhljivo, a resnično. Točno o tem piše Lesley Glaister. Seveda sem nekje prebrala tudi, da obstajajo pisateljske blokade, nisem pa vedela, da bom zanje krivila svoje knjižne junake drugega romana. Prvi osutek le-tega sem vrgla na papir kar žez noč. Še sanjalo se mi ni, da sem si okrog vratu zavezala zanko, ker sem v roman ‘položila’ nekaj trupel, ki odlično sodijo k zgodbi. Sedaj nihče od živečih junakov noče prevzeti odgovornosi za njihovo smrt. Mnogi so imeli motive in na meni je, da jih obelodanim … lepo počasi, enega za drugim.

Iz kuhinje se prestavim k oknu v dnevni sobi. Pod oknom že nekaj dni stoji Vanda (v moji domišljiji seveda). Kaj bi ta ženska rada od mene? Naj pride in sede za računalnik. Naj piše. Ona je sedaj v teh letih, ko ve vse o vseh. Ona je ena tistih knjižnih junakov, za katere pravi moja mentorica Katie M.Weiland, da potrebujejo malo več pozornosti. Predlaga mi celo, naj Vando peljem na sprehod. Ja, sama sem si to skuhala. Če bi pisala avtobiografijo, v kateri bi bila jaz na smrt bolana, bi bila zadeva čisto enostavna. Na srečo temu ni tako – jaz pišem povsem izmišljene zgodbe. Vsaj tako si mislim. Res pa je in pisatelj na to nima vpliva, da bralci napisano doživljajo po svoje. Na primer ena izmed bralk prvega romana: Kam je izginila Monja, me je presenetila in hkrati razveselila z vprašanjem, kdo je Erna.

»Ah, le ena izmed junakinj, ki sem si jo izmislila ob bok glavni junakinji …« sem ji pojasnila.

»To vem,« je rekla bralka, »ne vem pa, kdo je Erna v resnici.«

Spravila me je v zadrego. Res bi ji rada dala odgovor, ki ga je pričakovala. Vem, da se bralci (tudi sama sem non-stop v vlogi bralke) vživimo v knjižne junake. Ko v resničnem svetu srečaš pisatelja, le-ta ob sebi nima junakov, ki bi jim lahko segli v roko. Večina jih ždi nekje v njegovi glavi. In v mojem primeru so junaki nastajajočega romana tudi morilci. Kje piše, da me ne bo nekdo izmed bodočih bralcev vlekel na sodišče in obtožil sodelovanja pri umoru. Mhmmm … le kaj si domišljam?

Vanda pa še vedno stoji pod mojim oknom. Nihče je ne opazi – vsaj delajo se tako. Njej nihče ne bi povedal v obraz, kar ve, še manj, kar se o njej govori. Večkrat sem jo srečala pred kinom. Otroke je peljala na ogled matineje. Takrat je bila še učiteljica. Na prvi pogled tipična učiteljica, ki ima vse pod kontrolo, predvsem pa ve vse o vseh. Ko bova skupaj, ji bom postavljala veliko vprašanj. Ne smem se izdati, da vem o njej veliko več, kot bi si želela. Če jo bom danes povabila na sprehod, se ne bo hvalila, tudi svojih družinskih članov ne bo kovala v nebo, celo ne bo se ustavila pred lepo izložbo.

Že tečem po stopnicah na ulico, da primem Vando pod roko. Notranji glas mi pravi, da bo danes Vanda iskrena. Danes mi bo povedala, kako si je prišla do prvega otroka, zakaj njen mož ni intelektualec, kje bo končal njen sin, koliko ima prijateljic, ki ji škodijo in mogoče, mogoče pa le izvem od nje, zakaj je moral umreti odvetnik Franko. Mogoče bom imela več sreče, kakor inšpektor Vrečko …

P.s. Pa ne me vprašati, kdo je bil odvetnik Franko v resnici 😉

V procesu izmenjave domačih izdelkov in spretnosti, sem roman Kam je izginila Monja uspela zamenjati z Barbaro Klaus. Od nje sem dobila eno uro pretoka energije po metodi: Access consciouness. Hvaležna 🙂

življenska zgodba

DAN MRTVIH MED ŽIVIMI


Na okenjski polici balkona gorijo štiri svečke. Na levi strani balkona sedita pokojni mama in tašča, na desni strani sedita oče in tast. Njihov grob je nekje daleč stran, kar pa niti ni pomembno. Ti, meni najljubši pokojniki, so vedno ob meni. Tašča mi pravi: kako lepe rdeče svečke si nam namenila, mama mi reče: bi bile lepe, če bi bile namenjene komu drugemu, tast si misli: samo, da mine november, moj oče pa modruje: kjer te čaka – tam te najde, Matilda namreč.

