Oznaka: Snežinka

življenska zgodba

EDEN – NA HITRO

Snežinka

En post, napisan na hitro… kaj pa drugega😉. Jaz nisem super babica, sem pa navihana 😃, kar ni nič nenavadnega pri štirih vnukih (vse za reprodukcijo ;).

Ta post nastaja ob 6:33 v kampu Pine Beach, v Pakoštanih. Škržati so ravnokar nehali “ribati”. In kadar je tišina preglasna, se tudi ne dá spati 🤦🏻‍♀️ Današnje jutro se je začelo ob petih; budna sem bila v delčku sekunde, ko je mlajši vnukec rekel starejšemu: Liam, kača! 😳😬 … v sanjah, seveda. A kaj, ko smo nastanjeni v lesenih kolibah, kritih s slamo, posejanih po skalnatem gozdičku, kjer je okolje povsem primerno za kače, katere ne moti družinam prijazno letovišče (beri: otrok, kakor solate 🙂

Torej pregledam kolibo, da pa le ni kje kakšnega plazilca in ležem nazaj k zasluženem počitku, a ne za dolgo… 05:27 začnejo zelo glasno ribati škržati. Zanimivo, tiste, ki spijo, to sploh ne moti. Mene, pač! Ob 05:49 se ugasne nočna razsvetljava… Čez nekaj minut škržati povsem utihnejo 🙄 Nekdo teče mimo kolibe… več njih na vsezgodaj leta po kampu 🏃🏻‍♀️🏃🏻🏃🏻‍♀️🏃🏻 Ni nujno; jaz ob 06:06 začnem z obrazno jogo 🥴 Resno! Pred časom sem brala knjigo “Odvadite se biti, to kar ste” in obrazne gube, so odraz mojega katakterja. Slednjega ne bom spreminjala – mi kar ustreza, gub pa res ne rabim. Jezik zataknem med spodnjo ustnico in zobe, z zgornjo ustnico pa delam grimase – še dobro, da je mrak in me nihče ne vidi. Resno, to pomaga, anatomija se spreminja; ko govorim, se ne morem več pačiti in pogosto se ugriznem v jezik… star um se spreminja 😉 Nadaljujem vadbo z nogami: stegnjena kolena potiskam v jogi – super za miniskus in križno vez. Učinek bo viden že zvečer: ko bodo vsi tuši zasedeni, bom jaz dvignila nogo v umivalnik in splahnila podplate – pri 60h!!! Ženska lako pove, koliko je stara samo takrat, kadar se hvali 💪🏼👵🏼.
Ker v tem naselju ogromno dogaja, imam ob 08:00 pilates (bolje tako, da bosta vnuka lahko v miru spala ;). Pravijo, da se človek postara, ko spanje ni več kazen, temveč nagrada. Njima je zjutraj nagrada, zvečer pa “ne spat”, očitno še nista odrasla 👦🏻🧑🏻‍🦱.

Prav je tako, da skupaj uživamo in se nasmejimo, predvsem mi2 z dedijem, njihovim izjavam. Za konec tega posta “na hitro” le še tri anekdote:

  1. Ko dedi šola natakarje, pripravnike, reče starejši vnuk: dedi je tak’ pameten! Mlajši pa doda: Liam, res si srečen, da imaš tako pametnega dedija :))))
  2. Liam ima čut za ekonomijo; lansko leto po enakem dopustu v Pakoštanih je predlagal dediju: lahko rezerviraš za naslednje leto. In dedi ga je ubogal ☑️ Srečen dedi, ki ima tako pametnega vnuka – profitiral je 700€.
  3. Naša koliba ima 5 ležišč: 3 in 2 in vmes je pregrada. Zakaj je te pregrade treba?!? sta se jezila vnuka. Verjetno so se v šoli učili, da babice po menopavzi nismo več spolno aktivne, ampak… ne, če je učiteljica tako rekla, tako je… 😜
50 odtenkov življenja

PRI OSEMNAJSTIH PRED SODNIKA

Snežinka

Kdor se v mladosti ni srečal s sodnikom iz oči v oči, težko verjame, da je to dogodek, ki človeka spremlja celo življenje. Tisti, ki ste ta teden gledali poročila na TV, že slutite, kaj se me je dotaknilo. Srednješolec, Matic, pred sodiščem. Vrh ledene gore. V Mariboru, na shodu za pravice šolarjev je bilo ob njem veliko pogumnih, še več podpornikov pa nas je »stalo« na dnu te ledene gore, ki smo in še vedno podpiramo temeljne človekove pravice. Pogled na otroke s plakati v rokah me je presunil. Presunil, ker hočejo v šolo. To je dokaz, da sem se postarala za celo ero. V moji mladosti smo šolo »špricali«. Kapo dol pred življenjem s toliko domišljije.

