so-ustvarjanje

AVTORICA ZAŽGALA SVOJ PRVENEC


To je naslov vsekakor primeren za tabloide, ki praviloma objavljajo nepreverjene, senzacionalne novice z edinim namenom – pritegniti bralce za vsako ceno. Je tudi naslov, ki bi bil primeren mojemu življenjepisu, ki bo napisan ob »Svetem Nikoli«, saj prigodam v njem nihče ne bi verjel. Kar mi preostane v čast življenju z neomajno domišljijo, je ta zapis, napisan sproti, ko je spomin še svež, da mi ne bi očitali demenco ali prirejanje dejstev – slednje je v času korone še posebej priljubljen pojav. Namenoma ne uporabljam besede »laganje«, ker zgoraj napisan naslov ni laž. V tabloidih bi šlo za prirejena dejstva, torej povdarke, ki v primeru požiga mojega prvenca sploh niso bistveni, npr. da se knjige dandanes slabo prodajajo, da umetniki ne bodo preživeli krize, da so knjige požigali v vsaki vojni… kar priča, da koronski čas tudi postaja vojno stanje. Spomnim se, da mi je o požiganju knjig pripovedovala mama, kateri je pripovedovala njena mama, kako so v Trstu gorele slovenske knjige pred drugo svetovno vojno, in kako so gorele nemške knjige po drugi svetovni vojni, in je vse skupaj le znak napačnih vrednot, ki še dandanes vladajo v našem svetu; tisto, kar se ne sklada s pogledi vladajočega razreda, je nabolje uničiti…

Menda se sedaj (bolj moderno od požiganja) uničujejo internetni zapisi, ki hujskajo proti … čemurkoli že. Jaz osebno rada brskam po spletu. Da ne bo pomote – ne berem zlaganih in provokativnih tvitov – rada pa pokukam v komentarje aktualnih objav, kot na primer ZA in PROTI zaprtju šol. V teh zapisih sta duša in sveta jeza populacije. Ne morem kaj, da ne razmišljam, kdo so starši, ki želijo imeti otroke doma? Ali so prestrašeni ali bolj pametni od učiteljev (otroke bi poslali le v šole za nadarjene) ali tisti, ki bi otroke za vsako ceno radi obvarovali pred svetom (helicopter parenting)? Če pomislim na svoje otroštvo, bi rekla, da sta moja starša verjela v angela varuha ob meni. Sedemletno deklico, sta me pošiljala k veronauku… čez železniške tire, po glavni cesti, skozi gozd… Vedela sta, da ne hodim sama, da gre za skupino otrok. Nista pa vedela, da je bil v tej skupini tudi fant, ki me je maltretiral (izvajal mobing, kot bi rekli danes). Ne le, da me je obmetaval z grdimi besedami, celo suval me je pod avtomobile. Med poukom veronauka sem molila zanj, da bi njegov oče prišel ponj in ga odpeljal s seboj v Nemčijo, kjer je delal. Odrešitev sem našla tam, kjer sem najmanj pričakovala – v šoli. V šoli sem spoznala, da je bil moj nadležnež pravzaprav majhen človeček, tako po stasu kakor po drugih lastnostih. Večina sošolcev, ga je počila za bučo, če jim je prišel na pot. Jaz sem ga prekašala celo v znanju. Za razliko od veronauka, v šoli ni imel pobožnih vrstnikov, ki bi se ga bali. Tako sem postopoma spoznavala, da sem »dovolj dobra« za premagovanje tovrstnih in drugih težav, ki mi jih je in mi jih še vedno ponuja širni svet.

