ljubezni voščim

MATERINA DUŠICA


Delim, ker verjamem, da s tem doprinašam dobro… pravi Petra Škarja. Tudi jaz bom danes delila z vami domislico (splet okoliščin), s katero mi je življenje pozdravilo boleče grlo. To je pripoved o pozitivizmu. No, roko na srce, na kovid testu sem bila negativna, kar pa je tudi pozitivno 😉

Težave so se začele pred enim mesecem. Nedolžno, pekoče grlo. To bo zame mala malica, sem si rekla, nakupila limon in še tiste Ricola bonbone, pa bo. Dan, dva in bilo je še slabše. Kaj bi lahko še pomagalo, sem tuhtala. Svilena ruta okrog vratu in pljučnikov čaj – to je vedno pomagalo. Vedno, a tokrat ne. Še slabše; začelo mi je jemati glas. Po tednu dni zdravil iz domače lekarne (prežgan sladkor, isla bonboni, grgranje žajblja…) nisem bila več v stanju govoriti. Za trenutek me je celo prešinila tista psihološka interpretacija, da težave z govorjenjem oziroma težave v izražanju ležijo v naši psihi. Kje le! Jaz povem, kar je treba, če ne gre, pa napišem 😉

Po še enem tednu jemanja zdravil iz domače lekarne, se mi je za silo vrnil glas, a kašljanje se je stopnjevalo. Saj veste, tisti non-stop kašelj v predelu sapnika. Non-stop! Tudi ponoči. Prišel je čas za ločitev od moža –  sredi noči sem šla kašljat v drugo sobo. To pa je bil tudi čas, da pokličem zdravnico, če bi mi le dala recept za antibiotike (skozi okno). Takšne smo ženske; čakamo do konca, potem bi pa zadevo rešile kar na hitro. Jok, je rekla zdravnica. Pridi, da slišim, kaj pravijo pljuča. Za čuda so bila pljuča čisto tiho. Vseeno, ker se je viroza ali prehlad obotavljal, sem dobila amoksiklav.

Tretji teden se mi je obetalo deset dni antibiotikov. Naj bo, vse za to, da si bom lahko privoščila še kakšno kavo s cigareto. Jaz kadim le v tandemu s kavo in prepričana sem, da mi tega ne bo nihče preprečil, razen resna bolezen. A glej ga šmenta, minil je mesec in jaz še vedno nisem bila v stanju prižgati tisto eno in edino cigareto na dan. Saj vem, da se bo na starost treba odpovedati vsem dobrotam tega sveta, potem me bo počasi minilo veselje do življenja in na koncu mi ne bo več težko umreti.

No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Vztrajnost je ena izmed mojih najboljših lastnosti. Ko je sredi dopoldneva posijalo zlato sonce, sem si skuhala kavo in odšla na teraso, da poskusim varianto s cigareto. Treba je vztrajati. Uf, me je peklo v grlu! Pogledala sem proti nebu: mati moja (na žalost že pokojna), kaj res ne bo konec tega sra… Kaj naj še naredim? Ti bi mi vedela svetovati. V knjigi Signs od Laure L. Jackson sem prebrala, da pokojniki z nami komunicirajo, če jim znamo zastaviti pravo vprašanje. Mislim, da sem izbrala pravo vprašanje; katera mama svojemu otroku ne bi dala odgovora, kako naj se pozdravi?

Kar nekaj me je neslo proti vratom na koncu vrta, ko sem zagledala staro znanko, ki se je vračala s sprehoda. Za prijateljice (sploh v času korone) sem pa vedno pozitivna. Z veseljem sem jo povabila na kavico. Sumničavo me je pogledala, zato sem hitro dodala, da je povabljena na teraso, kjer bova sedeli zunaj z razdaljo metra in pol. Na moje veliko presenečenje se je za hip ozrla naokoli, češ, kaj bodo pa rekli ljudje. In spet sem imela razlog za pogled v nebo: mati moja, ali smo res postali zombiji!?! Mati moja (pokojna) pa si je mislila: vztrajaj! Spravi žensko do terase. In sem ubogala šesti čut. Veselo sem stopala pred znanko, ko sem opazila, da mi ne sledi več, da je na pol poti obstala. Stopila sem par korakov nazaj. Bila je sklonjena, kakor bi nekaj iskala. Ne, ni iskala, nabirala je … male svetlo vijolične cvetove. Pridržala mi je šopek pred nosom in rekla: “Poglej no! Materina dušica ti raste v travi. V polnem razcvetu je. Sedaj je čas za nabiranje cvetov. Čaj odlično pomaga pri težavah z dihali.”

Saj ni res – pa je. Zdravilo sem imela ves čas pred nosom. Samo dva odmerka čaja sta bila potrebna, da sem ponovno zadihala kot se spodobi. Po petih tednih sem si privoščila tapravo kavo v tandemu, vdihnila in pogledala proti nebu. Hvala ti življenje, spet si me preseglo s svojo domiselnostjo.

