so-ustvarjanje

SONET ZA SINA


Z leti se človeku zgodi tudi tisto, za kar si je v mladosti rekel: meni, kaj takega, meni nikoli … No, meni se je zgodilo prav to: pozabila sem na današnji praznik. Da se približuje kulturni dan, me je spomnil sin, ki sodi med delovno populacijo in se veseli vsakega dela prostega dne. »Pa ravno ti si pozabila, kam sodi osmi februar. Ti, ki si svobodna umetnica,« mi je očital. Roko na srce, jaz sodim bolj med umetnike na svobodi 😉 In potem mi je sin v trenutku navdiha naložil še pokoro, rekoč: za kazen boš napisala sonet. Sonet?!? Jaz pa sonet.

Življenje me je izučilo, da je potrebno kazen obrniti v izziv. Potrebujem znanje in navdih. Kam po znanje? Google ve. Preusmeril me je k Lidiji Brezavšček. Ja, sonet ima pravila in pa ritem. Čisto drugačen ritem od valčka. Kdo bi vedel, če je gospa Prešeren pisala sonete – saj ne, da bi ga jaz prepisala, to ne. Jaz bom to že zmogla – vse za sina. In sem šla po inspiracijo. Korakala sem v ritmu, v glavi premetavala sem rime skozi park, prečkala cesto, kjer se ne sme, zamišljena obstala pred italijansko restavracijo … Mhmmm. Sonet je italijanskega porekla. To bi bilo idealno, da vstopim in naročim en sonet. Natakar bi me vprašal: »Ali za seboj ali ga boste pojedli kar tukaj?« »Za seboj. Potrebujem ga za sina.«

Ne. To ne gre tako. Zahvaljujoč sinu, sem ‘padla’ v kulturni praznik iz povsem novega zornega kota. Večina državljanov bo danes zvečer sedla pred ekrane ali v kakšno eminentno dvorano in prisluhnila kulturnim stvaritvam naših očakov, jaz pa sem se postavila v kožo umetnikov in ustvarila nekaj novega na primer sonet.

Res sem ga. V pomoč mi ni bil računalnik, ne svinčnik in papir, niti mesečina, niti intelignečni kvocient. Pomagala je čustvena inteligenca. Vživela sem se v Prešerna. Buteljka je padla in napisan je bil sonet.

Prilagam dokaz. Vsem skupaj voščim lepo praznovanje!

Sonet za sinaIMG_8074

»Jaz zate, sin moj, vse sem naredila.

Rodila te in ti ob strani stala,

želela dobro, te občudovala.

Kaj očitaš mi? Kaj sem pozabila?

 

Prešeren, da ušel je iz spomina.«

»Mati, napiši mi sonet,« si dejal,

»v spomin Francetu, ker je pesnit znal.«

Pesnim naj? Pesniti mi ni vrlina.

 

Brezdelje za tak praznik je pravica.

»Prijatle zberi in se poveseli.

Trkni! Zato nastala je zdravica.

 

Sin moj, si mislil, da ne bom uspela

spisati soneta. Gospa Prešeren

ga je tut – le objavit ga ni smela.«

 

Poljub, mama.

 

 

Op. Naslovna slika: Mother son drawing, Etsy

 

navdih

NAVDIH JE GONILO ŽIVLJENJA


Zakaj sem srečna? Zato, ker sreča ni v glavi, ne v daljavi in ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad. (T. Pavček) Življenje samo je mojster navdiha. Čeprav nas postavi na preizkušnjo, je z nami. Potrpežljivo nas opazuje in drži pesti, da prepoznamo dano priložnost in jo obrnemo v svoj prid. Za razliko od večine ljudi mi je življenje ponudilo obilico prostega časa. Žrtev za to izobilje je bila ‘na naši strani’ – mož je tisti, ki dela za dva.

In ko človek ni več v službi, kakor je bil vajen, se dan preklemano vleče; dolga je ura, neskončna zna biti minuta. Le kaj mi manjka, sem se vprašala. Kaj le? Navdih, inspiracija je tisto, kar poganja življenje. To je to – a kako do navdiha? “Zgodovina je učiteljica življenja”, nam je govoril pokojni profesor Dobnik. Seveda! Med drugimi je moj hobi tudi izdelovanje družinskih albumov. Sedla sem pred slike in se zagledala nazaj v zgodovino. Koliko lepega sem doživela. Moje življenje je bilo res radodarno. Dalo mi je mir in svobodo na tem malem koščku sveta, dalo mi je trpežno telo in dušo, polno optimizma, dalo mi je družino in prijatelje, dalo mi je možnost učenja … ena usta in dvoje ušes (kakor me opominja moj mož, da bi ženske lahko več poslušale 🙂 in kdor prisluhne življenju, se nauči ločiti seme od plevela. Neko noč me je zbudila ideja, dala mi je v roke pisalo, na mizo predme pa prazen list papirja … ‘piši’, je bilo sporočilo.

IMG_4922

 

Ponujam vam košček sreče v obliki druženja. Vsi, ki cenite, da smo še vedno iz mesa in krvi, vabljeni v četrtek, 4. oktobra, ob 18. uri v kavarno Težak (Cesta na Roglo 4c Zreče), kjer se vam bom osebno predstavila. V dobri družbi prijateljev bom gostila tudi ilustratorko Ivano Ciglič, s katero sva skupaj ustvarili roman Kam je izginila Monja. Da bo beseda gladko stekla, bo poskrbela moderatorka Snežana Brumec, kapljica jagermojstra in domače dobrote pekarne Težak. Na citre nam bo zaigrala mlada glasbenica Sara Šlatau.