življenska zgodba

ŠOLSKI SPIS: ČUJEČNOST


Letos bo moj vnuk obiskoval drugi razred. Kje so tisti časi, ko sem se veselila septembra in še posebej prve naloge pri slovenščini. Običajno je bil to spis o poletnih pripetijah. Že desetletja mi nihče ni zadal te naloge – mi pa tudi nihče ne brani, da napišem, kaj se mi je to poletje dogajalo. Pisala bom o čuječnosti. Ni panike – nobena učiteljica ni in ne bo dala otrokom napisati tovrstnega spisa. Ta pojav poznamo predvsem babice in dedki.

ČUJEČNOST pomeni biti tukaj in zdaj, pomeni biti na preži za vsakim trenutkom, ki se ti ponudi, pomeni pomanjkanje spanja, ker ti je žal, da bi kaj zamudil. Pred desetletji sem pisala o dogodkih, sedaj pišem o trenutkih (vsak od njih šteje) v ‘sedanjem času’, v prvi osebi:

Vsi sladko spimo. Ura je šest zjutraj, ko DSC_0157najstarejši vnuk v postelji sede, kakor sova pogleda okrog sebe in reče: Mimi, jaz sem se že naspal. Težavo z (ne)spanjem sva imela že večer pred jutrom, ko sem ga vabila k počitku … po prebrani pravljici je skočil iz postelje: Mimi, jaz sem se že spočil. Dokler si mlad, spanje pomeni kazen. Da si se postaral, veš, ko ti spanje postane nagrada, mi je pojasnil sin, torej je v družbi vnukov človek zopet mlad 😉 Ob šestih zjutraj je vnukov naslednji stavek: Mimi, kaj bomo danes delali? Kaj drugega bi lahko pričakovala od bodočega vzornega Slovenca, kakor sledečo zamisel: v vrtni uti imamo veliko orodja in kosilnico. Takoj morava pokDSC_0023ositi, narediti ptičjo hišico in stopnice, ki bodo bližnjica do ute! Jaz pa bi se najprej oblekla in nekaj pozajtrkovala … Seveda, je navdušen vnuk, jaz ti bom naredil zajtrk :), medtem ko bova dedija pustila še malo spati. Otrok je očitno dojel, da niso vsi ‘za stvar’.

 Kakorkoli se delam mlado, mojo čuječnost spremlja strah. O tem nisem pisala še v nobenem šolskem spisu. Takrat se mi ni sanjalo, kaj je to ‘rentanje’ ali izposoja. Če si rentaš avto, ga kvečjemu poslikaš in vrneš, po možnosti v enakem stanju, kot si ga prejel. Rentati otroke pa ne pomeni poslikati praske; otroci barvito pripovedujejo kje in kako so si prislužili nekaj novih poškodb in kdo je bil temu kriv. Tudi zato pride prav čuječnost: oči so na pecljih, roke spretno jemljejo iz malih ročic nože, vročo posodo, ostre škarje … Rešitev bi lahko bile igrače, ki pa so mojim vnukom zadnja briga. Mimi, mi je rekel starejši vnuk (sedem let in pol), ko sva oba vnuka z dedijem pripeljala na morje, pozabi igrače, greva raziskovat. Rečeno – storjeno. Navsezgodaj oprtava nahrbtnik in jo mahneva iz Ankarana do Debelega rtiča. Skrivaj poguglam peš pot, ko mi izpuli telefon iz rok: bom jaz – ti ne vidiš brez očal. Pa še res je. Res pa je tudi, da Google ne ve, koliko ograj so postavili ljudje. Zahodiva se prvič, drugič in potem se dogovoriva, da o tem ne bova nikomur povedala niti besede. Utreva si pot skozi vinograde, pogovarjava se o rabutanju, o škropljenem grozdju, o vseh možnih zapletih, ki so sedemletnikom v veselje in izziv. Najin trud je poplačan ob vstopu v Mladinsko zdravilišče, polno poučnih poligonov, kjer mu je (končno) vse dovoljeno.

