življenska zgodba

DAN MRTVIH MED ŽIVIMI


Na okenjski polici balkona gorijo štiri svečke. Na levi strani balkona sedita pokojni mama in tašča, na desni strani sedita oče in tast. Njihov grob je nekje daleč stran, kar pa niti ni pomembno. Ti, meni najljubši pokojniki, so vedno ob meni. Tašča mi pravi: kako lepe rdeče svečke si nam namenila, mama mi reče: bi bile lepe, če bi bile namenjene komu drugemu, tast si misli: samo, da mine november, moj oče pa modruje: kjer te čaka – tam te najde, Matilda namreč.

5d856dd6-883c-471c-afcc-558eb1b00692
Namesto njih vrtnica cveti. Foto: Irena Ocvirk

Navdih za današnje pisanje sem dobila od Dušana J. Na svojem FB je razmišljal o veselju, ki ga občutimo nekateri na dan mrtvih. Zakaj? Zato, ker cenimo, da smo še vedno med živimi. Ta dan nas opomni, da so naša življenja minljiva. Iz tega istega razloga se rada sprehajam po pokopališčih, kjerkoli že sem, in to skozi celo leto. Mnogo nas je, čudakov, ki med grobovi čutimo pozitivno energijo. V spokoju se zavemo, ne toliko minljivosti, kakor večnosti.

Letos sem se sprehodila do bližnjega pokopališča v družbi dveh vnukov. Zaradi veliko drevja in lepo obrezanih grmovnic, pokopališče spominja na park. Bolj kot kadarkoli sem se zavedala, da “hodim za predniki” (po neki živjenski poti k istemu cilju) in hkrati mi je dano tekati za potomci, ki v svojih otroških glavicah povsem po svoje zaznavajo smrt. Starejši vnuk, ki je dopolnil sedem let, je stopal tesno ob meni. Sedaj se že zaveda raznih problemov in bistroumno razmišlja o rešitvah. Že po nekaj korakih med grobovi me je vprašal: Koliko mora biti človek star, da umre? Najraje bi mu odgovorila: 120 let, kakor načrtuje Adi Smolar, a ni bil pravi trenutek. Otroke in njihove dileme je treba jemati resno. Skupaj sva prišla do spoznanja, da čas, ki nam toliko pomeni, sploh ni merilo življenja in ne določa smrti. Čas se lahko ustavi v vsakem trenutku. Čas ni pomemben – pomembni so trenutki, ki jih preživimo skupaj, lepo, kar se le da.

Z mlajšim vnukom, ki na prvi pogled nima veliko mojih genov, pa si deliva eno neprecenljivo lastnost, in sicer bujno domišljijo. Njegov odziv na pokopališče IMG_5690me je nadvse presenetil. Postal je igriv in poln navdiha.  Veselo je tekal po potkah med zelenjem, kipci in nagrobniki, pobiral palice in si domišljal različne scene. Še več. Ugotovil je, da smo našli odličen ambient za skrivalnice. Seveda sva mu s starejšim bratom razložila, da ne bi bilo primerno (čeprav naju je, ker smo še vedno sila otročji, celo zamikalo) igrati se skrivalnice okoli grobov, kjer ležijo mrtvi. Nehote sem pomislila, da pa so se, ko so bili še živi, tudi radi igrali skrivalnice in bi jim bila naša igra zagotovo v veselje … a je že tako, da živimo v socializirani družbi in pokopališče je kraj, kjer se vedemo spoštljivo. Vnukec, ki bo kmalu dopolnil štiri leta, je nekako zaznal resnost okoliščin in dramatičnost mojega pogovora s starejšim bratom. Umiril se je in brez besed stopil v korak z nama. Lahkotnost njegovega bivanja je zamrla za nekaj minut. Le nekaj minut in že smo bili rešeni disciplinskih ukrepov. Sprehod smo nadaljevali skozi staro mestno jedro, ki je ponujalo nove možnosti za igro.

Moje življenje sedaj že ve, da bom zvečer v beležnico napisala tudi stavek o presenečenju, ki mi ga je pripravilo ta dan. In res ga je: ko sem se z vnukoma vrnila domov, sem mlajšemu pomagala sezuti čevlj, iz katerega je padel kamenček. Zanimivo … nič ni jamral, da bi ga karkoli tiščalo. Iz navade sem obrnila čevelj na glavo, in glej ga šmenta: izpadli so še štirje večji kamenčki. Nemogoče, da jih ni čutil. Obsedela sem sredi predsobe in se čudila njegovi volji do gibanja in druženja.  Dobra volja premaga vse bolečine.

Zvesti sledilci bloga o življenju z domišljijo, se na tem mestu sprašujete le še, kaj je bilo tisto, kar se me je ta dan “dotaknilo”? Ne boste verjeli, da je bila to izjava mlajšega vnuka, ki se je pri večerji zagledal v naše družinske fotografije na steni. Zagledal se je v mojega tasta, svojega pradeda, kateri je žal preminul pred njegovim rojstvom in dejal: Veš kaj? Ta dedi bi tudi rad prišel po mene v vrtec, le da je zdaj predaleč.

To je bila najlepša misel, kar sem jih kdajkoli slišala ob dnevu mrtvih. Niso mrtvi, le predaleč so.

