potovanja

DUBAI V DECEMBRU


Letošnje voščilo prihaja iz Dubaja. Voščim zdravja, na lica nasmeh in kakšen odklopljen pobeg.

Kdor me pozna ali spremlja moje zapise, ta ve, da sem ena tistih oseb, ki imamo poleg postelje parkiran kovček – za vsak primer. Letos je bilo na “primer” oziroma povabilo treba čakati do decembra (korona, pa to…), a ga ne bi zamudila za nič na svetu. Povabil me je mož, tokrat v Dubai. Njegova potovanja so še vedno delovno naravnana, zato se na poti ne brani moje družbe, obogatene z veliko mero vedrine in optimizma.

 Za vse, ki imate pomisleke, kako preko meja v teh negotovih časih, naj povem, da sva se tudi midva zataknila pri navodilih, pod katerimi pogoji se lahko vstopi v Dubai. Na internetu se omenja elektronska aplikacija, ki pa v svojem naboru držav nima Slovenije!?! Še marsikaj manjka tej aplikaciji, kar jaz imam – imam prijateljice v mnogih deželah. Halo, halo … pokličem prijateljico iz Zagreba, ki živi v Dubaju. Tako je povedala, da potrebujeva le PCR test in to je to. Pokazati ga je bilo potrebno na letališču, sicer pa je gibanje po Dubaju neomejeno ob nošenju mask, seveda. Tudi v medijih korona ni opevana tema. Izjema je bilo razstavišče Expo 2020, kjer so preverjali pogoj PCT. Človek pomisli, da šejki ne pričakujejo nekih koristi (finančnih injekcij), povezanih z zloglasnimi koronskimi ukrepi. Dežela visoko kotira na lestvici kakovostnega bivanja; vsi prebivalci so zdravstveno zavarovani, kar jim očitno zadošča za premagovanje te najnovejše gripe.

Nove zgradbe … pod njimi postajališče metroja
Shopping Mall v Cityju

 Ker sva Dubaj obiskala pred tremi leti, tokrat nisva iskala nekih novih informacij o destinaciji, a že pogled na mesto, ob spuščanju letala sredi noči, naju je povsem osupnil: pod nami se je lesketalo večmilijonsko velemesto. Če so pred leti rastli nebotičniki, sedaj rastejo pridružena naselja, vključno z razstaviščem Expo2020. Naju so pritegnili sokoli (falconi) na njihovem domačem pavilijonu, saj nama je poznano, da jih uvažajo iz Slovenije po fantastičnih cenah. Uporabljajo jih za tekmovanja v hitrostnem letenju.

 Gostitelji – namenoma jih ne poimenujem domačini, ker to niso – razumejo in z vso profesionalnostjo izvajajo svojo vlogo. Torej domačinov ni veliko. Čez palec rečeno, petina prebivalstva. Za najino počutje so skrbeli Indijci, Pakistanci, Filipinci in Afričani. Voznik taksija nama je povedal, da se prebivalstvo Združenih Arabskih Emiratov približuje desetim milijonom, da je od tega 75% moških in 85% priseljencev. No, v hotelih, restavracijah in na ulicah tega ni čutiti; prevladujejo turisti in mlade družine. Enako je z draginjo – na prvi pogled jo ni občutiti; odvisno, kje se nahajaš. V Deiri, starem delu mesta, cene niso vidne, ker so stvar pogajanja. Tam so tržnice z začimbami, dišavnicami in zlatom, ter fantastične trgovine z blagom. V centru mesta je Dubai Mall (trgovski center), kjer tudi ni vidnih cen, a ne zato, ker bi se trgovci želeli z vami pogajati, bolj zato, da kupci sploh vstopijo. Enako je z restavracijami: velika paleta ponudbe in različnih cenovnih razredov. Osebno priporočam Japonsko restavracijo Wagamama in  Libanonski Wafi Gourment, oba nasproti dubajske fontane (Dubai Lake Fountain Ride) kot tudi Bla Bla Dubai, ki je 25 km oddaljen beach bar na plaži pred dubajsko Marino.

