“Happy mothers day to you – beautiful chicka: my mother, my best friend (mama, moja najboljša prijateljica),” mi je napisala hči in “Mum great job, I am Awesome (mama, delo si odlično opravila – jaz sem izpadel spektakularno),” mi je voščil sin in jaz … Jaz sem še pred mesecem dni dvomila, če sodim med Carice. Sram naj me bo!
Res me je sram, da sem v mamo rastla s slabo vestjo. Zakaj se mi je porodilo vprašanje, ali sem bila ob rojstvu sploh zaželena? Zakaj me je skrbelo, če sem dovolj pridna kot deklica? Zakaj v najstniških letih nisem skrenila? Zakaj sem šla v zakon nedolžna? Zakaj sem se bala, da mogoče ne bom uspela postati mama? Le zakaj sem želela biti najboljša mama, najboljša žena, najboljša … najboljša …
Ali zato, da sedaj dvomim, če sem Carica? Seveda sem, ker mi je prijateljica povedala, da sem, če si upam. Si. Upala sem si priznati, da sem. A me skrbi, zakaj si sebi, ona in mnoge, ne upate reči, da ste Carice.
Zato, ker imate vsaka svoje odgovore na vsa zgoraj našteta vprašanja … da pa le niste dovolj dobre. Še huje: same sebi ne upate priznati, da ste najboljše.
Ja, vsako izmed žensk življenje tepe. Na svoj neumen način nam zbija samozavest. Na primer mojo mamo je bilo pred desetletji sram, da me bo rodila, stara že šestintrideset let – kar je danes nekaj normalnega. Včasih nas je, punce, skrbelo, če nismo bile pridne, ker smo verjele, da le pridne punce pridejo v nebesa – danes vemo, da pa poredne pridejo čisto povsod. Če bi bila še enkrat najstnica, se ne bi učila zato, da mi ne bo treba delati, kakor so mi grozili. Delala bi, delala kot frizerka, saj to sem si najbolj želela. In tako dalje … jaz in vse ženske, bi lahko naštevale, kaj nas je spravilo v dvom, ali smo to, kar naj bi bile.
Od kar sem Carica je življenje lažje. Ne sprašujem se več, ali sem dobra, ker so vse norme smešno relativne in res ne vem, kakšna naj bom kot babica, da pridem z vnuki v nebesa. Otroci mi celo očitajo, da sem predobra 😉
Ni pomembno, kaj naj bi ženske bile. Zame je vsaka, kar pač je in v vsaki ženski poiščem tisto ‘nekaj’ vredno naziva Carica.
Pa še Pavčkovo razmišljanje:
KAKO RASTE MAMA
Najprej je sama tema`,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.
Iz njega mamica zraste,
a raste mnogo in dolgo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.
Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lasé.
Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.
Snežinkin blog 