Toliko o tem… da ne bom čisto skrenila s pisanjem. To, zaradi česar sem v kaminu skurila svoj roman, nima nobene veze s koronsko vojno. Moje življenje ima več domišljije 😉 Domiselno je skombiniralo najmanj dve zadevi: dejstvo, da sodim med dislektike, ki imamo v življenju marsikaj obrnjeno na glavo in dejstvo, da ima roman v sebi prerokbo. V tej zvezi sta se uresničili dve prerokbi. Prva: ko je moj mož (ki me sicer v vsem nesebično podpira) videl količino natisnjenih knjig, je rekel, da če druga ne, bomo pa z njimi kurili kamin, drugo prerokbo pa sem izrekla kar jaz: nihče ne bo začel brati mojega romana na zadnji strani (zato sem razplet skrila nekam vmes). Da bi se vse to lahko uresničilo, je živjenje potrebovalo dober medij. Našlo ga je v tiskarju, ki je naredil domiselno tiskarsko napako.

Sedaj razumete in je dobro vidno na fotografiji, da slovenske knjige, izdane v arabskem stilu, ki zahteva branje od zadaj naprej – pač niso za drugam, kakor za podkuriti. Mojega romana nihče ne bo začel brati na zadnji strani, sem rekla :/

Nauk te zgodbe je: nikoli se ne bojte ali ne sramujte ustvarjanja. Vaši pomisleki so le majhen košček v mozaiku stvarstva. Vsak izdelek je veliko več kot tisto, kar ste vložili vanj. Soustvarjanje je tisto, tragikomično, kar šteje. Ko sem na tipkovnici pristavila zadnjo piko (kot bi rekel mojster Boccaccio) napisanemu romanu, se je popotovanje v svet domišljije šele začelo. Življenje je vzelo stvaritev v svoje roke. Na tem mestu se zahvaljujem vsem bralcem, ki intenzivno soustvarjate z menoj in me seznanjate s svojim doprinosom 😉

 

Za konec le še to: ja, res je, da novodobna gripa obstaja, res je, da prizadene obolele in zdrave. Zdrave zapira med štiri zidove, zato sem iz srca hvaležna vsem, ki se v teh težkih časih bodrimo in duhovno obdarujemo. Na poti k meni je nova stvaritev prijateljice Nine: knjiga o čudežih. Veselim se najinega soustvarjanja.

50 odtenkov življenja

KORONA V BESEDI IN SLIKI


Ni odko(ko)rakalo pišče čez dvorišče, kot pojejo Čuki. Odkorakali sva dve koklji (beri: zreli ženski) družno čez pokopališče. Pokopali sva Korono, da naju slučajno ne obišče. Obožujem sprehod s prijatelji. Še posebej v veselje so mi druženja, popestrena s domišljijo. Življenje je prekratko, da bi bili ves čas resni.

Hvala prijateljici Moniki, ker se je odzvala mojemu povabilu na ritual pokopa te strašne pošasti, Korone. Po mnogih tednih karantene in izogibanja nevidnim nevarnostim sva si drznili stopiti skupaj in verjeti, da sva zdravi. S pokopališča sva odšli naravnost na sedmino. Ker tudi oblast (v Nemčiji) verjame, da sva zdravi, so naju spustili v gostilno. Za vsak slučaj so od naju zahtevali osebne podatke. Resno? Če bi Korona prišla v gostilno, naju bodo obvestili, so rekli. Ne bo. Rituali so zato, da v človeku utrdijo prepričanje. Korona je pokopana.

IMG_6972

V gostilni me je doletela še inspiracija, da sedem poleg velike steklenice in naredim sliko v duhu nesojenega Pariza. V začetku marca sva imeli s prijateljico kupljeni letalski karti, da poletiva k tretji prijateljici. Odpoved tega izleta me je resnično pirzadela. Na nek način sem se počutila žrtev korona virusa – ena tistih, ki nas je virus prizadel s psihološkega in socialnega vidika. To je bilo konec februarja, ko sem se še spraševala, ali to sploh šteje. Danes vem, da je še kako štelo … veliko žrtev je zahtevala ta novodobna biološka vojna …

“Obeta se nam karantena”, je rekel mož v začetku marca in takoj sva si bila edina – če že, bova zaprta na domačem dvorišču, kar je pomenilo: pot pod kolesa pa v slovensko karanteno.

