Vsaj enkrat na leto naj bi človek šel, kjer še nikoli ni bil in vsako leto bi naj osvojil vsaj eno novo spretnost. Letos je to izgledalo tako: na morje, kamor z možem vsako leto povabiva dva vnuka, sva letos prvič peljala vnukinjo – v predsezoni na »probecajt«. Je že tako, da so (tudi jaz sem bila) deklice boj zahtevne in muhaste, a dva jo bova že ugnala, sva si rekla. Nova spretnost pa se je tikala mene. Menim, da diham precej počasneje od večine ljudi (sem na spodnji meji normalnega). Se pravi, naredim dvanajst vdihov in izdihov na minuto, zato sem se odločila, da se na morju posvetim dihanju in osvojim še kakšno tehniko sproščanja. Teorijo sem predelala doma, v Dalmaciji pridejo na vrsto vaje, sem si rekla.
No, prva priložnost za dihanje je bila že na poti na morje – v avtu. Če bi jaz vozila avto, bi bila prikrajšana za to priložnost. Jaz vozim po predpisih (baje sem tudi tu na spodnji meji normalnega), kar pomeni, da sem vedno prva v koloni. Pred menoj je le lep razgled v prihodnost. Ker pa je na morje vozil dedi (po zgornji meji normalnega), smo bili vedno na repu neke neskončne kolone. Vdih, izdih … Pomembno je zavestno usmerjanje dihanja z namenom sprostitve in izboljšanja psihofizičnega počutja.* Temu sem dodala še močno vizualizacijo končne destinacije, ki je segala daleč preko vseh tegob na cestah.
Vnukinji sem veselo razlagala, da gremo v lepo naselje, kamor avtomobili nimajo vstopa, ne bo pasjih kakcev, ker tudi živali nimajo vstopa, drugače pa bo all inclusive, kar se tiče hrane in animacije. Pri tem sem opazila, kako manifestacija lepih trenutkov in dobrih obetov dodaja dihanju adrenalin. Počutje se v trenutku izboljša.
Kontroliran vdih in izdih na recepciji v predsezoni niti nista bila potrebna. Letovišče je bilo zapolnjeno le do polovice kapacitet. Še preden je dedi uspel parkirati avto, je poleg naju z vnukinjo in kupom prtljaga že zabremzal postreščkov električni štirikolesnik. Ker možak ni kazal znakov, da mi bo ponudil pomoč, sem kovčke na voziček naložila kar sama. Do moških sem res prezahtevna. Vdih, izdih … Tudi pred našim bungalovom stric ni dvignil riti, pa mu razgibavanje res ne bi škodilo. Gremo: vdih, izdih in že so bili kovčki razloženi. Ko naju je dedi dohitel in pohvalil, da sva že na cilju, mu je vnukinja odvrnila: »Nihče nama ni pomagal.« Da kri ni voda, sem pomislila, tudi moja vnukinja bo zrastla v zahtevno žensko.
Seveda, sem si rekla, all inclusive pomeni vzeti v zakup tudi osebje, ki ga je dandanes težje dobiti kakor dopustnike. Kaj kmalu smo ugotovili, da nam streže »ves svet inclusive«; natakarica iz Peruja, na sprejemni točki v jedilnici Indijec s turbanom, kuharji iz Kazahstana, čistilke iz … Mhmm?!? Ko sem se v sanitarnem bloku zagledala v zelo lepo dekle z vedrom čistil, sem pomislila, da se je zelo verjetno v stiski na begu pred vojnimi razmerami ali pred lovkami prostitiucije zatekla na Hrvaško. Ker večina njih ni govorila hrvaško, smo izvedeli, da to ni pogoj za zaposlitev. Jezika se učijo sproti. Vdih, izdih … ko sem ugotovila, da se tudi kuhati učijo sproti.