 Na plaži je varstvo prevzel dedi, ker ima boj učinkovite tehnike varovanja. Saj veste; moški se pogajajo: če boš ti tako, bom jaz potem dovolil to in to … za razliko od žensk, ki zmotno verjamemo v razumno sodelovanje z dobrim namenom. Še več; ugotovim, da se dedi ukvarja celo z varovanjem plaže. Med nadziranjem vnukov utegne zbadati mlade varnostnike, katerih učke skrbno nadzirajo – ne stanje plavalcev – ampak mlada dekleta. Še huje; fantje dedija hvalijo, da pri teh letih še opazi koketiranje. Pa saj ni čudno, pravijo, ko pa ima še tako male otroke. Haalloooo! Ko mi prekipi, jim povem, da to nista njegova otroka, temveč vnuka in to s prvo ženo, še dodam in se mladostno vzravnam. Nič se nisem zlagala, jaz sem njegova prva žena in nadvse zabavno se je igrati drugo, mlajšo ženo 😉

IMG_1807Ker vaja dela mojstra, imam sredi avgusta že toliko prakse, da oba vnuka povabim v živalski vrt. Moje oči so na pecljih in njune ročice v mojih šapah. Držim ju trdno, a se izmikata, kakor bi bili iz želeja. Tolažim se, da so itak vse živali za ograjo, da ni potrebe, čuječnost nadgraditi v anksioznost, ko me nenadoma mali ročici stisneta tako močno, da zaboli. Izbulim oči in napnem ušesa – od kod iznenada nevarnost in kako to, da sta jo otroka zaznala pred menoj? Na vidiku še vedno ni nič sumljivega, ko me vnuka že vlečeta nazaj v neko drimg_1831.jpgugo smer … da v hišo groze pa raje ne bi šli. Aha! To je torej recept za ubogljivost: strah. Strah je gospod, so včasih rekli. Nak! To pa ni v moji navadi; strašiti otroke s pošastmi. Čeprav …IMG_1809

Da nič ne škodi malo strahu, nam da vedeti tudi velik škrat s šolanim glasom, v katerega zremo z odprtimi usti kje drugje kot v deželi pravljic. Šele tam se mi posveti, zakaj v pravljicah nastopajo zlobneži. S strahom se je treba soočiti (v življenju še prepogosto) in preživeti. Iz srca hvala gromkemu škratu. 

Poleg IMG_1862stIMG_1873rahu škrat omenja tudi zlobo. Glejte pod noge, reče otrokom, češ, da zloba nastavlja pasti. Kakor da je jasnovidni škrat vedel, kaj nas bo čakalo na poti do slapa Rinke. Njegov nasvet nas reši pravega sranja.  Sredi poti (ne levo in ne desno) zagledamo veliko pasje sranje :/ Pred desetletji tega ne bi napisala v noben šolski spis. Zelo verjetno bi iztrebek pohodila in preslišala mamino tarnanje nad mojim smradom, da ne omenjam, kako vesel bi me bil šofer avtobusa … Ja, še vedno se učim. Tudi ta dan, na izletu z vnuki, se učim stoicizma in to prav od šoferja avtobusa. Človek mirno prenaša poln avtobus umazanih kričačev. Kateri moški bi v svoj očiščen avto spustil 40 malih škratov? Ta šofer avtobusa tudi sodi med pravljična bitja 😉

 Kdo bi si mislil, da bom kdajkoli v življenju med počitnicami prepoznala in celo cenila vikende. Babice me razumete. To je čas zase, za počitek, za vrt, za hoby, za knjigo … To bo! V roke vzamem roman Kam je izginila Monja in izginem z njim med pohorske hribe. Poklonim ga prijateljici Dušici, s katero se po dolgem času ponovno objameva, izmenjava koš novic, roman pa zamenjam za njene dobrote. Čuječnost dobi novo razsežnost – ta trenutek je samo najin tam nekje, daleč od ponorelega sveta.

