navdih

NOVO LETO – NOVE ZAOBLJUBE

Novo leto – nove zaobljube. Ja, pa ja! Pri vseh omejitvah, s katerimi nas stiska družbeno socialno okolje, naj bi človek dodal kakšno omejitev (zaobljubo) še sam sebi?!? Ne. Meni bolj godi tista misel, kaj početi, če bi vedela, da je ta dan zadnji v mojem življenju. Kaj početi? Vredno razmisleka … Vem! Šla bi na izlet. Prepustila bi se življenju, da mi pokaže, kaj ima pripravljeno zame – ta zadnji dan.

Skoraj tako je bilo kmalu po novem letu, na praznik sv. treh kraljev, ko sva z možem sedla v avto in se odpeljala na izlet, na Primorsko. Ne, ne! Na srečo to ni bil zadnji dan v najinem življenju; to je bil dan, izpolnjen z lekcijo in začinjen s ščepcem humorja. In to je vse, kar duša potrebuje. Odvisno za čigavo dušo gre, bi mi lahko očitali. Res je, na primer: za dušo mojega šoferja mora popoln dan vsebovati veliko adrenalina. Da je temu tako, mož dokazuje s sedenjem za volanom. Za alfa šoferje, kakršen je, so razmere na cesti vedno vojno stanje. Treba je določiti koordinate, preveriti zaloge (goriva), preveriti zastoje in vprašati sopotnico: “Si šla na WC?” Na formuli ena ni postankov za odtočenje 😉

Dokler sva bila na lokalni cesti, sva veselo klepetala, ko pa sva zapeljala na avtocesto, sva prižgala radio, da se vožnja ne bi preveč vlekla. Nehote sem iz torbice potegnila telefon. Ta naprava ima v sebi dopamin ali hormon sreče. Na Facebooku se ga dobi po vsaki meri: lajkanje, veseli trenutki, lepe fotografije, spodbude, odobravanje … WhatsApp (kaj dogaja), vse super, nasmejani obrazi, selfiji, sedaj, takoj … Ko sem se napolnila s srečo do prave mere, sem se spomnila še na mejle (elektronsko pošto). Tedaj so se prsti upočasnili, saj se pri pošti rado kaj zatakne; ljudje imajo zahteve, probleme, nalagajo zadolžitve … ‘Glej no! Brez naslova mi je prijateljica poslala priponko ‘obljuba’. Tipično zame; verjetno sem ji nekaj obljubila in pozabila izpolniti. To moram urediti: ena, dva, tri.img_7857

Mož za volanom mi nekaj govori … pa ravno sedaj, ko se moram posvetiti prijateljici.’ Tudi njemu je postala vožnja dolgočasna. Celo navigacija je obmolknila. Na meni je bilo, da se vrnem v vlogo sopotnice. Medtem ko sva klepetala to in ono, so se moje misli nehote vračale k prijateljici. Preden sem ugasnila telefon, sem za hip ujela vsebino njene priponke, obljube, ki ni bila dana, ki šele pride. K pismu je pripela pridigo o zaobljubi. Lahko bi se začela s stavkom: Kdaj ste bili zadnjikrat v cerkvi. Takoj sem se prepustila privzgojeni slabi vesti. Ne, moja prijateljica ve, da jaz stvarnika (karkoli že je nad nami) ne povezujem z nobeno institucijo. Pravzaprav je bilo njeno sporočilo le povzetek pridige in njen osebni apel, naj iz nje vzamem za svoje življenje, če se mi zdi kaj vredno.

Kako, da ne! V bistvu se ravnam po vseh principih, ki jih omenja. Srčno se trudim razumeti, da je staro minilo in se rojeva novo, hvaležna sem vsaki situaciji (če mi ni v veselje, mi je v poduk), z veseljem se spreminjam, ljubim in ustvarjam, pomagam ljudem v stiski. Edina težava, bi znalo biti načrtovanje. Jaz sem po naravi spontana oseba.

Lukovica. “Mož ustavi, jaz moram na WC,” sem takoj pomagala mojemu šoferju v stiski, ker mu je zmanjkovalo adrenalina. “Ti bi morala k urologu, da ti poveča določeno kapaciteto … Če bi pozorno spremljala vožnjo, bi vedela, koliko vozil mi je uspelo prehiteti – do sem.” Zapeljal je in ustavil točno pred WC vrati, kar je pomenilo: tri, dva, ena, gremo! V dveh minutah dvajset sem prisedla nazaj v avto. Kako malo je treba, da je ženska srečna. Na moje veliko presenečenje gume niso zacvilile kot pri štartu F1. “Grem še jaz,” je rekel moj šofer in skočil iz avta. Zopet me je potegnil dopamin. Roka je kar sama segla v torbico po telefon. Samo toliko, da pokukam nadaljevanje pridige: kaj bomo počeli, kaj bomo nehali, česar smo počeli premalo, kaj bomo začeli več, česa bomo zmanjšali … Sledilo je ponovno presenečenje: mož se je vračal iz WCja z velikim nasmehom na obrazu. Čemu le? “Ne boš verjela,” je začel, “moškemu poleg mene je v spuščenih hlačah zazvonil telefon. Odvisnežu ga je uspelo potegniti iz hlač in prisloniti na ramo. Sogovorniku je odvrnil: ‘Sem na intervenciji. Pokliči čez pol ure’. :)))))) Revež.” “Res bedno,” sem mu pritrdila. “Kako so eni odvisni od telefonov.”

Mhmmm?!? Lekcija je bila sprejeta. Zaobljuba je bila na dlani: letos ga bom tudi jaz manjkrat vzela iz torbice.

“Držite se desno. Zavijte desno. Sedaj! Tukaj desno,” je vztrajala gospa Navigacija. ‘Ne me zaje…’, si je mislil moj šofer, ki je ravnokar prehiteval. Ker mu komande niso prišle do živega, je gospa Navigacija posegla še po matematiki: “Preračunavam!” Jaz osebno obožujem to vztrajno in odločno virtualno žensko. Oba s šoferjem sta popolnoma pritegnila mojo pozornost. Do cilja ni bilo več daleč in bilo je nadvse zabavno tudi brez telefona.

Očitno to ni bil zadnji dan v najinem življenju. Zvečer pač, sva zaspala objeta, kakor vedno, kakor da bo to zadnja noč in prav je tako.

Op. naslovna fotografija: Portorož, Zlatka C.