Presenečenje

ČRNA GRADNJA tokrat malo drugače

Hvala vsem, ki berete moje poste in me hvalite, da začnem nekje in končam povsem drugje. Tako je to, če moje pisanje sledi življenju in njegovi domišljiji. Tako je to, od kar me vodi motivatorka Nina Divina, ki pravi: »Opusti svoje strahove in bodi to, kar si!« Danes bom začela z elektroniko in končala v WCju 🙂 Zagotovo ste opazili, da v straniščih ni več časopisov – po novem se na WCju brska po FB 😉 Jaz ne, jaz sem na preži za vtisi. Torej, elektronika ni moja prijateljica. Te dni me je celo razjezila z opomnikom, da je preteklo že kar nekaj časa, kar sem nazadnje postala. Ustvarjalnost ne mara pritiskov. Npr. vsak ponedeljek nov post. Star izrek pravi: če nimaš kaj povedati, ne govori. No, danes imam kaj povedati. Z vami, bralci, želim deliti lepo presenečenje. Pravzaprav bi rada danes z vami delila nekaj zarečenega kruha. Saj veste, kako to gre.

No, pri meni je šlo takole: Stopila sem do recepcije v ustanovi X in rekla: »Gospa receptorka, ali imate pri vas knjigo pohval (in pritožb – pritožb nisem izrekla na glas, ker sem pozitivna).« Za osebno gesto sem se odločila, da me ne bi zamikalo klevetati po internetu, saj se imam za socializirano, kar pomeni, da imam med očmi in jezikom nekaj premisleka.

»Seveda,« mi je odvrnila prijazna gospa v recepciji ustanove X in ponudila rdečo mapo s trdimi platnicami, v kateri so bili obrazci, v katere je treba vpisati kopico svojih osebnih podatkov (res, ali kaj ?!?) in potem še opažanja, pohvalo ali grajo. V roke mi je dala celo rdeče pisalo!?! No, pa sem pisala celih pet minut. Na koncu je bil obraz prej prijazne gospe malo manj nasmejan, saj sem ji rekla: »Veste, nekateri vse vprek udrihajo po internetu, jaz pa raje vam direktno napišem, kje in kako ste lahko še boljši.« In tako bi ostalo, če …

… če ne bi danes, po devetih dneh, dobila elektronske pošte od same gospe direktorice ustanove X. Pa smo pri zarečenem kruhu, da o tem ne bom pisala na internetu. Preprosto moram. Takšno presenečenje si zaluži vso pozornost. Takole mi sporoča: »Spoštovana gospa, obveščamo vas, da smo zadevo, na katero ste opozorili, uredili.« Bravo, sem si rekla. Trikrat hura za gospo direktorico A.O. Ne le, da so uredili, kar je stranko motilo, celo obvestili so me.

In tu bi se lahko moje pisanje končalo, če naj bi vas pustila viseti v zraku 😉 dragi bralci. Za katero zadevo je šlo? Vas zanima? Šlo je za majceno bitje, ki se je znašlo ob nepravem času na nepravem mestu. Takole je bilo: ravno takrat, ko sem bila na tem, da zapustim vzorno urejeno ustanovo X, me je pritisnilo na WC. Super; vsaj ne bo treba iskati WCja v kakšni gostilni, sem pomislila. Vstopim v WC, se zaklenem in obstanem. Bila sva si iz oči v oči. Za vas ne vem, ampak jaz ne morem … če me kdo gleda. Nepremično je visel na vzorno spleteni mreži in me gledal – ogromen pajek. Na mojo srečo je bila sila hujša od sramu: »Vstran glej,« sem mu rekla in opravila svoje. »Le to ti povem, da te bom zatožila.« 🙂

Thinkstock
Thinkstock

Ti šment, kam si je postavil domovanje. Črna gradnja. Še bolj pa me je presenetilo dejstvo, da so bile sanitarije povsem čiste!?! Kdo se boji koga? Ali se čistilci izognejo pajku ali se pajek spretno skrije pred njimi? Obstaja arahnofobija oziroma strah pred pajki in ljudje s to težavo ne bi stopili na pajkov teritorij – v mojem primeru, mislim, da bi se v hlače …

Ker sem na začetku pisanja omenila cinično pohvalo bralcev, da imam tipične ženske možgane, ki ropotajo vse vprek, bom zaključila, kjer sem začela: pri elektroniki. Kaj imata skupnega pajek in elektronika? Mrežo, seveda 🙂

Opomba: naslovno fotografijo sem si izposodila od Varuške Žive. Hvala.