To bo prava tema za današnji praznik. Ne sodi med atraktivne, sodi med ta prave in mogoče pritegne pozornost normalne večine. Vsaj svoj čas je bila Gausova krivulja tako naravnana, da je bila večina normalna. Dogodek sem si pribeležila pod rubriko ‘kaj me je ta dan presenetilo’. Tisti dan me je pozitivno presenetil – obožujem pozitivna presenečenja – klic bivšega delodajalca.
»Živjo! Kako si kaj,« je začel. Kako sem? Po desetih letih, bi me lahko vprašal, če sem še živa. A ne, on ne, on ne sodi med direktne.
»Glej ga no! A ti še živiš? Ali kaj rabiš,« sem bila direktna jaz, ker ženska po petdesetem nima več časa za ovinkarjenje in igrice.
S ‘ha, ha, ha’ je premostil zadrego. »Baje ti poznaš ‘eno žensko’, menda je ta ‘gospa X’ tvoja znanka. K meni se je prijavila za delo. Dvomim, da je z njo vse v redu. Internet je ne prepozna. Pravzaprav so mi jo priporočali …«
» … in ti – ne zaupaš priporočilu,« sem mu očitala – nejevernemu Tomažu.
»Zaupati je dobro – preveriti še bolje. Veš, kako zlobni so ljudje. Z veseljem bi mi podtaknili kakšno vražjo babnico,« se je izgovoril post-socialistični podjetnež.
Še dobro, da sva govorila po telefonu, ker se je na moja usta priplazil škodoželjen nasmeh, a sem ohranila nevtralen glas: »Si mislim, kaj bi ti prišlo prav: nova sodelavka z navodilom pred uporabo, brez neželjenih učinkov, seveda. Ker to ne obstaja, potrebuješ posvet. Tudi prav.«
Potem mi je potencialni delodajalec gospe X torej nejeverni Tomaž navedel nekaj skopih a bistvenih podatkov, ki mu jih je moja znanka napisala v vlogo za zaposlitev. Navedbe je zključil s stavkom: »Povej no, kakšna oseba je?«
»Ona je strokovnjakinja na svojem področju.«
»To že … Pa drugače?«
»Kako drugače? Kaj bi rad slišal? Ona je čisto normalna ženska.«
»Mhmmm? Kaj to pomeni ‘normalna ženska’?«
»To je tista ženska, ki danes sodi med ‘ogrožene vrste’, tiste v izumiranju. Pravilno si ugotovil, nje na Facebooku ni. Ne mara selfijev ali udrihanja čez druge. Prepričana je, da bodo otroci zrastli tudi brez fotografiranja. Nikomur ne toži, da njena tretja hči ni sin, ker bi lahko zvenelo – bolje, da je ne bi bilo. Ne govori o možu, da se ne bi prevzel hvale, kritizirati pa ga tudi noče, da ne pljuva v lastno skledo. Ne mara politikov in ne klerikalk, predvsem pa, ne udriha čez svojega sedanjega šefa. Njej ni do drame. Gospa X ve, kaj je sreča: ko delo dobro opravi in se vrne domov k ljudem, ki jih ima rada. Ne pretirava z nadurami in ne hodi v službo bolana, da ti ne okuži celega nadstropja. Če si o njej pričakoval več intimnih informacij, ti povem, da nosi čisto normalne spodnjice, ne tangic in ni spodaj brez, da bi komu na hitro sedla v naročje. Gospa X ni atraktivna, pozornosti ne pritegne njena pojava, temveč ta prava izjava,” sem povzela njene bistvene karakteristike.
Na drugi strani telefonske zveze je bila tišina … nekaj sekund za razmislek, nakar je potencialni delodajalec gospe X dejal: “Veš, kaj sem se odločil? Da želim osebno spoznati tole tvojo ‘normalno žensko’. Mogoče pa me le prepriča, da bo k sodelovanju doprinesla nekaj nadpovprečnega.”
Dragi bralci, če ste zgodbo brali do konca, sem ponosna, da so (ste) še ljudje, ki jih zanima usoda normalnih žensk, da vas je normalna ženska, ki ni in nikoli ne bo prisotna v črni kroniki z naslovom: pijana za volanom, kdo je v resnici ona, v rop vpletena tudi ženska, neznana storilka oropala lekarno, preprodajala je mamila in tako dalje in tako naprej … na današnji praznik pritegnila, saj se o njej običajno ne govori.
P.s. vsem, ki vas razveseljujejo ženske zgodbe, na današnji dan poklanjam ženski roman Kam je izginila monja (prijave sprejemam na lili.skornik@gmail.com do vključno 9.3.19)
Snežinkin blog 