Danes je tu in zdaj

Včeraj je mimo, jutrišnjega dne mogoče ne bo, izkoristiti je treba danes! Naj bo nekaj za telo in dušo, sem si rekla.
Telo sem sprehodila ob robu mesta, kjer se zadnje hiše spogledujejo z gozdom. Intuicija se je kar sama vklopila in me potegnila na gozdno pot, kamor moja noga ni še nikoli stopila. Neverjetno! Najprej le ježica tu in tam, potem pa tepih kostanjev. Veličasten prizor, ki mi je dal misliti, kako radodarna je narava in razvajeni ljudje. Res nam gre dobro. Očitno se ljudem ne dá več niti sklanjati. Napolnila sem si žepe in šla dalje … do naslednjega presežka plodov: malo figovo drevo se je šibilo pod težo sadežev. Na robu neke posesti so veje silile čez ograjo. Tudi stegniti se ljudem ne dá več – jaz pa sem si z veseljem postregla. Na poti domov sem si oči spočila še na kravah proste reje. Kako to paše. Sončen dan, narava v vsej svoji lepoti in jesenske dobrote. 

Za dušo sem se ustavila v knjižnici. Dobila sem, kar sem iskala in še prisrčen nasmeh prijazne knjižničarke. Priporočila so kar vrela iz nje. Obožujem avtobiografije, saj je življenje najboljši pisec romanov. V izposojeni knjigi je mojo pozornost takoj pritegnil nauk: če se hočeš izmojstriti v umetnosti življenja, se moraš naučiti v vsaki situaciji videti tudi nekaj pozitivnega (Viktor E. Frankl). Saj to je Slovencem dobro poznan pregovor: vsaka stvar je za nekaj dobra.
To, kar se je domiselnega zgodilo v nadaljevanju, moram vsekakor objaviti na FB strani “Življenje ima domišljijo”, namreč že v naslednjih minutah sem dobila priložnost, da nauk preizkusim na lastni koži. 
Z veliko mero pozitivizma sem se ustavila v priljubljeni kavarni, ne daleč od knjižnice. Bolj kakor kava, so me mikale sladice. Je pa res, da zadnje čase niha kakovost le-teh. Kot običajno gre za človeški faktor – katera slaščičarka je na izmeni. Glede okusa se vsi strinjamo, a tisto, kar mi moji domači ne verjamejo, je že razlika v izgledu (na pogled) istih slaščic: ta dobre (okusne) izgledajo slabše od neokusnih. Mhmmm?!? Na žalost so slaščice v tistem trenutku pred menoj izgledale super, zato sem naročila le kavo. In potem je postalo zanimivo. Kmalu je k sosednji mizi sedla ženska, ki očitno ni bila iz “naše vasi”. Bežno sva se spogledali, a željni miru, se nisva niti pozdravili. Naročila si je sladico … Pa da jo vidim, sem si rekla … Počasi, a vztrajno jo je požirala. Njen obraz je bil “poker face”. Lahko sem le ugibala in res bi bila prikrajšana za spoznanje, če mi ne bi prišlo naproti življenje s svojo domišljijo. Ženski je zazvonil telefon. Po le nekaj uvodnih besedah je izbruhnilo iz nje vso razočaranje nad snedeno sladico. “Ne boš verjela”, je rekla sogovornici v telefon, “kakšno zanič sladico sem si naročila. Povsem brez okusa, pa tako lepo je izgledala.” Tedaj je opazila, da jo nepremično gledam in njen pogled se je ustavil na moji mizi s kavo. Mislim, da je v trenutku dojela, zakaj jaz sedim le pri kavi.
Prišel je čas za nauk gospoda Frankla: če se hočeš izmojstriti v umetnosti življenja, se moraš naučiti v vsaki situaciji videti tudi nekaj pozitivnega. In to je: ne jej neokusnih sladkarij, od njih ni nobene koristi.
P.S. Bi bilo pa koristno, če bi lastniki kavarne, kdaj pa kdaj le poskusili svoj izdelek.