50 odtenkov življenja

Moja prijateljica Kovida


Jaz imam zelo veliko prijateljic. Vsakomur privoščim veliko prijateljev, a dejstvo je, da se do njih ne pride kar mimogrede. Prijateljstvo je treba gojiti ne glede na okoliščine. Dobri časi ali slabi časi – pravi prijatelji vedno najdejo pot drug do drugega. Najbolj sem vesela tistih, ki me podpirajo, da sem to, kar sem. Beri: me spodbujajo in preganjajo, da pa je že čas za kakšno novo objavo na blogu.

Nikoli ne pišem »kar tako«. Pišem o stvareh, ki se me dotaknejo, mi sedejo na ramena in jih nekaj časa prelagam z leve na desno, doker jih ne stresem na papir in spet lažje zadiham.

Dotaknila se me je pandemija. Boste rekli, da imam občudovanja vreden reakcijski čas – po enem letu. Ja, ker še vedno ne uspem pravi čas zamižati, ko se na TV pojavijo »kar neke« številke o covidu, ki jim manjka statistična podlaga. Nazadnje sem ujela številko 9. Devet umrlih s covidom. V Sloveniji na dan umre cca. 60 ljudi. S čim je umrlo preostalih cca. 50, sem se začela spraševati. Zakaj razlogi za večino umrlih niso vredni omembe? Kdo je zloglasna pandemija, da se vse vrti okrog nje in kako dolgo še? Kako bom jaz izgledala na koncu tega cirkusa? Konec bo kmalu – na Kitajskem je 0 okuženih, torej vsak čas.

Mislim si, da me to leto restrikcij ni nič spremenilo. To pa zato, ker mi je prijateljica dala nasvet: ko prvič narediš kakšno stvar narobe, lahko krivdo pripišeš okoliščinam … ko drugič narediš isto stvar narobe, si kriva ti.

Vesela sem, da nisem v času pandemije ponovila napake iz otroštva, ki je na moji psihi pustila resne posledice, ki pa se jih takrat sploh nisem zavedala. Povsem sem se prepustila »duhu časa«. Prepustila sem se prijateljici, ki jo bom poimenovala Kovida. Vedno je bila v središču pozornosti. Vsi smo se vrteli okoli nje. Vedno je bilo tako, kakor je rekla. Povsod je bila zraven, če pa se »ni šla zraven«, se »nismo šli«. Če s kom ni govorila, ni z njim govoril nihče. Diktirala je druženja. Krojila je modo: ko je dobila novo obleko, je povedala, od kod je, da bomo ostale deklice lahko dobile enake. Prva v novi obleki, nam je dovolila, da jo posnemamo. Bila je pomembna, ker je imela zaledje. To sem ugotovila v osnovni šoli. Imela je vplivne starše. Kdor se ji je zameril, je lahko pričakoval posledice. Njen starš je bil učitelj. Preteklo je več let, preden sem spoznala, kako zelo mi škodi njen vpliv. Celo moji starši so ji pripisovali prevelik pomen. Kadar sem v šoli dobila oceno, ni bil to zadosten pokazatelj mojega znanja. Vedno sem morala doma odgovoriti še na eno vprašanje: kakšno oceno pa je dobila Kovida? Bila je najpomembnejša, bila je merilo postavljanja standardov in izvajanja ukrepov. »Do katere ure pa je lahko Kovida na dvorišču?« je zanimalo mojo mamo, preden je meni določila policijsko … pardon, preden mi je omejila gibanje v večernih urah.

Minila so leta, da sem zaživela življenje v »po moje« izbranem socialnem okolju. Po svoje – opisane razmere niso nič izjemnega. Večina mladostnikov se sreča s tako vplivnimi prijatelji in nekateri se jih nikoli ne otresejo. Tisto dobro, kar sem jaz odnesla iz takega otroštva je senzor, senzor za dogodke ali posameznike, ki bi lahko vplivali na mojo zdravo pamet.

Prvi alarm za ohranjanje zdrave pameti se mi je sprožil jeseni 2019, ko sem na TV ujela zelo prikrito informacijo, da je ga. Merkel sama za eno noč letela na Kitajsko. Mhmmmm …

Drugi alarm se je sprožil, ko sem želela, kaj več izbrskati o zloglasnem kovidu. Nič lažjega, so mi rekli prijatelji, poglej si film Okužba, ki je bil posnet pred desetimi leti in prikazuje to, kar se nam sedaj dogaja. Mhmmmm … Pri filozofiji smo se učili: če lahko nek pojav predvidiš, ga lahko preprečiš. Kje so bili pred desetimi leti strokovnjaki mednarodne zdravstvene organizacije. Zakaj takrat niso poslali komisije na tisto kitajsko tržnico? Mhmmm …

Ta pandemija ima preveč karakteristik moje vplivne prijateljice Kovide iz otroštva, da bi zapadla pod njen vpliv. Izogibam se je na daleč; živim in se ravnam po svoji vesti, ohranjam stike s prijatelji in vse bolezni obravnavam enako resno.

