50 odtenkov življenja

PRI OSEMNAJSTIH PRED SODNIKA


Kdor se v mladosti ni srečal s sodnikom iz oči v oči, težko verjame, da je to dogodek, ki človeka spremlja celo življenje. Tisti, ki ste ta teden gledali poročila na TV, že slutite, kaj se me je dotaknilo. Srednješolec, Matic, pred sodiščem. Vrh ledene gore. V Mariboru, na shodu za pravice šolarjev je bilo ob njem veliko pogumnih, še več podpornikov pa nas je »stalo« na dnu te ledene gore, ki smo in še vedno podpiramo temeljne človekove pravice. Pogled na otroke s plakati v rokah me je presunil. Presunil, ker hočejo v šolo. To je dokaz, da sem se postarala za celo ero. V moji mladosti smo šolo »špricali«. Kapo dol pred življenjem s toliko domišljije.

Kaj želim s tem zapisom? Mladim želim sporočiti, da so diamanti, ki jih življenje brusi. Velikokrat nas je, in tudi njih bo, doletela šolska lekcija kar na ulici. Dobil jo je Matic in dobila sem jo jaz, oba pri osemnajstih.

Res, da so bile okoliščine drugačne, a čustvena nota je bila presentljivo podobna. Tudi v mojem primeru se je vse skupaj začelo na ulici oziroma na cesti. Kdor me pozna, si sedaj misli, da se takšni pridni punci, kaj takega, res ni zgodilo. Na nek način sem bila, kakor Matic, žrtev okoliščin; na nepravem mestu ob nepravem času – pa vendar. Mlad človek v nobenem pogledu ne sme sedeti zaprt v sobi, izoliran pred svetom in čakati, da se bo življenje zgodilo.

V mojem primeru je bilo nekako tako: ni pomembno, kaj dobiš – pomembno je, kaj postaneš. Za svoj osemnajsti rojstni dan sem postala voznica. V denarnico sem skrbno spravila vozniško dovoljenje, v roke pa sem dobila ključe od očetovega avta (nekaj pa sem le dobila 😉

Vsak mladostnik pred novim korakom v življenju podzavestno začuti strah. Iti ali ne iti? Seveda je potrebno iti … iti naprej, menda me ne bo zaviral en votel strah, kaj bi bilo, če bi bilo … Ko sem ravno pri zaviranju, moram povedati, da je bila to ključna lekcija, ki je vozniški tečaj ni vseboval. Resda mi je rekel inštruktor: ustavi se. Nikoli pa mi ni rekel: z vso silo skoči na zavoro.

Že slutite, katero je bilo nepravo mesto, na katerem sem se znašla: prehod za pešce v nepravem času, ko je nanj skočila peška. Povozila sem starko. Na prehodu za pešce. Kriva. V očeh policajev sem bila glavni krivec. Poklicali so rešilca, naredili zapisnik in me obvestili, da bo o zadevi odločalo sodišče. Ne vem, kaj točno se je na cesti dogajalo, še manj vem, kaj je pisalo v zapisniku, ki sem ga (v stresu) podpisala.

Na sodišče sem šla sama, v moji mladosti so bili odvetniki prava redkost, še posebej na področju prometnih prekrškov. Sama sem sedela sodnici nasproti, pripravljena prevzeti odgovornost za svoje dejanje (kakor je pred kratkim rekla sedanja ministrica za šolstvo). Počutila sem se krivo.

No, življenje je imelo zame drugačen načrt. Sodnica je začela počasi in razločno brati policijski zapisnik. V njem je bila izjava moje mame. Seveda na tem svetu nisem bila tako sama, kakor sem se takrat počutila. Seveda. Na kraju dogodka je bila v avtu ob meni moja mama. Tedaj sem se spomnila, da nisva bili pripeti s pasom (ni bilo obvezno), da nisem z vso silo skočila na zavoro, ker bi mamo vrglo v vetrobransko steklo. Mama, ki je ohranila veliko večjo mero prisebnosti kot jaz, je v zapisniku povedala, da se je starka, ki je čakala na avtobusni postaji poleg prehoda za pešce, opotekla na zebro in padla na tla tik pred avto. Mhmmm … jaz tega nisem opazila. Ko sem stopila iz avta sem se naslonila na havbo, ker so mi noge povsem odpovedale ob pogledu na starko, ki si je s krvavim robčkom zakrivala obraz.

Sodnica pa je brala dalje. Razkrila mi je tudi izjavo te ponesrečene osemdesetletne gospe. Policistom, ki so jo obiskali v bolnišnici, je povedala, da je bila tisti dan pri zobozdravniku. Ta dan ji je izpulil nekaj zob (od tod krvav robček v njenih rokah). Zaradi dveh prejetih injekcij, ji je med čakanjem na avtobus postalo tako slabo, da se je opotekla s pločnika in (na zebri), hvala bogu, lahko »ujela« na moj avto, da ni med omedlevico padla kar na tla. Še več: policista je prosila, naj se mi opraviči v njenem imenu.

Sodnica mi je opravičilo sicer prenesla, vseeno pa mi je odredila minimalno kazen, zaradi zapoznelega zaviranja.

Sedaj se znam na račun te lekcije tudi pozabavati. Ko je treba skočiti na zavoro, sopotnikom, prilepljenim na sedež, povem to anekdoto.

Enako želim Maticu in vsem šolarjem, da bi čez mnogo let z nasmehom na obrazu pripovedovali svojim otrokom, kako zelo so si želeli hoditi v šolo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s