5d856dd6-883c-471c-afcc-558eb1b00692
Namesto njih vrtnica cveti. Foto: Irena Ocvirk

Navdih za današnje pisanje sem dobila od Dušana J. Na svojem FB je razmišljal o veselju, ki ga občutimo nekateri na dan mrtvih. Zakaj? Zato, ker cenimo, da smo še vedno med živimi. Ta dan nas opomni, da so naša življenja minljiva. Iz tega istega razloga se rada sprehajam po pokopališčih, kjerkoli že sem, in to skozi celo leto. Mnogo nas je, čudakov, ki med grobovi čutimo pozitivno energijo. V spokoju se zavemo, ne toliko minljivosti, kakor večnosti.

Letos sem se sprehodila do bližnjega pokopališča v družbi dveh vnukov. Zaradi veliko drevja in lepo obrezanih grmovnic, pokopališče spominja na park. Bolj kot kadarkoli sem se zavedala, da “hodim za predniki” (po neki živjenski poti k istemu cilju) in hkrati mi je dano tekati za potomci, ki v svojih otroških glavicah povsem po svoje zaznavajo smrt. Starejši vnuk, ki je dopolnil sedem let, je stopal tesno ob meni. Sedaj se že zaveda raznih problemov in bistroumno razmišlja o rešitvah. Že po nekaj korakih med grobovi me je vprašal: Koliko mora biti človek star, da umre? Najraje bi mu odgovorila: 120 let, kakor načrtuje Adi Smolar, a ni bil pravi trenutek. Otroke in njihove dileme je treba jemati resno. Skupaj sva prišla do spoznanja, da čas, ki nam toliko pomeni, sploh ni merilo življenja in ne določa smrti. Čas se lahko ustavi v vsakem trenutku. Čas ni pomemben – pomembni so trenutki, ki jih preživimo skupaj, lepo, kar se le da.

Z mlajšim vnukom, ki na prvi pogled nima veliko mojih genov, pa si deliva eno neprecenljivo lastnost, in sicer bujno domišljijo. Njegov odziv na pokopališče IMG_5690me je nadvse presenetil. Postal je igriv in poln navdiha.  Veselo je tekal po potkah med zelenjem, kipci in nagrobniki, pobiral palice in si domišljal različne scene. Še več. Ugotovil je, da smo našli odličen ambient za skrivalnice. Seveda sva mu s starejšim bratom razložila, da ne bi bilo primerno (čeprav naju je, ker smo še vedno sila otročji, celo zamikalo) igrati se skrivalnice okoli grobov, kjer ležijo mrtvi. Nehote sem pomislila, da pa so se, ko so bili še živi, tudi radi igrali skrivalnice in bi jim bila naša igra zagotovo v veselje … a je že tako, da živimo v socializirani družbi in pokopališče je kraj, kjer se vedemo spoštljivo. Vnukec, ki bo kmalu dopolnil štiri leta, je nekako zaznal resnost okoliščin in dramatičnost mojega pogovora s starejšim bratom. Umiril se je in brez besed stopil v korak z nama. Lahkotnost njegovega bivanja je zamrla za nekaj minut. Le nekaj minut in že smo bili rešeni disciplinskih ukrepov. Sprehod smo nadaljevali skozi staro mestno jedro, ki je ponujalo nove možnosti za igro.