Kaj želim s tem zapisom? Mladim želim sporočiti, da so diamanti, ki jih življenje brusi. Velikokrat nas je, in tudi njih bo, doletela šolska lekcija kar na ulici. Dobil jo je Matic in dobila sem jo jaz, oba pri osemnajstih.

Res, da so bile okoliščine drugačne, a čustvena nota je bila presentljivo podobna. Tudi v mojem primeru se je vse skupaj začelo na ulici oziroma na cesti. Kdor me pozna, si sedaj misli, da se takšni pridni punci, kaj takega, res ni zgodilo. Na nek način sem bila, kakor Matic, žrtev okoliščin; na nepravem mestu ob nepravem času – pa vendar. Mlad človek v nobenem pogledu ne sme sedeti zaprt v sobi, izoliran pred svetom in čakati, da se bo življenje zgodilo.

V mojem primeru je bilo nekako tako: ni pomembno, kaj dobiš – pomembno je, kaj postaneš. Za svoj osemnajsti rojstni dan sem postala voznica. V denarnico sem skrbno spravila vozniško dovoljenje, v roke pa sem dobila ključe od očetovega avta (nekaj pa sem le dobila 😉

Vsak mladostnik pred novim korakom v življenju podzavestno začuti strah. Iti ali ne iti? Seveda je potrebno iti … iti naprej, menda me ne bo zaviral en votel strah, kaj bi bilo, če bi bilo … Ko sem ravno pri zaviranju, moram povedati, da je bila to ključna lekcija, ki je vozniški tečaj ni vseboval. Resda mi je rekel inštruktor: ustavi se. Nikoli pa mi ni rekel: z vso silo skoči na zavoro.

Že slutite, katero je bilo nepravo mesto, na katerem sem se znašla: prehod za pešce v nepravem času, ko je nanj skočila peška. Povozila sem starko. Na prehodu za pešce. Kriva. V očeh policajev sem bila glavni krivec. Poklicali so rešilca, naredili zapisnik in me obvestili, da bo o zadevi odločalo sodišče. Ne vem, kaj točno se je na cesti dogajalo, še manj vem, kaj je pisalo v zapisniku, ki sem ga (v stresu) podpisala.

Na sodišče sem šla sama, v moji mladosti so bili odvetniki prava redkost, še posebej na področju prometnih prekrškov. Sama sem sedela sodnici nasproti, pripravljena prevzeti odgovornost za svoje dejanje (kakor je pred kratkim rekla sedanja ministrica za šolstvo). Počutila sem se krivo.

No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Sodnica je začela počasi in razločno brati policijski zapisnik. V njem je bila izjava moje mame. Seveda na tem svetu nisem bila tako sama, kakor sem se takrat počutila. Seveda. Na kraju dogodka je bila v avtu ob meni moja mama. Tedaj sem se spomnila, da nisva bili pripeti s pasom (ni bilo obvezno), da nisem z vso silo skočila na zavoro, ker bi mamo vrglo v vetrobransko steklo. Mama, ki je ohranila veliko večjo mero prisebnosti kot jaz, je v zapisniku povedala, da se je starka, ki je čakala na avtobusni postaji poleg prehoda za pešce, opotekla na zebro in padla na tla tik pred avto. Mhmmm … jaz tega nisem opazila. Ko sem stopila iz avta sem se naslonila na havbo, ker so mi noge povsem odpovedale ob pogledu na starko, ki si je s krvavim robčkom zakrivala obraz.

Sodnica pa je brala dalje. Razkrila mi je tudi izjavo te ponesrečene osemdesetletne gospe. Policistom, ki so jo obiskali v bolnišnici, je povedala, da je bila tisti dan pri zobozdravniku. Ta dan ji je izpulil nekaj zob (od tod krvav robček v njenih rokah). Zaradi dveh prejetih injekcij, ji je med čakanjem na avtobus postalo tako slabo, da se je opotekla s pločnika in (na zebri), hvala bogu, lahko »ujela« na moj avto, da ni med omedlevico padla kar na tla. Še več: policista je prosila, naj se mi opraviči v njenem imenu.