 Za konec spisa le še besedo ali dve o času, ki mineva sorazmerno z lepoto trenutkov, kar med počitnicami pomeni: zelo hitro. Drugače pa, kakor si ga kdo razlaga. Na primer: mlajši vnuk pokaže šest prstov, češ, da šteje šest let in pove, da hodi v tretji razred ?!? Neeee, ga jezno popravi starejši, ker mali še vedno ne razume številk , ki mu jih je povedal. Znova mu pove: mali, ti si star tri leta in šest mesecev 😉

Ni 91fa8cc5-7830-49ae-9d77-7b0a7395908d.jpgpopolnih počitnic brez razglednice, je veljalo nekoč. Letos ni časa, da bi jo napisala. Na hitro pošiljam le mobi pozdrave in fotografije … A glej ga šmenta. Spet me preseže življenje s svojo domišljijo: na WhatsApp dobim fotografijo razglednice, naslovljeno na mojefd30bd2a-60f4-4872-961c-7538eb3f55bcga vnuka, ki si je s prijateljem izmenjal hišni naslov, kakor se za otroka spodobi. Piše mi njegova mama, zahvaljuje se za podarjeni roman Kam je izginila Monja. Ni izginila. Tokrat je prišla v prave roke. To sem vesela!

P.s. O zadnji fotografiji pa zgodovina molči 🙂

IMG_1458

so-ustvarjanje

KJER SE ZAPREJO VRATA, SE ODPRE OKNO


V posvetilu bralcem romana Kam je izginila Monja sem zapisala: … ta knjiga je namenjena prijatlejicam, ki cenijo rokodelstvo, pa naj si bo to pecivo, volnen šal, prt, domač napitek, marmelada ali pa zgodba, ki ti skrajša neprespano noč.

Pred letom dni se mi niti sanjalo ni, da bodo te besede ‘meso postale’, kot se reče. Navdih mi je dala Elizabeth Gilbert, ki pravi, da ima vsaka stvaritev dve pozitivni plati medalje: je v veselje ustvarjalcu in uporabniku. Avtorica knjige Velika čarovnija dodaja še, da so unikatni izdelki umetnikov svojevrsten prispevek svetu. Kako v svet poslati knjigo, če pišeš v Sloveniji, kjer je pisateljev več kot bralcev, kjer je tržišče zasičeno?  In ja, kjer se zaprejo vrata se odpre okno: izmislila sem si povsem svoj prispevek svetu – kako, da ne – saj vendar slovim po bujni domišljiji 🙂

img_0719.jpg
Upaj! Sanjaj! Živi! Izjemno pozitivnih 365 dni. (MK, 2017)

Profesor Dobnik mi je povedal, da je zgodovina učiteljica življenja … da je v zgodovini obstajala naturalna menjava izdelkov. To bo, sem si rekla, način, da roman približam prijateljicam, ki cenijo rokodelstvo. Kam je izginila Monja? Večkrat na teden se zapre v obloženo pisemsko ovojnico in roma na različne naslove. V zamenjavo dobim čudovite in okusne domače izdelke, za kar se vsem ustvarjalkam iskreno zahvaljujem. Zahvala gre tudi Carici Ljubici Horvat, ki nas nesebično spodbuja k ustvarjanju.

IMG_0754

Sedaj pa še prav posebna zgodba o zadnjem izdelku, ki sem ga prejela iz Milana, saj dokazuje, da ima roman tudi malenkost preroške moči. Na strani 40 sem pred dvemi leti zapisala nekako takole: “To krilo je idelano v Milanu. Res, da nima etikete, ker je osebno darilo zame, ker je kreatorka moja prijateljica, naše gore list …”

Niti sanjalo se mi ni, ali pač, ker se piscu največ idej utrne prav ponoči, da se bo prerokba uresničila: Pred mesecem dni me je povsem slučajno kontaktirala blogerka in modna kreatorka Aida Tiara iz Milana. Še več, na svojo pobudo mi je izdelala prelepo krilo v zahvalo, ker sem na njen blog Hrana, moda in ljubezen napisala nekaj pozitivnih komentarjev. Kar daš – to dobiš in tujec ni nihče drug kot prijatelj, ki ga še ne poznaš. Z Aido sva se ujeli na prvi pogled. Združila naju je ljubezen do ustvarjanja in pestrega življenja.