Kar pa se tiče številk, ki nam jih redno servirajo mediji, imam izdelano hipotezo: sedaj smo v obdobju prehladov (tudi s pojavom vročine), kar pomeni, da bo na testiranje na novi koronavirus poslano veliko negativnih pacientov, torej bo relativno število okuženih drastično upadlo. No, zelo verjetno ta hipoteza ne bo potrjena, saj bi to resno ogrozilo pandemijo. Zna biti, da ima ta »Kovid« tudi vplivne starše 😉

Snežinkine zgodbe

DOKLER VSEGA NE POJEŠ, NE GREŠ OD MIZE


To ni pravljica o mačehi in Sneguljčici. To je zgodba o Manci in očimu. Branje ni priporočljivo ljudem, ki so nagnjeni k hujšanju. Mogoče ni bilo vse čisto tako, kakor je tukaj zapisano, veliko drugače pa tudi ne.

Manca stanuje v četrtem nadstropju stanovanjskega kompleksa s tremi vhodi v obliki črke U. Mančin balkon gleda na dvorišče. Do njihovega stanovanja se pride skozi stranski vhod. V pritličju bloka, na srednjem vhodu, živi gospa Videnšek. Priimek popolnoma ustreza njenemu značaju – je ena tistih sosed, ki vse vidi in vse ve. Že od lanskega decembra pogleduje na balkon v četrtem nadstropju. Vsak dan, okrog četrte ure, se na balkonu pojavi Manca. Videti je, da se sklanja, a kaj počne, tega gospa Videnšek ne more ugotoviti. Čez čas Manca glasno trka po vratih, da bi jo starša spustila nazaj v stanovanje. Od desetega januarja 2021, odkar gospa Videnšek ve za inšpektorja Vrenka, bi mu ta primer z veseljem prepustila, vsaj tako je dejala moji prijateljici Duški.

Duška živi v četrtem nadstropju nad gospo Videnšek. Sinoči me je klicala po telefonu: »Ne zameri,« se je začelo njeno jamranje, »psihoterapevtka mi je rekla, če hočem predelati svoje težave, jih moram zapisati. Ti veš, da jaz nisem bogzna kaj pismena. Ti znaš bolje. Ti napiši, kar ti bom povedala. Ta zgodba mora med ljudi. Prosim te. Le tako jo bom lahko prebolela.« »Kaj boš prebolela?« sem bila sočutna in hkrati jezna sama nase, da me je spet prevzela radovednost, ki jo bom obžalovala.  V začetku lanskega leta je Dušici uspela ločitev od zapitega moža. Vsi, povezani z njo, smo si oddahnili. Ostala je sama v hiši svojih pokojnih staršev. Sprva je bila srečna sama zase, potem pa se je samoti pridružila osamljenost zaradi korone. Delala je od doma, izolirana, večkrat bolehna in vedno bolj očitno depresivna. Do jeseni je Dušici zadostovala pomoč psihoterapevtke na daljavo, oktobra, z novim zapiranjem javnega življenja, pa se je odločila za preselitev v večstanovanjski blok. Štirinadstropna stavba s tremi vhodi v obliki črke U je dajala vtis, da pa se v soseki le nekaj dogaja, da človek ni čisto sam med štirimi stenami.

Pravilno sklepate, da se je drama, ki mi jo je sinoči povedala Dušica, odvijala prav v tej soseski, v stavbi, kjer živi tudi Manca.   Začetki drame segajo v januarsko jutro, ko sta Dušica in gospa Videnšek prvič spregovorili na štiri oči. Videnškova je prišla na balkon, ko je Dušica, stisnjena v dve gubi pod smreko blizu balkona, prižgala prvo jutranjo cigareto. »Vem, zakaj ne kadite na balkonu,« je rekla gospa Videnšek in ne da bi čakala na odgovor, nadaljevala, »moti vas sosed na sosednjem balkonu … Tista luknja, ki je verjetno še vedno na steni vašega balkona, je posledica streljanja. Prav ta sosed je streljal na človeka, od katerega ste vi kupili stanovanje. Sam bog ve, zakaj. Na sodišču se je izgovarjal, da je ustrelil po nesreči med čiščenjem lovske puške, da če bi ga hotel ubiti, bi ga zadel.« Ob teh besedah je Duški zaledenela kri v žilah. Dejansko je na balkonu kadila trikrat, kakor se reče: prvič, zadnjič in nikoli več. To je bilo lani oktobra, kmalu po priselitvi, ko je sosed prihrumel na balkon in jo ozmerjal z besedami, ki jih celo jaz ne znam omiliti, da bi sodile v ta zapis. Najprej jo je grdo ozmerjal, potem pa še obtožil, da gleda v njihovo stanovanje in vohuni, kaj se pri njih dogaja. Resnici na ljubo, sta to vogalni stanovanji v bloku na U s pogledom na dvorišče. Še huje, sosedovo dvosobno stanovanje ima na oknih le tanke zavese in nobenih rolet …

