Snežinkine zgodbe

KORAK ZA KORAKOM PA BO …


Danes je turoben dan, da se ga Bog usmili. Takšne dni sovražim iz dna duše. Vlaga je stoprocentna, in vendar človek ni ziher ali pada ali ne, dokler ne stopi ven z enim malim dežnikom ali celo brez, in je v naslednji sekundi že moker. Danes se bom temu izognila tako, da ostanem doma. Zunaj je tudi temačno. Za razliko je v stanovanju le slaba vidljivost. Seveda imam luči, a jih čez dan ne prižigam. Sem pa le ekološko osveščena. Tistim, ki govorijo, da žarnice ne trošijo veliko energije, ne verjamem, to je del potrošniške propagande. V vrt sem letos namestila solarne luči, ki se podnevi polnijo s svetlobo (ali kako že) in ponoči oddajajo svetlobo – vsaj nekaj malega in to v različnih barvah, kar nisem pričakovala (ker nisem bila pozorna, ko sem jih kupovala …) Še vedno imam slabo vest, ker so luči iz plastike. Energetsko varčno, a še vedno škodljivo planetu. Letos me je obsedlo življenje brez plastike. Kupujem – kar se da – v stekleni embalaži: vino, pivo, sokove (itak), po novem tudi jogurte, olje, olive, kar je vloženega je lahko v konzervah, kar je svežega, je v papirnatih ovojih in vse kupaj nesem iz trgovine v torbi iz blaga. Trd oreh je pralni prašek, kajti tisti v prahu, a v papirnati škatli, škoduje stroju. Spomnila sem se, kako je mama pred mnogo desetletji rešila ta problem: prašek si je vnaprej raztapljala v lug in ga hranila v stekleni posodi. Uporabljala je trdo, dišeče milo, ki je na voljo tudi meni, namesto tekočega mila v plastenkah in tudi šampon se že dobi v obliki trdega mila. Med kremami za telo izbiram tiste v kovinskih posodah. Tako dalje in le tako naprej, pa bo moj vsakdan kmalu brez plastike.

Vse to moje početje ni imelo vpliva na zakon, dokler mi nekega dne mož ni postavil ključnega vprašanja: kje je moja plastična vrečka za japonke. Po igranju tenisa, kar je njegovo najljubše opravilo, se v klubu tudi stušira in mokre japonke že leta spravlja v ‘enoteisto’ plastično vrečko. Mož je navezan na stare stvari in malo tudi vraževeren.

»Stran si mi vrgla edino in to lucky vrečko, ki jo zares potrebujem,« me je obtožil.

»Nisem. Kje bi si upala. Dala sem jo sušiti, nekam na vidno mesto, nekam …« Samo upala sem, da ne na balkon, kjer bi jo lahko veter odnesel. Seveda mož ni verjel mojim obljubam, da SE BO našla. Tekle so minute pred njegovim odhodom na pomemben tenis duel in možu ni preostalo drugega, kakor da vzame (bi vzel) eno drugo vrečko, če bi bila pri hiši. V zadregi sem se odmaknila na stranišče, sedla na školjko in v miru razmišljala, kam dati te preklete japonke. V stekleno – ne vem kaj – ne bo šlo. V kakšno kovinsko posodo (ne bi tvegala, da me mož z njo poči po glavi). Kaj bi še prišlo v poštev?

V kotu kopalnice, zagledam rezervne role WC papirja, še vedno pakirane v dolgo polivinilasto vrečko. Bolje bi bilo, če bi bile v papirnati embalaži, ampak danes bo to zame rešitev, sem si mislila. Malo odrežem to vrečko, pa bo. V jezi sem stopila še k plastični zavesi pred tušem, da jo enkrat za vedno odstranim in obesim nadomestno iz blaga, pa četudi jo bom vsako noč sušila na balkonu … ko jo zagledam – malo ozko plastično vrečko za moževe japonke. Sušila se je, obešena na žebelj nad tušem. Kdo bi si mislil, da se bom še kdaj v življenju tako razveselila plastične vrečke.

Potrpljenje je božja mast, so včasih rekli. Izginotje plastike, se ne bo zgodilo čez noč. Na pojav moramo biti pripravljeni.

IMG_2565Danes lahko upam le to, da bo čez noč nehalo deževati. Gledam skozi okno s knjigo v ušesih. Moj fetiš je poslušanje knjig. Caroline Lee mi jih bo prebrala vsaj šestdeset. S svojim glasom me je povsem osvojila. Mimoidoči na ulici imajo odprte dežnike. Vsi razen dveh črnk. Po ulici se lahkotno sprehajata in pomenjkujeta dve črnki. Kakšno naključje; knjiga, ki jo poslušam, ima naslov Sauthern Ruby (Rubin z juga). To bi se temnopolti dekleti smejali, če bi vedeli, da ju sredi Nemčije opazuje Slovenka, ki posluša knjigo Avstralske pisateljice o rasni segregaciji v Ameriki in pri tem razmišlja, ali črnci gledajo na dež drugače, kakor Evropejci (mogoče jim je to ostalo v krvi, mogoče ;).

Dejstvo pa je, da svet postaja ena velika vas, ki se bliskovito spreminja in ozavešča glede pravih vrednot. Nekega dne na svetu ne bo več plastike, nekega dne …