Snežinkine zgodbe

KORAK ZA KORAKOM PA BO …


Danes je turoben dan, da se ga Bog usmili. Takšne dni sovražim iz dna duše. Vlaga je stoprocentna, in vendar človek ni ziher ali pada ali ne, dokler ne stopi ven z enim malim dežnikom ali celo brez, in je v naslednji sekundi že moker. Danes se bom temu izognila tako, da ostanem doma. Zunaj je tudi temačno. Za razliko je v stanovanju le slaba vidljivost. Seveda imam luči, a jih čez dan ne prižigam. Sem pa le ekološko osveščena. Tistim, ki govorijo, da žarnice ne trošijo veliko energije, ne verjamem, to je del potrošniške propagande. V vrt sem letos namestila solarne luči, ki se podnevi polnijo s svetlobo (ali kako že) in ponoči oddajajo svetlobo – vsaj nekaj malega in to v različnih barvah, kar nisem pričakovala (ker nisem bila pozorna, ko sem jih kupovala …) Še vedno imam slabo vest, ker so luči iz plastike. Energetsko varčno, a še vedno škodljivo planetu. Letos me je obsedlo življenje brez plastike. Kupujem – kar se da – v stekleni embalaži: vino, pivo, sokove (itak), po novem tudi jogurte, olje, olive, kar je vloženega je lahko v konzervah, kar je svežega, je v papirnatih ovojih in vse kupaj nesem iz trgovine v torbi iz blaga. Trd oreh je pralni prašek, kajti tisti v prahu, a v papirnati škatli, škoduje stroju. Spomnila sem se, kako je mama pred mnogo desetletji rešila ta problem: prašek si je vnaprej raztapljala v lug in ga hranila v stekleni posodi. Uporabljala je trdo, dišeče milo, ki je na voljo tudi meni, namesto tekočega mila v plastenkah in tudi šampon se že dobi v obliki trdega mila. Med kremami za telo izbiram tiste v kovinskih posodah. Tako dalje in le tako naprej, pa bo moj vsakdan kmalu brez plastike.

Vse to moje početje ni imelo vpliva na zakon, dokler mi nekega dne mož ni postavil ključnega vprašanja: kje je moja plastična vrečka za japonke. Po igranju tenisa, kar je njegovo najljubše opravilo, se v klubu tudi stušira in mokre japonke že leta spravlja v ‘enoteisto’ plastično vrečko. Mož je navezan na stare stvari in malo tudi vraževeren.

»Stran si mi vrgla edino in to lucky vrečko, ki jo zares potrebujem,« me je obtožil.

»Nisem. Kje bi si upala. Dala sem jo sušiti, nekam na vidno mesto, nekam …« Samo upala sem, da ne na balkon, kjer bi jo lahko veter odnesel. Seveda mož ni verjel mojim obljubam, da SE BO našla. Tekle so minute pred njegovim odhodom na pomemben tenis duel in možu ni preostalo drugega, kakor da vzame (bi vzel) eno drugo vrečko, če bi bila pri hiši. V zadregi sem se odmaknila na stranišče, sedla na školjko in v miru razmišljala, kam dati te preklete japonke. V stekleno – ne vem kaj – ne bo šlo. V kakšno kovinsko posodo (ne bi tvegala, da me mož z njo poči po glavi). Kaj bi še prišlo v poštev?

V kotu kopalnice, zagledam rezervne role WC papirja, še vedno pakirane v dolgo polivinilasto vrečko. Bolje bi bilo, če bi bile v papirnati embalaži, ampak danes bo to zame rešitev, sem si mislila. Malo odrežem to vrečko, pa bo. V jezi sem stopila še k plastični zavesi pred tušem, da jo enkrat za vedno odstranim in obesim nadomestno iz blaga, pa četudi jo bom vsako noč sušila na balkonu … ko jo zagledam – malo ozko plastično vrečko za moževe japonke. Sušila se je, obešena na žebelj nad tušem. Kdo bi si mislil, da se bom še kdaj v življenju tako razveselila plastične vrečke.

