Potno poročilo iz najbolj slovečega cvetočega parka v Holandiji. Moj mož je preživel in dobil priznanje najvišjega zakonskega reda za potrpežljivost in razumevanje ženske duše, ki pač ni v stanju potovati od točke A do B, ne da bi si pogledala še Aa, Ab, Ac,… in spotoma poslikala vseh sedem milijonov cvetočih čebuljnic, grmovnic in dreves 🙂
Za ogrevanje sva naredila postanek v Kinderdijk-Elshoutu in si ogledala starodavne mline na veter, ki sodijo na seznam UNESCOve svetovne kulturne dediščine. Močvirnata pokrajina se baha z devetnajstimi mlini iz leta 1740.
Pred parkom Keukenhof sva se znašla v nedeljo ob osmih zjutraj; prva in skorajda edina. Me je mož takoj pohvalil, ker sem v rokah držala po internetu kupljene karte, ki zagotavljajo vstop mimo vrste, ki je seveda ni bilo 😉 Kakorkoli že, sveže jutro in nepopisna lepota cvetja me je vrgla naravnost na rit (po domače rečeno). Ni mi bilo nerodno in nisem bila edina. Vse ženske duše so se želele zliti s cvetjem in vonjavami.
Tudi, ko sem se namenila do točke WC, me je moral mož čakati in čakati,… Prav po moško me je vprašal: “A je takšna vrsta na WCju?” Samo prijela sem ga za roko in odpeljala v ogromno halo z nepopisno gostoto in težo dehtečega vonja svežih lilij.
Ko smo ravno pri klobučkih, velja omeniti, da je Keukenhof pritegnil tudi pozornost Nizozemske kraljice Maxime.
Na srečo me je mož, po nekaj urah tekanja od cveta do cveta, le potegnil za roko in posadil pred pol litra piva. Šele takrat sem ugotovila, da je v zraku tudi brezplačni Wi-Fi in na internetni strani Keukenhofa se ponuja še toliko tematskih zadev, ki sva jih spregledala:
Na primer: v sedemnajstem stoletju je uspelo keramikom iz mesteca Delft ponarediti modro-bel kitajski porcelan. Celo vrtovi tistega časa so povzeli modro-bele motive. Zaokrožene podobe so tudi zelenjavni vrtovi, starodavni vrtovi, romantični vrtovi, aromatične zasaditve in še in še.
Do poldneva se je park tako napolnil s turisti, da so cvetovi komaj še prenašali pozornost. Resnici na ljubo pa sva po pivu ovenela tudi mi2 😉
Se nadaljuje.
Snežinkin blog 