Duško je iz zamaknjenosti zbudilo ponovno govorjenje gospe Videnšek: »Povejte mi, no, kaj počne njihova Manca vsako popoldne na balkonu. Jaz iz pritličja ne vidim dobro, zakaj se sklanja ali pa čepi in potem, slabo oblečena, dalj časa trka, da jo zopet spustijo v stanovanje?!?« Na to vprašanje tistega mrzlega januarskega jutra Duška ni odgovorila. Na hitro je pohodila cigareto in zbežala po stopnicah navzgor.

Odločitev je padla, o svojih opažanjih bo spregovorila s psihiatrinjo. Mogoče pa skupaj najdeta rešitev za sosedovo Manco, podhranjeno najstnico, ki se je vsak dan temeljito izbruhala na balkonu. To, da bi trpeči najstnici svetovala http://www.nijz.si in njihov program To sem jaz,  ni prišlo v poštev. Duška je razumela, da je Manco treba rešiti zmešanega očima. Najhuje je bilo ob večerih, ko se je deklica (morala) sleči v dnevni sobi, nakar je gola zbežala v kopalnico. Duškina jeza je bila tolikšna, da je bdela nad sosedom in kmalu po novem letu ji je uspelo ujeti trenutek, ko je možak zapustil stanovanje, da si obnovi zaloge piva. Stekla je na njihov vhod in udarjala po Mančinih vratih. Vabila jo je k sebi. Odločena je bila odpeljati najstnico k sebi, pa naj stane, kar stane. Nič. Na žalost iz tega ni bilo nič, ker so bila vrata zaklenjena in Manca brez ključa. Dejstvo je, da v Duškini duši ni bilo več minute miru. Prizorom in zvokom iz sosednjega stanovanja se ni dalo več izogniti. »Ne greš od mize, dokler vsega ne poješ,« je vsako popoldne kričal Mancin očim, pri tem pa z roko močno udarjal po mizi. Dostikrat je prišel za njo na balkon, kjer ji je očital  težave z učenjem (na daljavo, seveda), češ, da nikoli ne bo medicinska sestra, če še sebi ne zna pomagati.  

Kakšno učenje, se vprašam jaz. Kako naj se deklica uči v dvosobnem stanovanju, kjer cel dan gori televizija, pred katero sedi možak s pivom v roki in vrti nazaj inserte iz poročil. Ne bodi ga treba, Duška iz svojega stanovanja vidi celo njihovo televizijo, kakor mi je povedala. Kadar kakšen politik pove neumnost, ga Mančin očim »ne spusti naprej«; sceno ponavlja in komentira, dokler mu ne pregori do te mere, da odpre balkon in zaluča pivovsko steklenico pod smreke. Še znorel bo. V času korone je izgubil službo, gostilne pa so mu tudi zaprli. Njegov edini sogovornik je Duškin spodnji sosed, s katerim razpravljata iz balkona na balkon. Preračunavata lažno TV statistiko: jasno, da je umrljivost v porastu od leta 1945, saj pa nas je vedno več … izračunala sta, da je na primer od leta 1982 prirast umrlih le 0,06%, da je Kacin govoril o prekuženju, a le dokler vlada ni ugotovila, koliko milijard bo dobila, če nas »dol zapre« in financira teste in še cepljenje … menda mi vsi »plačujemo gor«, da bo kapitalizem lahko propadel, modrujeta. Njun zaključek je običajno ta, da smo pravi sodobni Butalci.  