Rada pogledam v izložbo. Še posebej, če v njej ujamem svoj odsev. Še posebej, če je to izložba Prade v Milanu. Njihovi izdelki dajejo odlično podlago moji pristni podobi. Tako je to z ženskimi možgani. Me potrebujemo kontekst za oblikovanje samopodobe. Moški so (ste) narejeni čisto drugače, na primer moj mož se zagleda v izložbo, stopi na široko in reče: “Poglej ga, lepotca.” Vse, kar jaz vidim na prvi pogled, je njegov odsev in zavidanja vreden ego. Seveda kmalu ugotovim, da gre v njegovem primeru za izložbo v kateri se bahajo avtomobili. In ja, moški se znajo (znate) fokusirati.

Ps. Ne morem si kaj, da ne bi dodala še dve oblačili iz domačih logov. Zahvala gre ustvarjalki, mojškri Marici iz Zreč.

so-ustvarjanje

SREČANJE USTVARJALK ROMANA


Mama mi je dala v življenju vse razen sestre. Nič ne de. Izbrala sem si jih sama. Ena izmed njih je tudi moja vseživljenska prijateljica, ilustratorka Ivana Ciglič iz Kočevja. Življenje je imelo za naju načrt, ko naju je nastanilo v skupno študentsko sobico na robu Ljubljane. Sprva sem mislila, da Ivana študira pediatrijo, saj je bila njena stena polepljena s posterji dojenčkov. Daleč od tega. Študirala je ekonomijo, a v srcu je bila ženska iz mesa in krvi, ki si je želela življenja, ljubezni in otrok. Usoda ji je bila naklonjena; zaljubila se je, si ustvarila družino in v svet pospremila tri otroke. Še več; sedaj je učiteljica, ki po svoji najboljši vesti v svet usmerja cele generacije otrok.

Kot pripradnica vseživljenskega učenja je vedno pripravljena na nove izzive in projekte. Njen hobi je slikanje. Z odprtim srcem je sprejela mojo pobudo, da ilustrira moj prvenec Kam je izginila Monja. Skupno ustvarjanje sva predstavili občinstvu v ljubki kavarni Težak, sredi Zreč. Ivana je dala na ogled tudi svoj ciklus “žensk”. Gre za dekleta in žene, ki so inspirirale najbolj slavne slikarje. Dogajanje je popestrila glasbena ustvarjalka, mlada Sara Šlatau iz Štor, dobitnica bronstega priznanja na 9. mednarodnem festivalu za soliste v Novi Gorici.

glasbenaTočka
Kavarna Težak, Zreče

Tudi zgodbi o Monji so botrovale tri ženske: moja mama, ki je imela nenavaden hobi “šloganje”, moja stara mama, ki je imela dvanajst otrok in ni bila nikoli osamljena ter moja tašča Štefka, ki me je učila Štefanščino. Roman je med bralci že pol leta. Kadar imam priložnost v knjigo napišem tudi posvetilo: “To ni življenjepis. To je zgodba iz mnogih življenj. Vzemi iz nje, kar potrebuje tvoje življenje.” Avtorji teh misli so moji predbralci, ki so me spodbujali, naj ustvarjam za svojo dušo, češ, bralci si bodo že vzeli iz knjige, kar jim gre. Resnično, danes vem, da ima knjiga moč uroka. Bralcu ali bralki spremeni življenje na povsem njemu ali njej lasten način. Meni, kakor se za avtorico spodobi, se je udejanil že kar prvi stavek: “Prijatelji so družina, ki si jo izberemo sami.” In res – na dan predstavitve knjige, je usoda nanesla tako, da so bili vsi moji najožji sorodniki opravičeno odsotni.

This slideshow requires JavaScript.

Pozno v noč je beseda tekla o Monji, ki predstavlja vsako žensko v zrelih letih, o ustvarjalni energiji, ki z leti pridobiva na moči, o sreči, o Klubu vražjih babnic, o novih ciljih in načrtih.

