To je naslov vsekakor primeren za tabloide, ki praviloma objavljajo nepreverjene, senzacionalne novice z edinim namenom – pritegniti bralce za vsako ceno. Je tudi naslov, ki bi bil primeren mojemu življenjepisu, ki bo napisan ob »Svetem Nikoli«, saj prigodam v njem nihče ne bi verjel. Kar mi preostane v čast življenju z neomajno domišljijo, je ta zapis, napisan sproti, ko je spomin še svež, da mi ne bi očitali demenco ali prirejanje dejstev – slednje je v času korone še posebej priljubljen pojav. Namenoma ne uporabljam besede »laganje«, ker zgoraj napisan naslov ni laž. V tabloidih bi šlo za prirejena dejstva, torej povdarke, ki v primeru požiga mojega prvenca sploh niso bistveni, npr. da se knjige dandanes slabo prodajajo, da umetniki ne bodo preživeli krize, da so knjige požigali v vsaki vojni… kar priča, da koronski čas tudi postaja vojno stanje. Spomnim se, da mi je o požiganju knjig pripovedovala mama, kateri je pripovedovala njena mama, kako so v Trstu gorele slovenske knjige pred drugo svetovno vojno, in kako so gorele nemške knjige po drugi svetovni vojni, in je vse skupaj le znak napačnih vrednot, ki še dandanes vladajo v našem svetu; tisto, kar se ne sklada s pogledi vladajočega razreda, je nabolje uničiti… 
Menda se sedaj (bolj moderno od požiganja) uničujejo internetni zapisi, ki hujskajo proti … čemurkoli že. Jaz osebno rada brskam po spletu. Da ne bo pomote – ne berem zlaganih in provokativnih tvitov – rada pa pokukam v komentarje aktualnih objav, kot na primer ZA in PROTI zaprtju šol. V teh zapisih sta duša in sveta jeza populacije. Ne morem kaj, da ne razmišljam, kdo so starši, ki želijo imeti otroke doma? Ali so prestrašeni ali bolj pametni od učiteljev (otroke bi poslali le v šole za nadarjene) ali tisti, ki bi otroke za vsako ceno radi obvarovali pred svetom (helicopter parenting)? Če pomislim na svoje otroštvo, bi rekla, da sta moja starša verjela v angela varuha ob meni. Sedemletno deklico, sta me pošiljala k veronauku… čez železniške tire, po glavni cesti, skozi gozd… Vedela sta, da ne hodim sama, da gre za skupino otrok. Nista pa vedela, da je bil v tej skupini tudi fant, ki me je maltretiral (izvajal mobing, kot bi rekli danes). Ne le, da me je obmetaval z grdimi besedami, celo suval me je pod avtomobile. Med poukom veronauka sem molila zanj, da bi njegov oče prišel ponj in ga odpeljal s seboj v Nemčijo, kjer je delal. Odrešitev sem našla tam, kjer sem najmanj pričakovala – v šoli. V šoli sem spoznala, da je bil moj nadležnež pravzaprav majhen človeček, tako po stasu kakor po drugih lastnostih. Večina sošolcev, ga je počila za bučo, če jim je prišel na pot. Jaz sem ga prekašala celo v znanju. Za razliko od veronauka, v šoli ni imel pobožnih vrstnikov, ki bi se ga bali. Tako sem postopoma spoznavala, da sem »dovolj dobra« za premagovanje tovrstnih in drugih težav, ki mi jih je in mi jih še vedno ponuja širni svet.
Toliko o tem… da ne bom čisto skrenila s pisanjem. To, zaradi česar sem v kaminu skurila svoj roman, nima nobene veze s koronsko vojno. Moje življenje ima več domišljije 😉 Domiselno je skombiniralo najmanj dve zadevi: dejstvo, da sodim med dislektike, ki imamo v življenju marsikaj obrnjeno na glavo in dejstvo, da ima roman v sebi prerokbo. V tej zvezi sta se uresničili dve prerokbi. Prva: ko je moj mož (ki me sicer v vsem nesebično podpira) videl količino natisnjenih knjig, je rekel, da če druga ne, bomo pa z njimi kurili kamin, drugo prerokbo pa sem izrekla kar jaz: nihče ne bo začel brati mojega romana na zadnji strani (zato sem razplet skrila nekam vmes). Da bi se vse to lahko uresničilo, je živjenje potrebovalo dober medij. Našlo ga je v tiskarju, ki je naredil domiselno tiskarsko napako.
Sedaj razumete in je dobro vidno na fotografiji, da slovenske knjige, izdane v arabskem stilu, ki zahteva branje od zadaj naprej – pač niso za drugam, kakor za podkuriti. Mojega romana nihče ne bo začel brati na zadnji strani, sem rekla 
Nauk te zgodbe je: nikoli se ne bojte ali ne sramujte ustvarjanja. Vaši pomisleki so le majhen košček v mozaiku stvarstva. Vsak izdelek je veliko več kot tisto, kar ste vložili vanj. Soustvarjanje je tisto, tragikomično, kar šteje. Ko sem na tipkovnici pristavila zadnjo piko (kot bi rekel mojster Boccaccio) napisanemu romanu, se je popotovanje v svet domišljije šele začelo. Življenje je vzelo stvaritev v svoje roke. Na tem mestu se zahvaljujem vsem bralcem, ki intenzivno soustvarjate z menoj in me seznanjate s svojim doprinosom 😉
Za konec le še to: ja, res je, da novodobna gripa obstaja, res je, da prizadene obolele in zdrave. Zdrave zapira med štiri zidove, zato sem iz srca hvaležna vsem, ki se v teh težkih časih bodrimo in duhovno obdarujemo. Na poti k meni je nova stvaritev prijateljice Nine: knjiga o čudežih. Veselim se najinega soustvarjanja.
najstarejši vnuk v postelji sede, kakor sova pogleda okrog sebe in reče: Mimi, jaz sem se že naspal. Težavo z (ne)spanjem sva imela že večer pred jutrom, ko sem ga vabila k počitku … po prebrani pravljici je skočil iz postelje: Mimi, jaz sem se že spočil. Dokler si mlad, spanje pomeni kazen. Da si se postaral, veš, ko ti spanje postane nagrada, mi je pojasnil sin, torej je v družbi vnukov človek zopet mlad 😉 Ob šestih zjutraj je vnukov naslednji stavek: Mimi, kaj bomo danes delali? Kaj drugega bi lahko pričakovala od bodočega vzornega Slovenca, kakor sledečo zamisel: v vrtni uti imamo veliko orodja in kosilnico. Takoj morava pok
ositi, narediti ptičjo hišico in stopnice, ki bodo bližnjica do ute! Jaz pa bi se najprej oblekla in nekaj pozajtrkovala … Seveda, je navdušen vnuk, jaz ti bom naredil zajtrk :), medtem ko bova dedija pustila še malo spati. Otrok je očitno dojel, da niso vsi ‘za stvar’.
popolnih počitnic brez razglednice, je veljalo nekoč. Letos ni časa, da bi jo napisala. Na hitro pošiljam le mobi pozdrave in fotografije … A glej ga šmenta. Spet me preseže življenje s svojo domišljijo: na WhatsApp dobim fotografijo razglednice, naslovljeno na moje
ga vnuka, ki si je s prijateljem izmenjal hišni naslov, kakor se za otroka spodobi. Piše mi njegova mama, zahvaljuje se za podarjeni roman Kam je izginila Monja. Ni izginila. Tokrat je prišla v prave roke. To sem vesela!
Snežinkin blog 