Potrpljenje je božja mast, so včasih rekli. Izginotje plastike, se ne bo zgodilo čez noč. Na pojav moramo biti pripravljeni.

IMG_2565Danes lahko upam le to, da bo čez noč nehalo deževati. Gledam skozi okno s knjigo v ušesih. Moj fetiš je poslušanje knjig. Caroline Lee mi jih bo prebrala vsaj šestdeset. S svojim glasom me je povsem osvojila. Mimoidoči na ulici imajo odprte dežnike. Vsi razen dveh črnk. Po ulici se lahkotno sprehajata in pomenjkujeta dve črnki. Kakšno naključje; knjiga, ki jo poslušam, ima naslov Sauthern Ruby (Rubin z juga). To bi se temnopolti dekleti smejali, če bi vedeli, da ju sredi Nemčije opazuje Slovenka, ki posluša knjigo Avstralske pisateljice o rasni segregaciji v Ameriki in pri tem razmišlja, ali črnci gledajo na dež drugače, kakor Evropejci (mogoče jim je to ostalo v krvi, mogoče ;).

Dejstvo pa je, da svet postaja ena velika vas, ki se bliskovito spreminja in ozavešča glede pravih vrednot. Nekega dne na svetu ne bo več plastike, nekega dne …

Snežinkine zgodbe

ROZI POTREBUJE HORMONE


Po praznikih naj bi šlo življenje nazaj v stare tire – a ne za Rozi. Danes me je poklicala in mi zaupala, da je upoštevala moj nasvet in stopila do ginekologa. Bo to zame pohvala ali kritika?

»Ti veš, da obožujem tvoje anekdote,« je začela, »celo tvojo knjigo sem pojedla v dveh dneh. Je že tako, da se rada smejim na tuj račun. Kar ti bom danes povedala, bo zabava na moj račun. Še več, dovolim ti, da to pripetijo deliš z občinstvom kokelj (beri: z zrelimi ženskami ;)«

Takoj sem razumela, da Rozi moje ideje glede obiska ginekologa ne bo kovala v zvezde, da mi bo najverjetneje nekaj očitala, mogoče celo do smrti zamerila. Pred prazniki sva, namreč z Rozi, razpravljali o naravi. Natančneje o tem, kaj narava naredi z ženskami v menopavzi. Prišli sva do zanimive ugotovitve: ko ženska misli, da je v življenju pokupila vse, kar se kupiti da, mora ponovno v trgovino po 20 dag hormonov 😉 »Seveda lahko posežeš po alternativnih pripravkih,« sem takrat modrovala, »ampak iz lastnih izkušenj ti priporočam, da stopiš do ginekologa, naj ti predpiše recept s primernim odmerkom, upoštevajoč tvoje potrebe.« In je šla – Rozi po recept. Z njo je šlo upanje na boljše počutje, mirno spanje, odpravo valung … Najbolj pritajeno je upala celo, da bo dodatna doza hormonov dvignila njen libido. Ja, upanje res umira zadnje. Moram povedati, da se Rozi izogiba razkazovanju. Pri ginekologinji je bila šestkrat v življenju: prvič, da ne bi zanosila, drugič, da bi rodila, tretjič, da ne bi slučajno in prehitro ponovno zanosila, četrtič, da bi drugič rodila in tako naprej, ker je življenje žensk pač zapleteno.

Tudi tisti dan, na ginekologiji, je šlo vse prej kot po maslu. Mrka sestra jo je s strogim pogledom napotila v kabino, češ, naj se sleče in ovije v pripravljeno krilo. »Danes ne bo potrebno,« se je branila sramežljiva Rozi, »ker sem prišla le po recept …« Sestra se seveda ni dala: ker je vaša zdravnica zbolela, vas bo pregledala ena mlajša, zato se slečite. Ker je bila Rozi polna upanja, je ubogala, prepričana, da se bo z neznano zdravnico po pameti pogovorila.