»Kako pa je z Mančino mamo?« sem vprašala Dušico in takoj za tem obžalovala dejanje. Solze so Dušico zalile do te mere, da sva se komajda še razumeli. »Odkar smo sosedi, od oktobra, se je Mančina mama tako zelo poredila, da hodi po večja oblačila na Rdeč križ – vsaj tako ve povedati gospa Videnšek. Vsakdo pa lahko sliši, kako jo zmerja mož, da naj neha bluziti o težavah s  ščitnico, češ v Dahavu ni imel nihče težav z debelostjo,« mi pove Dušica. Njeno ihtenje se umirja, ko nadaljuje: »Včeraj je drama dosegla vrhunec. Ko sem sredi popoldneva pogledala na njihov balkon, Manca ni bila sklonjena nad vedro, v katerega je vsak dan bruhala. Manca je stala na ograji balkona. Komaj se je držala droga za perilo in srepo gledala predse. Gledala je v smreko, v ptice, ki so lahkotno poskakovale z veje na vejo – svobodne. Mene je zgrabila takšna panika, da sem bosa letela na dvorišče. Tekla sem, da jo ujamem, da jo končno rešim. Da jo tesno objamem.« Tišina. Nisem si upala postaviti vprašanja. Molče sem čakala na čudež, ki naj bi se zgodil. Moral se je zgoditi. Končno je Dušica nadaljevala: »V pritličju sem se zaletela v gospo Videnšek, ki je potisnila skozi vhodna vrata svoja sinova z veliko odejo v rokah. Vsi skupaj smo z vso močjo zgrabili vogale debele deke. Manco, ki je padala proti nam, smo ujeli v krčevit objem.  Potem smo samo še jokali in vpili: živa je, živa je!«   Tako. Dogodek je zapisan, kakor je Dušica želela. Celo vesela je, da bo Manca dobila strokovno pomoč. Takole mi je rekla za konec: »Tudi če jo bodo dali na psihiatrijo, bo vsaj prišla med normalne norce.«

so-ustvarjanje

PISMO UČITELJICI


Spoštovana učiteljica (babica je rekla, naj tako napišem),

dali ste nam nalogo, da se doma pogovorimo o domačih živalih in celo napišemo kakšen stavek, ker to že znamo – tisti pametni – je rekla babica. Ona vam tudi dovoli, da pismo glasno preberete v zbornici, ker sem se o živalih pogovarjal z njo in z dedijem. Z atijem in mamico ni šlo, ker ne marata domačih nalog in ker je očka vse živali zmetal v en koš: kravo, kozo, opico, lisico in še neke lenivce.IMG_5777

Ko boste pismo brali v zbornici, povejte, da sem zdaj že v drugem razredu, da mi je ime Dare, ker sta me očka in mamica dobila za darilo, kakor se rada šali babica. Povejte, da imam bratca Tančija, mogoče zato, ker je že na svet prišel zelo tanek. Takrat sem vprašal dedija, kako pridejo otroci na svet. Mislil sem, da bo to moški pogovor, pa je babica tudi prisedla, da bi izvedela. Dedi je babico navihano gledal, potem pa ji je rekel: »Babica, ti si tak pametna. Ti povej otroku.«

DSC_0072Kam sem zašel s pisanjem, me sprašuje babica. Spomnila me je, da moram pisati o domačih živalih. Samo še to povejte v zbornici, da sem star sedem let in pol, da poznam številke, brat pa ne. Ne. Jaz znam brati, moj brat ne pozna številk. Razlagam mu, da je star tri leta in šest mesecev, on pa trdi, da je star šest let in hodi v tretji razred. Pojma nima.

 Zdaj pa res samo še o domačih živalih, ki jih mi doma na žalost nimamo. Pa bi rade živele z nami, le da jih očka in mamica hitro pospravita, tako temu reče babica. O tem, kako to naredita, najraje ne bi pisal, ker muho ali pa komarja pospravita tako mesarsko, da kri kar špricne po steni. Drugače je z osami. Ose so pametne živali, kakor Butalci, je rekel dedi. On se dela, da ne posluša, kaj se pogovarjava z babico. Noče, da bi pisal o njem, ker pravi, da on ni domača žival. Jaz pa rad zlezem na njegov hrbet in se igrava, da je moj konjiček. Nazaj k osam, je rekla babica. Ose so se naselile v našo kuhinjsko napo, v bloku, in malo je manjkalo, da se nismo mi izselili. Rešila nas je babica z biološkim orožjem. Na štedilnik je postavila lonec, zavrela vodo in v njej raztopila kitajsko mast. Še dobro, da se babica ne boji niti os niti Kitajcev. Menda si od njih izposoja tudi modrost. Z njo me je rešila klopa. To je najbolj odločna domača žival. Ni in ni hotel proč od mene. Babica je tudi tokrat posegla po biološkem orožju. Na klopa je pljunila. Čez čas pa mi je dala roko pod tekočo vodo, da ga je odneslo k spodnjemu sosedu. Dedi mi je povedal, da so ženska usta najhujše orožje.

