… z neba, iz zemlje, s koščka papirja, iz mimobežne podobe, iz pajkove mreže … Kjer le najdemo, moramo pobrati tisto, kar je dobro za nas. (Pablo Picasso)
Ni le dobro, nadvse ganljivo je gledati prve snežinke z neba. In veselje, kakršnega smo poznali otroci, ko smo tekli v klet po sani, se sedaj čuti in širi med FB prijatelji. Zelo nostalgično. Tak čas je bil pri nas doma tudi čas, da se oče poda v klet po vložene pridelke: marmelado, vinogradne breskve, češnje, kumarice, ajvar, ribe v kisu … na leseni deski so že čakale suhe salame, na kruhu zaseka s česnom … Mhmmmmm!
Marmelada, ki jo danes držim v rokah je iz leta 1986. Vem, kaj bodo naredili moji sorodniki, ki sedaj berejo to zgodbo – pograbili bodo telefone in mi grozili: glej, da je ne boš odprla, kaj šele jedla. Seveda jo bom! Na vsak način moram izvedeti, česa je bilo, tistega Gospodovega leta, preveč v marmeladi. Očetu, ki je pri naši hiši kuhal marmelado cel božji dan, se je vsako leto nekaj vsulo v zmes. Včasih so bile to prevelike količine sladkorja, včasih ruma, včasih orehov … Ne gre za sestavine, pravzaprav gre za okus, gre za zgodbo, za spomine, ki mi jih bo pričarala očetova marmelada.
Ko sem bila še študentka, sem tovorila domače dobrote iz Celja do Ljubljane; na litre, na kile … na avtobus, na vlak, včasih na štop. To naj bi zadostovalo za en teden. Za cel teden, ča ne bi prišla za menoj cimra Adela. Le-ta je prišla tudi iz mojega domačega kraja praviloma v ponedeljek zvečer, odprla hladilnik, vzela iz njega kozarec marmelade in z veliko žlico zajemala do dna. Nisem ji zamerila tega užitka. To je bil kompliment mojemu očetu. Zamerila sem ji, da si ni pri nas doma napolnila kovčke in jih sama tovorila do Ljubljane 😉
Zgodba o tej marmeladi v mojih rokah pa je bolj žalostna. Oče mi je umrl pred dvemi leti. Nič ni odnesel s seboj. Za njim je ostalo vse in med drugim tudi polna klet kložja. S skupnimi močmi (hvala sorodnikom) smo jo praznili več dni. V kleti so bili kosi treh generacij kuhinj in dva pokvarjena hladilnika. Seveda smo ju odprli. Začuda nista bila prazna! Polna vloženih dobrot. Ko je moja hči izvedela za ‘čistilno akcijo’, me je nemudoma poklicala: “Glej, da ne boš vrgla v smeti Atekove marmelade! Jaz bi jo imela.” “Nikakor,” sem ji zagotovila, “ti samo povej, katero bi imela. Ali tisto iz leta 1978 ali tisto iz leta 1987.”
Kako zelo mi je žal. Žal mi je in kesam se, da nisem prisluhnila takrat še živemu očetu, ki me je vabil v klet. Takrat mu je bilo 90 let in dobro je vedel, da ne bo več dolgo, da ne bo mogel vsega sam pojesti. Nisem si vzela nekaj uric časa (prekleta časovna stiska), da bi se družila z njim, da bi se skupaj do solz nasmejala tisti štirideset let stari marmeladi.
Te dni, za prvi november, sem iz kleti pospravila še nekaj krame … vse je romalo v smeti. Med starimi knjigami sem zaman upala, da najdem svoj dnevnik, ki sem ga pisala kot najstnica. Dnevnik je bil poln izpovedi in upov. Na kaj? Na vse to, česar imam danes preveč. Tudi prostega časa.
Zapadel je prvi sneg … marmelada odlično tekne, ker ima veliko ruma … jaz pa ga pogrešam, pogrešam očeta in dobre stare čase.
Snežinkin blog 
Hanzi še živi…še je tu z nami!
Dokler se ljubljenih spominjamo še niso odšli, ampak so tu , del nas, z nami….
Všeč mi jeVšeč mi je