‘Adijo pamet,’ je vzdihnila Rozi, ko je v ordinaciji zagledala mladenko v starosti svojih hčera in poleg nje pripravnika – še mlajšega fanta. »Pozdravljeni, saj vas ne moti, da danes gostimo praktikanta,« jo je prijazno ogovorila zdravnica, »saj razumete, da morajo mladi tudi nekje začeti.« Če je Rozi še minutko pred tem upala, da ne bo treba zlesti na tisti stol, bi sedaj najraje zlezla pod stol, da bi tako prikrila rdečico, ki ji je udarila v lica. Ona potrebuje le malo hormonov, ne pa dileme, ali naj fantu prepreči nabiranje izkušenj s prošnjo, da se odstrani. Preden je lahko vdihnila, jo je zdravnica prijazno povabila na stol. »Zadevo bomo poskusili rešiti lokalno,« je rekla zdravnica. Puf! Rozi je v obraz udaril nov val rdečice. Menda se ne bo treba razkazovati po celem oddelku. Zdravnica, ki je zaznala njeno zadrego, je hitro pojasnila, da lokalno pomeni vaginalno. Rozi si je za silo oddahnila in dodala: »Veste, jaz imam težave s kožo…« Obmolknila je, ker so se za njenim hrbtom čudežno odprla vrata. Aleluja; praktikant je bil poklican k sestri, da reši nekaj pri računalniku … ‘Živela elektronika,’ je zavzdihnila Rozi.

»To, če malo zardite, ni nič narobe s kožo,« se je nasmehnila mlada zdravnica. »Ne gre za to, obema sem želela povedati, da si ne odstranjujem dlak, ker dobim izpuščaje po koži, med nogami. Mislim si, da mladi dandanes ne veste, da smo ženske lahko tudi kosmate,« je Rozi razlagala, medtem ko je lezla na stol. »Razumem, da ste sramežljiva, hlačke pa morate sleči,« jo je podučila zdravnica, ko so ji pogled zastrle bele spodnjice. »Seveda, oprostite, to je zato, ker nisem pričakovala pregleda,« je bilo Rozi sedaj resnično nerodno, medtem ko je naknadno slačila spodnjice. Na veselje obeh je zdravnica zaključila pregled z oceno bp (brez posebnosti). Končno je Rozi lahko potegnila krilo globoko preko kolen. »Ne sesti,« jo je ustavila zdravnica, »naj vam stoje pretipam še dojki.« Seveda, si je mislila Rozi, saj imajo hormoni vpliv tudi na to. »Vi ste pa res naravna,« jo je pohvalila zdravnica in dodala, “dandanes se mnoge ženske (po treh porodih) odločijo za rekonstrukcijo dojk.” Osramočena Rozi (lahko si jo predstavljam) si je hitro in z veseljem podprla dojki nazaj z modrčkom, ker je v sobo ponovno vstopil praktikant. Bila je na tem, da pograbi še bluzo, a jo je zdravnica prehitela. Tokrat je prijela in razširila njeni roki v odročenje. O groza! Praktikant se je zagledal v dva šopa dlak izpod pazduhe. Definitivno, do tega dne ni verjel, da so ženske res kosmate. »Le še bezgavki pod pazduho bom potipala,« pa je rekla ginekologinja. Končno so vsi trije sedli in mlada zdravnica je s čisto vestjo napisala recept za Vagifem.

»Tako je to, draga prijateljica,« je Rozi zaključila najin telefonski razgovor, »ti in tvoje koklje (zrele ženske) se kar smejte, a meni le ostaja upanje, da se bo ponovno dvignil.«

»Kdo že?«

»Moj libido,« se je v telefon nasmejala še Rozi.

Op. Hvala Rozi, katere ime je seveda izmišljeno, za to ljubko anekdoto 😉

so-ustvarjanje

Življenje piše najboljše zgodbe


Ta blog je namenjen življenju in nam vsem, ki nas življenje obdarja z dragocenimi dogodivščinami. Najdragocenejše so tiste, ki jih najmanj pričakujemo. Škoda, res škoda je, da tonejo v pozabo. Zares izpolnjen dan je le tisti dan, na koncu katerega se vprašam: kaj me je danes presenetilo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je inspiriralo. Za vsakim odgovorom se skriva anekdota … pa tudi, če ji je botrovala le fotografija prijateljice, šopek od oboževalca, nasmeh otroka, podarjena knjiga …

 

Obiskovalci bloga vabljeni, da delite svoje anekdote (kratke zgodbe) z nami, ki cenimo vsak trenutek v življenju. Vse prejete zgodbe (na moj mail) bodo objavljene na tem blogu (avtorsko, s psevdonimom ali anonimno – po želji pisca).

