so-ustvarjanje

KJER SE ZAPREJO VRATA, SE ODPRE OKNO

V posvetilu bralcem romana Kam je izginila Monja sem zapisala: … ta knjiga je namenjena prijatlejicam, ki cenijo rokodelstvo, pa naj si bo to pecivo, volnen šal, prt, domač napitek, marmelada ali pa zgodba, ki ti skrajša neprespano noč.

Pred letom dni se mi niti sanjalo ni, da bodo te besede ‘meso postale’, kot se reče. Navdih mi je dala Elizabeth Gilbert, ki pravi, da ima vsaka stvaritev dve pozitivni plati medalje: je v veselje ustvarjalcu in uporabniku. Avtorica knjige Velika čarovnija dodaja še, da so unikatni izdelki umetnikov svojevrsten prispevek svetu. Kako v svet poslati knjigo, če pišeš v Sloveniji, kjer je pisateljev več kot bralcev, kjer je tržišče zasičeno?  In ja, kjer se zaprejo vrata se odpre okno: izmislila sem si povsem svoj prispevek svetu – kako, da ne – saj vendar slovim po bujni domišljiji 🙂

img_0719.jpg
Upaj! Sanjaj! Živi! Izjemno pozitivnih 365 dni. (MK, 2017)

Profesor Dobnik mi je povedal, da je zgodovina učiteljica življenja … da je v zgodovini obstajala naturalna menjava izdelkov. To bo, sem si rekla, način, da roman približam prijateljicam, ki cenijo rokodelstvo. Kam je izginila Monja? Večkrat na teden se zapre v obloženo pisemsko ovojnico in roma na različne naslove. V zamenjavo dobim čudovite in okusne domače izdelke, za kar se vsem ustvarjalkam iskreno zahvaljujem. Zahvala gre tudi Carici Ljubici Horvat, ki nas nesebično spodbuja k ustvarjanju.

IMG_0754

Sedaj pa še prav posebna zgodba o zadnjem izdelku, ki sem ga prejela iz Milana, saj dokazuje, da ima roman tudi malenkost preroške moči. Na strani 40 sem pred dvemi leti zapisala nekako takole: “To krilo je idelano v Milanu. Res, da nima etikete, ker je osebno darilo zame, ker je kreatorka moja prijateljica, naše gore list …”

Niti sanjalo se mi ni, ali pač, ker se piscu največ idej utrne prav ponoči, da se bo prerokba uresničila: Pred mesecem dni me je povsem slučajno kontaktirala blogerka in modna kreatorka Aida Tiara iz Milana. Še več, na svojo pobudo mi je izdelala prelepo krilo v zahvalo, ker sem na njen blog Hrana, moda in ljubezen napisala nekaj pozitivnih komentarjev. Kar daš – to dobiš in tujec ni nihče drug kot prijatelj, ki ga še ne poznaš. Z Aido sva se ujeli na prvi pogled. Združila naju je ljubezen do ustvarjanja in pestrega življenja.

Rada pogledam v izložbo. Še posebej, če v njej ujamem svoj odsev. Še posebej, če je to izložba Prade v Milanu. Njihovi izdelki dajejo odlično podlago moji pristni podobi. Tako je to z ženskimi možgani. Me potrebujemo kontekst za oblikovanje samopodobe. Moški so (ste) narejeni čisto drugače, na primer moj mož se zagleda v izložbo, stopi na široko in reče: “Poglej ga, lepotca.” Vse, kar jaz vidim na prvi pogled, je njegov odsev in zavidanja vreden ego. Seveda kmalu ugotovim, da gre v njegovem primeru za izložbo v kateri se bahajo avtomobili. In ja, moški se znajo (znate) fokusirati.

Ps. Ne morem si kaj, da ne bi dodala še dve oblačili iz domačih logov. Zahvala gre ustvarjalki, mojškri Marici iz Zreč.

življenska zgodba

KAKO RASTE MAMA CARICA

“Happy mothers day to you – beautiful chicka: my mother, my best friend (mama, moja najboljša prijateljica),” mi je napisala hči in “Mum great job, I am Awesome (mama, delo si odlično opravila – jaz sem izpadel spektakularno),” mi je voščil sin in jaz … Jaz sem še pred mesecem dni dvomila, če sodim med Carice. Sram naj me bo!

Res me je sram, da sem v mamo rastla s slabo vestjo. Zakaj se mi je porodilo vprašanje, ali sem bila ob rojstvu sploh zaželena? Zakaj me je skrbelo, če sem dovolj pridna kot deklica? Zakaj v najstniških letih nisem skrenila? Zakaj sem šla v zakon nedolžna? Zakaj sem se bala, da mogoče ne bom uspela postati mama? Le zakaj sem želela biti najboljša mama, najboljša žena, najboljša … najboljša …

Ali zato, da sedaj dvomim, če sem Carica? Seveda sem, ker mi je prijateljica povedala, da sem, če si upam. Si. Upala sem si priznati, da sem. A me skrbi, zakaj si sebi, ona in mnoge, ne upate reči, da ste Carice.

Zato, ker imate vsaka svoje odgovore na vsa zgoraj našteta vprašanja … da pa le niste dovolj dobre. Še huje: same sebi ne upate priznati, da ste najboljše.

Ja, vsako izmed žensk življenje tepe. Na svoj neumen način nam zbija samozavest. Na primer mojo mamo je bilo pred desetletji sram, da me bo rodila, stara že šestintrideset let – kar je danes nekaj normalnega. Včasih nas je, punce, skrbelo, če nismo bile pridne, ker smo verjele, da le pridne punce pridejo v nebesa – danes vemo, da pa poredne pridejo čisto povsod. Če bi bila še enkrat najstnica, se ne bi učila zato, da mi ne bo treba delati, kakor so mi grozili. Delala bi, delala kot frizerka, saj to sem si najbolj želela. In tako dalje … jaz in vse ženske, bi lahko naštevale, kaj nas je spravilo v dvom, ali smo to, kar naj bi bile.

Od kar sem Carica je življenje lažje. Ne sprašujem se več, ali sem dobra, ker so vse norme smešno relativne in res ne vem, kakšna naj bom kot babica, da pridem z vnuki v nebesa. Otroci mi celo očitajo, da sem predobra 😉

Ni pomembno, kaj naj  bi ženske bile. Zame je vsaka, kar pač je in v vsaki ženski poiščem tisto ‘nekaj’ vredno naziva Carica.

Pa še Pavčkovo razmišljanje:

KAKO RASTE MAMA

Najprej je sama tema`,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,
a raste mnogo in dolgo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lasé.

Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.