Kmalu sem prišla še do enega spoznanja, kako lepo steče dihanje, če se človek zabava. All inclusive prehranjevanje zagotavlja komične situacije. Na primer vitko dekle si nese na mizo dva zvrhana krožnika hrane, čez minutko k njej prisede zelo okrogla dama z enim zmerno naloženim krožnikom. Mhmmm?!? Vdih, izdih … in salva smeha, ko sem ugotovila, kakšno tehniko je pogruntala požrešnica. Pri bifeju sta si dekleti naložili vsaka svoj krožnik, a že dva koraka stran je debeluška svoj krožnik dala v roko prijateljici, češ da bo vzela še nekaj malega, je stopila nazaj v vrsto in si naložila še en krožnik 😉
Roko na srce, prišel je dan, ko je bil tudi moj krožnik prepoln. Vdih, izdih … Do večera je še nekako šlo, sredi noči pa me je zbudila pekoča bolečina v špički želodca. Še pred letom dni bi se najedla rupuruta, a sedaj imam dihalno vajo tudi za te težave, pri katerih ni nujno zbijati želodčne kisline. Saj ne vem, kako naj z besedami ponazorim hitro, plitko dihanje, ki je še najbolj podobno predihavanju porodnih krčev. Pet ponovitev s presledki, pa je želodec kot nov.
Ko sem omenila možu svoje nočne dihalne vaje, je povedal, da je tudi soseda sredi noči imela dihalne vaje iz drugega razloga, ki so se zaključile v visokih tonih dueta.
Lepo vreme, topla voda in kopica zabavnih aktivnosti je botrovalo celoviti prenovi nas vseh. Meni je steklo dihanje, moji vnukinji pa jezik. Kljub temu, da je imela na plaži otroke vseh narodnosti, so sodelovali brez težav. Vdih, izdih … Vse se da, če ni predsodkov, zlobe, koristoljubja in še bi lahko naštevala, koliko neumnosti mora človek vsak dan predihati. Ampak otroci so se odlično razumeli in dihanje je teklo kot po maslu … Vse tako, dokler ni za maksimalno zadušljivo sceno poskrbela šestletna deklica. Opazila sem jo že prvi večer na igralih; njena samozavestna drža, ponos, prijaznost, vse na njej je izžarevalo neustavljivo srečo. V knjigah psihiater W. Glasser piše, da so otroci srečni, če so svobodni, ljubljeni, deležni osebne rasti in zabave. Tudi moja vnukinja ima vse to, a razlika med njima je bila očitna. Na to deklico sem postala še bolj pozorna (psihologi pač ne moremo iz svoje kože), ko sem ugotovila, da živi v patchwork (sestavljeni) družini. Očitno starejši oče je imel ob sebi še dve mladenki. Pa naj še kdo reče, da otroci v tako čudnih družinah niso srečni. Vsaj tako sem mislila do tistega dne na plaži, ko se je sončnega popoldneva ta ista deklica vrgla na tla v mivko, kričala na ves glas, da je imela usta in oči polne peska, da je njen jok spravil v globoko dihanje celo plažo, da je nihče ni bil v stanju potolažiti. Kje so starši, kje je kdo, da bi ji pomagal, smo se spraševali nemočni opazovalci srce parajoče scene. Šele zvečer smo izvedeli, da sta se starša sprla in je mamica preprosto izginila. Verjetno ni bilo prvič.
Še danes, ko nastaja ta zapis, potrebujem globok vdih in izdih, da umirim svoje srce. Kakšen dragocen kristal brusimo starši v obliki naših otrok. Dajmo za konec vsi skupaj en globok vdih in izdih, mogoče nam bodo nekega dne prav ti otroci menjavali plenice, pravi v knjigi Vzgoja brez oštevanja avtorica Nicola Schmidt.
*Vir: Tehnike sproščanja : priročnik za udeležence delavnice / Alenka Tančič Grum, Brigita Zušančič Tisovec, 2021
Življenje piše najlepše zgodbe / Snežinka 