NAJ BI BIL ČISTO NAVADEN DAN, a ne, življenje je imelo zame načrt … Zjutraj sem vedela le to, da se mož zvečer vrača iz službene poti, da bo vesel večerje in presrečen, če bo med objemom na meni zatipal še erotično perilo. Na pol zbujena stopim iz postelje naravnost pred omaro in si izberem lep čipkast korzet. Danes bo moj dan … treba je uživati ta trenutek, si rečem (čeprav vem, da človek, tako pravi teorija, uspe razpolagati le z dvajset procenti svojega časa).  Ležerno se odpravim pod tuš, da si operem tudi lase, da bom zvečer kakor iz škatlice. Rečeno – storjeno. Ponovno v spalnici se odločim korzet na hitro obleči, da vidim, kako mi paše … ko na vratih nekajkrat močno pozvoni!?! Nase vržem le šlafrok in odprem, da izvem ‘kje gori’. Na vratih stoji prodajalka iz trgovine v pritličju naše hiše in joče, da jim voda teče po glavi. Medtem začudena opazi moje mokre lase?!? Lepo me prosi, naj ne točim več vode, da pa so vodovodarji že na poti. Kaj hočem – čez korzet na hitro oblečem trenerko, ko na vratih ponovno zvoni … Od kdaj so serviserji tako hitri, pomislim. Namesto vodovodarjev pred sabo ugledam dva električarja; nujno moram z njima na parkirni prostor, da odmaknem avto, ker popravljata drsna vrata in razsvetljavo parkirišča, mi ukažeta. Seveda. Pograbim le še torbico, če že, se ta čas zapeljem še v trgovino (in to v trenerki pod katero se skriva sexi korzet ;).

Opoldan sem nazaj v stanovanju, vesela, da po poti ni prišlo do nesreče, ker bi bilo medicinsko osebje na urgenci zagotovo navdušeno nad mojim spodnjim perilom. Ko sem na tem, da se končno preoblečem v nekaj bolj dostojnega, zopet pozvoni. Dva vodovodarja zahtevata pregled moje kopalnice. Napolniti je treba banjo in umivalnik, nekajkrat spustiti vodo v WCju in v pritličju kontrolirati pretok popravljenih cevi. To bi bilo razumno, če ne bi vajo ponovili štirikrat. Kdo bi se spoznal na vodovodno stroko, če ne vodovodarji. Ob dveh se poslovita in jaz sem na tem, da za njima vrata dvakrat zaklenem … ko ponovno pozvoni?!? Resnično jezna odprem, a tokrat pred vrati ni nikogar. Seveda – zvonil je domofon. Kaj hočem, v hišo je bilo treba spustiti DHL kurirja, ki mi je prinesel Nespresso kapsule. Ura je bila že … skrajni čas, da si privoščim kavico in končno znebim oprijetega korzeta. Po drugi strani pa se niti ni več splačalo preoblačiti. Pač, trenerke se moram znebiti, sem si rekla in si namesto nje preko korzeta nadela lepo, nekoliko krajšo obleko. Tako, sedaj bo večer samo najin; mož se bo kmalu javil z letališča in jaz bom lepo počasi pripravila večerjo. Ja, pa ja! Že v naslenjem trenutku otrpnem. Tokrat ni šlo za zvonenje. Od kar pisateljujem vem, da življenje premore več domišljije od najboljšega avtorja. Tokrat je na hodniku močno zaropotalo. Že sem pomislila, da je zgornjemu sosedu, invalidu, padla iz rok bergla, ko je temu sledil veliko močnejši, daljši in bolj zamolkel ropot, nekako po stopnicah navzdol. Vse mi pade iz rok … preklinjam dvojno zaklepanje, pograbim telefon in stečem na hodnik, ducat stopnic navzdol, kjer vznak leži drug sosed, ki sicer ni invalid, a uporablja oporno palico, saj ima sedeminosemdeset let. Leži nezavesten, moder v obraz, roke bele in otrple … tako sem si predstavljala tistega klošarja, o katerem sem pisala v romanu o Monji. Jaz sem pisala iz življenskih zgodb in sedaj – kakor da se je življenje odločilo nadaljevati zgodbo na svojo pest – pred mano na tleh, mogoče truplo. Telefon mi kar poskakuje v tresoči se roki, ko pritiskam 112, hkrati pa vpijem “na pomoč”, da bi me slišal še kdo od sostanovalcev. Sklonjena nad otrplim in poškodovanim sosedom, dvignem pogled in zagledam moža, ki začuden stoji s poslovnim kovčkom v roki: “Ja, kaj pa vidva tu na tleh?”