 Babica mu večkrat reče, da nima preštetih vseh ovc, kar dedija močno razjezi. Jaz poznam že vse črke in veliko besed, težave pa mi delajo takšni čudni stavki. Res da imata onadva veliko domačih živali, zagotovo pa nimata ovc, ki bi jih dedi lahko preštel. Da bi jaz bolje razumel stavke z drugačnim pomenom, mi dedi bere Butalce. Tam tudi nastopajo domače živali. Knjigo je napisal oče od Ježka. Še babica je bila v zadregi, ko sva jo vprašala, kateremu ježu se Slovenci najraje smejimo. Dovolila mi je, da vprašam strica Googla. Babica, edina, mi dovoli uporabljati računalnik.

»Lahko,« mi reče in pogleda na uro. Ko drugič pogleda na uro, mi reče: »Dovolj je bilo, da ne pregorita.« Verjamem, da bi se to lahko res zgodilo, saj so moja lica čisto rdeča in prenosni računalnik je tudi že vroč. Glede Ježka pa sem izvedel, da je to vzdevek. To je ime, ki se IMG_1831človeka prime, kakor reče babica, če je podoben komu ali čemu ali pa se pretvarja, da je kakšna žival. Babica bi meni dala vzdevek Sova, ker sem zvedav in pameten.

 Če bi obstajali vrtci za nadarjene otroke, bi te babica vpisala vanj, mi je rekel dedi. »Pamet imaš po njej. Ona je tako pametna, da se kar kadi,« je še dodal in se od smeha držal za trebuh. Meni ni bilo smešno, ker vem, kako zelo se kadi iz vseh loncev, kadar babica kuha. Ko bo dedi znal kuhati, takrat naj se smeji, je rekla babica.

 Jaz najraje vidim, da se dedi igra z menoj smešne igre. Ravnokar sva si izmislila eno takšnih iger: živalski vzdevki. Eden reče žival in drugi osebo, ki ji je podobna. Dedi reče: opica. Jaz pa: moja sošolka, ki visi na nakupovalnem vozičku. Jaz rečem: svinja. Dedi pa: policaj za cesto. Tega sicer ne razumem, a se smejiva, da nama tečejo solze. Dedi reče: bik. Jaz pa hitro: ti dedi, ti si bik po horoskopu. Res zanimivo, za kaj vse nam živali pridejo prav .

Babica se noče igrati takšnih nespametnih iger. Ona živali ceni in spoštuje, gleda dokumentarne filme ali pa gre v naravo in živali opazuje. Rada bere basni, še raje pa mi pove kakšno živalsko anekdoto.

 Takole je bilo: ko sta babica in dedi postavila hišo, mojega očeta še ni bilo na svetu, ker je babica želela najprej štal’co, potem pa krav’co. Kadar ona omenja štal’co, misli na dom, ki si ga morata ustvariti mož in žena, preden naročita otroke. Kaj pomeni ‘naročiti otroke’, sedaj že vem. Vem pa tudi, da sta moja ati in mamica najprej rodila mene in bratca in šele sedaj gradimo hišo, ki bo naš dom. Le kakšno vezo imajo s tem krave? Jaz bom imel psa. Mamica mi je obljubila, da bomo v hiši lahko imeli živali, da naša hiša ne bo zlata kletka.

 Torej, ko sta se babica in dedi vselila v hišo, je zgodaj zjutraj nekdo potrkal na vrata. Dedi se je takoj razjezil, zakaj ne pozvoni, saj pa imata čisto nov zvonec. Ko je babica odprla, ni bilo zunaj nikogar. Naslednje jutro ob istem času je zopet potrkalo. Dedi je planil k vratom, jih odprl in ostrmel, saj ni bilo nikogar. Naslednje jutro sta se dogovorila, da bo dedi stražil pri vratih, babica pa bo na drugi strani gledala skozi okno, če bi kdo potrkal in zbežal za hišo. In je potrkalo, a ne na vratih. Babica je skozi okno za hišo zagledala nepridiprava, ki je visoko pod streho trkal po votli fasadi, da bi si naredil domovanje. Žolna je bila. Da jo je odgnala, ji je babica morala zaploskati, kakor bi ji dala priznanje za odlično idejo.