Knjiga, ki je še vedno najlepše darilo, je na voljo pri blogu 50 odtenkov življenja ali direktno pri avtorici: lili.skornik@gmail.com, kakor tudi v meniju Ženski roman

navdih

NAVDIH JE GONILO ŽIVLJENJA


Zakaj sem srečna? Zato, ker sreča ni v glavi, ne v daljavi in ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad. (T. Pavček) Življenje samo je mojster navdiha. Čeprav nas postavi na preizkušnjo, je z nami. Potrpežljivo nas opazuje in drži pesti, da prepoznamo dano priložnost in jo obrnemo v svoj prid. Za razliko od večine ljudi mi je življenje ponudilo obilico prostega časa. Žrtev za to izobilje je bila ‘na naši strani’ – mož je tisti, ki dela za dva.

In ko človek ni več v službi, kakor je bil vajen, se dan preklemano vleče; dolga je ura, neskončna zna biti minuta. Le kaj mi manjka, sem se vprašala. Kaj le? Navdih, inspiracija je tisto, kar poganja življenje. To je to – a kako do navdiha? “Zgodovina je učiteljica življenja”, nam je govoril pokojni profesor Dobnik. Seveda! Med drugimi je moj hobi tudi izdelovanje družinskih albumov. Sedla sem pred slike in se zagledala nazaj v zgodovino. Koliko lepega sem doživela. Moje življenje je bilo res radodarno. Dalo mi je mir in svobodo na tem malem koščku sveta, dalo mi je trpežno telo in dušo, polno optimizma, dalo mi je družino in prijatelje, dalo mi je možnost učenja … ena usta in dvoje ušes (kakor me opominja moj mož, da bi ženske lahko več poslušale 🙂 in kdor prisluhne življenju, se nauči ločiti seme od plevela. Neko noč me je zbudila ideja, dala mi je v roke pisalo, na mizo predme pa prazen list papirja … ‘piši’, je bilo sporočilo.

IMG_4922

 

Ponujam vam košček sreče v obliki druženja. Vsi, ki cenite, da smo še vedno iz mesa in krvi, vabljeni v četrtek, 4. oktobra, ob 18. uri v kavarno Težak (Cesta na Roglo 4c Zreče), kjer se vam bom osebno predstavila. V dobri družbi prijateljev bom gostila tudi ilustratorko Ivano Ciglič, s katero sva skupaj ustvarili roman Kam je izginila Monja. Da bo beseda gladko stekla, bo poskrbela moderatorka Snežana Brumec, kapljica jagermojstra in domače dobrote pekarne Težak. Na citre nam bo zaigrala mlada glasbenica Sara Šlatau.

knjiga

AVTORICA – AVTORICI


Naključje je napeljalo še eno novo poznanstvo. Letošnjo pomlad sva obe s Tino Hrast ‘zarobili’ vsaka svoj literarni prvenec. Še več, ujeli sva se tudi tematsko. Obe sva v ospredje postavili žensko, pa naj si bo to v vlogi matere, hčere, prijateljice, strokovne pomočnice, sestrske duše …

Tinina pripoved Moj porod, moja izbira je avtobiografsko delo. Z bralcem brez zadržkov deli močna čustva, dejstva, pomisleke, želje, soočenja. Nagovarja nas v prvi osebi in v sedanjem času, kar daje dogodkoma, kakor sta nosečnost in porod, še dodatno težo. Vse ženske vemo, kako ‘prav’ je narediti kakšno stvar po svoje. Tina takole opisuje svojo pot k porodu pod domačo streho: Podala sem se na nepoznan teren in sanjalo se mi ni, kaj bo moj naslednji korak.Obrnila sem se k svojemu notranjemu smerokazu. Drobnemu, tihemu glasku iz ozadja, ki me vedno vodi – če sem mu le pripravljena prisluhniti. Njegov temni nasprotnik, moj notranji kritik, ki se vedno prikrade kot senca, ga je neštetokrat poskušal utišati. (Vir: Tinin blog)