Ob osmih zvečer, ko se je svet končno umiril, ko so štirje reševalci in zdravnica odpeljali poškodovanega soseda v bolnico, me mož objame in zatipa korzet. Vem, kaj misli … ker naju oba prevzame smeh. Zamisel je bila slikovita: Če bi fantje (reševalci) vedeli, kaj imam pod obleko, bi še njih vrglo po stopnicah.

Snežinkine zgodbe

ŽENA BIZNISMENA


Podnaslov: EMILOVA ZGODBA

‘Sto ljudi — sto čudi’ in prav je tako. Lahko si mislim, kako dolgočasno bi bilo življenje med kloni: copy — paste, copy — paste, copy — paste (kopiraš — priložiš) …

stran78
Akvarel: Ivana Ciglič

 

Moje čudo je računalništvo. Jaz, Emil, sem celo življenje presedel v virtualnem svetu, medtem ko je ta pravo življenje šlo nekam mimo. Sedaj, ko sem star in osamljen, bi dal vse maile svojega življenja za en sam mail od dobrega prijatelja.

 

In zgodil se je čudež; tistega lepega jesenskega dne sem res dobil mail od prijatelja:

 

 

 

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: Pozdrav od starega prijatela

Dragi Emil upam da se me še spomneš. Če ne (sum na demenco) boš dobil novega prijatela HA Ha ha Skupaj sma trgala šolske klopi. Ti si se že takrat zanimal za prihodnost in če sem prav informiran si postal računalničar. Jaz sem bil od nekdaj bolj za dober kšeft. Zdaj ko sem v penziji pa me je žena spravila na računalniški tečaj Osnove komuniciranja. Naš mentor je nekje izbrskal tvoj naslov, da imam tudi jaz komu pisat. Nočem pisati ta mladim ker bi se mi smejal. Da ne pozabim in spodobi se vprašati kako si? Midva z Majdo sma še vedno priseljena Dolenjca le da sma po novem tudi preseljena v dom starejših občanov v varovana stanovanja.

Pozdrav na Štajersko! Zmago

Ps. Namenoma nisem pisal vejic (zdaj bo treba še na tečaj Slovenščine) pa po nova očala tudi.

 

Čez dve minuti.

Odgovor: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Re: Pozdrav od starega prijatela

Dobrodošel v virtualnem svetu. Saj ne morem verjeti! Ti, Zmago, boš iz tega zagvišno naredil kak dober posel 😉

Demence mi nikar ne omenjaj. Pred nekaj leti mi je žena umrla v prometni nesreči zaradi dezorientacije, so rekli. Jaz pri sebi dobro vem, da je bila že precej dementna, a babnica trmasta je še vedno rinila za volan. Moram ti priznati, da tudi jaz skoraj vsak dan zahajam v Dom starejših občanov, ne boš verjel — zaradi žensk. Imam kar dve ljubici. Ker sem vdovec, si to lahko privoščim;) Prva potrebuje mene, drugo potrebujem jaz. Ah, pustimo to. Pri pisanju me rado zanese, ker sem osamljen. Z ženo nisva imela otrok. Ti imaš, se pravi, vidva z Majdo imata pa kar tri. Malo sem pobrskal po netu; ta starejši sin, novinar, je izrezan ti. Joj, skoraj bi izpadlo, da mlajša dva nista tvoja. Ne vem, na Facebooku sicer prijateljujeta z bratom, a ne objavljata slik. Oprosti, v bistvu si me le vljudno vprašal, kako sem. V redu sem, hvala.