IMG_6706

Ne da bi se sploh zavedala, je z nama potovala tudi dobra karma. Šest tednov karantene je bil melem za dušo. Nihče nam ni kihal za ovratnik. Res je bilo tako, pred korona pandemijo je bilo vsem prehlajenim dovoljeno hoditi naokoli, celo v službo in šolo. Sedaj pa vse sterilno – pravo pomanjkanje umazanije 😉

Ker smo bili v karanteni družno – vsi člani razširjenega gospodinjstva, smo se družili več kot sicer. Eni so delali od doma, drugi so delali doma in tretji so se brezskrbno igrali. Kadar smo prižgali televizijo, kar je bilo redko, pa nas je vse zgrabila želja po igri. Takoj po Novicah smo televizijo ugasnili in skupaj sedli za mizo v jedilnici, da vržemo en »človek ne jezi se«. Seveda smo se jezili, jezili na cel svet – postavljen na glavo.

IMG_6305

Saj jaz vse to razumem … ali pa tudi ne. Kakorkoli že, moje življenjsko vodilo je: vsaka stvar je tudi za nekaj  dobra. Iz danih razmer moram vzeti zase le najbolje. Nastopilo je brezčasje. To je bilo odlično. Zjutraj je pogled skozi okno razkrival prebujajočo se naravo, ki ji je človeški umik še kako koristil. Na nebu so bili le oblaki, na cesti nobenega avta, nič hrupa iz tovarn. Kmalu bo iz kuhinje pridišal zajtrk. Karantena je bila pravi čas za kulinarične dobrote.

To, da so bile zaprte vse trgovine razen prehrambenih, bi bilo po godu moji pokojni mami. Kaj vam je treba vsak dan zapravljati, nas je karala in še dodala, da je dovolj »fasati« enkrat na mesec. Pa da smo bili cele dneve v službi, ji tudi ni šlo v račun. Še manj je razumela, da dopust preživljamo nekje na koncu sveta. Ko takole razmišljam, se mi ponuja spoznanje, da bi mama karanteno celo odobravala. Korona virus je dal priložnost naravi in opozoril človeštvo, da se potrošništvo ne bo dobro končalo. Neprecenljivo priložnost je dal tudi meni, da se družim s tamladimi.

This slideshow requires JavaScript.

Izvedela sem celo, kaj bo moj vnuk, ko odraste. Med razstavljanjem velikega traktorja na prafaktorje je prišel do odkritja, da je v njegovi notranjosti mehanizem z verigo. Da vrtenje pedal poganja kolesa, je modroval. No, na tem mestu mi je postavil ključno vprašanje: Ali ti veš, kaj bom jaz, ko bom velik? Vem, sem rekla, ti boš strojni inženir. Neeeee, se je navihano nasmejal. Jaz bom kuhar, je dejal.

Doletelo me je spoznanje, da fantič obvlada Štefanščino: misli eno, reče drugo in dela tretje. Za več podrobnosti glede Štefanščine pa se obrnite na tragikomedijo za zrele ženske:

Kam je izginila Monja

življenska zgodba

ŠOLSKI SPIS: ČUJEČNOST


Letos bo moj vnuk obiskoval drugi razred. Kje so tisti časi, ko sem se veselila septembra in še posebej prve naloge pri slovenščini. Običajno je bil to spis o poletnih pripetijah. Že desetletja mi nihče ni zadal te naloge – mi pa tudi nihče ne brani, da napišem, kaj se mi je to poletje dogajalo. Pisala bom o čuječnosti. Ni panike – nobena učiteljica ni in ne bo dala otrokom napisati tovrstnega spisa. Ta pojav poznamo predvsem babice in dedki.