Stari del mesta Deira, do katere vozijo Abra čolnički za 1 dirham, ki je vreden 4x manj od Evra.

 Naj še fotografije povedo, da je bilo optimalno toplo, da so ta čas dolge sence tudi blizu ekvatorja, da od novoletnih dekoracij bolijo oči.

 Za konec še dejstvo, da je potrebno priti nazaj domov, pod pogoji, ki jih predpisuje Slovenija – PTC. Jaz sem se odločila za T, torej sem dva dni pred odhodom v recepciji hotela Indigo naročila testiranje (medicinsko sestro v sobo). Zadnje, a ne najmanj pomembno dejstvo pa je še, da vas lahko telefonsko gostovanje stane celo premoženje. Priporočam, da že na vstopu v letalo (smer Dubai) izklopite roaming in vse backupe (gostovanje in samodejno posodabljanje česarkoli), obdržite “letalski način” do prihoda v hotel, kjer se priklopite na njihov Wi-Fi.

 Pa srečno! Za naju je bilo – od začetka, do zanje minute na brniškem letališču. Vsaj tako sem mislila do včeraj, ko sva dobila na telefon obvestilo, da je bil (nazaj grede) v letalu okužen potnik :/ Ja, ker Slovenija ni uvedla obvezno testiranje vseh prišlekov, cepljeni ali preboleli virus brez problemov raznašajo naokoli.

P.s. Expo na naju ni naredil velikega vtisa. Povozila sta ga internet in sodobni način poslovanja. Kar je bilo izjemnega, je bila gneča pred nemškim pavilionom – očitno je Nemčija še vedno in vedno bolj atraktivna dežela za Arabce in Azijce.

50 odtenkov življenja

Moja prijateljica Kovida


Jaz imam zelo veliko prijateljic. Vsakomur privoščim veliko prijateljev, a dejstvo je, da se do njih ne pride kar mimogrede. Prijateljstvo je treba gojiti ne glede na okoliščine. Dobri časi ali slabi časi – pravi prijatelji vedno najdejo pot drug do drugega. Najbolj sem vesela tistih, ki me podpirajo, da sem to, kar sem. Beri: me spodbujajo in preganjajo, da pa je že čas za kakšno novo objavo na blogu.

Nikoli ne pišem »kar tako«. Pišem o stvareh, ki se me dotaknejo, mi sedejo na ramena in jih nekaj časa prelagam z leve na desno, doker jih ne stresem na papir in spet lažje zadiham.

Dotaknila se me je pandemija. Boste rekli, da imam občudovanja vreden reakcijski čas – po enem letu. Ja, ker še vedno ne uspem pravi čas zamižati, ko se na TV pojavijo »kar neke« številke o covidu, ki jim manjka statistična podlaga. Nazadnje sem ujela številko 9. Devet umrlih s covidom. V Sloveniji na dan umre cca. 60 ljudi. S čim je umrlo preostalih cca. 50, sem se začela spraševati. Zakaj razlogi za večino umrlih niso vredni omembe? Kdo je zloglasna pandemija, da se vse vrti okrog nje in kako dolgo še? Kako bom jaz izgledala na koncu tega cirkusa? Konec bo kmalu – na Kitajskem je 0 okuženih, torej vsak čas.

Mislim si, da me to leto restrikcij ni nič spremenilo. To pa zato, ker mi je prijateljica dala nasvet: ko prvič narediš kakšno stvar narobe, lahko krivdo pripišeš okoliščinam … ko drugič narediš isto stvar narobe, si kriva ti.