Sodnica mi je opravičilo sicer prenesla, vseeno pa mi je odredila minimalno kazen, zaradi zapoznelega zaviranja.

Sedaj se znam na račun te lekcije tudi pozabavati. Ko je treba skočiti na zavoro, sopotnikom, prilepljenim na sedež, povem to anekdoto.

Enako želim Maticu in vsem šolarjem, da bi čez mnogo let z nasmehom na obrazu pripovedovali svojim otrokom, kako zelo so si želeli hoditi v šolo.

50 odtenkov življenja

Moja prijateljica Kovida

Snežinka

Jaz imam zelo veliko prijateljic. Vsakomur privoščim veliko prijateljev, a dejstvo je, da se do njih ne pride kar mimogrede. Prijateljstvo je treba gojiti ne glede na okoliščine. Dobri časi ali slabi časi – pravi prijatelji vedno najdejo pot drug do drugega. Najbolj sem vesela tistih, ki me podpirajo, da sem to, kar sem. Beri: me spodbujajo in preganjajo, da pa je že čas za kakšno novo objavo na blogu.

Nikoli ne pišem »kar tako«. Pišem o stvareh, ki se me dotaknejo, mi sedejo na ramena in jih nekaj časa prelagam z leve na desno, doker jih ne stresem na papir in spet lažje zadiham.

Dotaknila se me je pandemija. Boste rekli, da imam občudovanja vreden reakcijski čas – po enem letu. Ja, ker še vedno ne uspem pravi čas zamižati, ko se na TV pojavijo »kar neke« številke o covidu, ki jim manjka statistična podlaga. Nazadnje sem ujela številko 9. Devet umrlih s covidom. V Sloveniji na dan umre cca. 60 ljudi. S čim je umrlo preostalih cca. 50, sem se začela spraševati. Zakaj razlogi za večino umrlih niso vredni omembe? Kdo je zloglasna pandemija, da se vse vrti okrog nje in kako dolgo še? Kako bom jaz izgledala na koncu tega cirkusa? Konec bo kmalu – na Kitajskem je 0 okuženih, torej vsak čas.

Mislim si, da me to leto restrikcij ni nič spremenilo. To pa zato, ker mi je prijateljica dala nasvet: ko prvič narediš kakšno stvar narobe, lahko krivdo pripišeš okoliščinam … ko drugič narediš isto stvar narobe, si kriva ti.

Vesela sem, da nisem v času pandemije ponovila napake iz otroštva, ki je na moji psihi pustila resne posledice, ki pa se jih takrat sploh nisem zavedala. Povsem sem se prepustila »duhu časa«. Prepustila sem se prijateljici, ki jo bom poimenovala Kovida. Vedno je bila v središču pozornosti. Vsi smo se vrteli okoli nje. Vedno je bilo tako, kakor je rekla. Povsod je bila zraven, če pa se »ni šla zraven«, se »nismo šli«. Če s kom ni govorila, ni z njim govoril nihče. Diktirala je druženja. Krojila je modo: ko je dobila novo obleko, je povedala, od kod je, da bomo ostale deklice lahko dobile enake. Prva v novi obleki, nam je dovolila, da jo posnemamo. Bila je pomembna, ker je imela zaledje. To sem ugotovila v osnovni šoli. Imela je vplivne starše. Kdor se ji je zameril, je lahko pričakoval posledice. Njen starš je bil učitelj. Preteklo je več let, preden sem spoznala, kako zelo mi škodi njen vpliv. Celo moji starši so ji pripisovali prevelik pomen. Kadar sem v šoli dobila oceno, ni bil to zadosten pokazatelj mojega znanja. Vedno sem morala doma odgovoriti še na eno vprašanje: kakšno oceno pa je dobila Kovida? Bila je najpomembnejša, bila je merilo postavljanja standardov in izvajanja ukrepov. »Do katere ure pa je lahko Kovida na dvorišču?« je zanimalo mojo mamo, preden je meni določila policijsko … pardon, preden mi je omejila gibanje v večernih urah.

Minila so leta, da sem zaživela življenje v »po moje« izbranem socialnem okolju. Po svoje – opisane razmere niso nič izjemnega. Večina mladostnikov se sreča s tako vplivnimi prijatelji in nekateri se jih nikoli ne otresejo. Tisto dobro, kar sem jaz odnesla iz takega otroštva je senzor, senzor za dogodke ali posameznike, ki bi lahko vplivali na mojo zdravo pamet.