Lep pozdrav dragi bralci, čuvajte zdravje, pa ne pozabite na stare modrosti.

so-ustvarjanje

AVTORICA ZAŽGALA SVOJ PRVENEC


To je naslov vsekakor primeren za tabloide, ki praviloma objavljajo nepreverjene, senzacionalne novice z edinim namenom – pritegniti bralce za vsako ceno. Je tudi naslov, ki bi bil primeren mojemu življenjepisu, ki bo napisan ob »Svetem Nikoli«, saj prigodam v njem nihče ne bi verjel. Kar mi preostane v čast življenju z neomajno domišljijo, je ta zapis, napisan sproti, ko je spomin še svež, da mi ne bi očitali demenco ali prirejanje dejstev – slednje je v času korone še posebej priljubljen pojav. Namenoma ne uporabljam besede »laganje«, ker zgoraj napisan naslov ni laž. V tabloidih bi šlo za prirejena dejstva, torej povdarke, ki v primeru požiga mojega prvenca sploh niso bistveni, npr. da se knjige dandanes slabo prodajajo, da umetniki ne bodo preživeli krize, da so knjige požigali v vsaki vojni… kar priča, da koronski čas tudi postaja vojno stanje. Spomnim se, da mi je o požiganju knjig pripovedovala mama, kateri je pripovedovala njena mama, kako so v Trstu gorele slovenske knjige pred drugo svetovno vojno, in kako so gorele nemške knjige po drugi svetovni vojni, in je vse skupaj le znak napačnih vrednot, ki še dandanes vladajo v našem svetu; tisto, kar se ne sklada s pogledi vladajočega razreda, je nabolje uničiti…

Menda se sedaj (bolj moderno od požiganja) uničujejo internetni zapisi, ki hujskajo proti … čemurkoli že. Jaz osebno rada brskam po spletu. Da ne bo pomote – ne berem zlaganih in provokativnih tvitov – rada pa pokukam v komentarje aktualnih objav, kot na primer ZA in PROTI zaprtju šol. V teh zapisih sta duša in sveta jeza populacije. Ne morem kaj, da ne razmišljam, kdo so starši, ki želijo imeti otroke doma? Ali so prestrašeni ali bolj pametni od učiteljev (otroke bi poslali le v šole za nadarjene) ali tisti, ki bi otroke za vsako ceno radi obvarovali pred svetom (helicopter parenting)? Če pomislim na svoje otroštvo, bi rekla, da sta moja starša verjela v angela varuha ob meni. Sedemletno deklico, sta me pošiljala k veronauku… čez železniške tire, po glavni cesti, skozi gozd… Vedela sta, da ne hodim sama, da gre za skupino otrok. Nista pa vedela, da je bil v tej skupini tudi fant, ki me je maltretiral (izvajal mobing, kot bi rekli danes). Ne le, da me je obmetaval z grdimi besedami, celo suval me je pod avtomobile. Med poukom veronauka sem molila zanj, da bi njegov oče prišel ponj in ga odpeljal s seboj v Nemčijo, kjer je delal. Odrešitev sem našla tam, kjer sem najmanj pričakovala – v šoli. V šoli sem spoznala, da je bil moj nadležnež pravzaprav majhen človeček, tako po stasu kakor po drugih lastnostih. Večina sošolcev, ga je počila za bučo, če jim je prišel na pot. Jaz sem ga prekašala celo v znanju. Za razliko od veronauka, v šoli ni imel pobožnih vrstnikov, ki bi se ga bali. Tako sem postopoma spoznavala, da sem »dovolj dobra« za premagovanje tovrstnih in drugih težav, ki mi jih je in mi jih še vedno ponuja širni svet.

Toliko o tem… da ne bom čisto skrenila s pisanjem. To, zaradi česar sem v kaminu skurila svoj roman, nima nobene veze s koronsko vojno. Moje življenje ima več domišljije 😉 Domiselno je skombiniralo najmanj dve zadevi: dejstvo, da sodim med dislektike, ki imamo v življenju marsikaj obrnjeno na glavo in dejstvo, da ima roman v sebi prerokbo. V tej zvezi sta se uresničili dve prerokbi. Prva: ko je moj mož (ki me sicer v vsem nesebično podpira) videl količino natisnjenih knjig, je rekel, da če druga ne, bomo pa z njimi kurili kamin, drugo prerokbo pa sem izrekla kar jaz: nihče ne bo začel brati mojega romana na zadnji strani (zato sem razplet skrila nekam vmes). Da bi se vse to lahko uresničilo, je živjenje potrebovalo dober medij. Našlo ga je v tiskarju, ki je naredil domiselno tiskarsko napako.

Sedaj razumete in je dobro vidno na fotografiji, da slovenske knjige, izdane v arabskem stilu, ki zahteva branje od zadaj naprej – pač niso za drugam, kakor za podkuriti. Mojega romana nihče ne bo začel brati na zadnji strani, sem rekla :/

Nauk te zgodbe je: nikoli se ne bojte ali ne sramujte ustvarjanja. Vaši pomisleki so le majhen košček v mozaiku stvarstva. Vsak izdelek je veliko več kot tisto, kar ste vložili vanj. Soustvarjanje je tisto, tragikomično, kar šteje. Ko sem na tipkovnici pristavila zadnjo piko (kot bi rekel mojster Boccaccio) napisanemu romanu, se je popotovanje v svet domišljije šele začelo. Življenje je vzelo stvaritev v svoje roke. Na tem mestu se zahvaljujem vsem bralcem, ki intenzivno soustvarjate z menoj in me seznanjate s svojim doprinosom 😉

 

Za konec le še to: ja, res je, da novodobna gripa obstaja, res je, da prizadene obolele in zdrave. Zdrave zapira med štiri zidove, zato sem iz srca hvaležna vsem, ki se v teh težkih časih bodrimo in duhovno obdarujemo. Na poti k meni je nova stvaritev prijateljice Nine: knjiga o čudežih. Veselim se najinega soustvarjanja.