Lep pozdrav in veliko uspehov za računalnikom! Emil 🙂

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Popravek :/

Najprej se opravičujem za včerajšnje raztreseno pisanje. Čeprav sem star računalniški maček, ne poznam osnov komuniciranja. Takoj bi mi lahko odpisal, da obstaja tipka ‘delit’. Danes bom kratek, moje pisanje pa bo bolj premišljeno.

Res je, da hodim v Dom in da imam dve ljubici 😉 Prva je tašča, ki nima nikogar razen mene in si mislim, da me potrebuje. Leži na oddelku za nepokretne in dementne (itak). V rokah pestuje punčko iz blaga, za katero misli, da je njena hči, torej moja žena in jaz sem zanjo njen mož (moj pokojni tast) in kadar odhajam mi naroča pozdrave za svojega očeta — za mamo nikoli. Odkar je dementna, pripoveduje razne zgodbe iz svojega življenja. Ona je edina od treh varovank v sobi, ki še govori, a ji ne gre verjeti. Govori tudi ženska (moja druga namišljena ljubica), ki redno obiskuje svojo taščo na prvi postelji pri vratih, ki pa je po kapi nema in seveda nepokretna. Varovanka na postelji v sredini sobe pa tudi samo vegetira. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno, kadar moja tašča odgovarja na retorična vprašanja omenjene obiskovalke, po imenu Iris. Resno ti povem, to je srednjeveško mučenje. Morali bi ga zakonsko prepovedati oziroma uzakoniti evtanazijo. Ti verjetno gledaš na polne domove ostarelih iz poslovnega vidika, jaz pa sem humanist in se zjočem vsakič, ko grem iz Doma. Hkrati pa sem vesel, da še lahko grem ven. Tudi osebje se mi zelo smili. Moram pohvaliti njihovo psihično in fizično moč, da prenašajo vse te stiske in varovance (mislim, da jih premikajo). Jaz sem samo enkrat obrnil taščo in ostal v vkleščenem položaju zaradi išijasa. Menda novince med osebjem trenirajo s tehniko empatije, čemur bi se po domače reklo, da si morajo trpljenje pacientov skusiti na svoji koži. Resno. Baje imajo posebno sobo, kamor jih namestijo za en teden. Ležijo povsem nepremično, so v plenicah in ne smejo govoriti. V tem času so deležni enega kopanja in enega klistirja. Bi se lahko reklo, da po enem tednu napredujejo iz pacientov v strežnike. Mogoče pa so to samo čveke.

Skratka, resno razmišljam in me skrbi, kaj bo z menoj na starost — ker si ravno vprašal, kako sem.Vse dobro tebi in tvoji ženki! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: dodatek k popravku

Nisem ti pojasnil glede Iris. V prvem mailu sem ti omenil, da eno izmed žensk potrebujem jaz. Njo potrebujem, ker mi neskončno polepša dan že samo s svojo prisotnostjo. Sklepam, da sta bili s taščo, katero obiskuje, zelo dobri prijateljici. Sin edinec nikoli ne pride k njej. Ker Iris svoji tašči veliko pripoveduje, sem ugotovil, da je ta sin (Irisin mož) pomemben poslovnež. Bi rekel, da možak obvladuje vse razen svoje družine. Mislim, da so zelo bogati. Uboga njegova mati, kaj ji koristi vso bogastvo, ko mora na starost tako zelo trpeti. Iris je dišeča lepotica z dragocenimi oblačili in nakitom in kako zelo je lepa. Ne vem, če se nisem malo zaljubil — med nama rečeno. Zakaj bi se tega sramoval? Vanjo sem zaljubljen že dve leti. Ne me narobe razumeti; ona je poštena žena. Midva se samo pozdraviva, med nama ni nobenega klepetanja, kaj šele kaj druga.