Prvi alarm za ohranjanje zdrave pameti se mi je sprožil jeseni 2019, ko sem na TV ujela zelo prikrito informacijo, da je ga. Merkel sama za eno noč letela na Kitajsko. Mhmmmm …

Drugi alarm se je sprožil, ko sem želela, kaj več izbrskati o zloglasnem kovidu. Nič lažjega, so mi rekli prijatelji, poglej si film Okužba, ki je bil posnet pred desetimi leti in prikazuje to, kar se nam sedaj dogaja. Mhmmmm … Pri filozofiji smo se učili: če lahko nek pojav predvidiš, ga lahko preprečiš. Kje so bili pred desetimi leti strokovnjaki mednarodne zdravstvene organizacije. Zakaj takrat niso poslali komisije na tisto kitajsko tržnico? Mhmmm …

Ta pandemija ima preveč karakteristik moje vplivne prijateljice Kovide iz otroštva, da bi zapadla pod njen vpliv. Izogibam se je na daleč; živim in se ravnam po svoji vesti, ohranjam stike s prijatelji in vse bolezni obravnavam enako resno.

Kar pa se tiče številk, ki nam jih redno servirajo mediji, imam izdelano hipotezo: sedaj smo v obdobju prehladov (tudi s pojavom vročine), kar pomeni, da bo na testiranje na novi koronavirus poslano veliko negativnih pacientov, torej bo relativno število okuženih drastično upadlo. No, zelo verjetno ta hipoteza ne bo potrjena, saj bi to resno ogrozilo pandemijo. Zna biti, da ima ta »Kovid« tudi vplivne starše 😉

Snežinkine zgodbe

DOKLER VSEGA NE POJEŠ, NE GREŠ OD MIZE

Snežinka

To ni pravljica o mačehi in Sneguljčici. To je zgodba o Manci in očimu. Branje ni priporočljivo ljudem, ki so nagnjeni k hujšanju. Mogoče ni bilo vse čisto tako, kakor je tukaj zapisano, veliko drugače pa tudi ne.

Manca stanuje v četrtem nadstropju stanovanjskega kompleksa s tremi vhodi v obliki črke U. Mančin balkon gleda na dvorišče. Do njihovega stanovanja se pride skozi stranski vhod. V pritličju bloka, na srednjem vhodu, živi gospa Videnšek. Priimek popolnoma ustreza njenemu značaju – je ena tistih sosed, ki vse vidi in vse ve. Že od lanskega decembra pogleduje na balkon v četrtem nadstropju. Vsak dan, okrog četrte ure, se na balkonu pojavi Manca. Videti je, da se sklanja, a kaj počne, tega gospa Videnšek ne more ugotoviti. Čez čas Manca glasno trka po vratih, da bi jo starša spustila nazaj v stanovanje. Od desetega januarja 2021, odkar gospa Videnšek ve za inšpektorja Vrenka, bi mu ta primer z veseljem prepustila, vsaj tako je dejala moji prijateljici Duški.

Duška živi v četrtem nadstropju nad gospo Videnšek. Sinoči me je klicala po telefonu: »Ne zameri,« se je začelo njeno jamranje, »psihoterapevtka mi je rekla, če hočem predelati svoje težave, jih moram zapisati. Ti veš, da jaz nisem bogzna kaj pismena. Ti znaš bolje. Ti napiši, kar ti bom povedala. Ta zgodba mora med ljudi. Prosim te. Le tako jo bom lahko prebolela.« »Kaj boš prebolela?« sem bila sočutna in hkrati jezna sama nase, da me je spet prevzela radovednost, ki jo bom obžalovala.  V začetku lanskega leta je Dušici uspela ločitev od zapitega moža. Vsi, povezani z njo, smo si oddahnili. Ostala je sama v hiši svojih pokojnih staršev. Sprva je bila srečna sama zase, potem pa se je samoti pridružila osamljenost zaradi korone. Delala je od doma, izolirana, večkrat bolehna in vedno bolj očitno depresivna. Do jeseni je Dušici zadostovala pomoč psihoterapevtke na daljavo, oktobra, z novim zapiranjem javnega življenja, pa se je odločila za preselitev v večstanovanjski blok. Štirinadstropna stavba s tremi vhodi v obliki črke U je dajala vtis, da pa se v soseki le nekaj dogaja, da človek ni čisto sam med štirimi stenami.