 Naslednjo anekdoto pripoveduje dedi, jaz pa zapisujem: Komaj sta dobro opravila z žolno, že se je našel nov razgrajač, ki je dedija zbudil ob štirih zjutraj s tekanjem po strehi. Njuna spalnica ima podstrešno okno, ki ga je dedi pogumno odprl, da vidi to pošast. In res! Obstal je iz oči v oči s podlasico. Pravi, da je imela bel slinček na lovu za vrabci, ki so že gnezdili v žlebovih. »Babica,« je kriknil in podlasica je zbežala. Ko se je prebudila tudi babica, ji je dedi razložil, da je podlasica zbežala, ko je samo slišala za babico, zato bo naslednjo noč babica tista, ki bo podlasico odgnala. Takrat je babica prvič posegla po biološkem orožju. Podlasici je na streho nasula čili poper. Škoda, jaz bi jo pa rad videl.

 Babica in dedi imata sedaj muco, papagaja, psa in zajčke v vrtni uti. Zelo sem vesel, ker moj ati pravi, da bo naša nova hiša cela štala. Menda mamica noče, da bi bili v zlati kletki. Ker zopet ne razumem, kaj to pomeni, mi babica razloži: zlata kletka je hiša od babičine sosede Mete, ker je v njej vse super pospravljeno in njena dragocena muca Zlatka nikoli ne sme iz nje. Ta muca ima celo dva vzdevka, zaradi oranžno-rumene dlake: dedi jo kliče Garfild, sosed, ki ima v ulici slaščičarno, pa Fluri.

 Sedaj babica sedi poleg mene in gleda, koliko sem danes že napisal. Zunaj se mrači.

IMG_0576»Le nekaj malega ti še povem, potem pa zaključiva to pismo,« mi reče babica. »Preveč svobode tudi ni dobro. Ko je bil tvoj ati star toliko, kot si sedaj ti, je imel dve muci: Tačko in Nočko. Obe sta bili povsem svobodni. Nočka je dobila ime po razgrajanju ponoči. Najhuje je bilo, kadar je izbrskala med igračami ping-pong žogico in se je z njo preganjala po hiši. Tačka pa je najraje vzela pot pod noge in izginila k sosedi na koncu ulice. Domov je tako prismrdela po kokoših, da je najraje ne bi spustili v hišo. Ampak bili sta svobodni. Obstaja izrek – sedaj že veš, kaj so to izreki – da ima svoboda svojo ceno. No, račun za Tačkino svobodo je prišel neko jutro, ko je na vrata pozvonila tista soseda, ki je tudi smrdela po kokoših. Dedi ji ni želel niti odpreti, mene pa je le premagala radovednost, saj je imela v rokah veliko škatlo. Potisnila mi jo je v roke, rekoč: tole je vaša Tačka skrivala pri meni na kurniku … O, jej, joj! V škatli so bile tri mlade mucke.«

 Spoštovana učiteljica, sedaj moram pa res nehati. Zelo sem utrujen. Jutri bom babico vprašal, koliko je plačala za tiste tri mucke.

 Z dedijem še peljeva  psa na sprehod, a le na hitro. Dedi pravi, da nima toliko svobode, da bi se sprehodil z njim do vasi. Do gostilne bosta šla jutri, ko mene predata očku in mamici.

Lep pozdrav! Dare

knjiga

O TEM, KAKO PIŠEM KNJIGO


Nekje sem prebrala, da ima Slovenija več piscev kot bralcev. Tudi prav. Če že branje izumira, je lepo slišati, da pa je pisanje nacionalni hobby.

Jaz pišem knjigo tako, da stojim v kuhinji s krožnikom v roki in jem. Tega stavka nisem prepisala od Dese Muck. Je pa res, da kdor piše, tudi veliko bere. Deso berem s prav posebnim apetitom. Če se kdo sprašuje, kakšno vezo ima hrana s pisanjem knjige, naj povem, da oba procesa osrečujeta. No, Elizabeth Gilbert je v svoji definiciji sreče obšla prehranjevanje, izpostavila pa je ustvarjanje. Potemtakem sem jaz srečna že vrsto mesecev, ker prav po polžje ustvarjam svoj drugi roman z naslovom, ki ga še ni. Namesto, da bi se moji junaki pulili za tipkovnico, si le-to, preko moje glave, mečejo iz rok v roke, češ, pa ti napiši kaj o sebi. Pri pisanju prve knjige je bilo drugače: pisanje je takoj postalo razburljivo; zgodba mi je pobegnila izpod prstov že na samem začetku. Napol v transu sem ugotovila, da sem le priča samodejnemu poteku zgodbe, zapletom in rastoči napetosti. Junaki so takoj prevzeli pobudo, jaz pa sem dvignila roke in jim prepustila tipkovnico. Srhljivo, a resnično. Točno o tem piše Lesley Glaister. Seveda sem nekje prebrala tudi, da obstajajo pisateljske blokade, nisem pa vedela, da bom zanje krivila svoje knjižne junake drugega romana. Prvi osutek le-tega sem vrgla na papir kar žez noč. Še sanjalo se mi ni, da sem si okrog vratu zavezala zanko, ker sem v roman ‘položila’ nekaj trupel, ki odlično sodijo k zgodbi. Sedaj nihče od živečih junakov noče prevzeti odgovornosi za njihovo smrt. Mnogi so imeli motive in na meni je, da jih obelodanim … lepo počasi, enega za drugim.

