Ni odko(ko)rakalo pišče čez dvorišče, kot pojejo Čuki. Odkorakali sva dve koklji (beri: zreli ženski) družno čez pokopališče. Pokopali sva Korono, da naju slučajno ne obišče. Obožujem sprehod s prijatelji. Še posebej v veselje so mi druženja, popestrena s domišljijo. Življenje je prekratko, da bi bili ves čas resni.
Hvala prijateljici Moniki, ker se je odzvala mojemu povabilu na ritual pokopa te strašne pošasti, Korone. Po mnogih tednih karantene in izogibanja nevidnim nevarnostim sva si drznili stopiti skupaj in verjeti, da sva zdravi. S pokopališča sva odšli naravnost na sedmino. Ker tudi oblast (v Nemčiji) verjame, da sva zdravi, so naju spustili v gostilno. Za vsak slučaj so od naju zahtevali osebne podatke. Resno? Če bi Korona prišla v gostilno, naju bodo obvestili, so rekli. Ne bo. Rituali so zato, da v človeku utrdijo prepričanje. Korona je pokopana.
V gostilni me je doletela še inspiracija, da sedem poleg velike steklenice in naredim sliko v duhu nesojenega Pariza. V začetku marca sva imeli s prijateljico kupljeni letalski karti, da poletiva k tretji prijateljici. Odpoved tega izleta me je resnično pirzadela. Na nek način sem se počutila žrtev korona virusa – ena tistih, ki nas je virus prizadel s psihološkega in socialnega vidika. To je bilo konec februarja, ko sem se še spraševala, ali to sploh šteje. Danes vem, da je še kako štelo … veliko žrtev je zahtevala ta novodobna biološka vojna …
“Obeta se nam karantena”, je rekel mož v začetku marca in takoj sva si bila edina – če že, bova zaprta na domačem dvorišču, kar je pomenilo: pot pod kolesa pa v slovensko karanteno.
Ne da bi se sploh zavedala, je z nama potovala tudi dobra karma. Šest tednov karantene je bil melem za dušo. Nihče nam ni kihal za ovratnik. Res je bilo tako, pred korona pandemijo je bilo vsem prehlajenim dovoljeno hoditi naokoli, celo v službo in šolo. Sedaj pa vse sterilno – pravo pomanjkanje umazanije 😉
Ker smo bili v karanteni družno – vsi člani razširjenega gospodinjstva, smo se družili več kot sicer. Eni so delali od doma, drugi so delali doma in tretji so se brezskrbno igrali. Kadar smo prižgali televizijo, kar je bilo redko, pa nas je vse zgrabila želja po igri. Takoj po Novicah smo televizijo ugasnili in skupaj sedli za mizo v jedilnici, da vržemo en »človek ne jezi se«. Seveda smo se jezili, jezili na cel svet – postavljen na glavo.
Saj jaz vse to razumem … ali pa tudi ne. Kakorkoli že, moje življenjsko vodilo je: vsaka stvar je tudi za nekaj dobra. Iz danih razmer moram vzeti zase le najbolje. Nastopilo je brezčasje. To je bilo odlično. Zjutraj je pogled skozi okno razkrival prebujajočo se naravo, ki ji je človeški umik še kako koristil. Na nebu so bili le oblaki, na cesti nobenega avta, nič hrupa iz tovarn. Kmalu bo iz kuhinje pridišal zajtrk. Karantena je bila pravi čas za kulinarične dobrote.
To, da so bile zaprte vse trgovine razen prehrambenih, bi bilo po godu moji pokojni mami. Kaj vam je treba vsak dan zapravljati, nas je karala in še dodala, da je dovolj »fasati« enkrat na mesec. Pa da smo bili cele dneve v službi, ji tudi ni šlo v račun. Še manj je razumela, da dopust preživljamo nekje na koncu sveta. Ko takole razmišljam, se mi ponuja spoznanje, da bi mama karanteno celo odobravala. Korona virus je dal priložnost naravi in opozoril človeštvo, da se potrošništvo ne bo dobro končalo. Neprecenljivo priložnost je dal tudi meni, da se družim s tamladimi.
Izvedela sem celo, kaj bo moj vnuk, ko odraste. Med razstavljanjem velikega traktorja na prafaktorje je prišel do odkritja, da je v njegovi notranjosti mehanizem z verigo. Da vrtenje pedal poganja kolesa, je modroval. No, na tem mestu mi je postavil ključno vprašanje: Ali ti veš, kaj bom jaz, ko bom velik? Vem, sem rekla, ti boš strojni inženir. Neeeee, se je navihano nasmejal. Jaz bom kuhar, je dejal.
Doletelo me je spoznanje, da fantič obvlada Štefanščino: misli eno, reče drugo in dela tretje. Za več podrobnosti glede Štefanščine pa se obrnite na tragikomedijo za zrele ženske:
Snežinkin blog 