Notranji glas je Tino vodil od trenutka, ko je izvedela, da je noseča, pa vse do poroda in še nekaj mesecev čez, v varno zavetje doule Tite ter babic Špele in Nine. V pojasnilo: doula je laično izobražena oseba, ki spremlja nosečnico (ali par), nudi hkrati praktično in čustveno podporo.Tina je v svoje roke vzela dvoje življenj: svoje in Mašino (ki je bila tekom pomembnih odločitev še v varnem zavetju trebuščka), posredno pa tudi usodo svoje prve hčere in moževo, ki bi se v primeru zapletov še kako spremenili. Skozi Tinino pripoved spremljamo notranji dialog ženske, ki vedno nekaj dvomi in se bori z raznimi predsodki, kakor tudi njeno soočenje z osebami, ki predstavljajo previla ali norme ali socialno sprejete postopke. Velika odločitev vedno pomeni veliko odgovornost. Tina je na svoji poti poiskala in našla prave zaveznike. Zelo me je navdušilo dejstvo, da je pritegnila tudi starejšo hči Lano. Kdor je že vzgajal najstnice, ta ve, kako zelo pomembno je to. Lana je dobila svojo besedo tudi v knjigi, kjer med drugim pravi: Dva meseca sem se odločala, ali bi bil med porodom doma ali bi odšla k babici in dedku z našo psičko Eli.Prišla sem do odločitve, da ostanem doma in na lastne oči vidim, kako je lepo, ko pride na svet dojenček z novim življenjem.

Po porodu, ko je bilo opravljeno poslanstvo do dojenčice Maše, je Tina naredila še nekaj čudovitega; vzela si je ‘čas zase’. Po treh mesecih sta bili babici Špela in Nina zopet pri njej, a tokrat samo zanjo. Skupaj so šle skozi obred ‘zapiranje kosti’, o katerem je Tina zapisala: Špela in Nina me začneta povijati s trakovi… Občutek imam, da me v resnici na novo postavljata skupaj in vse skrbi, ki so me prej obremenjevale, kar nekam izginejo.

Knjigo Moj porod, moja izbira toplo priporočam in svetujem, da obiščete tudi spletno stran avtorice Tine Hrast.

P.s. kadar ženske govorimo o porodih, bi se nam posušil jezik, če ne bi dodale, kaj svojega. Torej, moj prvi porod je bil znanstvena fantastika, ker sem bila prepričana, da igram v grozljivki in bom umrla. Mož ni bil zraven, ker to ni bilo v modi. Želela sem si, da bi bila ob meni mama. Ta čas, ko sem bila v porodnišnici, je moj oče poskrbel, da je naša mačka ‘odšla’ od doma. Tudi moje kosti so šle skupaj, le da mi je steznik nadela kar mama …

Pri drugem porodu sem bila vesela, da sem bila sama. V celoti sem zaupala ‘super babici’, ki je obvladovala nabito polno porodno sobo. Zdravnik je vstopil le za minuto s telefonskim imenikom pod pazduho, da jo je vprašal za nek priimek ali številko. Čista resnica. Še dobro, da nisem imela zraven moža – temu zdravniku bi trda predla.

Kam je izginila Monja, knjiga

AFTER PARTY


Screen Shot 2018-04-08 at 13.33.47

Marec je mimo, a pozornost med ženskami ostaja. Podarite sebi, svoji mami, babici, teti, prijateljici, predvsem pa Abrahamki veselo branje. Od jutri dalje v Felixovih knjigarnah!

P.s. za tiste, ki začnejo brati knjigo na zadnji strani prilagam zadnji odstavek, potem pa  obljubite, da boste začele lepo od začetka …

“Ta knjiga je plod prav posebne inspiracije. Navdih zanjo so mi dale tri ženske: moja mama, ker je celo življenje šlogala in se družila z duhovi, moja stara mama, ker je rodila dvanajst otrok in ni bila nikoli sama ter moja tašča, ki me je učila Štefanščine.”

Kam je izginila Monja, knjiga

KAM JE IZGINILA MONJA


V januarju je bilo naše druženje na 50odtenkovživljenja nadpovprečno intenzivno. Zahvala gre ‘glavni urednici’ Snežani, ki je s sago o Slovenskih Konjicah poskrbela za užitke v sliki, besedi, glasbi in filmu. Mene je domišljija z lahkoto potegnila v družbo Adelme, na pojedino v konjiški grad k Frideriku Holleneškemu, v temačne hodnike žiške kartuzije, ko sem si živo predstavljala opisane dogodke iz tako bogate zgodovine Slovenskih Konjic.