Vesela sem, da nisem v času pandemije ponovila napake iz otroštva, ki je na moji psihi pustila resne posledice, ki pa se jih takrat sploh nisem zavedala. Povsem sem se prepustila »duhu časa«. Prepustila sem se prijateljici, ki jo bom poimenovala Kovida. Vedno je bila v središču pozornosti. Vsi smo se vrteli okoli nje. Vedno je bilo tako, kakor je rekla. Povsod je bila zraven, če pa se »ni šla zraven«, se »nismo šli«. Če s kom ni govorila, ni z njim govoril nihče. Diktirala je druženja. Krojila je modo: ko je dobila novo obleko, je povedala, od kod je, da bomo ostale deklice lahko dobile enake. Prva v novi obleki, nam je dovolila, da jo posnemamo. Bila je pomembna, ker je imela zaledje. To sem ugotovila v osnovni šoli. Imela je vplivne starše. Kdor se ji je zameril, je lahko pričakoval posledice. Njen starš je bil učitelj. Preteklo je več let, preden sem spoznala, kako zelo mi škodi njen vpliv. Celo moji starši so ji pripisovali prevelik pomen. Kadar sem v šoli dobila oceno, ni bil to zadosten pokazatelj mojega znanja. Vedno sem morala doma odgovoriti še na eno vprašanje: kakšno oceno pa je dobila Kovida? Bila je najpomembnejša, bila je merilo postavljanja standardov in izvajanja ukrepov. »Do katere ure pa je lahko Kovida na dvorišču?« je zanimalo mojo mamo, preden je meni določila policijsko … pardon, preden mi je omejila gibanje v večernih urah.

Minila so leta, da sem zaživela življenje v »po moje« izbranem socialnem okolju. Po svoje – opisane razmere niso nič izjemnega. Večina mladostnikov se sreča s tako vplivnimi prijatelji in nekateri se jih nikoli ne otresejo. Tisto dobro, kar sem jaz odnesla iz takega otroštva je senzor, senzor za dogodke ali posameznike, ki bi lahko vplivali na mojo zdravo pamet.

Prvi alarm za ohranjanje zdrave pameti se mi je sprožil jeseni 2019, ko sem na TV ujela zelo prikrito informacijo, da je ga. Merkel sama za eno noč letela na Kitajsko. Mhmmmm …

Drugi alarm se je sprožil, ko sem želela, kaj več izbrskati o zloglasnem kovidu. Nič lažjega, so mi rekli prijatelji, poglej si film Okužba, ki je bil posnet pred desetimi leti in prikazuje to, kar se nam sedaj dogaja. Mhmmmm … Pri filozofiji smo se učili: če lahko nek pojav predvidiš, ga lahko preprečiš. Kje so bili pred desetimi leti strokovnjaki mednarodne zdravstvene organizacije. Zakaj takrat niso poslali komisije na tisto kitajsko tržnico? Mhmmm …

Ta pandemija ima preveč karakteristik moje vplivne prijateljice Kovide iz otroštva, da bi zapadla pod njen vpliv. Izogibam se je na daleč; živim in se ravnam po svoji vesti, ohranjam stike s prijatelji in vse bolezni obravnavam enako resno.

Kar pa se tiče številk, ki nam jih redno servirajo mediji, imam izdelano hipotezo: sedaj smo v obdobju prehladov (tudi s pojavom vročine), kar pomeni, da bo na testiranje na novi koronavirus poslano veliko negativnih pacientov, torej bo relativno število okuženih drastično upadlo. No, zelo verjetno ta hipoteza ne bo potrjena, saj bi to resno ogrozilo pandemijo. Zna biti, da ima ta »Kovid« tudi vplivne starše 😉

Kam je izginila Monja, knjiga

KAM JE IZGINILA MONJA


V januarju je bilo naše druženje na 50odtenkovživljenja nadpovprečno intenzivno. Zahvala gre ‘glavni urednici’ Snežani, ki je s sago o Slovenskih Konjicah poskrbela za užitke v sliki, besedi, glasbi in filmu. Mene je domišljija z lahkoto potegnila v družbo Adelme, na pojedino v konjiški grad k Frideriku Holleneškemu, v temačne hodnike žiške kartuzije, ko sem si živo predstavljala opisane dogodke iz tako bogate zgodovine Slovenskih Konjic.

Moje pisanje danes vas bo poneslo v povsem drug kraj in sicer Štefanel, ki leži nekje med slovenskimi hribi. Lahko bi bil podoben Konjicam, če ne bi eden izmed krajanov govoril Štefanščine.