Pravilno sklepate, da se je drama, ki mi jo je sinoči povedala Dušica, odvijala prav v tej soseski, v stavbi, kjer živi tudi Manca.   Začetki drame segajo v januarsko jutro, ko sta Dušica in gospa Videnšek prvič spregovorili na štiri oči. Videnškova je prišla na balkon, ko je Dušica, stisnjena v dve gubi pod smreko blizu balkona, prižgala prvo jutranjo cigareto. »Vem, zakaj ne kadite na balkonu,« je rekla gospa Videnšek in ne da bi čakala na odgovor, nadaljevala, »moti vas sosed na sosednjem balkonu … Tista luknja, ki je verjetno še vedno na steni vašega balkona, je posledica streljanja. Prav ta sosed je streljal na človeka, od katerega ste vi kupili stanovanje. Sam bog ve, zakaj. Na sodišču se je izgovarjal, da je ustrelil po nesreči med čiščenjem lovske puške, da če bi ga hotel ubiti, bi ga zadel.« Ob teh besedah je Duški zaledenela kri v žilah. Dejansko je na balkonu kadila trikrat, kakor se reče: prvič, zadnjič in nikoli več. To je bilo lani oktobra, kmalu po priselitvi, ko je sosed prihrumel na balkon in jo ozmerjal z besedami, ki jih celo jaz ne znam omiliti, da bi sodile v ta zapis. Najprej jo je grdo ozmerjal, potem pa še obtožil, da gleda v njihovo stanovanje in vohuni, kaj se pri njih dogaja. Resnici na ljubo, sta to vogalni stanovanji v bloku na U s pogledom na dvorišče. Še huje, sosedovo dvosobno stanovanje ima na oknih le tanke zavese in nobenih rolet …

Duško je iz zamaknjenosti zbudilo ponovno govorjenje gospe Videnšek: »Povejte mi, no, kaj počne njihova Manca vsako popoldne na balkonu. Jaz iz pritličja ne vidim dobro, zakaj se sklanja ali pa čepi in potem, slabo oblečena, dalj časa trka, da jo zopet spustijo v stanovanje?!?« Na to vprašanje tistega mrzlega januarskega jutra Duška ni odgovorila. Na hitro je pohodila cigareto in zbežala po stopnicah navzgor.

Odločitev je padla, o svojih opažanjih bo spregovorila s psihiatrinjo. Mogoče pa skupaj najdeta rešitev za sosedovo Manco, podhranjeno najstnico, ki se je vsak dan temeljito izbruhala na balkonu. To, da bi trpeči najstnici svetovala http://www.nijz.si in njihov program To sem jaz,  ni prišlo v poštev. Duška je razumela, da je Manco treba rešiti zmešanega očima. Najhuje je bilo ob večerih, ko se je deklica (morala) sleči v dnevni sobi, nakar je gola zbežala v kopalnico. Duškina jeza je bila tolikšna, da je bdela nad sosedom in kmalu po novem letu ji je uspelo ujeti trenutek, ko je možak zapustil stanovanje, da si obnovi zaloge piva. Stekla je na njihov vhod in udarjala po Mančinih vratih. Vabila jo je k sebi. Odločena je bila odpeljati najstnico k sebi, pa naj stane, kar stane. Nič. Na žalost iz tega ni bilo nič, ker so bila vrata zaklenjena in Manca brez ključa. Dejstvo je, da v Duškini duši ni bilo več minute miru. Prizorom in zvokom iz sosednjega stanovanja se ni dalo več izogniti. »Ne greš od mize, dokler vsega ne poješ,« je vsako popoldne kričal Mancin očim, pri tem pa z roko močno udarjal po mizi. Dostikrat je prišel za njo na balkon, kjer ji je očital  težave z učenjem (na daljavo, seveda), češ, da nikoli ne bo medicinska sestra, če še sebi ne zna pomagati.  

