Kje smo ostali? Aha, mož me je pred pivo posadil, da sem ovenela, da me je vsaj malo umiril. Fizično res, moj duh pa je našel nove razsežnosti: Wi-Fi, ki na Keukenhofovi strani ponuja vodnik po parku s sistematičnim pristopom. Gremo še enkrat od začetka. Moža sem motivirala z dejstvom, da je plačano vstopnino pač treba izkoristiti (celih 17 eur po glavi).
V pavilijonu Beatrix so bile na ogled orhideje in oblačila s cvetnimi dodatki. Tudi jaz sem se pred odhodom ukvarjala s tem (za Zlatko) ključnim vprašanjem, kaj obleči, da bom blogu povšeči. Pa presodite sami, ali sem zadela 🙂
Poleg mnogih otroških igrišč, živalskega vrta in rekvizitov (kolesa, čolni, veliki cokli,…) se v park ponuja tudi nekaj ‘igral’ za odrasle otroke: hoja po vodi, mlin na veter, labirint, sončna ura,…
Labirintu se nisva niti približala, ker sem pred njim opazila klopce, na katerih so sedeli predvsem moški; ženske so najverjetneje… ?!? Ne bomo o tem…
Za bolj resne obiskovalce so na ogled skulpture sedemnajstih priznanih umetnikov :
Skoraj bi pozabila omeniti, da je naslov letošnje prireditve ‘The Golden Age‘ ali zlata doba Holandije. Dežela je obogatela predvsem z medcelinskim trgovanjem. Tulipanova čebulica je bila več vredna od zlata (primerjano po teži). Dandanes pa se motivi tulipanov pojavljajo na vseh možnih izdelkih, ki jih ponujajo male trgovinice širom parka. Prav posebno pozornost med njimi si zasluži opevan črn tulipan, zato sem ga izbrala za zaključek te nepozabne cvetne odisejade.
P.s. v mojem vrtu ni tulipanov 😦 – so voluharji. Drugo leto nasadim tulipane v “kištice”, pa naj si voluharji polomijo zobe. Mogoče bi se veljalo zgledovati po ‘podpuri’ zasaditvi z zgornje slike, kjer so med tulipane podtaknjene narcise.
Snežinkin blog 