Ko deklice postanemo ženske in leta teko, potem Dan žena ni samo osmi marec; vsak dan si prizadevamo spremeniti v praznik. Ustvarjalci tega bloga predstavljamo ženske iz mnogih zornih kotov. Še sam gospod Bog je moškemu izpulil rebro, da je ustvaril nekaj bolj božanskega. Vsaka ženska ima svojevrstno karizmo, ima značaj, ima izgled in potem je tu še vonj. Mmhmmm! Moja mama diši po jasminu, moja hči diši po vrtnicah in malinah (C. Aguilera), moja prijateljica po ‘krivdi’ (Gucci). Napoleonova Josephine pa ni smela uporabljati niti vode, da je zadržala, preprosto, vonj po ženski.
Mnogo filmov si pogledam enkrat, nekatere dvakrat, ko pa si film pogledam tretjič, potem ostane z menoj za vedno. Takšna mojstrovina je Vonj po ženski. Dokaj enostavno je ustvariti lepo sceno, napisati lepo glasbo, veliko bolj zapleteno pa je predstaviti vonj. Avtor zgodbe, Giovanni Arpino je skoraj ‘naše gore list’, rojen 1927 v Puli. Svojo predanost ženskam je dokazal tudi z delom Boccaccio ’70.
Knjiga, Profumo di donna, je doživela prvo filmsko uprizoritev že leta 1974. V glavni vlogi sta dva moška karakterja. Očitno se je pisatelj dobro zavedal, zakaj ženske oddajamo vonj. Njegova genijalna odločitev je bila, da nam vonj predstavi skozi ‘sprejemnik’ le-tega, torej skozi moška čutila. Frank Slade (Al Pacino je v tem filmu prejel Oscarja za glavno moško vlogo) je upokojen vojaški kapetan. Njegova slepota začne zgodbo dramatično zapletati. Sorodniki mu v pomoč najamejo Charlija (Chris O’Donnell), dijaka prestižne srednje šole, ki pa dejansko izhaja iz revne družine in dobro ve, da njegovim mladostnim spodrsljajem nihče ne bo kril hrbta. Vrhunec drame je ravno tovrsten dogodek, zaradi katerega bi lahko bil Charlie izključen iz šole. Kljub temu, da je prizadeti Frank izjemno problematična oseba, s Charlijem vzpostavi edinstven, celo prijateljski odnos. Kot se za italijanskega avtorja spodobi, v filmu ne manjka moških scen (Ferrarijev avto, lepa ženska, grozeč revolver), kot tudi ne smeha in solz.
Seveda sem v skušnjavi, da prilepim YouTube-ov posnetek Frankovega govora pred šolsko poroto, pa ne bom. Film je treba doživeti v celoti in to večkrat.
P.s. ne morem iz kože … naj bo. En tango za romantična dekleta:
Snežinkin blog 