Lipa zelenela jelipa2

so-ustvarjanje

CVETJE V JESENI


Te bele vrtnice poklanjam Nini, ki je ponovno poskrbela, da življenje ne gre ‘kar mimo mene’. Nina Krajnc je motivatorka in moja mentorica kreativnega pisanja. Leto dni sodelovanja je med nama stkalo globoko prijateljstvo in nič naju ne moti, da se v resnici še nisva, in se verjetno nikoli ne bova srečali. Druga na drugo vplivava s spodbudami k ustvarjanju na poti k lepšemu življenju. Prejšnji teden je na FB delila z nami dogodek, ki se jo je čustveno dotaknil.

Takole gre Ninina zgodba: Včasih ne potrebuje objema otrok, ampak mama.

“Danes sem bila v trgovini priča prizoru, ki je pri naključnih mimoidočih sprožil zelo različne odzive. Mamica s približno 6-letnim sinčkom je šla po več kot očitno dolgem dnevu v trgovino. Očitno mu nečesa ni želela kupiti in sinček je uprizoril pravo gledališko dramo – z glasnim kričanjem, cepetanjem, razgrajanjem, na koncu prošnjami … Skratka, z vsem, kar smo starši morda že kdaj v zavetju štirih sten ali v javnosti doživeli tudi pri lastnem otroku … ali pa ne, sploh ni bistveno.Večina ljudi je opazovala in zmajala z glavo, starejši gospod se je zatopil v police in naredil vse, da je lahko prizor igrnoriral. Nekateri so bili brezbrižni, nekateri so si med sabo izmenjali svoja mnenja … potiho, ko se je drama preselila že malo naprej. Jokanje in kričanje je trajalo celo njuno pot do blagajne. Tam sva se srečali in videla sem, da je vihar minil in sinček je tiho stal zraven vozička. Ko sem pogledala mamo … sem jo tako začutila. Ujela sem tisti prazen pogled … zelo izčrpane mame. Utrujena je bila, vsega je imela dosti za ta dan, hkrati pa si ji iz obraza lahko bral njeno razočaranje in občutek nemoči … Verjetno smo vse mame kdaj spoznale tistega notranjega kritika, ki vsake toliko potrka na našo vest: Ja kakšna mama pa si?!Začutila sem svojo priložnost … sredi njunega največjega kaosa bi bilo namreč nekoristno in nekonstruktivno kar koli govoriti mami ali otročku. Pohitela sem s svojim nakupom in ju dohitela na izhodu iz trgovine. Samo prijela sem jo za roko, pogledala v oči in rekla: „Ne sekirajte se, super mama ste!“ Nato sem jo objela … in v objemu mi je zajokala. Ker je bilo za ta dan vsega preveč … ker je bila v veliki stiski … ker daje vse od sebe, kar v danem trenutku lahko. Ampak … včasih je mama tista, ki potrebuje objem. In sočutje. In razumevanje.”

a5af5e43-4bf8-4221-8b36-0f5f6dbe4ed6Seveda bi se lahko ta zgodba končala čisto drugače … otrok bi lahko v jezi stekel iz trgovine naravnost med avtomobile … Da bi preprečila takšen scenarij, sem pred leti svojo štiriletno hči raje puščala doma. Takrat sem bila tudi jaz preobremenjena – celo podjetnica. “Narobe,” je protestiral moj mož, “to moraš vzeti za izziv in rešiti zadevo.” In sem razmišljala … slabo spala … nakar se mi je posvetilo, kakor v risanki prof. Baltazarju. Naslednjič, že kar na vstopu v trgovino, sem dala hčerki dva evra, rekoč, naj vzame svoj mali voziček in si nekaj malega izbere. Ko sva prišli do blagajne, je imelo to malo bitje veliko presenečenje zame: prazen voziček. “Kako pa to,” me je zanimalo. “Bom raje obdržala dva evra,” me je odpravila. Danes se smejimo na ta račun, ker je zaljubljena v gorenjca …

Leta res prehitro bežijo. Še preden sem pozabila na težave z otroki, že letam po trgovini za vnuki. To je šele odgovornost!

“Vse razumeta,” pravi moja snaha, “z njima se je treba samo lepo pogovoriti.” No, pa sem se. Z mlajšim, vsak čas bo štel tli leta, sva se zmenila, da odloži nazaj na polico tiste čigumaste bombone in si izbere veliko škatlo domačih keksov, da jih bomo vsi skupaj hrustali. Vse super … potrpežljivo jo je nesel do blagajne. Ko je ocenil, da “so keksi sedaj pa že njegovi”, je planil po dolgem hodniku naravnost proti izhodu … iz trgovine med avtomobile. Za čuda nisem okamenela; vse sem spustila blagajničarki v naročje, tekla za njim in (tokrat jaz) kričala, da so me vsi gledali. Pred vrati je dete obstalo kot vkopano, se obrnilo in steklo nazaj do prodajalke. “Le s čim ste mu zagrozila,” me je radovedno vprašala blagajničarka. Ker je trik uspel, sem ji ponosno pojasnila:

“Otrokom je treba na svoj način dati njihov prav. Malčku sem povedala, da le prodajalka, torej vi, znate odpreti to škatlo s keksi 😉

Tudi značaj starejšega vnuka (6 let) sem testirala z žepnino. Pred vhodom v trgovino, ker so sedaj drugačni časi, sem mu privoščila pet evrov … Izbral si je eno igračko in jo odložil na tekoči trak blagajne med ostalo robo. Pomaknil se je mimo blagajničarke in nakupljeno blago pridno zlagal v vrečko. Pet evrov je ostalo kar v njegovem žepu !?! Na izhodu iz trgovine, nisem zahtevala, da mi naj prispeva pet evrov, temveč sem pripomnila, da pa je bila igrača dražja … “Ja,” je pritrdil, “naslednjič mi boš pač dala deset evrov.” 😉