Ura je 05:05 zjutraj. Resno. Odkar mi je prijateljica Tanja povedala, kakšen pomen ima numerologija, je moja podzavest “čisto not padla”, še ponoči mi ne da miru 
.Mojo pozornost usmerja na najbolj nemogoče številke… kaj več o tem pa kdaj drugič. Danes bi vam rada povedala, da je moja vnukinja (3 leta) v kratkem dobila za darilo knjigo Alica v čudežni deželi. Ker sem med drugim tudi knjižničarka, vem, da je ta zgodba vse prej, kakor primerna za otroke – vsebina ima celo politične podlage, ampak ker ilustratorji obvladajo risanje zajcev in čudežnih dežel, jo moja vnukinja gleda in spremlja z odprtimi usti – v skrajšani obliki, seveda.
“Le kam nas bo tokrat pripeljalo njeno pisanje”, se sprašujete tisti, ki spremljate moj blog. Naj vam namignem: iz pravljice v pravljično realnost. Saj veste, kako nam pravijo guruji sreče: vaše življenje bo takšno, kakršnega si boste zamislili in jaz si zamišljam in z vsem srcem želim, da me življenje nagrajuje z lepimi presenečanji. Tokrat je bilo tako:
Če si človek v prvi polovici življenja predvsem ustvarja in nabira “svašta”, se želi v drugi polovici življenja rešiti nepotrebnih stvari. V mojem primeru je šlo za neizkoriščeno garažo, podedovano po pokojnem očetu. V samoti oziroma v družbi pajkov je garaža preživela kar nekaj let, to pomlad pa sem se odločila, da jo prodam. “Kadar prodajaš star avto”, pravi moj mož, “ga vsaj zglancaj, da bo izgledal, kakor nov.” No, tokrat pa je odločno nasprotoval moji nameri, da garažo pred prodajo prenovim … Ker me je v srcu spominjala na očeta, bi ji privoščila le najboljšo podobo. “Pusti novim lastnikom, da si jo oblikujejo po svoji podobi”, je vztrajal mož. Prepričana sem, da je najinemu pogovoru prisluškovalo življenje z domišljijo, saj nama je pripravilo nepozaben scenarij.
Kriza s parkirnimi prostori je spremenila garaže v vroče žemlje, zato sem jo prodala kar čez noč. Da kupec ni “rodom” Slovenec, skoraj ni treba omenjati, saj vsakdo, ki dandanes prodaja nepremičnine ve, kako to gre… Nima veze. Mene je bolj skrbelo, kje bova podpisala kupoprodajno pogodbo. V gostilni bi bilo preveč klišejsko 🙂 V stari garaži med pajki, bi bilo preveč srhljivo V stanovanju ene ali druge stranke je preveč intimno … Kje?!? Zagato je rešil kar kupec, ki je predlagal, da se dobimo pri garažah. “Pa bo, kar bo,” sem si rekla. V bistvu ni šlo za kupca, temveč kupko (to je bila moja beseda tedna 😉 Ženska naju je pričakala že na cesti med garažami in povabila v njihovo (že obstoječo) garažo. Kaj GARažo – GARsonjero je pravi izraz za presenečenje, ki je sledilo. Ni, da ni (laminat, ladijski strop)… pa, da ne bom izdajala intime toplega doma – pardon garaže, naj povem le-to, da si boljših bodočih lastnikov moje zapuščene garaže res ne bi mogla želeti. Hvala življenju za to izkušnjo. Če bi pustili Slovenijo oblikovati takšnim delovnim in srčnim ljudem, bi vsi živeli v pravljični deželi – boljši od Alicine spolitizirane zajčje luknje.
Ps. Kot že mnogokrat pred tem, sem tudi tokrat pogledala v nebo (od koder nas spremljajo pokojniki) in očetu zatrdila, da bo njegova garaža v najboljših rokah. Amen.
Seveda bi se lahko ta zgodba končala čisto drugače … otrok bi lahko v jezi stekel iz trgovine naravnost med avtomobile … Da bi preprečila takšen scenarij, sem pred leti svojo štiriletno hči raje puščala doma. Takrat sem bila tudi jaz preobremenjena – celo podjetnica. “Narobe,” je protestiral moj mož, “to moraš vzeti za izziv in rešiti zadevo.” In sem razmišljala … slabo spala … nakar se mi je posvetilo, kakor v risanki prof. Baltazarju. Naslednjič, že kar na vstopu v trgovino, sem dala hčerki dva evra, rekoč, naj vzame svoj mali voziček in si nekaj malega izbere. Ko sva prišli do blagajne, je imelo to malo bitje veliko presenečenje zame: prazen voziček. “Kako pa to,” me je zanimalo. “Bom raje obdržala dva evra,” me je odpravila. Danes se smejimo na ta račun, ker je zaljubljena v gorenjca …
Snežinkin blog 