Lep pozdrav, Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: žena Biznismena

Zmago, ali si še tam, mislim, za računalnikom? Menda nisi vrgel puške v koruzo. Ah naše puške … no, saj veš, kaj mislim. Ti še imaš ženo. Jaz moje puške že dolgo ne uporabljam več. Le kaj ti govorim … pišem. Če bi se srečala na kavi, bi govoril samo ti. Jaz nikoli nisem imel dar govora, kje šele, da bi govoril o intimnostih. Tale klepet s teboj me pomlaja. Danes pozno popoldne, ko sem parkiral pred Domom, sem naravnost skočil iz moje limuzine. Nočem enoprostorca; ti so za starčke, ki ne morejo več zlesti ven. Ne boš verjel, na Iris sem naletel že kar v recepciji. Vsa nasmejana je stopila proti meni, vsaj tako bi si želel. Dejansko me je obšla in se vrgla v objem nekemu staremu upokojenemu dohtarju, ki je prevzel dežurstvo za vikend. Ves poklapan sem se zavlekel naravnost v taščino sobo. Nisem prižgal luči. V polmraku sem trpel skupaj z varovankami. Kar se je zgodilo v nadaljevanju, mora ostati med nama. Začelo se je z nedolžnim kihanjem moje tašče, zaradi katerega sem stopil do velike omare pri oknu po svežo brisačo. Dejansko sem obstal skrit za velikimi vrati omare, ko sta v sobo stopila Iris in tisti napihnjen dohtar. Iz točno določenega razloga nista prižgala luči. »To je protizakonito, v Sloveniji evtanazija ni dovoljena«, je rekel dohtar. »Kaj me briga Slovenija,« je postala Iris presenetljivo glasna. »Tebe vprašam, ali znaš pomagati moji tašči, ali jo lahko rešiš tega trpljenja? Nimaš se česa bati; itak si v pokoju. Tudi obdukcije ni, če človek umre v domu in je svojci ne zahtevajo. Razumeš? Vse sem preverila. Ženska je bogata in moj mož je edini dedič. Vsi bomo imeli korist. Lepo te prosim naredi konec tej agoniji …«

Zmago, ali lahko verjameš, da moja, v nebo kovana Iris, naklepa umor?

Pozdrav! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

Nimam besed. Pozdrav, Emil

 

Čez dva dni.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

… ampak se mi smili … obe se mi smilita …

Pozdrav! Emil

 

Naslednja nedelja.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska

Uspelo ji je. Danes so mi povedali, da je gospa pri vratih za vedno zaspala v snu.

Čisto sem potrt. Nikoli več je ne bom videl — Iris namreč. In, kaj bo z menoj, ko obnemorem? Jaz nimam bogate in uspešne snahe, da bi me rešila muk. Zmago, ali si ti že naredil oporoko? Jaz sem se odločil, da jo napišem še nocoj; oporoko in pismo osebnemu zdravniku. Njemu bom zapustil vse imetje, pa naj se me reši, kakor ve in zna. Za menoj ne bo svojcev, ki bi lahko komplicirali. Lep pozdrav, Emil

 

Čez dve minuti:

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: opravičilo

Dragi Emil, šele danes sem ponovno odprl mail. Prejšnji teden sem namreč presedlal na tečaj Excela. Učim se oblikovati tabele, da bom lahko spremljal svoj ‘cash flow’ ali po starem, nadziral koliko zapravim. Od kar sem v pokoju ne poslujem več z dobičkom HA Ha ha

Tvoje maile sem si natančno prebral. Veš, moj mlajši sin je zdravnik. Zelo zanimivo … Če tako pogledam, je tudi moja Majda žena biznismena. Sedaj sem pomirjen. Jaz v domu onemoglih ne bom dolgo trpel.

Lp. Zmago

Ps. Si opazil? nekaj vejic že obvladam! Ne vem pa, kam sem založil nova očala, da niso na glavi? HA Ha ha