Moje življenje sedaj že ve, da bom zvečer v beležnico napisala tudi stavek o presenečenju, ki mi ga je pripravilo ta dan. In res ga je: ko sem se z vnukoma vrnila domov, sem mlajšemu pomagala sezuti čevlj, iz katerega je padel kamenček. Zanimivo … nič ni jamral, da bi ga karkoli tiščalo. Iz navade sem obrnila čevelj na glavo, in glej ga šmenta: izpadli so še štirje večji kamenčki. Nemogoče, da jih ni čutil. Obsedela sem sredi predsobe in se čudila njegovi volji do gibanja in druženja.  Dobra volja premaga vse bolečine.

Zvesti sledilci bloga o življenju z domišljijo, se na tem mestu sprašujete le še, kaj je bilo tisto, kar se me je ta dan “dotaknilo”? Ne boste verjeli, da je bila to izjava mlajšega vnuka, ki se je pri večerji zagledal v naše družinske fotografije na steni. Zagledal se je v mojega tasta, svojega pradeda, kateri je žal preminul pred njegovim rojstvom in dejal: Veš kaj? Ta dedi bi tudi rad prišel po mene v vrtec, le da je zdaj predaleč.

To je bila najlepša misel, kar sem jih kdajkoli slišala ob dnevu mrtvih. Niso mrtvi, le predaleč so.

Lipa zelenela jelipa2

Presenečenje

ODVADI SE BITI TI


Včeraj zjutraj sem se pogledala v ogledalo. V mojem odsevu je manjkala desna polovica obraza. O moj ljubi, kdorkoli si že nad nami, če me zdaj ne bo kap, me ne bo nikoli.

Moram povedati, da se te dni  ‘družim’ z gospodom Joe Dispenza. Berem njegovo knjigo: ODVADI SE BITI TI. Zakaj? Ko sem diplomirala iz psihologije, sem si mislila, da zdaj pa vem vse. Na žalost, vem predvsem to, da človek koristi le deset procentov možgan, devetdeset procentov pa je zavitih v meglo, v neskončni energiji celotnega vesolja. Jaz sem sedaj samo v krizi srednjih let, in bi se rada malenkost spremenila. Menda ni moja podzavest razumela, da moram, kar izginiti. Lahko bi počakala (podzavest), da prideva do osmega poglavja, v katerem se začne meditiranje in natančna navodila, kako naj neham biti jaz Jaz in se znebim nekih starih razvad. Z meditiranjem naj bi mi uspelo poseči po novi, lepši prihodnosti, če me bo po tej knjigi še kaj ostalo. Kot je izgledalo v ogledalu – izginjam.

Da bi v celoti razumeli mojo stisko včerajšnjega jutra, moram pripoved začeti večer pred tem. Štirje smo večerjali v ljubki restavraciji sredi Francije. Ker nekoliko mlajši par nasproti naju z možem še ni zapadel v krizo srednjih let, sem si rekla, da se bom delala mlajšo, kakor sem. To se izvaja tako: biti moram dobrovoljna in za nič na svetu ne smem govoriti o boleznih, ki me tarejo, ker bi to bil očiten znak staranja. Na videz vsa mladostna, sem sprejela povabilo gospe Karoline, da bova šli naslednji dan, po žensko, raziskovati ljubko francosko mestece Saint-Quentin, moška pa naj bi šla po svoje.

Sedaj razumete mojo jutranjo stisko pred ogledalom – manjkala mi je desna polovica obraza. Seveda ni šlo za nadnaravne sile, le gospe Karolini bo treba priznati, da me je, tretjič v življenju, napadla migrena in bom dan preživela v postelji. Jaz že ne, sem si rekla in pogoltnila naklofen – šla bom na zajtrk in se bom pretvarjala, da sem zdrava kot dren. Preden se mi je Karolina pridružila pri zajtrku, sem si na čelo pritisnila še skodelico vrelega čaja, da je migrena zbežala daleč v pozabo. Super!