Kakšno učenje, se vprašam jaz. Kako naj se deklica uči v dvosobnem stanovanju, kjer cel dan gori televizija, pred katero sedi možak s pivom v roki in vrti nazaj inserte iz poročil. Ne bodi ga treba, Duška iz svojega stanovanja vidi celo njihovo televizijo, kakor mi je povedala. Kadar kakšen politik pove neumnost, ga Mančin očim »ne spusti naprej«; sceno ponavlja in komentira, dokler mu ne pregori do te mere, da odpre balkon in zaluča pivovsko steklenico pod smreke. Še znorel bo. V času korone je izgubil službo, gostilne pa so mu tudi zaprli. Njegov edini sogovornik je Duškin spodnji sosed, s katerim razpravljata iz balkona na balkon. Preračunavata lažno TV statistiko: jasno, da je umrljivost v porastu od leta 1945, saj pa nas je vedno več … izračunala sta, da je na primer od leta 1982 prirast umrlih le 0,06%, da je Kacin govoril o prekuženju, a le dokler vlada ni ugotovila, koliko milijard bo dobila, če nas »dol zapre« in financira teste in še cepljenje … menda mi vsi »plačujemo gor«, da bo kapitalizem lahko propadel, modrujeta. Njun zaključek je običajno ta, da smo pravi sodobni Butalci.  

»Kako pa je z Mančino mamo?« sem vprašala Dušico in takoj za tem obžalovala dejanje. Solze so Dušico zalile do te mere, da sva se komajda še razumeli. »Odkar smo sosedi, od oktobra, se je Mančina mama tako zelo poredila, da hodi po večja oblačila na Rdeč križ – vsaj tako ve povedati gospa Videnšek. Vsakdo pa lahko sliši, kako jo zmerja mož, da naj neha bluziti o težavah s  ščitnico, češ v Dahavu ni imel nihče težav z debelostjo,« mi pove Dušica. Njeno ihtenje se umirja, ko nadaljuje: »Včeraj je drama dosegla vrhunec. Ko sem sredi popoldneva pogledala na njihov balkon, Manca ni bila sklonjena nad vedro, v katerega je vsak dan bruhala. Manca je stala na ograji balkona. Komaj se je držala droga za perilo in srepo gledala predse. Gledala je v smreko, v ptice, ki so lahkotno poskakovale z veje na vejo – svobodne. Mene je zgrabila takšna panika, da sem bosa letela na dvorišče. Tekla sem, da jo ujamem, da jo končno rešim. Da jo tesno objamem.« Tišina. Nisem si upala postaviti vprašanja. Molče sem čakala na čudež, ki naj bi se zgodil. Moral se je zgoditi. Končno je Dušica nadaljevala: »V pritličju sem se zaletela v gospo Videnšek, ki je potisnila skozi vhodna vrata svoja sinova z veliko odejo v rokah. Vsi skupaj smo z vso močjo zgrabili vogale debele deke. Manco, ki je padala proti nam, smo ujeli v krčevit objem.  Potem smo samo še jokali in vpili: živa je, živa je!«   Tako. Dogodek je zapisan, kakor je Dušica želela. Celo vesela je, da bo Manca dobila strokovno pomoč. Takole mi je rekla za konec: »Tudi če jo bodo dali na psihiatrijo, bo vsaj prišla med normalne norce.«

so-ustvarjanje

PISMO UČITELJICI

Snežinka

Spoštovana učiteljica (babica je rekla, naj tako napišem),

dali ste nam nalogo, da se doma pogovorimo o domačih živalih in celo napišemo kakšen stavek, ker to že znamo – tisti pametni – je rekla babica. Ona vam tudi dovoli, da pismo glasno preberete v zbornici, ker sem se o živalih pogovarjal z njo in z dedijem. Z atijem in mamico ni šlo, ker ne marata domačih nalog in ker je očka vse živali zmetal v en koš: kravo, kozo, opico, lisico in še neke lenivce.IMG_5777

Ko boste pismo brali v zbornici, povejte, da sem zdaj že v drugem razredu, da mi je ime Dare, ker sta me očka in mamica dobila za darilo, kakor se rada šali babica. Povejte, da imam bratca Tančija, mogoče zato, ker je že na svet prišel zelo tanek. Takrat sem vprašal dedija, kako pridejo otroci na svet. Mislil sem, da bo to moški pogovor, pa je babica tudi prisedla, da bi izvedela. Dedi je babico navihano gledal, potem pa ji je rekel: »Babica, ti si tak pametna. Ti povej otroku.«

DSC_0072Kam sem zašel s pisanjem, me sprašuje babica. Spomnila me je, da moram pisati o domačih živalih. Samo še to povejte v zbornici, da sem star sedem let in pol, da poznam številke, brat pa ne. Ne. Jaz znam brati, moj brat ne pozna številk. Razlagam mu, da je star tri leta in šest mesecev, on pa trdi, da je star šest let in hodi v tretji razred. Pojma nima.