ČUJEČNOST pomeni biti tukaj in zdaj, pomeni biti na preži za vsakim trenutkom, ki se ti ponudi, pomeni pomanjkanje spanja, ker ti je žal, da bi kaj zamudil. Pred desetletji sem pisala o dogodkih, sedaj pišem o trenutkih (vsak od njih šteje) v ‘sedanjem času’, v prvi osebi:

Vsi sladko spimo. Ura je šest zjutraj, ko DSC_0157najstarejši vnuk v postelji sede, kakor sova pogleda okrog sebe in reče: Mimi, jaz sem se že naspal. Težavo z (ne)spanjem sva imela že večer pred jutrom, ko sem ga vabila k počitku … po prebrani pravljici je skočil iz postelje: Mimi, jaz sem se že spočil. Dokler si mlad, spanje pomeni kazen. Da si se postaral, veš, ko ti spanje postane nagrada, mi je pojasnil sin, torej je v družbi vnukov človek zopet mlad 😉 Ob šestih zjutraj je vnukov naslednji stavek: Mimi, kaj bomo danes delali? Kaj drugega bi lahko pričakovala od bodočega vzornega Slovenca, kakor sledečo zamisel: v vrtni uti imamo veliko orodja in kosilnico. Takoj morava pokDSC_0023ositi, narediti ptičjo hišico in stopnice, ki bodo bližnjica do ute! Jaz pa bi se najprej oblekla in nekaj pozajtrkovala … Seveda, je navdušen vnuk, jaz ti bom naredil zajtrk :), medtem ko bova dedija pustila še malo spati. Otrok je očitno dojel, da niso vsi ‘za stvar’.

 Kakorkoli se delam mlado, mojo čuječnost spremlja strah. O tem nisem pisala še v nobenem šolskem spisu. Takrat se mi ni sanjalo, kaj je to ‘rentanje’ ali izposoja. Če si rentaš avto, ga kvečjemu poslikaš in vrneš, po možnosti v enakem stanju, kot si ga prejel. Rentati otroke pa ne pomeni poslikati praske; otroci barvito pripovedujejo kje in kako so si prislužili nekaj novih poškodb in kdo je bil temu kriv. Tudi zato pride prav čuječnost: oči so na pecljih, roke spretno jemljejo iz malih ročic nože, vročo posodo, ostre škarje … Rešitev bi lahko bile igrače, ki pa so mojim vnukom zadnja briga. Mimi, mi je rekel starejši vnuk (sedem let in pol), ko sva oba vnuka z dedijem pripeljala na morje, pozabi igrače, greva raziskovat. Rečeno – storjeno. Navsezgodaj oprtava nahrbtnik in jo mahneva iz Ankarana do Debelega rtiča. Skrivaj poguglam peš pot, ko mi izpuli telefon iz rok: bom jaz – ti ne vidiš brez očal. Pa še res je. Res pa je tudi, da Google ne ve, koliko ograj so postavili ljudje. Zahodiva se prvič, drugič in potem se dogovoriva, da o tem ne bova nikomur povedala niti besede. Utreva si pot skozi vinograde, pogovarjava se o rabutanju, o škropljenem grozdju, o vseh možnih zapletih, ki so sedemletnikom v veselje in izziv. Najin trud je poplačan ob vstopu v Mladinsko zdravilišče, polno poučnih poligonov, kjer mu je (končno) vse dovoljeno.