Kdor me pozna, že ve, da je moje življensko vodilo: tujci so le prijatelji, ki jih še ne poznamo, in Karolina je bila zame to jutro pri zajtrku še popolna tujka. Sedla mi je nasproti in me vprašala: »Kako pa kaj tvoje zdravje. Ali si zdrava?« Kaj res tako slabo blefiram, sem pomislila in dobrovoljno odgovorila: »Seveda! Nimam nobenih bolezni. Danes se počutim odlično.« Karolina je bila čisto resna, ko je nadaljevala: »Mene pa mučijo hude migrene. Se kar čudim, da me danes to deževno vreme ni položilo v posteljo.«

Strmela sem vanjo in ugibala, katera nadnaravna sila mi je poslala to jutro njeno migreno, da se je rešim v imenu obeh. Resno. Nekje sem brala, da včasih ljudje potegnemo nase bolezen drugega. »Svašta,« bo rekel moj mož, ko mu bom to pripovedovala. Globoko sem vdihnila, tableta je prijela in bila sem dobre volje. S Karolino se nama je obetal jesensko obarvan, a deževen dan, ki ga bova preživeli v tem ljubkem francoskem mestecu.

Rečeno – storjeno. Pogledali sva si baziliko, galerijo, muzej novejše zgodovine in celo muzej insektov.

IMG_3142
Bazilika Saint-Quentin

Zvečer v avtu na poti domov sem možu kazala ‘foto-reportažo’ preživetega dne. Še posebej ponosna sem bila na fotografijo iz muzeja novejše zgodovine, kjer sem izgledala tako zelo mlada, kakor bi se slikala na šolskem izletu pred mnogimi desetletji. Očitno se res spreminjam, odvajam se biti jaz, iz obraza izginjajo gube, ki so odraz minulih let.

Mož, ki ve, da se intenzivno ukvarjam z duhovnostjo, me je brez besed prijel za roko. Ker živiva skupaj že nekaj desetletij, vem, kaj je s tem mislil: da mi bo uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur – obrniti čas nazaj, nazaj v mladost. Molče sem ga pogledala, saj je razumel, da sem jaz razumela njegov stisk roke in je vedel, kaj pomeni nasmešek na mojem obrazu in pogled brez besed: ti, mož, se kar norčuj iz mene, ti še ne poznaš vseh sil tega neskončnega vesolja. Vseeno te imam rada in te bom branila pred njimi.

navdih

NA LOVU ZA VTISI


Pozdravljeni FB prijatelji življenja z domišljijo! Sedaj že veste, da dober vtis nikoli ne gre kar mimo mene. Medtem ko eni s polno žlico zajemate sončen dan, smo drugi že v varnem zavetju doma in urejamo vtise prazničnih dni. Dolga leta sem bila ujeta v kliše, da je za praznike treba nekam pobegniti oziroma se podati na lov za avanturami. No, z leti sem prišla do drugačne lovske taktike: ugotovila sem, da ni bistvena dolžina ali cena potovanj. Da se pride do dobrih vtisov, ni potrebno drugega kot položaj na preži. Zaupam življenju in njegovi domišljiji, da mi bo, kjer koli že bom, ‘pripeljalo mimo’ kakšen dober vtis, ki se me bo dotaknil in bo vredno o njem spregovoriti.

Med velikonočnimi prazniki sem bila povabljena v celjski park ob Savinji. Sprehajala sem se z dvema mladima mamicama: Uršo in Urško (kompliment življenju za ujemanje imen, res domiselno ;). V vozičku sta potiskali vsaka svojega dojenčka, ju nastavljali sončku in branili pred vetrom. Komaj nekaj mesecev ‘stari mamici’ sta si imeli že toliko povedati o vzgoji, o zdravstvenih zapletih, o prehranjevanju, o načrtih za prihodnost, o preteklih izkušnjah … Nista bili zaskrbljeni, bili sta vedeželjni: »Kaj šele pride, ko bo, če bo …« Poslušala sem ju in vedela, da bo do takrat, ko bo, kar koli bo, preteklo še veliko Savinje.