 Zdaj pa res samo še o domačih živalih, ki jih mi doma na žalost nimamo. Pa bi rade živele z nami, le da jih očka in mamica hitro pospravita, tako temu reče babica. O tem, kako to naredita, najraje ne bi pisal, ker muho ali pa komarja pospravita tako mesarsko, da kri kar špricne po steni. Drugače je z osami. Ose so pametne živali, kakor Butalci, je rekel dedi. On se dela, da ne posluša, kaj se pogovarjava z babico. Noče, da bi pisal o njem, ker pravi, da on ni domača žival. Jaz pa rad zlezem na njegov hrbet in se igrava, da je moj konjiček. Nazaj k osam, je rekla babica. Ose so se naselile v našo kuhinjsko napo, v bloku, in malo je manjkalo, da se nismo mi izselili. Rešila nas je babica z biološkim orožjem. Na štedilnik je postavila lonec, zavrela vodo in v njej raztopila kitajsko mast. Še dobro, da se babica ne boji niti os niti Kitajcev. Menda si od njih izposoja tudi modrost. Z njo me je rešila klopa. To je najbolj odločna domača žival. Ni in ni hotel proč od mene. Babica je tudi tokrat posegla po biološkem orožju. Na klopa je pljunila. Čez čas pa mi je dala roko pod tekočo vodo, da ga je odneslo k spodnjemu sosedu. Dedi mi je povedal, da so ženska usta najhujše orožje.

 Babica mu večkrat reče, da nima preštetih vseh ovc, kar dedija močno razjezi. Jaz poznam že vse črke in veliko besed, težave pa mi delajo takšni čudni stavki. Res da imata onadva veliko domačih živali, zagotovo pa nimata ovc, ki bi jih dedi lahko preštel. Da bi jaz bolje razumel stavke z drugačnim pomenom, mi dedi bere Butalce. Tam tudi nastopajo domače živali. Knjigo je napisal oče od Ježka. Še babica je bila v zadregi, ko sva jo vprašala, kateremu ježu se Slovenci najraje smejimo. Dovolila mi je, da vprašam strica Googla. Babica, edina, mi dovoli uporabljati računalnik.

»Lahko,« mi reče in pogleda na uro. Ko drugič pogleda na uro, mi reče: »Dovolj je bilo, da ne pregorita.« Verjamem, da bi se to lahko res zgodilo, saj so moja lica čisto rdeča in prenosni računalnik je tudi že vroč. Glede Ježka pa sem izvedel, da je to vzdevek. To je ime, ki se IMG_1831človeka prime, kakor reče babica, če je podoben komu ali čemu ali pa se pretvarja, da je kakšna žival. Babica bi meni dala vzdevek Sova, ker sem zvedav in pameten.

 Če bi obstajali vrtci za nadarjene otroke, bi te babica vpisala vanj, mi je rekel dedi. »Pamet imaš po njej. Ona je tako pametna, da se kar kadi,« je še dodal in se od smeha držal za trebuh. Meni ni bilo smešno, ker vem, kako zelo se kadi iz vseh loncev, kadar babica kuha. Ko bo dedi znal kuhati, takrat naj se smeji, je rekla babica.

 Jaz najraje vidim, da se dedi igra z menoj smešne igre. Ravnokar sva si izmislila eno takšnih iger: živalski vzdevki. Eden reče žival in drugi osebo, ki ji je podobna. Dedi reče: opica. Jaz pa: moja sošolka, ki visi na nakupovalnem vozičku. Jaz rečem: svinja. Dedi pa: policaj za cesto. Tega sicer ne razumem, a se smejiva, da nama tečejo solze. Dedi reče: bik. Jaz pa hitro: ti dedi, ti si bik po horoskopu. Res zanimivo, za kaj vse nam živali pridejo prav .

Babica se noče igrati takšnih nespametnih iger. Ona živali ceni in spoštuje, gleda dokumentarne filme ali pa gre v naravo in živali opazuje. Rada bere basni, še raje pa mi pove kakšno živalsko anekdoto.

 Takole je bilo: ko sta babica in dedi postavila hišo, mojega očeta še ni bilo na svetu, ker je babica želela najprej štal’co, potem pa krav’co. Kadar ona omenja štal’co, misli na dom, ki si ga morata ustvariti mož in žena, preden naročita otroke. Kaj pomeni ‘naročiti otroke’, sedaj že vem. Vem pa tudi, da sta moja ati in mamica najprej rodila mene in bratca in šele sedaj gradimo hišo, ki bo naš dom. Le kakšno vezo imajo s tem krave? Jaz bom imel psa. Mamica mi je obljubila, da bomo v hiši lahko imeli živali, da naša hiša ne bo zlata kletka.

