Te bele vrtnice poklanjam Nini, ki je ponovno poskrbela, da življenje ne gre ‘kar mimo mene’. Nina Krajnc je motivatorka in moja mentorica kreativnega pisanja. Leto dni sodelovanja je med nama stkalo globoko prijateljstvo in nič naju ne moti, da se v resnici še nisva, in se verjetno nikoli ne bova srečali. Druga na drugo vplivava s spodbudami k ustvarjanju na poti k lepšemu življenju. Prejšnji teden je na FB delila z nami dogodek, ki se jo je čustveno dotaknil.
Takole gre Ninina zgodba: Včasih ne potrebuje objema otrok, ampak mama.
“Danes sem bila v trgovini priča prizoru, ki je pri naključnih mimoidočih sprožil zelo različne odzive. Mamica s približno 6-letnim sinčkom je šla po več kot očitno dolgem dnevu v trgovino. Očitno mu nečesa ni želela kupiti in sinček je uprizoril pravo gledališko dramo – z glasnim kričanjem, cepetanjem, razgrajanjem, na koncu prošnjami … Skratka, z vsem, kar smo starši morda že kdaj v zavetju štirih sten ali v javnosti doživeli tudi pri lastnem otroku … ali pa ne, sploh ni bistveno.Večina ljudi je opazovala in zmajala z glavo, starejši gospod se je zatopil v police in naredil vse, da je lahko prizor igrnoriral. Nekateri so bili brezbrižni, nekateri so si med sabo izmenjali svoja mnenja … potiho, ko se je drama preselila že malo naprej. Jokanje in kričanje je trajalo celo njuno pot do blagajne. Tam sva se srečali in videla sem, da je vihar minil in sinček je tiho stal zraven vozička. Ko sem pogledala mamo … sem jo tako začutila. Ujela sem tisti prazen pogled … zelo izčrpane mame. Utrujena je bila, vsega je imela dosti za ta dan, hkrati pa si ji iz obraza lahko bral njeno razočaranje in občutek nemoči … Verjetno smo vse mame kdaj spoznale tistega notranjega kritika, ki vsake toliko potrka na našo vest: Ja kakšna mama pa si?!Začutila sem svojo priložnost … sredi njunega največjega kaosa bi bilo namreč nekoristno in nekonstruktivno kar koli govoriti mami ali otročku. Pohitela sem s svojim nakupom in ju dohitela na izhodu iz trgovine. Samo prijela sem jo za roko, pogledala v oči in rekla: „Ne sekirajte se, super mama ste!“ Nato sem jo objela … in v objemu mi je zajokala. Ker je bilo za ta dan vsega preveč … ker je bila v veliki stiski … ker daje vse od sebe, kar v danem trenutku lahko. Ampak … včasih je mama tista, ki potrebuje objem. In sočutje. In razumevanje.”
Seveda bi se lahko ta zgodba končala čisto drugače … otrok bi lahko v jezi stekel iz trgovine naravnost med avtomobile … Da bi preprečila takšen scenarij, sem pred leti svojo štiriletno hči raje puščala doma. Takrat sem bila tudi jaz preobremenjena – celo podjetnica. “Narobe,” je protestiral moj mož, “to moraš vzeti za izziv in rešiti zadevo.” In sem razmišljala … slabo spala … nakar se mi je posvetilo, kakor v risanki prof. Baltazarju. Naslednjič, že kar na vstopu v trgovino, sem dala hčerki dva evra, rekoč, naj vzame svoj mali voziček in si nekaj malega izbere. Ko sva prišli do blagajne, je imelo to malo bitje veliko presenečenje zame: prazen voziček. “Kako pa to,” me je zanimalo. “Bom raje obdržala dva evra,” me je odpravila. Danes se smejimo na ta račun, ker je zaljubljena v gorenjca …
Leta res prehitro bežijo. Še preden sem pozabila na težave z otroki, že letam po trgovini za vnuki. To je šele odgovornost!
“Vse razumeta,” pravi moja snaha, “z njima se je treba samo lepo pogovoriti.” No, pa sem se. Z mlajšim, vsak čas bo štel tli leta, sva se zmenila, da odloži nazaj na polico tiste čigumaste bombone in si izbere veliko škatlo domačih keksov, da jih bomo vsi skupaj hrustali. Vse super … potrpežljivo jo je nesel do blagajne. Ko je ocenil, da “so keksi sedaj pa že njegovi”, je planil po dolgem hodniku naravnost proti izhodu … iz trgovine med avtomobile. Za čuda nisem okamenela; vse sem spustila blagajničarki v naročje, tekla za njim in (tokrat jaz) kričala, da so me vsi gledali. Pred vrati je dete obstalo kot vkopano, se obrnilo in steklo nazaj do prodajalke. “Le s čim ste mu zagrozila,” me je radovedno vprašala blagajničarka. Ker je trik uspel, sem ji ponosno pojasnila:
“Otrokom je treba na svoj način dati njihov prav. Malčku sem povedala, da le prodajalka, torej vi, znate odpreti to škatlo s keksi 😉
Tudi značaj starejšega vnuka (6 let) sem testirala z žepnino. Pred vhodom v trgovino, ker so sedaj drugačni časi, sem mu privoščila pet evrov … Izbral si je eno igračko in jo odložil na tekoči trak blagajne med ostalo robo. Pomaknil se je mimo blagajničarke in nakupljeno blago pridno zlagal v vrečko. Pet evrov je ostalo kar v njegovem žepu !?! Na izhodu iz trgovine, nisem zahtevala, da mi naj prispeva pet evrov, temveč sem pripomnila, da pa je bila igrača dražja … “Ja,” je pritrdil, “naslednjič mi boš pač dala deset evrov.” 😉
Snežinkin blog 