Za hip sem se ustavila na obrežju in zazrla v reko. Čista voda (čestitke vsem zaslužnim za to) se je v belem slapu penila čez betonsko podlago porušenega mostu. Obstala sem. Pozornost na preži me je opozorila na napis ob Savinji: Neprebojen zid ti nikoli ni nekdo drug – neprebojen zid si vedno sam sebi (podpis: tvoje življenje).IMG_9350

Upočasnila sem korak, da sta se mladi mamici Urša in Urška nekoliko oddaljili. Dali sta prostor mojemu spominu na Elico. To je bila ženska, okoli katere bi človek pričakoval neprebojen zid. Ko sem jo spoznala, mi je bilo komaj šest let. K nam je prišla na obisk, ker je bila znanka moje mame. Ko sva z Elico stali skupaj, sva bili iz oči v oči. Ženska ni merila več kakor meter in pol. Na hrbtu je imela veliko grbo in grdo je šepala, ker je imela eno nogo krajšo od druge. Bila je Notre-Damski zvonar v ženski podobi, in vendar me mama ni vnaprej opozorila na njeno pojavnost – je že vedela, zakaj ne. Zakaj mi bo dovoljeno strmeti vanjo. Seveda so se moje otroške oči prilepile nanjo, a iz povsem drugega razloga. Bila je urejena in naličena, kakor so danes super foto modeli. Sveža pričeska, izrisane obrvi, rdeča šminka, kostimček in malo petk je dopolnjevala ‘štolc’ drža, da take v življenju nisem več srečala. Barvita Elica je bila pri štiridesetih polna načrtov, nasmejana, željna življenja. Izžarevala je optimizem, ki je zasenčil vse telesne hibe. Ona okoli sebe ni postavila zidu. Le ona je vedela, zakaj ne.

Ko mi je mama pojasnila, da ima Elica tudi hči, sem ob tem pomislila, le kako izgleda njen otrok?!? “Ali je njena hči tudi pohabljena,” sem vprašala mamo. “Ne! Kja pa! To boš presenečena,” mi je odvrnila mama. Ne bi si mogla predstavljati večjega nasprotja, kakor sta si bili mati Elica in hči Irena. Irena je bila prava lepotica; bila je dolgonogo dekle, svetlih las spetih v dve kiti. Res, da njen lep obraz ni potreboval šminke, a na njem ni bilo niti nasmeha. Dvajsetletno dekle ni imelo nobenega izraza. Bila je molčeča in zadržana. Zid, zid ob Savinji me je spomnil nanjo. Danes vem, da si ga je postavila sama in le ona ve, zakaj.

Pohitela sem naprej in ponovno ujela korak z Uršo, Urško in njunima dojenčkoma. Bili sta nasmejani, optimistični in zgovorni kot Elica. Okrog njiju ni bilo ne duha ne sluha o neprebojnem zidu. Vesela sem, da je tako, da sta odprti za življenje in njegovo domišljijo.IMG_9475

ljubezni voščim

SVETI MIKLAVŽ IN VARIACIJE NA TO TEMO


Če bi pred nekaj leti, na današnji dan, 6. decembra, sveti Miklavž lahko pokukal na internetno klepetalnico, bi prebral sledeče: Klepetulja, očitno ženskega spola, ki ji ni nič jasno, je vnela prepir z izjavo, da se Miklavža ‘ne gre’ in zameri tistim, ki se to grejo in ne vedo, kdaj se je treba iti. Mhmmmmm?!? No, tetaMici ji je takoj pojasnila, da v noči iz 5. na 6. december. Pika. Ja, pa ja … šele po tem se je klepetanje zares začelo: vmešali so se Tajkuni, Sončki so zagovarjali pridne otroke, Hm je dodal še ščepec filozofije … Klepetulja, ki je prepir začela in ji še vedno ni bilo nič jasno, se je v tem trenutku oprijela celo Dedka Mraza. OMG (o moj Bog), bi rekli ta mladi, s tem je šele prilila bencin na ogenj. Kaj je bilo prej, kura ali jajce, mislim, Miklavž ali Dedek Mraz. Haloooo! Miklavžu so nastavljale že naše stare mame … in na koncu je YO_ povedal Klepetulji, da pa res nič ne dojame.