Iz kuhinje se prestavim k oknu v dnevni sobi. Pod oknom že nekaj dni stoji Vanda (v moji domišljiji seveda). Kaj bi ta ženska rada od mene? Naj pride in sede za računalnik. Naj piše. Ona je sedaj v teh letih, ko ve vse o vseh. Ona je ena tistih knjižnih junakov, za katere pravi moja mentorica Katie M.Weiland, da potrebujejo malo več pozornosti. Predlaga mi celo, naj Vando peljem na sprehod. Ja, sama sem si to skuhala. Če bi pisala avtobiografijo, v kateri bi bila jaz na smrt bolana, bi bila zadeva čisto enostavna. Na srečo temu ni tako – jaz pišem povsem izmišljene zgodbe. Vsaj tako si mislim. Res pa je in pisatelj na to nima vpliva, da bralci napisano doživljajo po svoje. Na primer ena izmed bralk prvega romana: Kam je izginila Monja, me je presenetila in hkrati razveselila z vprašanjem, kdo je Erna.

»Ah, le ena izmed junakinj, ki sem si jo izmislila ob bok glavni junakinji …« sem ji pojasnila.

»To vem,« je rekla bralka, »ne vem pa, kdo je Erna v resnici.«

Spravila me je v zadrego. Res bi ji rada dala odgovor, ki ga je pričakovala. Vem, da se bralci (tudi sama sem non-stop v vlogi bralke) vživimo v knjižne junake. Ko v resničnem svetu srečaš pisatelja, le-ta ob sebi nima junakov, ki bi jim lahko segli v roko. Večina jih ždi nekje v njegovi glavi. In v mojem primeru so junaki nastajajočega romana tudi morilci. Kje piše, da me ne bo nekdo izmed bodočih bralcev vlekel na sodišče in obtožil sodelovanja pri umoru. Mhmmm … le kaj si domišljam?

Vanda pa še vedno stoji pod mojim oknom. Nihče je ne opazi – vsaj delajo se tako. Njej nihče ne bi povedal v obraz, kar ve, še manj, kar se o njej govori. Večkrat sem jo srečala pred kinom. Otroke je peljala na ogled matineje. Takrat je bila še učiteljica. Na prvi pogled tipična učiteljica, ki ima vse pod kontrolo, predvsem pa ve vse o vseh. Ko bova skupaj, ji bom postavljala veliko vprašanj. Ne smem se izdati, da vem o njej veliko več, kot bi si želela. Če jo bom danes povabila na sprehod, se ne bo hvalila, tudi svojih družinskih članov ne bo kovala v nebo, celo ne bo se ustavila pred lepo izložbo.

Že tečem po stopnicah na ulico, da primem Vando pod roko. Notranji glas mi pravi, da bo danes Vanda iskrena. Danes mi bo povedala, kako si je prišla do prvega otroka, zakaj njen mož ni intelektualec, kje bo končal njen sin, koliko ima prijateljic, ki ji škodijo in mogoče, mogoče pa le izvem od nje, zakaj je moral umreti odvetnik Franko. Mogoče bom imela več sreče, kakor inšpektor Vrečko …

P.s. Pa ne me vprašati, kdo je bil odvetnik Franko v resnici 😉

V procesu izmenjave domačih izdelkov in spretnosti, sem roman Kam je izginila Monja uspela zamenjati z Barbaro Klaus. Od nje sem dobila eno uro pretoka energije po metodi: Access consciouness. Hvaležna 🙂

življenska zgodba

DAN MRTVIH MED ŽIVIMI


Na okenjski polici balkona gorijo štiri svečke. Na levi strani balkona sedita pokojni mama in tašča, na desni strani sedita oče in tast. Njihov grob je nekje daleč stran, kar pa niti ni pomembno. Ti, meni najljubši pokojniki, so vedno ob meni. Tašča mi pravi: kako lepe rdeče svečke si nam namenila, mama mi reče: bi bile lepe, če bi bile namenjene komu drugemu, tast si misli: samo, da mine november, moj oče pa modruje: kjer te čaka – tam te najde, Matilda namreč.

