To ni pravljica o mačehi in Sneguljčici. To je zgodba o Manci in očimu. Branje ni priporočljivo ljudem, ki so nagnjeni k hujšanju. Mogoče ni bilo vse čisto tako, kakor je tukaj zapisano, veliko drugače pa tudi ne.
Manca stanuje v četrtem nadstropju stanovanjskega kompleksa s tremi vhodi v obliki črke U. Mančin balkon gleda na dvorišče. Do njihovega stanovanja se pride skozi stranski vhod. V pritličju bloka, na srednjem vhodu, živi gospa Videnšek. Priimek popolnoma ustreza njenemu značaju – je ena tistih sosed, ki vse vidi in vse ve. Že od lanskega decembra pogleduje na balkon v četrtem nadstropju. Vsak dan, okrog četrte ure, se na balkonu pojavi Manca. Videti je, da se sklanja, a kaj počne, tega gospa Videnšek ne more ugotoviti. Čez čas Manca glasno trka po vratih, da bi jo starša spustila nazaj v stanovanje. Od desetega januarja 2021, odkar gospa Videnšek ve za inšpektorja Vrenka, bi mu ta primer z veseljem prepustila, vsaj tako je dejala moji prijateljici Duški.
Duška živi v četrtem nadstropju nad gospo Videnšek. Sinoči me je klicala po telefonu: »Ne zameri,« se je začelo njeno jamranje, »psihoterapevtka mi je rekla, če hočem predelati svoje težave, jih moram zapisati. Ti veš, da jaz nisem bogzna kaj pismena. Ti znaš bolje. Ti napiši, kar ti bom povedala. Ta zgodba mora med ljudi. Prosim te. Le tako jo bom lahko prebolela.« »Kaj boš prebolela?« sem bila sočutna in hkrati jezna sama nase, da me je spet prevzela radovednost, ki jo bom obžalovala. V začetku lanskega leta je Dušici uspela ločitev od zapitega moža. Vsi, povezani z njo, smo si oddahnili. Ostala je sama v hiši svojih pokojnih staršev. Sprva je bila srečna sama zase, potem pa se je samoti pridružila osamljenost zaradi korone. Delala je od doma, izolirana, večkrat bolehna in vedno bolj očitno depresivna. Do jeseni je Dušici zadostovala pomoč psihoterapevtke na daljavo, oktobra, z novim zapiranjem javnega življenja, pa se je odločila za preselitev v večstanovanjski blok. Štirinadstropna stavba s tremi vhodi v obliki črke U je dajala vtis, da pa se v soseki le nekaj dogaja, da človek ni čisto sam med štirimi stenami.
Pravilno sklepate, da se je drama, ki mi jo je sinoči povedala Dušica, odvijala prav v tej soseski, v stavbi, kjer živi tudi Manca. Začetki drame segajo v januarsko jutro, ko sta Dušica in gospa Videnšek prvič spregovorili na štiri oči. Videnškova je prišla na balkon, ko je Dušica, stisnjena v dve gubi pod smreko blizu balkona, prižgala prvo jutranjo cigareto. »Vem, zakaj ne kadite na balkonu,« je rekla gospa Videnšek in ne da bi čakala na odgovor, nadaljevala, »moti vas sosed na sosednjem balkonu … Tista luknja, ki je verjetno še vedno na steni vašega balkona, je posledica streljanja. Prav ta sosed je streljal na človeka, od katerega ste vi kupili stanovanje. Sam bog ve, zakaj. Na sodišču se je izgovarjal, da je ustrelil po nesreči med čiščenjem lovske puške, da če bi ga hotel ubiti, bi ga zadel.« Ob teh besedah je Duški zaledenela kri v žilah. Dejansko je na balkonu kadila trikrat, kakor se reče: prvič, zadnjič in nikoli več. To je bilo lani oktobra, kmalu po priselitvi, ko je sosed prihrumel na balkon in jo ozmerjal z besedami, ki jih celo jaz ne znam omiliti, da bi sodile v ta zapis. Najprej jo je grdo ozmerjal, potem pa še obtožil, da gleda v njihovo stanovanje in vohuni, kaj se pri njih dogaja. Resnici na ljubo, sta to vogalni stanovanji v bloku na U s pogledom na dvorišče. Še huje, sosedovo dvosobno stanovanje ima na oknih le tanke zavese in nobenih rolet …
Duško je iz zamaknjenosti zbudilo ponovno govorjenje gospe Videnšek: »Povejte mi, no, kaj počne njihova Manca vsako popoldne na balkonu. Jaz iz pritličja ne vidim dobro, zakaj se sklanja ali pa čepi in potem, slabo oblečena, dalj časa trka, da jo zopet spustijo v stanovanje?!?« Na to vprašanje tistega mrzlega januarskega jutra Duška ni odgovorila. Na hitro je pohodila cigareto in zbežala po stopnicah navzgor.