Na tem mestu sveti Miklavž zelo verjetno ne bi bil v stanju brati dalje. Oblivale bi ga solze smeha in mu zameglile pogled na te zmešane zemljane – vsaj jaz si ga tako predstavljam. Miklavž je za tiste, ki verjamejo vanj. Njegova dejanja so v poduk in v veselje – tistim ta pridnim, seveda. Vsako leto in to prav na današnji dan.Screen Shot 2018-12-06 at 13.43.02

Pridna je tudi moja sestrična Albina. Ne bomo o tem, koliko je stara. Ona bo po duši in srcu vedno mlada, zato sem prepričana, da je sinoči tudi nastavila (nič grdih misli) Miklavžu, seveda. Njena skleda bi ostala prazna, ker je Albina v karanteni, osamljena z virozo, če ne bi svojih težav objavila na FB. In hvala Bogu, da obstaja FB. Tako sem vsaj izvedela, da ji je prehlad pobral dar govora, zato bom njeno skledico, na videz prazno, a polno pričakovanja, napolnila z zgodbo, ki si jo je zaželela. Brati pač zmore.

Poduk zgodbe: od viroze se ne umre.

Ko sta bila moja teta Fanika in stric Stanko že zelo stara (vsekakor starejša od Albine), sem se najavila k njima na obisk. »Lepo, da si se spomnila na naju,« me je po telefonu pohvalila teta Fanika, ki je bila po naturi prava dobričina, »k nama pa nikar ne hodi. Tvojo pozornost hvaležno odklanjava, ker se bojiva viroze. Veš, kako je to pri starih ljudeh; mimogrede naju lahko pobere.« Priznam, da me je njen, pa naj si je bil še tako obziren izgovor, prizadel. Če bi bilo Faniki dano vedeti, da bi bilo to najino zadnje srečanje, bi verjetno dala na stran strah pred virozo. Ona je to pravzaprav vedela, jaz sem bila tista, ki nisem nič razumela. Kakor koli že, tisto leto je teta Fanika umrla. Ko sem izvedela vzrok smrti (v njej se je razraščal rak) sem dojela, da je bil njen strah, dejansko strah pred smrtjo. Dobra, kakor je bila, si je zamislila pogreb s posutjem pepela, da ne bi njeni posmrtni ostanki kogar koli, kakor koli obremenjevali.

Stric Stanko je bil drugačen človek. Na sedmino je povabil veliko ljudi. Na virozo ni niti pomislil, ostali pa smo jo tudi pustili doma 😉 Po obedu na sedmini je prisedel k meni, če sme. »Seveda, pridi,« sem ga povabila. Kako naj ga tolažim, sem pomislila. Jaz osebno nisem pretirano čustven človek. »Poslušaj no,« me je ogovoril. »Ali bi mi ti dala eno cigareto?« Opomba za Albino: ti si je ne smeš prižgati, ker imaš virozo 😉 Glede strica in kajenja: možak je moral opustiti kajenje že pred desetletji, zaradi bolezni srca. Ko sem bila študentka, sem ga obiskala v Ljubljani. Takrat je bil že v pokoju, a je pridno pisal dokotrat iz prava za Slovenske železnice. Nad kaminom v njegovi študijski sobi je visela velika stara ura in na rob kamina je bila položena cigareta. »Kaj pa to pomeni? Kateri zdravljen kadilec, bi se takole soočal s pregreho,« sem bila začudena. Popraskal se je po nosu in mi ponudil filozofsko razlago: »Ne gre za kajenje, gre za ritual. Droge niso škodljive, če je njihovo konzumiranje pod kontrolo. Vsak dan, ko ura odbije opoldne, si privoščim eno cigareto. Disciplina je mati uspeha …« Kasneje sem izvedela, da je opustil tudi druge razvade – vsaj tako ga je hvalila teta Fanika. Ampak … sedaj je teta Fani mrtva, ura ni dvanajst, stric Stanko pa na sedmini veselo vleče že svojo drugo cigareto. Očitno se je odločil, da ne bo umrl od viroze. Ne smem reči kakor koli že, ker vem, kako je bilo naslednje tri mesece do njegove smrti. Bilo je veselo kot še nikoli. V domu upokojencev je živel, kakor je želelo njegovo srce, dokler je še bilo. Igral je na srečo, kaj malega spil in kakšno skadil. Mogoče je vmes prebolel tudi kakšno virozo, a to ga nikoli ni skrbelo.

Draga Albina, čimprej se pozdravi. V romanu Kam je izginila Monja, na strani 84 pa najdeš recept, kako premagati virozo, kako se rešiti smrkanja in kašljanja. Preverjeno!