5d856dd6-883c-471c-afcc-558eb1b00692
Namesto njih vrtnica cveti. Foto: Irena Ocvirk

Navdih za današnje pisanje sem dobila od Dušana J. Na svojem FB je razmišljal o veselju, ki ga občutimo nekateri na dan mrtvih. Zakaj? Zato, ker cenimo, da smo še vedno med živimi. Ta dan nas opomni, da so naša življenja minljiva. Iz tega istega razloga se rada sprehajam po pokopališčih, kjerkoli že sem, in to skozi celo leto. Mnogo nas je, čudakov, ki med grobovi čutimo pozitivno energijo. V spokoju se zavemo, ne toliko minljivosti, kakor večnosti.

Letos sem se sprehodila do bližnjega pokopališča v družbi dveh vnukov. Zaradi veliko drevja in lepo obrezanih grmovnic, pokopališče spominja na park. Bolj kot kadarkoli sem se zavedala, da “hodim za predniki” (po neki živjenski poti k istemu cilju) in hkrati mi je dano tekati za potomci, ki v svojih otroških glavicah povsem po svoje zaznavajo smrt. Starejši vnuk, ki je dopolnil sedem let, je stopal tesno ob meni. Sedaj se že zaveda raznih problemov in bistroumno razmišlja o rešitvah. Že po nekaj korakih med grobovi me je vprašal: Koliko mora biti človek star, da umre? Najraje bi mu odgovorila: 120 let, kakor načrtuje Adi Smolar, a ni bil pravi trenutek. Otroke in njihove dileme je treba jemati resno. Skupaj sva prišla do spoznanja, da čas, ki nam toliko pomeni, sploh ni merilo življenja in ne določa smrti. Čas se lahko ustavi v vsakem trenutku. Čas ni pomemben – pomembni so trenutki, ki jih preživimo skupaj, lepo, kar se le da.

Z mlajšim vnukom, ki na prvi pogled nima veliko mojih genov, pa si deliva eno neprecenljivo lastnost, in sicer bujno domišljijo. Njegov odziv na pokopališče IMG_5690me je nadvse presenetil. Postal je igriv in poln navdiha.  Veselo je tekal po potkah med zelenjem, kipci in nagrobniki, pobiral palice in si domišljal različne scene. Še več. Ugotovil je, da smo našli odličen ambient za skrivalnice. Seveda sva mu s starejšim bratom razložila, da ne bi bilo primerno (čeprav naju je, ker smo še vedno sila otročji, celo zamikalo) igrati se skrivalnice okoli grobov, kjer ležijo mrtvi. Nehote sem pomislila, da pa so se, ko so bili še živi, tudi radi igrali skrivalnice in bi jim bila naša igra zagotovo v veselje … a je že tako, da živimo v socializirani družbi in pokopališče je kraj, kjer se vedemo spoštljivo. Vnukec, ki bo kmalu dopolnil štiri leta, je nekako zaznal resnost okoliščin in dramatičnost mojega pogovora s starejšim bratom. Umiril se je in brez besed stopil v korak z nama. Lahkotnost njegovega bivanja je zamrla za nekaj minut. Le nekaj minut in že smo bili rešeni disciplinskih ukrepov. Sprehod smo nadaljevali skozi staro mestno jedro, ki je ponujalo nove možnosti za igro.

Moje življenje sedaj že ve, da bom zvečer v beležnico napisala tudi stavek o presenečenju, ki mi ga je pripravilo ta dan. In res ga je: ko sem se z vnukoma vrnila domov, sem mlajšemu pomagala sezuti čevlj, iz katerega je padel kamenček. Zanimivo … nič ni jamral, da bi ga karkoli tiščalo. Iz navade sem obrnila čevelj na glavo, in glej ga šmenta: izpadli so še štirje večji kamenčki. Nemogoče, da jih ni čutil. Obsedela sem sredi predsobe in se čudila njegovi volji do gibanja in druženja.  Dobra volja premaga vse bolečine.

Zvesti sledilci bloga o življenju z domišljijo, se na tem mestu sprašujete le še, kaj je bilo tisto, kar se me je ta dan “dotaknilo”? Ne boste verjeli, da je bila to izjava mlajšega vnuka, ki se je pri večerji zagledal v naše družinske fotografije na steni. Zagledal se je v mojega tasta, svojega pradeda, kateri je žal preminul pred njegovim rojstvom in dejal: Veš kaj? Ta dedi bi tudi rad prišel po mene v vrtec, le da je zdaj predaleč.

To je bila najlepša misel, kar sem jih kdajkoli slišala ob dnevu mrtvih. Niso mrtvi, le predaleč so.

Lipa zelenela jelipa2