 Na plaži je varstvo prevzel dedi, ker ima bolj učinkovite tehnike varovanja. Saj veste; moški se pogajajo: če boš ti tako, bom jaz potem dovolil to in to … za razliko od žensk, ki zmotno verjamemo v razumno sodelovanje z dobrim namenom. Še več; ugotovim, da se dedi ukvarja celo z varovanjem plaže. Med nadziranjem vnukov utegne zbadati mlade varnostnike, katerih učke skrbno nadzirajo – ne stanje plavalcev – ampak mlada dekleta. Še huje; fantje dedija hvalijo, da pri teh letih še opazi koketiranje. Pa saj ni čudno, pravijo, ko pa ima še tako male otroke. Haalloooo! Ko mi prekipi, jim povem, da to nista njegova otroka, temveč vnuka in to s prvo ženo, še dodam in se mladostno vzravnam. Nič se nisem zlagala, jaz sem njegova prva žena in nadvse zabavno se je igrati drugo, mlajšo ženo 😉

Ker vaja dela mojstra, imam sredi avgusta že toliko prakse, da oba vnuka povabim v živalski vrt. Oči so na pecljih in njune ročice v mojih šapah. Držim jih trdno, a se izmikata, kakor bi bile iz želeja. Tolažim se, da so itak vse živali za ograjo, da ni potrebe čuječnost nadgraditi v anksioznost, ko me nenadoma male ročice stisnejo tako močno, da zaboli. Izbulim oči in napnem ušesa – od kod iznenada nevarnost in kako to, da sta jo otroka zaznala pred menoj? Na vidiku še vedno ni nič sumljivega, ko me vnuka že vlečeta nazaj v neko drugo smer … da v hišo groze pa raje ne bi šli. Aha! To je torej recept za ubogljivost: strah. Strah je gospod, so včasih rekli. Nak! To pa ni v moji navadi; strašiti otroke s pošastmi. Čeprav …

Da nič ne škodi malo strahu, nam da vedeti tudi velik škrat s šolanim glasom, v katerega zremo z odprtimi usti kje drugje kot v deželi pravljic pred Logarsko dolino. Šele tam se mi posveti, zakaj v pravljicah nastopajo zlobneži. S strahom se je treba soočiti (v življenju še prepogosto) in preživeti. Iz srca hvala gromkemu škratu. Njegov nasvet nas je rešil ‘sranja’ že pri naslednjem koraku. Na poti do slapa Rinke nas je sredi poti (ne levo in ne desno) pričakalo veliko pasje sranje. Še dobro, da nam je škrat dal napotek: otroci glejte pod noge, tam se skrivajo pasti J Pred desetletji tega ne bi napisala v noben šolski spis. Zelo verjetno bi iztrebek pohodila in preslišala mamino tarnanje nad mojim smradom, da ne omenjam, kako vesel bi me bil šofer avtobusa … Ja, še vedno se učim. Tudi ta dan na izletu z vnuki se učim stoicizma in to prav od šoferja avtobusa. Človek mirno prenaša poln avtobus umazanih kričačev. Kateri moški bi v svoj očiščen avto spustil 40 malih škratov? Ta, šofer avtobusa, tudi sodi med pravljična bitja 😉

 Kdo bi si mislil, da bom kdajkoli v življenju med počitnicami prepoznala in celo cenila vikende. Babice me razumete. To je čas zase, za počitek, za vrt, za hoby, za knjigo … To bo! V roke vzamem roman Kam je izginila Monja in izginem z njim med pohorske hribe. Poklonim ga prijateljici Dušici, s katero se po dolgem času ponovno objameva, izmenjava koš novic, roman pa zamenjam za njene dobrote. Čuječnost dobi novo razsežnost – ta trenutek je samo najin tam nekje, daleč od ponorelega sveta.

Za konec spisa le še besedo ali dve o času, ki mineva sorazmerno z lepoto trenutkov, kar med počitnicami pomeni: zelo hitro. Drugače pa, kakor si ga kdo razlaga. Na primer: mlajši vnuk pokaže šest prstov, češ, da šteje šest let in pove, da hodi v tretji razred ?!? Neeee, ga jezno popravi starejši, ker mali še vedno ne razume številk , ki mu jih je povedal. Znova mu pove: mali, ti si star tri leta in šest mesecev 😉

