TREND NEMČIJA – 1. DEL

Klečim na tleh, čelo počiva na tepihu med iztegnjenimi rokami, (slučajno) obrnjen proti vzhodu. Človek bi pomislil, da molim k Alahu, kot večina ravno prispelih v Nemčijo. Ne, ne! Moj bog je že dolgo en sam – Pilates. Ker pa je treba biti med pilatesom tudi sproščen in odkrit, bom priznal, da pojem hvalo ženi Biserki, ki me je že drugič v življenju osvobodila dela. Prvič sem pustil službo v Sloveniji, drugič sem pustil službo v Avstriji, tretjič – nisem več iskal službe.

Torej, z njenim trebuhom za kruhom sva tokrat pristala v Nemčiji. Aleluja!

Ali sva tujca? Z vidika združene Evrope – nikakor! Ker gospa Merkel celo vabi novo delovno silo, sva tako rekoč v Nemčiji gosta. Nikakor nisva begunca. Begunci prihajajo peš ali z vlakom, nekateri celo s taksiji, da ne omenjam tistih, ki so si privoščili letalo. Midva sva se, za razliko od vseh, pripeljala s svojim avtom in veliko, veliko več prtljage. Naj imam slabo vest, ali naj bi jim zavidal v vsaki roki po eno vrečko, kvečjemu kovček? Najin avto je bil nabito poln in za nama še tovornjak s pohištvom, škatlami, … Pokleknil sem pred ženo ter jo prosil: »Ne kupuj ničesar več. Toliko vsega imava, da do smrti ne bova porabila.« Za trenutek sem se ji celo zasmilil, potem pa me je podučila: »J. Rivers je rekel: ‘Ženska doživi orgazem le med nakupovanjem. Sicer se pretvarja.’ Možek, midva sva tako uigran par, da se nama absolutno ni treba pretvarjati.«

Res je. Nikoli se nisva pretvarjala. V zakonu sva igrala vsak svojo vlogo, se razlikovala in se dopolnjevala. Biserka je od nekdaj moj zlati prinašalec: podjetna, sposobna, razgledana, karieristka. Jaz sem športnik. Da se ne bom pretvarjal – bil sem športnik, dokler se niso nakopičili zdravstveni problemi. Odkar sva v inozemstvu, se rad pohvalim, da sem multipraktik. Ni dela, ki se ga ne bi lotil. Če Biserka ustvarja prihodek, jaz ustvarjam najine domove. Pardon, urejam najemniške odnose in zagotavljam toplino doma.

Ni dileme, v Nemčiji sva le gosta, da ne bi prišlo do krize identitete. Moja žena je zavedna Slovenka. Že na Dunaju mi je očitala, da se počutim kot doma. Kako ne bi, že moja stara mama je služila dunajski gospodi. Malo je manjkalo, da se nisem poistovetil z Avstrijci.

Biserka, ki je izredno ciljno usmerjena, naju je v Nemčiji takole naravnala: »Ne glede na najine korenine in preteklost se morava čim prej asimilirati v novo okolje. Ne bo poceni. Za razliko od beguncev greva jutri k eminentnemu frizerju – Nemcu. Pomembno je, da bova primerno urejena in da se pokaževa.«

Čeprav so jo v novi službi, v mednarodnem turističnem podjetju, takoj polno obremenili, je naslednji dan prihitela domov pravočasno, da ne bi zamudila stilske preobrazbe. Nemci cenijo disciplino in točnost. »Ženska! To je frizer, to ni space shuttle,« sem jo miril. Na svoje veliko presenečenje sem spremenil prepričanje, čim sva vstopila v salon. Res smo bili kot astronavti, vsak svoje narodnosti. Mene je strigla celo Sirijka!?! Mhmm, verjetno je bila tu med prvimi. Šalo sem dal na stran, ko se me je prisrčno razveselila. Zmotno je pomislila, da prihajam iz arabskega sveta. Sem temne polti, visok in lepo grajen. Ko sva bila gotova, je moji Biserki, poleg lepote, udarilo v glavo tudi ljubosumje.

Nadvse ljubeče sem jo pogledal: »Ženka, midva sva uglajen par. Nobena begunka ne bo prišla med naju. Veš, da sem jaz za Slovenke. Rojen kristjan.«

Za razliko od mene, ki v religijah vidim predvsem nestrpnost in vojskovanja, mojo Biserko verski simboli in obredi pomirjajo. Mislim, da njo, poleg mojega priimka, identificira tudi krščanstvo. O tem ne govoriva veliko; vem le, da ima okoli vratu zlato verižico s križcem. Nikoli je ne sname; nosi jo diskretno, pod oblačili.