Odločitev je padla, o svojih opažanjih bo spregovorila s psihiatrinjo. Mogoče pa skupaj najdeta rešitev za sosedovo Manco, podhranjeno najstnico, ki se je vsak dan temeljito izbruhala na balkonu. To, da bi trpeči najstnici svetovala http://www.nijz.si in njihov program To sem jaz, ni prišlo v poštev. Duška je razumela, da je Manco treba rešiti zmešanega očima. Najhuje je bilo ob večerih, ko se je deklica (morala) sleči v dnevni sobi, nakar je gola zbežala v kopalnico. Duškina jeza je bila tolikšna, da je bdela nad sosedom in kmalu po novem letu ji je uspelo ujeti trenutek, ko je možak zapustil stanovanje, da si obnovi zaloge piva. Stekla je na njihov vhod in udarjala po Mančinih vratih. Vabila jo je k sebi. Odločena je bila odpeljati najstnico k sebi, pa naj stane, kar stane. Nič. Na žalost iz tega ni bilo nič, ker so bila vrata zaklenjena in Manca brez ključa. Dejstvo je, da v Duškini duši ni bilo več minute miru. Prizorom in zvokom iz sosednjega stanovanja se ni dalo več izogniti. »Ne greš od mize, dokler vsega ne poješ,« je vsako popoldne kričal Mancin očim, pri tem pa z roko močno udarjal po mizi. Dostikrat je prišel za njo na balkon, kjer ji je očital težave z učenjem (na daljavo, seveda), češ, da nikoli ne bo medicinska sestra, če še sebi ne zna pomagati.
Kakšno učenje, se vprašam jaz. Kako naj se deklica uči v dvosobnem stanovanju, kjer cel dan gori televizija, pred katero sedi možak s pivom v roki in vrti nazaj inserte iz poročil. Ne bodi ga treba, Duška iz svojega stanovanja vidi celo njihovo televizijo, kakor mi je povedala. Kadar kakšen politik pove neumnost, ga Mančin očim »ne spusti naprej«; sceno ponavlja in komentira, dokler mu ne pregori do te mere, da odpre balkon in zaluča pivovsko steklenico pod smreke. Še znorel bo. V času korone je izgubil službo, gostilne pa so mu tudi zaprli. Njegov edini sogovornik je Duškin spodnji sosed, s katerim razpravljata iz balkona na balkon. Preračunavata lažno TV statistiko: jasno, da je umrljivost v porastu od leta 1945, saj pa nas je vedno več … izračunala sta, da je na primer od leta 1982 prirast umrlih le 0,06%, da je Kacin govoril o prekuženju, a le dokler vlada ni ugotovila, koliko milijard bo dobila, če nas »dol zapre« in financira teste in še cepljenje … menda mi vsi »plačujemo gor«, da bo kapitalizem lahko propadel, modrujeta. Njun zaključek je običajno ta, da smo pravi sodobni Butalci.
»Kako pa je z Mančino mamo?« sem vprašala Dušico in takoj za tem obžalovala dejanje. Solze so Dušico zalile do te mere, da sva se komajda še razumeli. »Odkar smo sosedi, od oktobra, se je Mančina mama tako zelo poredila, da hodi po večja oblačila na Rdeč križ – vsaj tako ve povedati gospa Videnšek. Vsakdo pa lahko sliši, kako jo zmerja mož, da naj neha bluziti o težavah s ščitnico, češ v Dahavu ni imel nihče težav z debelostjo,« mi pove Dušica. Njeno ihtenje se umirja, ko nadaljuje: »Včeraj je drama dosegla vrhunec. Ko sem sredi popoldneva pogledala na njihov balkon, Manca ni bila sklonjena nad vedro, v katerega je vsak dan bruhala. Manca je stala na ograji balkona. Komaj se je držala droga za perilo in srepo gledala predse. Gledala je v smreko, v ptice, ki so lahkotno poskakovale z veje na vejo – svobodne. Mene je zgrabila takšna panika, da sem bosa letela na dvorišče. Tekla sem, da jo ujamem, da jo končno rešim. Da jo tesno objamem.« Tišina. Nisem si upala postaviti vprašanja. Molče sem čakala na čudež, ki naj bi se zgodil. Moral se je zgoditi. Končno je Dušica nadaljevala: »V pritličju sem se zaletela v gospo Videnšek, ki je potisnila skozi vhodna vrata svoja sinova z veliko odejo v rokah. Vsi skupaj smo z vso močjo zgrabili vogale debele deke. Manco, ki je padala proti nam, smo ujeli v krčevit objem. Potem smo samo še jokali in vpili: živa je, živa je!« Tako. Dogodek je zapisan, kakor je Dušica želela. Celo vesela je, da bo Manca dobila strokovno pomoč. Takole mi je rekla za konec: »Tudi če jo bodo dali na psihiatrijo, bo vsaj prišla med normalne norce.«
Snežinkin blog 