Ni 91fa8cc5-7830-49ae-9d77-7b0a7395908d.jpgpopolnih počitnic brez razglednice, je veljalo nekoč. Letos ni časa, da bi jo napisala. Na hitro pošiljam le mobi pozdrave in fotografije … A glej ga šmenta. Spet me preseže življenje s svojo domišljijo: na WhatsApp dobim fotografijo razglednice, naslovljeno na mojefd30bd2a-60f4-4872-961c-7538eb3f55bcga vnuka, ki si je s prijateljem izmenjal hišni naslov, kakor se za otroka spodobi. Piše mi njegova mama, zahvaljuje se za podarjeni roman Kam je izginila Monja. Ni izginila. Tokrat je prišla v prave roke. To sem vesela!

so-ustvarjanje

KJER SE ZAPREJO VRATA, SE ODPRE OKNO


V posvetilu bralcem romana Kam je izginila Monja sem zapisala: … ta knjiga je namenjena prijatlejicam, ki cenijo rokodelstvo, pa naj si bo to pecivo, volnen šal, prt, domač napitek, marmelada ali pa zgodba, ki ti skrajša neprespano noč.

Pred letom dni se mi niti sanjalo ni, da bodo te besede ‘meso postale’, kot se reče. Navdih mi je dala Elizabeth Gilbert, ki pravi, da ima vsaka stvaritev dve pozitivni plati medalje: je v veselje ustvarjalcu in uporabniku. Avtorica knjige Velika čarovnija dodaja še, da so unikatni izdelki umetnikov svojevrsten prispevek svetu. Kako v svet poslati knjigo, če pišeš v Sloveniji, kjer je pisateljev več kot bralcev, kjer je tržišče zasičeno?  In ja, kjer se zaprejo vrata se odpre okno: izmislila sem si povsem svoj prispevek svetu – kako, da ne – saj vendar slovim po bujni domišljiji 🙂

img_0719.jpg
Upaj! Sanjaj! Živi! Izjemno pozitivnih 365 dni. (MK, 2017)

Profesor Dobnik mi je povedal, da je zgodovina učiteljica življenja … da je v zgodovini obstajala naturalna menjava izdelkov. To bo, sem si rekla, način, da roman približam prijateljicam, ki cenijo rokodelstvo. Kam je izginila Monja? Večkrat na teden se zapre v obloženo pisemsko ovojnico in roma na različne naslove. V zamenjavo dobim čudovite in okusne domače izdelke, za kar se vsem ustvarjalkam iskreno zahvaljujem. Zahvala gre tudi Carici Ljubici Horvat, ki nas nesebično spodbuja k ustvarjanju.

IMG_0754

Sedaj pa še prav posebna zgodba o zadnjem izdelku, ki sem ga prejela iz Milana, saj dokazuje, da ima roman tudi malenkost preroške moči. Na strani 40 sem pred dvemi leti zapisala nekako takole: “To krilo je idelano v Milanu. Res, da nima etikete, ker je osebno darilo zame, ker je kreatorka moja prijateljica, naše gore list …”

Niti sanjalo se mi ni, ali pač, ker se piscu največ idej utrne prav ponoči, da se bo prerokba uresničila: Pred mesecem dni me je povsem slučajno kontaktirala blogerka in modna kreatorka Aida Tiara iz Milana. Še več, na svojo pobudo mi je izdelala prelepo krilo v zahvalo, ker sem na njen blog Hrana, moda in ljubezen napisala nekaj pozitivnih komentarjev. Kar daš – to dobiš in tujec ni nihče drug kot prijatelj, ki ga še ne poznaš. Z Aido sva se ujeli na prvi pogled. Združila naju je ljubezen do ustvarjanja in pestrega življenja.