V znak identifikacije, torej njej na ljubo, sem na zvonec, na vrata in na poštni nabiralnik pritrdil nalepko z najinim priimkom. »Ali to pomeni, da se ti toži po pošti?« me je dražila Biserka, ker sva čakala, da naju prepozna še virtualni svet, da se končno priklopiva na internet. Saj ni res – pa je. Že naslednji dan sta bili v nabiralniku dve pismi, obe zanjo. Od srca sem se nasmejal: »Grem stavit, da si pisala sama sebi kot Mr. Bean.« Ni se pustila zmesti. Z veliko mero pomembnosti je odprla prvo pismo in se pohvalila: »Poglej Mirko, mojo fotko hočejo! Sem že na pragu slave.« No ja, sanjati ni greh. Fotografijo je zahtevala zdravstvena zavarovalnica. Medtem, ko je odpirala naslednje pismo, se je do solz nasmejala: »To si poglej! Vabijo me na foto-shooting jošk.« Zgrabil sem pismo iz njenih rok in presenečen ugotovil, da ni hec. Povabljena je bila na mamografijo. V moji podzavesti se je porodilo nespodobno vprašanje: »Kako daleč bi šla moja Biserka za slavo in uspeh? Ali bi se bila pripravljena sleči?«

Resnici na ljubo je treba povedati, da so se najini sosedje zaprli pred nama – priseljencema. Celotna hiša nasproti najinega stanovanja je bila zastrta. Midva pa brez zaves; okna čez celo steno. Ker Biserko dobro poznam in vem, da potrebuje neomejene količine pozornosti, sem se takoj domislil obliža na rano: »Veš, kaj si rekla? Da se je malomeščanom treba pokazati. Greva! Sprehodiva se po mestu in pojdiva na kavo.«

Lep jesenski dan naju je objemal s toplino in nama dajal občutek domačnosti, da sva sprejeta. Biserka si je samozavest krepila še s klobukom na glavi: »Povej, če ne izgledam kot Nemka.«

Njen strumen korak se je upočasnil šele v parku, kjer je na klopci sedel harmonikar in igral romantične francoske šansone. Za nekaj minut sva postala in mu pokimala v pozdrav. »Tudi ta je prišel v Nemčijo med prvimi,« sem se pošalil. Pohitela sva proti kavarni, da se zlekneva na sonce. Med iskanjem proste mizice je Biserka ugotovila, da so vsi eselecki polni sivih panterjev. Ženske so jo ocenjevale s pogledi od glave do nog. »Veš kaj si mislijo moški o meni?« me je retorično vprašala in si odgovorila kar sama: »Sveže meso. Počutim se prav mlado, ker mlajših ni, vsaj ne na ulicah – vse so za računalniki. Moški pogledi so me spomnili na tisto Dudekovo izjavo: ‘Moj lulek je kak naš pesek, mojoj neče nič a susedko bi raztrgal’«.

Ta dan mi je ostal za vedno v spominu.

Zvečer se je Biserka domislila še ene izvirne rešitve, kako pridobiti zaupanje sosedov v nasprotni stavbi. Stopila je do okna in glasno razmišljala: »Super, če so se skrili za rolete, sva midva varna. Po stanovanju se bova sprehajala v spodnjem perilu, da ne rečem – gola.« To je bil pravi psihološki eksperiment. Kdo bo zdržal dlje? Pa ni bilo treba dolgo čakati. Že naslednji dan so sosedje pospravili rolete. Razgaljena nisva bila več nevarna. Meni razkazovanje nikoli ni šlo od rok. V Nemčiji sem si prvič iskreno priznal, da postajam ljubosumen. Vsakokrat, kadar sva se naselila v novo okolje, se je Biserka izpostavljala z vpadljivim oblačenjem, da ne rečem slačenjem. S prijaznostjo in lahkotnim komuniciranjem je vlekla nase veliko več pozornosti, kot bi bilo potrebno. Tudi, ko mi je pripovedovala, kako dobro je sprejeta v službi, sem se spraševal, ali je to rezultat trdega dela ali njene pojavnosti.

Zgodilo se je, česar sem se najbolj bal…

> se nadaljuje