Z leti se človeku zgodi tudi tisto, za kar si je v mladosti rekel: meni, kaj takega, meni nikoli … No, meni se je zgodilo prav to: pozabila sem na današnji praznik. Da se približuje kulturni dan, me je spomnil sin, ki sodi med delovno populacijo in se veseli vsakega dela prostega dne. »Pa ravno ti si pozabila, kam sodi osmi februar. Ti, ki si svobodna umetnica,« mi je očital. Roko na srce, jaz sodim bolj med umetnike na svobodi 😉 In potem mi je sin v trenutku navdiha naložil še pokoro, rekoč: za kazen boš napisala sonet. Sonet?!? Jaz pa sonet.
Življenje me je izučilo, da je potrebno kazen obrniti v izziv. Potrebujem znanje in navdih. Kam po znanje? Google ve. Preusmeril me je k Lidiji Brezavšček. Ja, sonet ima pravila in pa ritem. Čisto drugačen ritem od valčka. Kdo bi vedel, če je gospa Prešeren pisala sonete – saj ne, da bi ga jaz prepisala, to ne. Jaz bom to že zmogla – vse za sina. In sem šla po inspiracijo. Korakala sem v ritmu, v glavi premetavala sem rime skozi park, prečkala cesto, kjer se ne sme, zamišljena obstala pred italijansko restavracijo … Mhmmm. Sonet je italijanskega porekla. To bi bilo idealno, da vstopim in naročim en sonet. Natakar bi me vprašal: »Ali za seboj ali ga boste pojedli kar tukaj?« »Za seboj. Potrebujem ga za sina.«
Ne. To ne gre tako. Zahvaljujoč sinu, sem ‘padla’ v kulturni praznik iz povsem novega zornega kota. Večina državljanov bo danes zvečer sedla pred ekrane ali v kakšno eminentno dvorano in prisluhnila kulturnim stvaritvam naših očakov, jaz pa sem se postavila v kožo umetnikov in ustvarila nekaj novega na primer sonet.
Res sem ga. V pomoč mi ni bil računalnik, ne svinčnik in papir, niti mesečina, niti intelignečni kvocient. Pomagala je čustvena inteligenca. Vživela sem se v Prešerna. Buteljka je padla in napisan je bil sonet.
Prilagam dokaz. Vsem skupaj voščim lepo praznovanje!
Sonet za sina
»Jaz zate, sin moj, vse sem naredila.
Rodila te in ti ob strani stala,
želela dobro, te občudovala.
Kaj očitaš mi? Kaj sem pozabila?
Prešeren, da ušel je iz spomina.«
»Mati, napiši mi sonet,« si dejal,
»v spomin Francetu, ker je pesnit‘ znal.«
Pesnim naj? Pesniti mi ni vrlina.
Brezdelje za tak praznik je pravica.
»Prijatle zberi in se poveseli.
Trkni! Zato nastala je zdravica.
Sin moj, si mislil, da ne bom uspela
spisati soneta. Gospa Prešeren
ga je tut – le objavit‘ ga ni smela.«
Poljub, mama.
Op. Naslovna slika: Mother son drawing, Etsy
Snežinkin blog 