 Torej, ko sta se babica in dedi vselila v hišo, je zgodaj zjutraj nekdo potrkal na vrata. Dedi se je takoj razjezil, zakaj ne pozvoni, saj pa imata čisto nov zvonec. Ko je babica odprla, ni bilo zunaj nikogar. Naslednje jutro ob istem času je zopet potrkalo. Dedi je planil k vratom, jih odprl in ostrmel, saj ni bilo nikogar. Naslednje jutro sta se dogovorila, da bo dedi stražil pri vratih, babica pa bo na drugi strani gledala skozi okno, če bi kdo potrkal in zbežal za hišo. In je potrkalo, a ne na vratih. Babica je skozi okno za hišo zagledala nepridiprava, ki je visoko pod streho trkal po votli fasadi, da bi si naredil domovanje. Žolna je bila. Da jo je odgnala, ji je babica morala zaploskati, kakor bi ji dala priznanje za odlično idejo.

 Naslednjo anekdoto pripoveduje dedi, jaz pa zapisujem: Komaj sta dobro opravila z žolno, že se je našel nov razgrajač, ki je dedija zbudil ob štirih zjutraj s tekanjem po strehi. Njuna spalnica ima podstrešno okno, ki ga je dedi pogumno odprl, da vidi to pošast. In res! Obstal je iz oči v oči s podlasico. Pravi, da je imela bel slinček na lovu za vrabci, ki so že gnezdili v žlebovih. »Babica,« je kriknil in podlasica je zbežala. Ko se je prebudila tudi babica, ji je dedi razložil, da je podlasica zbežala, ko je samo slišala za babico, zato bo naslednjo noč babica tista, ki bo podlasico odgnala. Takrat je babica prvič posegla po biološkem orožju. Podlasici je na streho nasula čili poper. Škoda, jaz bi jo pa rad videl.

 Babica in dedi imata sedaj muco, papagaja, psa in zajčke v vrtni uti. Zelo sem vesel, ker moj ati pravi, da bo naša nova hiša cela štala. Menda mamica noče, da bi bili v zlati kletki. Ker zopet ne razumem, kaj to pomeni, mi babica razloži: zlata kletka je hiša od babičine sosede Mete, ker je v njej vse super pospravljeno in njena dragocena muca Zlatka nikoli ne sme iz nje. Ta muca ima celo dva vzdevka, zaradi oranžno-rumene dlake: dedi jo kliče Garfild, sosed, ki ima v ulici slaščičarno, pa Fluri.

 Sedaj babica sedi poleg mene in gleda, koliko sem danes že napisal. Zunaj se mrači.

IMG_0576»Le nekaj malega ti še povem, potem pa zaključiva to pismo,« mi reče babica. »Preveč svobode tudi ni dobro. Ko je bil tvoj ati star toliko, kot si sedaj ti, je imel dve muci: Tačko in Nočko. Obe sta bili povsem svobodni. Nočka je dobila ime po razgrajanju ponoči. Najhuje je bilo, kadar je izbrskala med igračami ping-pong žogico in se je z njo preganjala po hiši. Tačka pa je najraje vzela pot pod noge in izginila k sosedi na koncu ulice. Domov je tako prismrdela po kokoših, da je najraje ne bi spustili v hišo. Ampak bili sta svobodni. Obstaja izrek – sedaj že veš, kaj so to izreki – da ima svoboda svojo ceno. No, račun za Tačkino svobodo je prišel neko jutro, ko je na vrata pozvonila tista soseda, ki je tudi smrdela po kokoših. Dedi ji ni želel niti odpreti, mene pa je le premagala radovednost, saj je imela v rokah veliko škatlo. Potisnila mi jo je v roke, rekoč: tole je vaša Tačka skrivala pri meni na kurniku … O, jej, joj! V škatli so bile tri mlade mucke.«

 Spoštovana učiteljica, sedaj moram pa res nehati. Zelo sem utrujen. Jutri bom babico vprašal, koliko je plačala za tiste tri mucke.

 Z dedijem še peljeva  psa na sprehod, a le na hitro. Dedi pravi, da nima toliko svobode, da bi se sprehodil z njim do vasi. Do gostilne bosta šla jutri, ko mene predata očku in mamici.

Lep pozdrav! Dare