Rada pogledam v izložbo. Še posebej, če v njej ujamem svoj odsev. Še posebej, če je to izložba Prade v Milanu. Njihovi izdelki dajejo odlično podlago moji pristni podobi. Tako je to z ženskimi možgani. Me potrebujemo kontekst za oblikovanje samopodobe. Moški so (ste) narejeni čisto drugače, na primer moj mož se zagleda v izložbo, stopi na široko in reče: “Poglej ga, lepotca.” Vse, kar jaz vidim na prvi pogled, je njegov odsev in zavidanja vreden ego. Seveda kmalu ugotovim, da gre v njegovem primeru za izložbo v kateri se bahajo avtomobili. In ja, moški se znajo (znate) fokusirati.

Ps. Ne morem si kaj, da ne bi dodala še dve oblačili iz domačih logov. Zahvala gre ustvarjalki, mojškri Marici iz Zreč.

so-ustvarjanje

SREČANJE USTVARJALK ROMANA


Mama mi je dala v življenju vse razen sestre. Nič ne de. Izbrala sem si jih sama. Ena izmed njih je tudi moja vseživljenska prijateljica, ilustratorka Ivana Ciglič iz Kočevja. Življenje je imelo za naju načrt, ko naju je nastanilo v skupno študentsko sobico na robu Ljubljane. Sprva sem mislila, da Ivana študira pediatrijo, saj je bila njena stena polepljena s posterji dojenčkov. Daleč od tega. Študirala je ekonomijo, a v srcu je bila ženska iz mesa in krvi, ki si je želela življenja, ljubezni in otrok. Usoda ji je bila naklonjena; zaljubila se je, si ustvarila družino in v svet pospremila tri otroke. Še več; sedaj je učiteljica, ki po svoji najboljši vesti v svet usmerja cele generacije otrok.

Kot pripradnica vseživljenskega učenja je vedno pripravljena na nove izzive in projekte. Njen hobi je slikanje. Z odprtim srcem je sprejela mojo pobudo, da ilustrira moj prvenec Kam je izginila Monja. Skupno ustvarjanje sva predstavili občinstvu v ljubki kavarni Težak, sredi Zreč. Ivana je dala na ogled tudi svoj ciklus “žensk”. Gre za dekleta in žene, ki so inspirirale najbolj slavne slikarje. Dogajanje je popestrila glasbena ustvarjalka, mlada Sara Šlatau iz Štor, dobitnica bronstega priznanja na 9. mednarodnem festivalu za soliste v Novi Gorici.

glasbenaTočka
Kavarna Težak, Zreče

Tudi zgodbi o Monji so botrovale tri ženske: moja mama, ki je imela nenavaden hobi “šloganje”, moja stara mama, ki je imela dvanajst otrok in ni bila nikoli osamljena ter moja tašča Štefka, ki me je učila Štefanščino. Roman je med bralci že pol leta. Kadar imam priložnost v knjigo napišem tudi posvetilo: “To ni življenjepis. To je zgodba iz mnogih življenj. Vzemi iz nje, kar potrebuje tvoje življenje.” Avtorji teh misli so moji predbralci, ki so me spodbujali, naj ustvarjam za svojo dušo, češ, bralci si bodo že vzeli iz knjige, kar jim gre. Resnično, danes vem, da ima knjiga moč uroka. Bralcu ali bralki spremeni življenje na povsem njemu ali njej lasten način. Meni, kakor se za avtorico spodobi, se je udejanil že kar prvi stavek: “Prijatelji so družina, ki si jo izberemo sami.” In res – na dan predstavitve knjige, je usoda nanesla tako, da so bili vsi moji najožji sorodniki opravičeno odsotni.

This slideshow requires JavaScript.

Pozno v noč je beseda tekla o Monji, ki predstavlja vsako žensko v zrelih letih, o ustvarjalni energiji, ki z leti pridobiva na moči, o sreči, o Klubu vražjih babnic, o novih ciljih in načrtih.

Knjiga, ki je še vedno najlepše darilo, je na voljo pri blogu 50 odtenkov življenja ali direktno pri avtorici: lili.skornik@gmail.com, kakor tudi v meniju Ženski roman