NA SPREHODU S SAMOUMEVNOSTJO

 Ne morem pisati, kadar nimam o čem, četudi mnogi pogrešate moje zapise. Za razliko od umetne inteligence se mora moje duše nekaj dotakniti in danes se me je dotaknil sprehod s samoumevnostjo, kar je precej človeško, ali ne? Ja, včasih mi kakšna beseda ne gre iz glave in jo nosim s seboj … kar me bo vedno ločilo od umetne inteligence.

 Ni umevno samo po sebi, da se lahko človek sredi tedna na sončno jutro odloči in gre na sprehod. Večini to ni dano, je pa zelo koristno, sem si rekla. Ker je zunaj ohladitev, sedem stopinj, bom oblekla bundo, na glavo denem pokrivalo in v roke rokavice za vsak slučaj. Objel me je hlad in pobožalo me je sonce. Strumno sem korakala po dolini do reke, da bi se čimprej ogrela, ko sta mi nasproti pritekla dva dečka v kratkih rokavih in kratkih hlačah. Obstala sem in si rekla: samoumevno, saj tečeta iz šole na stadion, kjer ju čaka ves razred in učiteljica telovadbe. Zaman sem pogledovala k otrokom, kje imajo kup trenerk, ki so jih slekli, dokler tečejo – a niso tekli. Stali so. Napol goli so poslušali učiteljico, oblečeno v podloženo jakno. Nikjer ni bilo videti kupa oblačil, ki bi jih zaščitila po napornem teku. Obstala sem in se vprašala: ali je to samoumevno, da učiteljica ni v kratkih rokavih in kratkih hlačah? Zakaj misli, da otrok ne zebe in ne bodo zboleli in delili prehlad z vsemi naokrog? O tem sem povprašala Chat GPT in v sekundi dobila odgovor: error … (po slovensko: napaka). Očitno sem postavila preveč človeško vprašanje.

 Pogledala sem v sonce, globoko vdihnila in se odločila nadaljevati svoj, naj bi bil, sproščujoč sprehod. Vse tako, dokler se mi za hrbtom ni približal avtomobil. Na vaški cesti brez pločnika je umevno samo po sebi, da bo upočasnil vožnjo, ali ne?!? Z vso hitrostjo me je odpihnil na bankino. Moram priznati, da mi je postalo toplo. Kaj toplo – v nadaljevanju poti mi je postalo vroče. Nič hudega sluteča sem se približala hiši ob cesti, pred katero je na travi ležal velik rjav labradorec brez povodca in brez ograje. To ni več samoumevno, to je celo protizakonito, sem se tolažila. Ne smem mu pogledati v oči, sem si rekla in samo upam lahko, da ne bo zavohal, kako me je strah. No, ta me niti povohal ni. Na srečo!

 Naslednja žival na mojem sproščujočem sprehodu je bila zebra, tista zebra na cesti, samoumevno namenjena pešcem. Ne ne! Previdnost je mati modrosti, sem si rekla in pogledala na levo. Približeval se mi je rešilec. Naj stečem čez cesto ali ne? Ker ni na nujni vožnji, mora počakati! Tako je po zakonu – bilo od nekdaj, le da v moji mladosti vozniki niso dajali prednosti pešcem. Če ne bo ustavil … Fantje, bomo pa vsi skupaj na hitri vožnji, sem si rekla in jo ucvrla čez cesto. Seveda je upočasnil, le zakaj bi si nakopal dodatno delo.

 Komaj petdeset metrov naprej me je čakala zadnja žival ta dan. Še večji pes »na fraj« kot se reče sredi travnika, med cesto in hišo. Ko sem ga zagledala, me je že gledal – nepremično. Nekaj naslednjih sekund se mi je pred očmi vrtel scenarij, po katerem bom jaz zbežala nazaj na drugo stran ceste in mrcina za menoj in samoumevno bi bilo, da bi avto povozil psa – ne mene. Nisem izzivala usode. Stisnila sem zobe in kar se je dalo počasi odkorakala naprej, misleč, da se staremu psu ne bo dalo leteti za »staro kokljo« in res je bilo tako.

 Kmalu sem imela pod nogami pločnik in na vidiku knjižnico, kamor sem bila dejansko namenjena. Naproti sta mi prihajali mlada mamica in deklica s polnim naročjem knjig samoumevno iz knjižnice. Namenila sem jima nasmeh in »dober dan« v pozdrav. Oni pa sta (meni skrajno neumevno) molče odkorakali mimo mene. In zelo verjetno se bo ta ista mati spraševala, zakaj bo njena najstnica postala neprijazna do ljudi – še huje; tudi do nje same. Pa so me v mladosti učili, da kar daš, to dobiš. Vedno manj je temu tako …

 Kakor za stavo, me je v knjižnici čakal še en (na srečo zadnji) neprijetni dogodek ta dan. Stranka je kralj, ima človek občutek, če je sam v mojem primeru s knjižničarko. Edina pri pultu sem bila na tem, da si izposodim knjigo, ko je vstopila ženska mojih let in meni nič tebi nič pritegnila nase vso pozornost knjižničarke. Lahko si predstavljate moj izraz na obrazu in na koncu jezika pridigo o samoumevnosti, da sem sedaj na vrsti jaz. Ženska je obstala. Prijazno me je gledala in mi brez zadrege opisala neprimernost svojega vedenja. Ko je do konca izpeljala namero svojega prihoda, se mi je iskreno opravičila. Vsaj to, sem si mislila in povsem samoumevno opravičilo tudi sprejela. Res me je presenetila.

 Tako sem si na koncu vseh teh današnjih pripetij zaželela le še kavico v bližnji kavarni. Prijazni natakarji, hitra postrežba in dobra kava. Kaj več bi si človek lahko še želel? O, ja! H kavi sodi kozarec vode, ki se ga praviloma ne dotaknem, saj je voda ledeno mrzla. O, ne! Tokrat v tem mrzlem, a sončnem dopoldnevu sta bila pred mene postavljena vroča kava in velik kozarec mlačne vode. Natakarju sem se prisrčno zahvalila, saj je bila njegova gesta daleč od samoumevnega.

 Le še to vam povem in je samo po sebi umevno, da ni več besede v glavi, ko jo daš na papir.