Moje pisanje danes vas bo poneslo v povsem drug kraj in sicer Štefanel, ki leži nekje med slovenskimi hribi. Lahko bi bil podoben Konjicam, če ne bi eden izmed krajanov govoril Štefanščine.

Bralci bloga ste krivi za nastanek romana Kam je izginila Monja. Po skoraj vsakem mojem postu se je našel kdo, ki mi je očital, zakaj nisem napisala več, ali pa, da bi na objavljeno temo lahko napisala celo knjigo: » … pa glej, da bo zabavna, napeta, koristna.«

Želeli ste ­— imate; Snežinkin prvenec:

NASLOVNICA

Če to zveni kot samohvala, naj bo omejena na ‘pisanje’. Za vsebino gre zahvala vsem dragim ljudem, ki so me spremljali skozi življenje, kakor tudi tistim, ki jih nisem niti zaznala, a so vplivali na mojo podzavest, da me je zbujala sredi noči z raznimi idejami. Od tu tudi izvirni greh pisanja. Pri študiju psihologije smo se učili, kako premagati nespečnost; treba je vstati, sesti za mizo ali se zaviti v oddejo na kavču, vzeti v roke papir in pisalo ter dati iz glave vse misli, ki motijo spanec. Ko sem začela s to prakso, me je prešinila groza, da ne bom nikoli več spala.

Scena 4
Ilustratorka: Ivana Ciglič

Kje smo ostali? Aha v Štefanelu pri Monji. Na koncu vsakega načrta je naključje in življenje ima za Monjo načrt … Gre za tragikomičen roman z detektivskim pridihom.

Človek lahko izgine iz življenja drugih, a iz svojega nikoli, dokler je živ. Že med študijem psihologije je bila Monja opozorjena, naj ne študira zato, da bi pomagala sebi. Res, ni ji uspelo. Bežala je pred ljudmi, menjavala službe, izginjala iz socialnih omrežij, prekinjala telefonska razmerja. Bežala je, dokler je ni usoda prignala nazaj v rodni kraj. Šele takrat je prišlo spoznanje, da je v življenju spreminjala vse, razen sebe.

Dovolj o vsebini. Upam, da sem vam vzbudila apetit po branju.  Do knjige v elektronski obliki za branje na računalniku, tablici ali telefonu, pridete na www.biblos.si/novitete. V tej zvezi anekdota na račun elektronike: čeprav se veliko družim z ženami odvetnikov 😉 , se na zakonodajo prav nič ne spoznam. Izjema je Murphyjev zakon, ki pravi ‘Če lahko gre kaj narobe, bo šlo’. Včerejšnji dokaz: roman Kam je izginila Monja je bil na Biblosu objavljen brez naslovnice in vsebine, v katero bi lahko pokukali. Mogoče pa je to njihova komercialna poteza. Resno sem se vprašala, kam je izginila Monja ?!? Screen Shot 2018-02-01 at 13.45.58

Tiskana izvedba bo na voljo v marcu po promocijski ceni 10 EUR; zelo primerno darilo za vse, ki se spogledujejo ali pa že poznajo Abrahama 😉 Za tiskano knjigo mi pišite (pošljite svoj naslov) na lili.skornik@gmail.com

Scena 3Za gurmane dodajam le še povzetek kazala:

V bolnici, Na koncu načrta je naključje, Dan za upokojence, Stric Tihomir, Lanski December, Po praznikih, Usoda, V knjižnici, Kako zadovoljiti žensko, Strah pred perfekcionizmom, Gospa Kraljeva, Testiranje po meri, Zveza med možgani in jezikom, Ženska, ki hodi sama, Klub Vražjih Babnic, Kompliment možu, Sherlock Holmes, April v Štefanelu, Ljubezen je v zraku, Trenutek, ki vzame dih, Tisto majsko jutro, Evidenca mrtvih, Svetovati ali vedeževati, Audentes fortuna iuvat, Žadasto jajce, En poljub za dve sestri, Pravijo, da je čudna, Spomini na otroštvo, Druga priložnost, Poglej me, Življenje je potovanje, Med glavo in srcem, Ambicija ima svojo ceno, Usodna večerja, Kaj pa je tebe treba bilo, Mojca Pokrajculja.