življenska zgodba

ZAPADEL JE PRVI SNEG


… z neba, iz zemlje, s koščka papirja, iz mimobežne podobe, iz pajkove mreže … Kjer le najdemo, moramo pobrati tisto, kar je dobro za nas. (Pablo Picasso)

rozeNi le dobro, nadvse ganljivo je gledati prve snežinke z neba. In veselje, kakršnega smo poznali otroci, ko smo tekli v klet po sani, se sedaj čuti in širi med FB prijatelji. Zelo nostalgično. Tak čas je bil pri nas doma tudi čas, da se oče poda v klet po vložene pridelke: marmelado, vinogradne breskve, češnje, kumarice, ajvar, ribe v kisu … na leseni deski so že čakale suhe salame, na kruhu zaseka s česnom … Mhmmmmm!

IMG_7141Marmelada, ki jo danes držim v rokah je iz leta 1986. Vem, kaj bodo naredili moji sorodniki, ki sedaj berejo to zgodbo – pograbili bodo telefone in mi grozili: glej, da je ne boš odprla, kaj šele jedla. Seveda jo bom! Na vsak način moram izvedeti, česa je bilo, tistega Gospodovega leta, preveč v marmeladi. Očetu, ki je pri naši hiši kuhal marmelado cel božji dan, se je vsako leto nekaj vsulo v zmes. Včasih so bile to prevelike količine sladkorja, včasih ruma, včasih orehov … Ne gre za sestavine, pravzaprav gre za okus, gre za zgodbo, za spomine, ki mi jih bo pričarala očetova marmelada.

Ko sem bila še študentka, sem tovorila domače dobrote iz Celja do Ljubljane; na litre, na kile … na avtobus, na vlak, včasih na štop. To naj bi zadostovalo za en teden. Za cel teden, ča ne bi prišla za menoj cimra Adela. Le-ta je prišla tudi iz mojega domačega kraja praviloma v ponedeljek zvečer, odprla hladilnik, vzela iz njega kozarec marmelade in z veliko žlico zajemala do dna. Nisem ji zamerila tega užitka. To je bil kompliment mojemu očetu. Zamerila sem ji, da si ni pri nas doma napolnila kovčke in jih sama tovorila do Ljubljane 😉

Zgodba o tej marmeladi v mojih rokah pa je bolj žalostna. Oče mi je umrl pred dvemi leti. Nič ni odnesel s seboj. Za njim je ostalo vse in med drugim tudi polna klet kložja. S skupnimi močmi (hvala sorodnikom) smo jo praznili več dni. V kleti so bili kosi treh generacij kuhinj in dva pokvarjena hladilnika. Seveda smo ju odprli. Začuda nista bila prazna! Polna vloženih dobrot. Ko je moja hči izvedela za ‘čistilno akcijo’, me je nemudoma poklicala: “Glej, da ne boš vrgla v smeti Atekove marmelade! Jaz bi jo imela.” “Nikakor,” sem ji zagotovila, “ti samo povej, katero bi imela. Ali tisto iz leta 1978 ali tisto iz leta 1987.”

Kako zelo mi je žal. Žal mi je in kesam se, da nisem prisluhnila takrat še živemu očetu, ki me je vabil v klet. Takrat mu je bilo 90 let in dobro je vedel, da ne bo več dolgo, da ne bo mogel vsega sam pojesti. Nisem si vzela nekaj uric časa (prekleta časovna stiska), da bi se družila z njim, da bi se skupaj do solz nasmejala tisti štirideset let stari marmeladi.

IMG_7123Te dni, za prvi november, sem iz kleti pospravila še nekaj krame … vse je romalo v smeti. Med starimi knjigami sem zaman upala, da najdem svoj dnevnik, ki sem ga pisala kot najstnica. Dnevnik je bil poln izpovedi in upov. Na kaj? Na vse to, česar imam danes preveč. Tudi prostega časa.

Zapadel je prvi sneg … marmelada odlično tekne, ker ima veliko ruma … jaz pa ga pogrešam, pogrešam očeta in dobre stare čase.

“Sedaj si daleč … tako zelo daleč …” /Hubert von Goisern