Bralci bloga ste krivi za nastanek romana Kam je izginila Monja. Po skoraj vsakem mojem postu se je našel kdo, ki mi je očital, zakaj nisem napisala več, ali pa, da bi na objavljeno temo lahko napisala celo knjigo: » … pa glej, da bo zabavna, napeta, koristna.«

Želeli ste ­— imate; Snežinkin prvenec:

NASLOVNICA

Če to zveni kot samohvala, naj bo omejena na ‘pisanje’. Za vsebino gre zahvala vsem dragim ljudem, ki so me spremljali skozi življenje, kakor tudi tistim, ki jih nisem niti zaznala, a so vplivali na mojo podzavest, da me je zbujala sredi noči z raznimi idejami. Od tu tudi izvirni greh pisanja. Pri študiju psihologije smo se učili, kako premagati nespečnost; treba je vstati, sesti za mizo ali se zaviti v oddejo na kavču, vzeti v roke papir in pisalo ter dati iz glave vse misli, ki motijo spanec. Ko sem začela s to prakso, me je prešinila groza, da ne bom nikoli več spala.

Scena 4
Ilustratorka: Ivana Ciglič

Kje smo ostali? Aha v Štefanelu pri Monji. Na koncu vsakega načrta je naključje in življenje ima za Monjo načrt … Gre za tragikomičen roman z detektivskim pridihom.

Človek lahko izgine iz življenja drugih, a iz svojega nikoli, dokler je živ. Že med študijem psihologije je bila Monja opozorjena, naj ne študira zato, da bi pomagala sebi. Res, ni ji uspelo. Bežala je pred ljudmi, menjavala službe, izginjala iz socialnih omrežij, prekinjala telefonska razmerja. Bežala je, dokler je ni usoda prignala nazaj v rodni kraj. Šele takrat je prišlo spoznanje, da je v življenju spreminjala vse, razen sebe.

Dovolj o vsebini. Upam, da sem vam vzbudila apetit po branju.  Do knjige v elektronski obliki za branje na računalniku, tablici ali telefonu, pridete na www.biblos.si/novitete. V tej zvezi anekdota na račun elektronike: čeprav se veliko družim z ženami odvetnikov 😉 , se na zakonodajo prav nič ne spoznam. Izjema je Murphyjev zakon, ki pravi ‘Če lahko gre kaj narobe, bo šlo’. Včerejšnji dokaz: roman Kam je izginila Monja je bil na Biblosu objavljen brez naslovnice in vsebine, v katero bi lahko pokukali. Mogoče pa je to njihova komercialna poteza. Resno sem se vprašala, kam je izginila Monja ?!? Screen Shot 2018-02-01 at 13.45.58

Tiskana izvedba bo na voljo v marcu po promocijski ceni 10 EUR; zelo primerno darilo za vse, ki se spogledujejo ali pa že poznajo Abrahama 😉 Za tiskano knjigo mi pišite (pošljite svoj naslov) na lili.skornik@gmail.com

Scena 3Za gurmane dodajam le še povzetek kazala:

V bolnici, Na koncu načrta je naključje, Dan za upokojence, Stric Tihomir, Lanski December, Po praznikih, Usoda, V knjižnici, Kako zadovoljiti žensko, Strah pred perfekcionizmom, Gospa Kraljeva, Testiranje po meri, Zveza med možgani in jezikom, Ženska, ki hodi sama, Klub Vražjih Babnic, Kompliment možu, Sherlock Holmes, April v Štefanelu, Ljubezen je v zraku, Trenutek, ki vzame dih, Tisto majsko jutro, Evidenca mrtvih, Svetovati ali vedeževati, Audentes fortuna iuvat, Žadasto jajce, En poljub za dve sestri, Pravijo, da je čudna, Spomini na otroštvo, Druga priložnost, Poglej me, Življenje je potovanje, Med glavo in srcem, Ambicija ima svojo ceno, Usodna večerja, Kaj pa je tebe treba bilo, Mojca Pokrajculja.