SVETI MIKLAVŽ IN VARIACIJE NA TO TEMO

Če bi pred nekaj leti, na današnji dan, 6. decembra, sveti Miklavž lahko pokukal na internetno klepetalnico, bi prebral sledeče: Klepetulja, očitno ženskega spola, ki ji ni nič jasno, je vnela prepir z izjavo, da se Miklavža ‘ne gre’ in zameri tistim, ki se to grejo in ne vedo, kdaj se je treba iti. Mhmmmmm?!? No, tetaMici ji je takoj pojasnila, da v noči iz 5. na 6. december. Pika. Ja, pa ja … šele po tem se je klepetanje zares začelo: vmešali so se Tajkuni, Sončki so zagovarjali pridne otroke, Hm je dodal še ščepec filozofije … Klepetulja, ki je prepir začela in ji še vedno ni bilo nič jasno, se je v tem trenutku oprijela celo Dedka Mraza. OMG (o moj Bog), bi rekli ta mladi, s tem je šele prilila bencin na ogenj. Kaj je bilo prej, kura ali jajce, mislim, Miklavž ali Dedek Mraz. Haloooo! Miklavžu so nastavljale že naše stare mame … in na koncu je YO_ povedal Klepetulji, da pa res nič ne dojame.

Na tem mestu sveti Miklavž zelo verjetno ne bi bil v stanju brati dalje. Oblivale bi ga solze smeha in mu zameglile pogled na te zmešane zemljane – vsaj jaz si ga tako predstavljam. Miklavž je za tiste, ki verjamejo vanj. Njegova dejanja so v poduk in v veselje – tistim ta pridnim, seveda. Vsako leto in to prav na današnji dan.

Pridna je tudi moja sestrična Albina. Ne bomo o tem, koliko je stara. Ona bo po duši in srcu vedno mlada, zato sem prepričana, da je sinoči tudi nastavila (nič grdih misli) Miklavžu, seveda. Njena skleda bi ostala prazna, ker je Albina v karanteni, osamljena z virozo, če ne bi svojih težav objavila na FB. In hvala Bogu, da obstaja FB. Tako sem vsaj izvedela, da ji je prehlad pobral dar govora, zato bom njeno skledico, na videz prazno, a polno pričakovanja, napolnila z zgodbo, ki si jo je zaželela. Brati pač zmore.

Poduk zgodbe: od viroze se ne umre.

Ko sta bila moja teta Fanika in stric Stanko že zelo stara (vsekakor starejša od Albine), sem se najavila k njima na obisk. »Lepo, da si se spomnila na naju,« me je po telefonu pohvalila teta Fanika, ki je bila po naturi prava dobričina, »k nama pa nikar ne hodi. Tvojo pozornost hvaležno odklanjava, ker se bojiva viroze. Veš, kako je to pri starih ljudeh; mimogrede naju lahko pobere.« Priznam, da me je njen, pa naj si je bil še tako obziren izgovor, prizadel. Če bi bilo Faniki dano vedeti, da bi bilo to najino zadnje srečanje, bi verjetno dala na stran strah pred virozo. Ona je to pravzaprav vedela, jaz sem bila tista, ki nisem nič razumela. Kakor koli že, tisto leto je teta Fanika umrla. Ko sem izvedela vzrok smrti (v njej se je razraščal rak) sem dojela, da je bil njen strah, dejansko strah pred smrtjo. Dobra, kakor je bila, si je zamislila pogreb s posutjem pepela, da ne bi njeni posmrtni ostanki kogar koli, kakor koli obremenjevali.

Stric Stanko je bil drugačen človek. Na sedmino je povabil veliko ljudi. Na virozo ni niti pomislil, ostali pa smo jo tudi pustili doma 😉 Po obedu na sedmini je prisedel k meni, če sme. »Seveda, pridi,« sem ga povabila. Kako naj ga tolažim, sem pomislila. Jaz osebno nisem pretirano čustven človek. »Poslušaj no,« me je ogovoril. »Ali bi mi ti dala eno cigareto?« Opomba za Albino: ti si je ne smeš prižgati, ker imaš virozo 😉 Glede strica in kajenja: možak je moral opustiti kajenje že pred desetletji, zaradi bolezni srca. Ko sem bila študentka, sem ga obiskala v Ljubljani. Takrat je bil že v pokoju, a je pridno pisal dokotrat iz prava za Slovenske železnice. Nad kaminom v njegovi študijski sobi je visela velika stara ura in na rob kamina je bila položena cigareta. »Kaj pa to pomeni? Kateri zdravljen kadilec, bi se takole soočal s pregreho,« sem bila začudena. Popraskal se je po nosu in mi ponudil filozofsko razlago: »Ne gre za kajenje, gre za ritual. Droge niso škodljive, če je njihovo konzumiranje pod kontrolo. Vsak dan, ko ura odbije opoldne, si privoščim eno cigareto. Disciplina je mati uspeha …« Kasneje sem izvedela, da je opustil tudi druge razvade – vsaj tako ga je hvalila teta Fanika. Ampak … sedaj je teta Fani mrtva, ura ni dvanajst, stric Stanko pa na sedmini veselo vleče že svojo drugo cigareto. Očitno se je odločil, da ne bo umrl od viroze. Ne smem reči kakor koli že, ker vem, kako je bilo naslednje tri mesece do njegove smrti. Bilo je veselo kot še nikoli. V domu upokojencev je živel, kakor je želelo njegovo srce, dokler je še bilo. Igral je na srečo, kaj malega spil in kakšno skadil. Mogoče je vmes prebolel tudi kakšno virozo, a to ga nikoli ni skrbelo.

Draga Albina, čimprej se pozdravi. V romanu Kam je izginila Monja, na strani 84 pa najdeš recept, kako premagati virozo, kako se rešiti smrkanja in kašljanja. Preverjeno!